KRATEK IN KORISTEN VODNIK ZA MUSLIMANA

KRATEK IN KORISTEN VODNIK ZA MUSLIMANA

V imenu Allaha, Najbolj Milostnega, Najbolj Usmiljenega

Uvod

Vsa hvala pripada Allahu, Gospodarju svetov. Allahov blagoslov in mir naj bosta nad najplemenitejšim izmed poslancev, Muhammedom, ter nad njegovo družino in njegovimi ashabi.

V nadaljevanju:

Med velike blagodati Vzvišenega Allaha do človeka sodi tudi to, da ga obdari z islamom, mu podari stanovitnost v njem ter mu omogoči ravnanje v skladu z njegovimi predpisi. V tej knjigi se musliman seznani s temeljnimi načeli, ki utrjujejo njegovo vero. Predstavljena so na jedrnat in sistematičen način, ki pojasnjuje bistvene značilnosti te veličastne vere, z namenom poglobitve spoznanja o Vzvišenem Gospodarju, veri islamu in poslancu Muhammedu, Allahov blagoslov in mir z njim, da bi Allaha častil na podlagi jasnega razumevanja in znanja.

Namen stvaritve človeka

Vzvišeni Allah nas je ustvaril z velikim in vzvišenim namenom: da častimo izključno Njega in Mu ne pripisujemo nobenega družabnika, kakor Vzvišeni pravi: »Džine in ljudi sem ustvaril le zato, da bi Me častili.« (Kuran, 51:56) To pomeni, da čaščenje posvečajo izključno Njemu in Mu ne pripisujejo nobenega družabnika. Vsa naša dejanja in nameni na tem svetu izvirajo iz tega velikega cilja, kakor Vzvišeni pravi: »Mar mislite, da smo vas ustvarili kar tako, brez kakršnega koli namena, in da ne boste vrnjeni k Nam? Naj bo vzvišen Allah, Resnični Vladar, ni boga, razen Njega, Gospodarja veličastnega Arša.« (Kuran, 23:115–116)

Moj Gospodar je Allah

Vzvišeni Allah pravi: »O, ljudje, častite vašega Gospodarja, ki je ustvaril vas in tiste pred vami, da bi lahko bili bogaboječi.« (Kuran, 2:21)

In Vzvišeni pravi: »On je Allah; ni drugega boga razen Njega.« (Kuran, 59:22)

In pravi: »Nič ni kakor On, in On je Vseslišni in Vsevidni.« (Kuran 42:11)

Allah je moj Gospodar in Gospodar vsega. On je Lastnik, Stvarnik, Oskrbovalec in Upravitelj vsega.

Samo On je vreden čaščenja; ni Gospodarja mimo Njega in ni drugega boga razen Njega.

Njemu pripadajo najlepša Imena in najvzvišenejše lastnosti, ki si jih je pripisal Sam ter jih je potrdil Njegov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim. Dosegajo vrhunec popolnosti in lepote. Nič Mu ni podobno in On je Vseslišni, Vsevidni.

Nekatera izmed Njegovih najlepših imen so:

Oskrbovalec, Najbolj Milostni, Vsemogočni, Vladar, Vseslišni, Popolni, Vsevidni, Zaščitnik, Stvarnik, Blagi, Zadostni, Odpuščajoči.

Oskrbovalec (Er-Razzak): Tisti, ki Svojim sužnjem zagotavlja preskrbo, s katero se ohranjajo njihova srca in telesa.

Najbolj Milostni (Er-Rahman): Tisti, čigar milost je vseobsegajoča in veličastna ter zajema vse.

Vsemogočni (El-Kadir): Tisti, ki ima popolno in neomejeno moč.

Vladar (El-Melik): Tisti, ki ga odlikujejo veličastvo, oblast in upravljanje; Lastnik vsega, ki z vsem razpolaga.

Vseslišni (As-Sami‘): Tisti, ki sliši vse – tajno in javno – ter uslišuje prošnje Svojih sužnjev in njihovo ponižno obračanje k Njemu.

Popolni (Es-Selam): Tisti, ki je brez vsake pomanjkljivosti, hibe ali napake.

Vsevidni (El-Besir): Tisti, katerega vid zajema vse, tudi najsitnejše stvari; ki popolnoma pozna njihovo zunanjost in notranjost.

Zaščitnik (El-Vekil): Tisti, ki skrbi za preskrbo Svojega stvarstva in ureja njihove zadeve; Svoje varovance vzame pod Svoje varstvo, jim olajša njihove zadeve in jim zadostuje v vsem.

Stvarnik (El-Haliq): Tisti, ki stvarem daje obstoj in jih ustvarja brez predhodnega vzorca.

Blagi (El-Latif): Tisti, ki je blag in usmiljen do Svojih sužnjev ter jim daje, kar prosijo.

Zadostni (El-Kafi): Tisti, ki Svojim sužnjem zadostuje v vsem, kar potrebujejo, in zaradi čigar pomoči niso odvisni od nikogar drugega.

Odpuščajoči (El-Gafur): Tisti, ki Svojim sužnjem odpušča grehe, jih varuje pred njihovimi posledicami in jih zaradi njih ne kaznuje.

Moj poslanec je Muhammed

Vzvišeni Allah pravi: »K vam je že prišel Poslanec izmed vas. Boli ga to, da ste trpeli. Močno si prizadeva za vas, do vernikov pa je blagohoten in usmiljen.« (Kuran, 9:128)

In Vzvišeni pravi: »In Mi smo te poslali zgolj kot milost vsem svetovom.« (Kuran 21:107)

Muhammed – usmiljenje za vse ljudi

On je Muhammed ibn Abdullah ibn Abdulmuttalib ibn Hašim. Hašim pripada plemenu Kurejš, Kurejš pa izvirajo iz Arabcev.

Njegova mati je bila Amina bint Vehb, njegova dojilja pa Halima Es-Sadijja. Poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, se je poročil z enajstimi ženami, ob njegovi smrti pa jih je bilo devet še živih.

Poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, je imel sedem otrok: tri sinove in štiri hčere. Sinovi so bili Kasim, Abdullah in Ibrahim, hčere pa Zejneb, Rukajja, Ummu Kulsum in Fatima.

Dolžni smo mu biti pokorni v vsem, kar je zapovedal, verovati v vse, kar je sporočil, izogibati se temu, kar je prepovedal in odsvetoval, ter Allaha častiti samo na način, ki ga je predpisal.

Njegovo poslanstvo, kakor tudi poslanstvo vseh poslancev pred njim, je bilo klic k čaščenju Allaha Edinega, brez pripisovanja družabnikov, kakor Vzvišeni pravi: »In pred teboj nismo poslali nobenega poslanca, ne da bi mu razodeli, da zares ni boga razen Mene, zato Me častite.« (Kuran, 21:25)

On, Allahov blagoslov in mir z njim, je pečat poslancev in glasnikov vere, kakor Vzvišeni pravi: »Muhammed ni oče nikomur izmed vas, temveč je Allahov poslanec in pečat glasnikov vere. Allah pa ve o vsaki stvari prav vse.« (Kuran, 33:40)

Vzvišeni ga je poslal vsem ljudem z islamom. Vzvišeni pravi: »Mi smo te poslali vsem ljudem zgolj kot svarilca in znanilca radostnih novic, toda večina ljudi tega ne ve.« (Kuran 34:28)

Allahov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, ima velike pravice nad vsakim muslimanom; med njimi so:

1. Verovanje v njegovo poslanstvo, resnicoljubnost ter v resničnost tega, kar je prinesel iz veličastnega verozakona. Dolžni smo mu biti pokorni in mu slediti, kakor Vzvišeni pravi: »On ne govori po lastni želji. To ni nič drugega kot razodetje, ki se razodeva.« (Kuran, 53:3–4)

2. Obveznost ljubezni do njega ter dajanje prednosti tej ljubezni pred ljubeznijo do samega sebe, svojih otrok in vseh drugih ljudi. Ta ljubezen se kaže v sledenju Allahovemu poslancu, Allahov blagoslov in mir z njim, njegovi poti, pokornosti njegovim ukazom ter izogibanju temu, kar je prepovedal in pred čimer je svaril.

3. Obveznost izkazovanja spoštovanja, podpore, poveličevanja in časti do njega.

4. Izrekanje salavata nanj, kar pomeni izrekanje hvale zanj ter prošnjo Allahu, naj povzdigne njegovo omembo in poveča njegovo veličino ter čast, kakor je rekel: »Kdor zame izreče en blagoslov, ga Allah blagoslovi desetkrat.« (Muslim)

5. Prepoved pretiravanja v odnosu do njega ter njegovega povzdigovanja nad položaj, ki mu ga je Allah podelil. Pred takšnim pretiravanjem je sam najstrožje svaril, ko je rekel: »Ne pretiravajte pri poveličevanju mene, kakor so kristjani pretiravali pri poveličevanju Jezusa, sina Marije. Jaz sem le Njegov suženj, zato recite: ‘Allahov suženj in Njegov poslanec.’« (Buhari)

Med lastnostmi Allahovega poslanca so:

resnicoljubnost, usmiljenje, prizanesljivost, potrpežljivost, pogum, radodarnost, lep značaj, pravičnost, ponižnost in odpuščanje.

Plemeniti Kuran je govor mojega Gospodarja

Vzvišeni Allah pravi: »O, človeštvo! K vam je že prišel dokaz od vašega Gospodarja in spustili smo vam jasno svetlobo.« (Kuran, 4:174)

Plemeniti Kuran je govor Vzvišenega Allaha, ki ga je resnično izrekel in razodel Svojemu poslancu Muhammedu, Allahov blagoslov in mir z njim, da bi ljudi popeljal iz teme v svetlobo ter jih usmeril na pravo pot. Kdor ga bere, prejme veliko nagrado, kdor ravna po njegovem vodstvu, pa hodi po pravi poti. Od Abdullaha ibn Mesuda, naj bo Allah zadovoljen z njim, se prenaša, da je Allahov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, rekel: »Kdor prebere eno črko iz Allahove Knjige, mu zanjo pripada dobro delo, dobro delo pa se pomnoži desetkrat. Ne pravim, da je ‘Elif-Lam-Mim’ ena črka, temveč je Elif črka, Lam črka in Mim črka.« (Tirmizi)

Vzvišeni Allah je Kuran obvaroval pred vsako spremembo in potvarjanjem ter ga naredil za trajno znamenje vse do Sodnega dne, kakor pravi: »Mi smo resnično spuščali Opomin (Kuran) in Mi ga bomo zares varovali (pred izkrivljanjem).« (Kuran 15:9) Zato vsak, ki trdi, da je Kuran nepopoln ali spremenjen, zanika Vzvišenega Allaha in Njegovega poslanca, Allahov blagoslov in mir z njim, ter s tem izstopi iz vere islama.

Plemeniti Kuran vsebuje vse, kar so vsebovale prejšnje knjige, ter prinaša dodatne božanske predpise in plemenite moralne vrednote. Prav tako potrjuje resnico, razodeto v njih. Danes ni nobene od Vzvišenega Allaha razodete knjige, ki bi ji bilo treba slediti in živeti po njej, razen Plemenitemu Kuranu.

Moja vera je islam

Vera ima tri ravni: islam, iman in ihsan.

Prva raven: islam

Islam pomeni predanost Allahu s tevhidom, pokoravanje Njemu s poslušnostjo ter zavračanje širka in njegovih privržencev.

Stebri islama

Allahov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, je rekel: »Islam je zgrajen na petih stebrih: pričevanju, da ni drugega resničnega boga razen Allaha in da je Muhammed Allahov poslanec; opravljanju molitve; dajanju zekata; postu meseca ramadana; in romanju (hadžu) v Meko.« (Buhari in Muslim)

Stebri islama so ibadeti (dejanja čaščenja), ki so obvezni za vsakega muslimana. Človekov islam ni veljaven brez prepričanja o njihovi obveznosti ter njihovega izpolnjevanja, saj islam temelji na njih; zato se imenujejo stebri islama.

Ti stebri so:

Prvi steber: pričevanje, da ni drugega resničnega boga razen Allaha in da je Muhammed Allahov poslanec.

Vzvišeni Allah pravi: »Vedi, da ni drugega resničnega boga razen Allaha.« (Kuran, 47:19)

In Vzvišeni pravi: »K vam je že prišel Poslanec izmed vas. Boli ga to, da ste trpeli. Močno si prizadeva za vas, do vernikov pa je blagohoten in usmiljen.« (Kuran, 9:128)

Pomen pričevanja, da ni drugega resničnega boga razen Allaha je, da nihče ni resnično vreden čaščenja razen Allaha.

Pomen pričevanja, da je Muhammed Allahov poslanec, je v tem, da se pokoravamo njegovim ukazom, verujemo v to, kar je sporočil, se izogibamo temu, kar je prepovedal in pred čimer je svaril, ter da Allaha častimo samo na način, ki ga je predpisal.

Drugi steber: opravljanje molitve

Vzvišeni Allah pravi: »Vzpostavljajte molitev...« (Kuran, 2:110)

Opravljanje molitve pomeni njeno izvrševanje na način, ki ga je predpisal Vzvišeni Allah in pojasnil Njegov poslanec Muhammed, Allahov blagoslov in mir z njim.

Tretji steber: dajanje zekata

Vzvišeni Allah pravi: »...in dajajte zekat...« (Kuran, 2:110)

Vzvišeni Allah je predpisal zekat kot preizkušnjo iskrenosti vere muslimana, kot izraz hvaležnosti Gospodarju za blagodat premoženja ter kot pomoč revnim in potrebnim.

Dajanje zekata se opravi z njegovo izročitvijo upravičencem.

Ta predstavlja obvezno pravico iz premoženja, kadar to doseže določen prag, in se daje osmim skupinam, ki jih je Allah omenil v Plemenitem Kuranu, med katerimi sta revež in siromak.

Pri njegovem izpolnjevanju se izražata usmiljenje in sočutje; očiščujeta se muslimanova morala in premoženje, v srca revnih in potrebnih se vliva zadovoljstvo, hkrati pa se krepijo vezi ljubezni in bratstva med člani muslimanske skupnosti. Zato ga dober musliman daje z veseljem in odprtim srcem, saj s tem razveseljuje druge in prispeva k njihovemu zadovoljstvu.

Delež zekata na premoženje znaša 2,5% od prihranjenega premoženja v zlatu, srebru, denarju in trgovskem blagu, namenjenem prodaji z namenom dobička, kadar to doseže določen prag in mine eno leto.

Zekat je prav tako obvezen za tistega, ki ima v lasti določeno število živine (kamel, goveda in drobnice), če se ta večino leta pase na naravni paši in je lastnik ne krmi.

Prav tako je zekat obvezen na pridelke iz zemlje, kot je rikaz – zaklad iz predislamskega obdobja, ki ga človek najde – ter na žita, plodove in rudnine, kadar dosežejo določen prag.

Četrti steber: post meseca ramadana

Vzvišeni Allah pravi: »O vi, ki verujete! Predpisan vam je post, kot je bil predpisan tistim pred vami, da bi lahko bili bogaboječi.« (Kuran, 2:183)

Ramadan je deveti mesec hidžretskega koledarja in ima pri muslimanih posebno mesto ter velik pomen, saj post v njem predstavlja enega izmed petih stebrov islama.

Post meseca ramadana pomeni čaščenje Vzvišenega Allaha z vzdržanjem od hrane, pijače, spolnih odnosov in vsega, kar razveljavi post, od zore do sončnega zahoda v blagoslovljenem mesecu ramadanu.

Peti steber: romanje (hadž) k Allahovi Sveti hiši (Kabi)

Vzvišeni Allah pravi: »Dolžnost ljudi do Allaha je, da opravlja hadž, vsak, ki to zmore.« (Kuran, 3:97)

Opravljanje hadža je enkrat v življenju obveznost vsakega muslimana, ki je tega zmožen. Pomeni romanje k Sveti hiši in svetim krajem v Meki z namenom opravljanja določenih obredov v določenem času. Hadž je opravil Allahov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, prav tako pa tudi poslanci pred njim. Allah je Ibrahimu (Abrahamu), mir z njim, zapovedal, naj ljudi pozove k hadžu, kakor o tem poroča Vzvišeni Allah v Plemenitem Kuranu: »In oznani ljudem, da opravljajo hadž. Prihajali bodo k tebi peš in na utrujenih kamelah. Prihajali bodo z mnogih daljnih poti.« (Kuran, 22:27)

Druga raven: iman

Iman (verovanje) pomeni priznanje, trdno prepričanje in popolno sprejemanje vsega, kar sta Allah in Njegov poslanec ukazala verovati, ter notranjo in zunanjo pokornost. Je prepričanje srca, ki vključuje dejanja srca in telesa ter zajema celotno vero. Povečuje se s pokornostjo in zmanjšuje z grehi.

Stebri imana

Na vprašanje o imanu je Allahov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, odgovoril: »Da veruješ v Allaha, v Njegove meleke (angele), v Njegove razodete knjige, v Njegove poslance, v Sodni dan ter da veruješ v odredbo – dobro in slabo.«

Stebri imana so dejanja srca, ki jih mora verovati vsak musliman. Brez verovanja vanje in ravnanja v skladu z njimi človekov islam ni veljaven, zato se imenujejo stebri imana. Razlika med stebri imana in stebri islama je v tem, da so stebri islama zunanja dejanja, ki jih človek opravlja s svojimi udi, kot so izpovedovanje obeh pričevanj, opravljanje molitve in dajanje zekata, medtem ko so stebri imana notranja dejanja srca, kot so verovanje v Allaha, Njegove meleke, Njegove razodete knjige in Njegove poslance.

Prvi steber: verovanje v Allaha

Vzvišeni Allah pravi: »Pravi verniki so tisti, ki verujejo v Allaha...« (Kuran, 24:62)

Verujemo v obstoj Allaha ter v Njegovo edinost v rububijjetu (gospodstvu), uluhijjetu (božanskosti) ter Njegovih imenih in lastnostih. Verovanje v Allaha tako zajema naslednje:

- Verovanje v Njegov obstoj.

- Verovanje v Njegov rububijjet (gospodstvo): da je On Lastnik vsega, Stvarnik, Oskrbovalec in Upravljalec vseh zadev.

– Verovanje v Njegov uluhijjet (božanskost): da je On edini vreden čaščenja in da nima nobenega družabnika v dejanjih ibadeta (čaščenja), kot so molitev, dova (prošnja), zaobljuba, žrtvovanje, iskanje pomoči, iskanje zatočišča in druga dejanja ibadeta.

- Verovanje v Njegova najlepša imena in vzvišene lastnosti: tista, ki si jih je pripisal Sam ali Mu jih je pripisal Njegov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, ter zanikanje tistega, kar je zanikal Sam o Sebi ali kar je o Njem zanikal Njegov poslanec. Njegova imena in lastnosti dosegajo najvišjo stopnjo popolnosti in lepote; nič Mu ni podobno in On je Vseslišni, Vsevidni.

Drugi steber: verovanje v meleke (angele)

Vzvišeni Allah pravi: »Vsa hvala Allahu, Tvorcu nebes in Zemlje, ki je angele, svoje odposlance ustvaril z dvema, tremi ali štirimi krili. On dodatno ustvarja kar On hoče. Allah resnično lahko stori karkoli.« (Kuran, 35:1)

Verujemo, da so meleki (angeli) bitja iz nevidnega sveta ter Allahovi sužnji, ki jih je ustvaril iz svetlobe in jih naredil Njemu pokorne ter ponižne.

So veličastna bitja, katerih moč in število pozna le Vzvišeni Allah. Vsak izmed njih ima svoje lastnosti, imena in naloge, ki mu jih je določil Vzvišeni Allah. Med njimi je Džibril (Gabriel), mir z njim, ki je zadolžen za razodetje in ga prinaša od Allaha Njegovim poslancem.

Tretji steber: verovanje v razodete knjige

Vzvišeni Allah pravi: »Recite: “Verujemo v Allaha in v to, kar je bilo razodeto nam in kar je bilo razodeto Abrahamu, Izmaelu, Izaku, Jakobu in asbat (glasniki vere od potomcev Jakoba) in kar je bilo dano Mojzesu, Jezusu in kar je bilo dano glasnikom (vere) od njihovega Gospodarja. Med njimi ne delamo razlik in mi smo Mu predani (smo muslimani.”« (Kuran 2:136)

Verujemo, da je Vzvišeni Allah Svojim poslancem razodel knjige kot vodilo ljudem,

s katerimi jih poučujejo modrosti in duhovno očiščujejo.

Vzvišeni Allah je s poslanstvom Muhammeda, Allahov blagoslov in mir z njim, razveljavil vse prejšnje verozakone ter Plemeniti Kuran postavil kot nadrejeno merilo nad vsemi prejšnjimi razodetimi knjigami, ki jih potrjuje in nadomešča. Prav tako je zagotovil njegovo ohranitev pred vsako spremembo in potvarjanjem, kakor pravi: »Mi smo resnično spuščali Opomin (Kuran) in Mi ga bomo zares varovali (pred izkrivljanjem).« (Kuran, 15:9) Ker je Plemeniti Kuran zadnja Allahova knjiga, razodeta človeštvu, Muhammed, Allahov blagoslov in mir z njim, pa zadnji izmed poslancev, ter ker je islam vera, s katero je Allah zadovoljen za ljudi vse do Sodnega dne, Vzvišeni Allah pravi: »Resnično je prava vera pri Allahu Islam.« (Kuran, 3:19)

Nebeške knjige, ki jih Vzvišeni Allah omenja v Svoji Knjigi, so:

Plemeniti Kuran, ki ga je razodel Muhammedu, Allahov blagoslov in mir z njim.

Tevrat (Tora), ki jo je razodel Musi (Mojzesu), mir z njim.

Indžil (Evangelij), ki ga je razodel Isi (Jezusu), mir z njim.

Zebur (Psalmi), ki ga je razodel Davudu (Davidu), mir z njim.

Ibrahimovi spisi, ki jih je razodel Ibrahimu (Abrahamu), mir z njim.

Četrti steber: verovanje v poslance

Vzvišeni Allah pravi: »Vsakemu ljudstvu smo ponovno poslali poslanca: “Častite Allaha in izogibajte se taguta.”« (Kuran, 16:36)

Verujemo, da je Vzvišeni Allah Svojemu stvarstvu pošiljal poslance, ki so ljudi pozivali k izključnemu čaščenju Allaha, brez pripisovanja družabnikov, ter k zavračanju vsega, kar se časti poleg Njega.

Verujemo tudi, da so bili vsi poslanci ljudje in Allahovi sužnji; da so bili resnicoljubni, bogaboječi, zaupanja vredni ter vodniki na pravi poti. Allah jih je podpiral z znamenji, ki potrjujejo njihovo resničnost. Zvesto so posredovali vse, s čimer jih je Allah poslal, ter bili na jasni resnici in očitnem vodstvu.

Njihov poziv je bil od prvega do zadnjega enoten v temelju vere, in sicer v tevhidu – izključnem čaščenju Vzvišenega Allaha brez pripisovanja družabnikov.

Peti steber: verovanje v Sodni dan

Vzvišeni Allah pravi: »Allah, ni drugega boga razen Njega. Zagotovo vas bo zbral na Dnevu vstajenja, o katerem ni dvoma. In kdo je tisti, ki ima iskrenejši govor od Allaha?!« (Kuran, 4:87)

Verujemo v Sodni dan, dan vstajenja, po katerem ne bo več nobenega dne, ter v vse, kar je povezano z njim in o čemer nas je obvestil naš Gospodar v Svoji Plemeniti Knjigi ali nas je o tem poučil Njegov poslanec Muhammed, Allahov blagoslov in mir z njim. Sem spadajo človekova smrt, vstajenje in obujenje, posredovanje, tehtnica, obračun, Džennet (Raj), Džehennem (Pekel) ter vse drugo, kar je povezano s Sodnim dnem.

Šesti steber: verovanje v kader (Božjo odredbo) – dobro in slabo

Vzvišeni Allah pravi: »Resnično, vsako stvar smo ustvarili po odredbi.« (Kuran, 54:49)

Verujemo v kader (Božjo odredbo), dobro in slabo, kar pomeni, da je Vzvišeni Allah vse, kar obstaja, določil v skladu s Svojim predhodnim znanjem in popolno modrostjo. Verujemo tudi, da se vse, kar se dogaja ustvarjenim bitjem na tem svetu, uresničuje po Allahovem znanju, Njegovi odredbi in upravljanju ter da pri tem nima nobenega družabnika. Verujemo, da so te odredbe zapisane že pred ustvarjenjem človeka ter da ima človek lastno voljo in izbiro in je resnični vršilec svojih dejanj; vendar nič od tega ne izstopa iz Allahovega znanja, volje in hotenja.

Verovanje v kader temelji na štirih stopnjah:

Prva: verovanje v popolno in vseobsegajoče Allahovo znanje.

Druga: verovanje, da je Allah zapisal vse, kar se bo zgodilo do Sodnega dne.

Tretja: verovanje v Allahovo vseobsegajočo voljo in Njegovo popolno moč; kar On hoče, se zgodi, in česar noče, se ne zgodi.

Četrta: verovanje, da je Allah Stvarnik vsega in da pri ustvarjanju nima nobenega družabnika.

Tretja raven: ihsan

Ihsan pomeni, da častiš Allaha, kakor da Ga vidiš, kajti četudi ti Njega ne vidiš, On tebe vidi. Vzvišeni Allah pravi: »Resnično je Allah s tistimi, ki so bogaboječi in s tistimi, ki delajo dobro.« (Kuran, 16:128)

Čistoča (tahara)

Vzvišeni Allah pravi: »Resnično, Allah ljubi tiste, ki se kesajo, in ljubi tiste, ki se čistijo.« (Kuran, 2:22)

Allahov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, je rekel: »Kdor opravi obredno umivanje (abdest), kakor sem ga opravil jaz, nato pa opravi dva rekata, ne da bi se med njima prepuščal svojim mislim, mu bo Allah odpustil njegove pretekle grehe.« (Buhari)

Zaradi velikega pomena molitve je Allah pred njo predpisal čistočo in jo določil kot pogoj za njeno veljavnost, saj je čistoča ključ molitve. Zavedanje njene vrednosti v srcu vzbuja hrepenenje po opravljanju molitve. Allahov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, je rekel: »Čistoča je polovica imana. ‘Elhamdulillah’ napolni tehtnico, ‘Subhanallah’ in ‘Elhamdulillah’ pa napolnita to, kar je med nebesi in Zemljo. Molitev je svetloba, miloščina je dokaz, potrpežljivost je sijaj, Kuran pa je dokaz zate ali proti tebi. Vsak človek vsako jutro začne svoj dan in trguje s svojo dušo – bodisi jo osvobodi bodisi pogubi.« (Muslim)

Allahov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, je prav tako rekel: »Kdor opravi obredno umivanje in ga opravi na popoln način, njegovi grehi zapustijo njegovo telo, tako da izstopijo celo izpod njegovih nohtov.« (Muslim)

Tako suženj pristopi k svojemu Gospodarju – telesno očiščen z obrednim umivanjem in duhovno z ibadetom – iskreno predan Allahu ter sledeč zgledu Njegovega poslanca, Allahov blagoslov in mir z njim.

Dejanja, za katera je obredno umivanje (abdest) obvezno:

1. Molitev, bodisi obvezna bodisi prostovoljna.

2. Opravljanje tavafa okoli Kabe.

3. Dotikanje mushafa (Kurana).

Obredno umivanje (abdest) in obredno kopanje (gusl) opravljam s čisto vodo:

Čista voda je vsaka voda, ki pade z neba ali izvira iz zemlje ter ostane v svojem prvotnem stanju, tako da nobena izmed njenih treh lastnosti – barva, okus in vonj – ni spremenjena zaradi snovi, ki bi ji odvzela njeno čistilno naravo.

Obredno umivanje (abdest)

1. korak: Namen (nijjet) – njegovo mesto je v srcu in pomeni odločitev srca za opravljanje ibadeta z namenom približevanja Vzvišenemu Allahu.

2. korak: Izgovorim: »Bismillah« (V imenu Allaha).

3. korak: Umivanje dlani trikrat.

4. korak: Izpiranje ust trikrat.

Izpiranje ust pomeni, da v usta zajamemo vodo, jo razporedimo po ustni votlini in jo nato izpljunemo.

5. korak: Vdih vode v nos in izpihovanje, oboje trikrat. Vdih vode v nos pomeni, da z vdihom potegnemo vodo v nos do njegovega skrajnega dela,

izpihovanje pa pomeni, da z izdihom odstranimo sluz in druge nečistoče iz nosu.

6. korak: Umivanje obraza trikrat.

Meje obraza:

Obraz je sprednji del glave.

Njegova meja po širini sega od ušesa do ušesa.

Njegova meja po dolžini pa od običajnega rastišča las na glavi do konca brade.

Umivanje obraza zajema vse, kar se nahaja na njem, vključno z redkimi dlačicami, neporaščenimi deli kože ter zalizci.

Belina je predel med zalizcem in ušesno mečico.

Zalizci so dlake ob strani obraza, ob ušesih, ki segajo proti notranjosti glave in navzdol do ušesnega mešička.

Prav tako umivanje obraza vključuje tudi zunanji del goste brade ter njen del, ki prosto visi navzdol.

7. korak: Umivanje rok od konic prstov do komolcev, trikrat.

Komolca sta vključena v obvezno umivanje rok.

8. korak: Mesh - bisanje celotne glave z rokama skupaj z ušesi, enkrat.

Začne na sprednjem delu glave, z rokama potegne do tilnika, nato pa ju vrne nazaj.

Kazalca vstavi v ušesi, s palcema pa obriše zunanjo stran ušes, tako da obriše tako njihovo zunanjo kot notranjo stran.

9. korak: Umivanje nog od konic prstov do gležnjev, trikrat. Gležnja sta vključena v obvezno umivanje nog.

Gležnja sta izbočeni kosti na spodnjem delu noge.

10. korak: Priporočljivo (sunnet) je, da musliman po obrednem umivanju (abdestu) izgovori: »Ešhedu en la ilahe illallah vahdehu la šerike leh, ve ešhedu enne Muhammeden abduhu ve resuluhu. Allahumme-dž'alni minet-tevvabine ve-dž'alni minel-mutetahhirin« (Pričujem, da ni drugega resničnega boga razen Allaha, Edinega, ki nima družabnika, in pričujem, da je Muhammed Njegov suženj in Njegov poslanec. O Allah, uvrsti me med tiste, ki se kesajo, in uvrsti me med tiste, ki se čistijo). To temelji na besedah Allahovega poslanca, Allahov blagoslov in mir z njim: »Kdor opravi obredno umivanje in ga opravi popolno, nato pa izgovori: ‘Pričujem, da ni drugega boga razen Allaha, Edinega, ki nima družabnika, in pričujem, da je Muhammed Njegov suženj in Njegov poslanec. O Allah, uvrsti me med tiste, ki se kesajo, in uvrsti me med tiste, ki se čistijo,’ se mu odpre osem vrat Dženneta, skozi katera koli želi.« (Tirmizi)

Obredno umivanje razveljavijo naslednje stvari:

1. Vse, kar izhaja iz obeh izločalnih poti, kot so urin, blato, vetrovi, sperma in predsemenska tekočina.

2. Izguba zavesti oziroma razuma zaradi globokega spanja, omedlevice, opitosti ali duševne motnje.

3. Vse, kar zahteva obredno kopanje (gusl), kot so večja obredna nečistost (dženabet), menstruacija ali poporodna krvavitev.

Ko človek opravi potrebo, mora odstraniti nečistočo bodisi s čisto vodo, kar je bolje, ali z drugim sredstvom, ki ni voda, vendar z njim nečistočo odstrani, kot so kamni, papir, tkanina in podobno. To se opravi s tremi ali več očiščevalnimi potegi ter s čistim in dovoljenim predmetom.

Brisanje čez mestve in nogavice (mesh)

V primeru nošenja mestev ali nogavic je dovoljeno brisanje čeznje, brez potrebe po umivanju nog, pod naslednjimi pogoji:

1. Da se jih obuje po popolnem obrednem očiščenju od manjše in večje nečistosti.

2. Da so čiste in brez nečistoče.

3. Da se brisanje opravi v predpisanem časovnem obdobju.

4. Da so dovoljene, torej ne smejo biti ukradene ali nasilno odvzete.

- Mestve so obutev iz tankega usnja ali podobnega materiala, ki pokriva stopala; mednje sodijo tudi čevlji iz enakih ali podobnih materialov, ki stopala v celoti prekrivajo. - Nogavice so oblačilo iz blaga ali podobnih materialov, ki ga človek nosi na stopalih.

Modrost predpisa brisanja čez mestve (mesh) je v olajšanju in razbremenitvi muslimanov, ki jim sezuvanje mestev ali nogavic ter umivanje nog povzroča težave, zlasti v zimskem času, ob hudem mrazu ali na potovanju.

Trajanje mesha: Za osebo, ki ni na potovanju: en dan in ena noč (24 ur). Za popotnika: tri dni in tri noči (72 ur).

Čas mesha začne teči od prvega brisanja čez mestve ali nogavice po prekinitvi abdesta.

Način izvajanja mesha čez mestve ali nogavice:

1. Roki se navlažita.

2. Roka se potegne po zgornjem delu stopala od konic prstov do začetka goleni.

3. Desna noga se obriše z desno roko, leva noga pa z levo roko.

Dejanja, ki razveljavijo mesh: 1. Vse, kar zahteva obredno kopanje (gusl). 2. Iztek predpisanega časa za mesh.

Obredno kopanje (gusl)

Če pride pri moškem ali ženski do spolnega odnosa, tudi če ne pride do izliva, ali če pride do izliva semena s poželenjem v budnem stanju ali med spanjem (nočna polucija), sta dolžna opraviti obredno kopanje (gusl), da lahko opravljata molitev in druga dejanja, za katera je potrebna obredna čistoča. Enako velja za žensko: ko se očisti menstruacije ali poporodne krvavitve, mora opraviti obredno kopanje (gusl), preden lahko opravlja obredno molitev in druga dejanja, za katera je potrebna obredna čistoča.

Opis gusla:

Gusl se opravi tako, da musliman z vodo oblije celotno telo na kakršen koli način, pri čemer sta vključena tudi izpiranje ust in vdihovanje vode v nos. Ko voda doseže celotno telo, se odpravi večja pravna nečistost in obredna čistost je s tem dosežena.

Obstaja tudi popolnejši način, po katerem je ravnal Allahov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, in se opravlja po naslednjih korakih:

1. Namen odprave obredne nečistosti.

2. Izgovor »Bismillah«, umivanje rok trikrat, nato umivanje spolovila.

3. Popolno obredno umivanje (abdest), kot za obredno molitev.

4. Polivanje vode po glavi trikrat, tako da prepoji korenine las.

5. Oblivanje celotnega telesa z vodo, pri čemer začne z desno stranjo telesa, nato z levo, in telo zdrgne z rokami, da voda doseže vse njegove dele.

Osebi v stanju dženabeta je prepovedano naslednje, dokler ne opravi gusla:

1. Molitev.

2. Opravljanje tavafa okoli Kabe.

3. Zadrževanje v džamiji; dovoljen je le prehod skozi njo brez zadrževanja.

4. Dotikanje mushafa (Kurana).

5. Branje oziroma recitiranje Kurana.

Tejemum

Če musliman ne najde vode za obredno očiščenje ali je zaradi bolezni oziroma podobnega ne more uporabiti in se boji, da bo zamudil molitveni čas, opravi tejemum z zemljo.

Izvede se tako, da z obema rokama udari enkrat po zemlji, nato pa z njima obriše obraz in dlani, pod pogojem, da je zemlja čista.

Tejemum razveljavijo naslednje stvari:

1. Vse, kar razveljavi obredno umivanje (abdest).

2. Če se voda najde pred začetkom ibadeta, za katerega je bil opravljen tejemum.

Molitev

Allah je muslimanu predpisal pet dnevnih molitev: fedžr, zuhr, asr, magrib in iša.

Priprava na opravljanje molitve

Ko nastopi molitveni čas, se musliman očisti manjše ali večje obredne nečistosti, če je v takšnem stanju.

Večja obredna nečistost je stanje, ki zahteva obredno kopanje (gusl).

Manjša obredna nečistost pa je stanje, ki zahteva obredno umivanje (abdest).

Musliman opravlja molitev v čistih oblačilih in na čistem mestu ter mora pri tem pokriti svoj intimni del telesa.

Ob molitvi naj bo oblečen v primerna oblačila, s katerimi pokriva svoje telo; moškemu med molitvijo ni dovoljeno razkriti ničesar med popkom in koleni.

Ženska mora med molitvijo pokriti celotno telo, razen obraza in dlani.

Musliman med obredno molitvijo ne govori ničesar razen predpisanih besed, pozorno posluša imama in se ne ozira. Če si teh besed ne more zapomniti, naj izgovarja zikr in slavi Allaha, dokler molitve ne zaključi. Dolžan pa je, da se jih čim prej nauči.

Da bi molitev opravljali pravilno, z Allahovim dovoljenjem, sledimo naslednjim korakom in se jih dosledno držimo:

1. korak: Namen (nijjet) za obvezno molitev, ki jo želim opraviti; njegovo mesto je v srcu.

Po opravljenem obrednem umivanju abdestu se obrnem proti kibli in molim stoje, če sem tega zmožen.

2. korak: Dvignem roke do višine ramen in izgovorim: »Allahu ekber«, z namero vstopa v molitev.

3. korak: Izgovorim eno izmed predpisanih uvodnih dov, na primer: »Subhanekellahumme ve bihamdike, ve tebarekesmuke, ve teala džedduke, ve la ilahe gajruke.« (Slava Tebi, o Allah, in s Tvojo hvalo; blagoslovljeno je Tvoje ime, vzvišeno je Tvoje veličastvo in ni drugega resničnega boga razen Tebe.)

4. korak: Zatečem se k Allahu pred prekletim šejtanom in izgovorim: »Euzu billahi mineš-šejtanir-radžim.« (Zatekam se k Allahu pred prekletim šejtanom.)

5. korak: V vsakem rekatu recitiram suro Al-Fatiha: »Vsa hvala Allahu, Gospodarju vseh svetov. Najbolj Milostnemu, Najbolj Usmiljenemu. Vladarju Sodnega dne. Samo Tebe častimo in samo od Tebe pomoč iščemo. Vodi nas na Pravo pot, pot tistih, katere si blagoslovil, in ne tistih, ki so zaslužili srd, niti tistih, ki so zablodili.«

Nato izgovorim: »Amin«, kar pomeni: »O Allah, usliši.«

Po Fatihi v prvem in drugem rekatu vsake molitve recitiram še odlomek Kurana, kolikor ga znam. To ni obvezno, vendar prinaša veliko nagrado.

6. korak: Izgovorim: »Allahu ekber«, nato grem v priklon (ruku), tako da je hrbet raven, roke pa z razprtimi prsti položim na kolena. V priklonu trikrat izgovorim: »Subhane Rabbijel-Azim« (Slava mojemu Veličastnemu Gospodarju).

7. korak: Dvignem se iz priklona in pri tem izgovorim: »Semiallahu limen hamideh«, roke pa dvignem do višine ramen. Ko se vzravnam v stojo, izgovorim: »Rabbena ve lekel hamd«.

8. korak: Izgovorim: »Allahu ekber« in se spustim v sedždo; naslonim se na dlani, kolena, stopala, čelo in nos. V sedždi trikrat izgovorim: »Subhana Rabbijel-Aʿla« (Slava mojemu Najvišjemu Gospodarju).

9. korak: Izgovorim: »Allahu ekber« in se dvignem iz sedžde ter sedem z ravnim hrbtom na levo stopalo, desno pa postavim pokonci. Trikrat izgovorim: »Rabbi-gfir li« (Moj Gospodar, odpusti mi).

10. korak: Izgovorim: »Allahu ekber« in ponovno opravim sedždo, enako kot pri prvi.

11. korak: Dvignem se iz sedžde in pri tem izgovorim: »Allahu ekber«, dokler se ne zravnam v stoječ položaj. V preostalih rekatah molitve ravnam enako kot v prvem rekatu.

Po drugem rekatu pri molitvah zuhr, asr, magrib in iša sedem in izgovorim prvi tešehhud, ki se glasi: »Et-tehijjatu lillahi ves-salavatu vet-tajjibat. Es-selamu alejke ejjuhen-nebijju ve rahmetullahi ve berekatuhu. Es-selamu alejna ve ala ibadillahis-salihin. Ešhedu en la ilahe illellah, ve ešhedu enne Muhammeden abduhu ve rasuluhu.« (Vse oblike čaščenja, vse molitve in vsa dobra dela pripadajo Allahu. Mir tebi, o Allahov poslanec, ter Allahova milost in Njegovi blagoslovi. Mir nam in vsem pravičnim Allahovim sužnjem. Pričujem, da ni drugega božanstva, vrednega čaščenja, razen Allaha, in pričujem, da je Muhammed Njegov suženj in Njegov poslanec.) Nato vstanem in nadaljujem s tretjim rekatom.

Po zadnjem rekatu vsake molitve sedem ter izgovorim zadnji tešehhud, ki se glasi: »Et-tehijjatu lillahi ves-salavatu vet-tajjibat, es-selamu alejke ejjuhen-nebijju ve rahmetullahi ve berekatuhu, es-selamu alejna ve ala ibadillahis-salihin, ešhedu en la ilahe illellah ve ešhedu enne Muhammeden abduhu ve rasuluhu. Allahumme salli ala Muhammedin ve ala ali Muhammed, kema sallejte ala Ibrahime ve ala ali Ibrahim, inneke hamidun medžid. Allahumme barik ala Muhammedin ve ala ali Muhammed, kema barekte ala Ibrahime ve ala ali Ibrahim, inneke hamidun medžid.« (Vse oblike čaščenja, vse molitve in vsa dobra dela pripadajo Allahu. Mir tebi, o Allahov poslanec, ter Allahova milost in Njegovi blagoslovi. Mir nam in vsem pravičnim Allahovim sužnjem. Pričujem, da ni drugega božanstva, vrednega čaščenja, razen Allaha, in pričujem, da je Muhammed Njegov suženj in Njegov poslanec. O Allah, podeli Svoj blagoslov Muhammedu in družini Muhammedovi, kakor si ga podelil Ibrahimu in družini Ibrahimovi; resnično, Ti si Hvaljen in Veličasten. O Allah, blagoslovi Muhammeda in družino Muhammedovo, kakor si blagoslovil Ibrahima in družino Ibrahimovo; resnično, Ti si Hvaljen in Veličasten.)

12. korak: Nato izgovorim selam na desno stran: »Es-selamu alejkum ve rahmetullah« (Mir z vami in Allahova milost), nato še na levo stran z istimi besedami, s čimer zaključim molitev.

Hidžab muslimanke

Vzvišeni Allah pravi: »O, Glasnik vere! Reci svojim ženam, svojim hčeram in ženskam vernikov, naj spustijo prek sebe svoja ogrinjala. To je primernejše, da bi se jih prepoznalo in da se jim ne bi škodovalo ali jih vznemirjalo. In Allah je Odpuščajoč in Usmiljen.« (Kuran, 33:59)

Allah je muslimanki zapovedal nošenje hidžaba ter zakrivanje njenega avreta (intimnih delov telesa) in celotnega telesa pred tujimi moškimi z oblačili, ki so običajna v njenem okolju. Hidžaba ji ni dovoljeno sneti, razen pred možem ali mahremi. To so osebe, s katerimi ji je trajno prepovedana poroka, in sicer: oče in njegovi predniki, sin in njegovi potomci, strici po očetovi in materini strani, brat, bratov sin in sestrin sin, materin mož, možev oče in njegovi predniki, možev otrok in njegovi potomci, brat po dojenju ter mož dojilje. Zaradi dojenja velja enaka prepoved kot zaradi krvnega sorodstva.

Pri oblačenju mora muslimanka upoštevati naslednje:

1. Da oblačilo pokriva celotno telo.

2. Da ni namenjeno olepševanju v prisotnosti tujih moških.

3. Da ni prosojno in ne razkriva telesa.

4. Da je ohlapno in ne tesno, tako da ne orisuje telesa.

5. Da ni odišavljeno, kadar gre mimo tujih moških, ki bi lahko zaznali vonj.

6. Da ne posnema moških oblačil.

7. Da ne posnema oblačil nemuslimank pri njihovih verskih obredih ali praznikih.

8. Da ne gre za oblačilo, ki vzbuja pozornost.

Lastnosti vernika

Vzvišeni Allah pravi: »Pravi verniki so zares tisti, katerih srca začutijo strahospoštovanje, ko se omeni Allah, ko pa se jim recitirajo Njegovi ajeti, jim to poveča verovanje in zanašajo se na svojega Gospodarja.« (Kuran, 8:2)

- Je resnicoljuben v svojem govoru in ne laže.

- Izpolnjuje zaveze in obljube.

- V sporu ne prestopa meja.

- Izpolnjuje emanet (zaupanje).

- Svojemu bratu muslimanu želi to, kar želi sebi.

- Je plemenit.

- Dobro ravna z ljudmi.

- Vzdržuje sorodstvene vezi.

- Zadovoljen je z Allahovo odredbo, Mu je hvaležen v času blagostanja in potrpežljiv v času preizkušnje.

- Odlikujeta ga sramežljivost in skromnost.

- Usmiljen je do ljudi.

- Njegovo srce je čisto zamer, njegovi udi pa so varni pred tem, da bi drugim povzročali krivico.

- Odpušča ljudem.

-Ne posluje z oderuštvom in ne pridobiva premoženja na tak način.

- Ne prešuštvuje.

- Ne pije alkohola.

- Lepo in spoštljivo ravna s sosedi.

- Ne dela krivice in ne izdaja.

- Ne krade in ne goljufa.

- Je dober do svojih staršev, tudi če nista muslimana, in ju uboga v tem, kar je dobro.

- Svoje otroke vzgaja v vrlinah, jih spodbuja k izpolnjevanju verskih dolžnosti in jih odvrača od pregreh ter prepovedanih dejanj.

– Ne posnema nemuslimanov v njihovih verskih značilnostih ali navadah, ki so postale njihova posebnost in prepoznavno znamenje.

- Kesa se Allahu in Ga prosi za odpuščanje svojih napak in grehov.

Temeljna načela islamske akide

1. Allah je naš Gospodar. Ni drugega resničnega boga, vrednega čaščenja, razen Njega, in ni drugega Gospodarja mimo Njega. Nič Mu ni podobno in nič Ga ne more onemogočiti. On je Vseslišni, Vsevidni.

2. Vzvišeni Allah je nad nebesi, vzvišen nad vsemi Svojimi stvaritvami in ločen od njih. Njegova vzvišenost je popolna v vsakem pogledu: v bistvu, položaju in prevladi. On zares vse obdaja.

3. Potrjujemo imena in lastnosti, ki si jih je Vzvišeni Allah pripisal Sam ali Mu jih je pripisal Njegov poslanec Muhammed, Allahov blagoslov in mir z njim, ter zanikamo tisto, kar je Allah zanikal za Sebe ali kar je zanikal Njegov poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim.

4. Vzvišeni Allah usliši prošnje, izpolnjuje potrebe in poseduje vse. Nihče ne more škodovati ali koristiti razen Njega in človek brez Njega ne more niti za pomežik očesa. Muslimanu ni dovoljeno, da katero koli obliko ibadeta – kot so dova (prošnja), molitev, zaobljuba, žrtvovanje, strah, upanje, zanašanje (tevekkul) ter druge zunanje ali notranje oblike ibadeta – usmerja k komur koli drugemu mimo Vzvišenega Allaha. Kdor katero koli obliko ibadeta usmeri k drugemu mimo Allaha, je mušrik (tisti, ki poleg Allaha časti druge in Mu pripisuje družabnike).

5. Največji in najhujši greh je širk – pripisovanje družabnikov Allahu. Kdor umre v stanju širka, mu bo Allah prepovedal Džennet in njegovo prebivališče bo Ogenj. To je greh, ki ga Allah ne odpusti, če človek umre v takšnem stanju, ne da bi se zanj pokesal.

6. Kar je človeka obšlo, ga ni moglo doleteti, in kar ga je doletelo, ga ni moglo obiti. Musliman mora verovati v Allahovo odredbo in kader, biti zadovoljen z Njegovimi odredbami ter biti svojemu Gospodarju hvaležen v vsakem stanju.

7. Muhammed, Allahov blagoslov in mir z njim, je najboljši izmed ljudi in pečat glasnikov vere. On je tisti, čigar posredovanje bo na Sodni dan sprejeto. Allah ga je vzel za pristnega prijatelja, kakor je za pristnega prijatelja vzel tudi Ibrahima (Abrahama), mir z njim.

8. Naša knjiga je Plemeniti Kuran – čudežen, neizpodbiten v svoji avtentičnosti, njegovo recitiranje pa je ibadet. Vzvišeni Allah ga je razodel našemu poslancu Muhammedu, Allahov blagoslov in mir z njim, po Džibrilu, mir z njim, najboljšem izmed angelov, in ga ohranil pred popačenjem ter spreminjanjem, kakor Vzvišeni pravi: »Mi smo resnično spuščali Opomin (Kuran) in Mi ga bomo zares varovali (pred izkrivljanjem).« (Kuran 15:9)

9. Allahu najbližji ljudje so tisti, ki so Mu najbolj pokorni in najbolj sledijo Njegovemu verozakonu. Arabec nima prednosti pred nearabcem niti nearabec pred Arabcem, prav tako belec nima prednosti pred črncem niti črnec pred belcem, razen po bogaboječnosti. Ljudje izvirajo od Adama, Adam pa je iz prahu. Vzvišeni Allah pravi: »Najbolj plemenit med vami pri Allahu je tisti, ki je najbolj bogaboječ.« (Kuran, 49:13)

10. Musliman veruje v meleke (angele), plemenite pisarje, v njihov obstoj ter v to, da so sužnji, ustvarjena bitja, ki jih je Vzvišeni Allah ustvaril iz svetlobe in so ena izmed Njegovih stvaritev. Med njimi so Džibril, zadolžen za razodetje, Mikail, zadolžen za dež, Israfil, zadolžen za pihanje v rog, ter melek smrti, zadolžen za jemanje duš.

11. Musliman veruje v znake Sodnega dne, med katere spadajo pojav lažnega Mesiha Dedžala, sestop Ise (Jezusa), sina Merjeme (Marije), mir z njim, z nebes ob koncu časov ter vzhod sonca z zahoda.

12. Musliman veruje v kazen in užitek v grobu, vsakemu glede na njegova dela, v zasliševanje Munkerja in Nekirja o njegovem Gospodarju, veri in poslancu ter v to, da je grob bodisi vrt izmed dženetskih vrtov bodisi jama izmed ognjenih jam.

13. Musliman veruje v obujenje in povračilo za dejanja na Sodni dan ter v to, da sta Džennet (Raj) in Pekel ustvarjena ter da nikoli ne bosta minila.

14. Sihr – čarovništvo je kufr, torej nevera v Allaha. Ni se ga dovoljeno učiti niti obiskovati čarovnikov in sleparjev. Musliman ne verjame vedeževalcu niti prerokovalcu; kdor pa jima verjame, je zanikal tisto, kar je bilo razodeto Muhammedu, Allahov blagoslov in mir z njim.

15. Musliman ljubi ashabe Allahovega poslanca, Allahov blagoslov in mir z njim. Ljubi tiste, ki jih ljubijo in sovraži tiste, ki jih sovražijo, kajti ljubezen do njih je vera in dobročinstvo, sovraštvo do njih pa nevera in hinavščina. Poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, je rekel: »Ne žalite mojih ashabov.« (Beleži Muslim). Kdor obrekuje ali zaničuje katerega koli izmed njih – naj bo Allah zadovoljen z njimi – je zablodel novotar.

16. Musliman potrjuje hilafet po Allahovem poslancu, Allahov blagoslov in mir z njim, najprej Ebu Bekru Es-Siddiku, ki mu daje prednost pred celotnim ummetom, nato Omerju Ibn El-Hattabu, nato Osmanu in nato Aliju Ibn Ebi Talibu – naj bo Allah zadovoljen z vsemi. Oni so pravične halife in prav vodeni voditelji.

17. Dejanja čaščenja (ibadeti) so strogo določena, zato ni dovoljeno častiti Vzvišenega Allaha z nobenim dejanjem, razen če je potrjeno v Knjigi Vzvišenega Allaha ali v praksi Njegovega poslanca, Allahov blagoslov in mir z njim. Vsako dejanje, ki ga ljudje uvedejo po smrti poslanca in ni v skladu z njegovim vodstvom, je zavrnjena novotarija. Poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, je rekel: »Kdor v to našo zadevo (vero) uvede nekaj, kar ne spada vanjo, bo to zavrnjeno.« (Buhari).

18. Sprejemanje ibadeta temelji na dveh pogojih: iskrenosti do Vzvišenega Allaha in sledenju poslancu, Allahov blagoslov in mir z njim. Ibadet ni sprejet, če ni izključno namenjen Allahu ali če ni v skladu z vodstvom Allahovega poslanca.

Moja sreča je v moji veri, islamu

Vzvišeni Allah pravi: »Kdor dela dobro, naj bo moški ali ženska, in je vernik – mu bomo dali, da bo živel lepo življenje in nagradili ga bomo z nagrado, skladno z njegovimi najboljšimi dejanji, ki jih je storil.« (Kuran, 16: 97)

Eden izmed največjih vzrokov za veselje, notranji mir in srečo v srcu muslimana je njegova neposredna povezanost z Gospodarjem, brez posrednikov izmed živih, mrtvih ali malikov. Vzvišeni Allah je v Svoji plemeniti Knjigi poudaril, da je vedno blizu Svojim sužnjem, da jih sliši in uslišuje njihove dove (prošnje), kakor Vzvišeni pravi: »In ko te Moji sužnji vprašajo o Meni, Jaz sem resnično blizu, nemudoma se odzovem prošnji prosilca, ko Me zaprosi. Zato naj se odzovejo Meni in naj verujejo v Mene, da bi tako lahko bili vodeni na Pravo pot.« (Kuran 2:186) Vzvišeni nam je zapovedal obračanje k Njemu v dovah in ga uvrstil med največje ibadete, s katerimi se musliman približuje svojemu Gospodarju. Vzvišeni pravi: »In vaš Gospodar je dejal: “Prosite Me in Jaz vas bom uslišal. Tisti, ki Me zaradi lastnega napuha nočejo častiti, bodo ponižani vstopili v Pekel!”« (Kuran, 40:60) Zato pobožni musliman nenehno potrebuje svojega Gospodarja, se Mu stalno obrača v dovah in se Mu približuje z dobrimi ibadeti.

Vzvišeni Allah nas je ustvaril z velikim namenom in nas ni ustvaril zaman: da častimo Njega Edinega, brez pripisovanja družabnikov. Predpisal nam je celovito božansko vero, ki ureja vse vidike našega zasebnega in javnega življenja. S to pravično zakonodajo je zaščitil temeljne življenjske vrednote: vero, življenje, čast, razum in premoženje. Kdor živi v skladu z verskimi zapovedmi in se izogiba prepovedanemu, varuje te vrednote ter brez dvoma živi srečno in spokojno življenje.

Vez muslimana z njegovim Gospodarjem je globoka; prinaša notranjo spokojnost, duševni mir, občutek varnosti in veselja ter zavedanje prisotnosti Veličastnega Gospodarja, Njegove skrbi in varstva nad Svojim vernim sužnjem. Vzvišeni Allah pravi: »Allah je zaščitnik tistih, ki verujejo, vodi jih iz tèma v svetlobo.« (Kuran, 2:257)

Ta veličastna vez je duhovno stanje, ki človeka vodi k uživanju v čaščenju Milostnega, k hrepenenju po srečanju z Njim ter njegovo srce povzdigne v višave sreče, ko okuša sladkost imana.

To je sladkost, katere resničnega užitka ne more opisati nihče, razen tistega, ki jo je okusil z opravljanjem dobrih del in izogibanjem grehom. Zato poslanec Muhammed, Allahov blagoslov in mir z njim, pravi: »Sladkost imana je okusil tisti, ki je zadovoljen z Allahom kot Gospodarjem, z islamom kot vero in z Muhammedom kot Poslancem.« (Muslim)

Da, ko se človek zaveda svoje stalne navzočnosti pred svojim Stvarnikom, Ga spozna po Njegovih najlepših imenih in lastnostih, Ga časti, kakor da Ga vidi, ter je v svojem čaščenju iskren in z njim ne želi nikogar drugega razen Vzvišenega Allaha, živi lepo in srečno življenje na tem svetu ter dočaka lep konec v onstranstvu.

Celo preizkušnje, ki vernika doletijo na tem svetu, izgubijo svojo težo ob trdnem prepričanju, zadovoljstvu z Allahovo odredbo ter hvaljenju Allaha v vseh Njegovih odredbah – dobrih in slabih – ter ob popolnem zadovoljstvu z njimi.

Med tistim, za kar si mora musliman prizadevati, da bi povečal svojo srečo in notranjo spokojnost, sta pogosto spominjanje Allaha in branje Plemenitega Kurana, kakor Vzvišeni pravi: »Tisti, ki verujejo in katerih srca se umirijo ob omembi Allaha. Samo z omenjanjem Allaha se resnično umirijo srca.« (Kuran, 13:28) Bolj ko se musliman spominja Allaha in bere Kuran, močnejša postaja njegova povezanost z Njim, njegova duša se očiščuje in njegova vera krepi.

Prav tako si mora musliman prizadevati, da se o svoji veri uči iz zanesljivih virov, da bi častil Vzvišenega Allaha z jasnim razumevanjem, saj je Poslanec, Allahov blagoslov in mir z njim, rekel: »Iskanje znanja je obveznost za vsakega muslimana.« (Ibn Madža) In naj bo pokoren ukazom Vzvišenega Allaha, ki ga je ustvaril, ne glede na to, ali razume njihovo modrost ali ne, saj Vzvišeni Allah v Svoji plemeniti Knjigi pravi: »Ko Allah in Njegov poslanec zapovesta nekaj, vernik in vernica nimata pravice, da bi glede tega ravnala po svoji presoji. In kdor se ne pokorava Allahu in Njegovemu poslancu je povsem očitno zablodil.« (Kuran, 33:36)

Naj Allah blagoslovi in podari mir našemu poslancu Muhammedu, njegovi družini in vsem njegovim ashabom.