ZNANJE, KI JE NUJNO ZA VSAKEGA MUSLIMANA
Knjiga »Znanje, ki je nujno za vsakega muslimana« je dragoceno delo, napisano v duhu znanja in jasne razlage. Obravnava vse tisto, kar bi moral vsak musliman poznati: temeljna vprašanja verovanja, predpise islama ter lepote plemenitega vedenja. Vsebine so predstavljene v uravnoteženem slogu, ki razsvetljuje razum, pomirja srca, poglablja razumevanje in usmerja ravnanje. Zato to delo upravičeno velja za ključ do odrešitve in zanesljivega vodnika za vsakogar, ki hodi po poti pokornosti in spoznanja.
These files are generated automatically from the book's text; their layout may differ from the printed edition.
ZNANJE, KI JE NUJNO ZA VSAKEGA MUSLIMANA
Uvod
Vsa hvala pripada Allahu, Gospodarju svetov. Naj bosta blagoslov in mir nad tistim, ki je bil poslan kot milost vsem svetovom, nad njegovo družino, njegovimi ashabi ter nad vsemi, ki sledijo njegovemu sunnetu in se ravnajo po njegovem vodstvu vse do Sodnega dne. Nadalje:
To je kratka knjižica, ki zajema najpomembnejše, kar musliman potrebuje glede svojega verovanja, ibadeta in medsebojnih odnosov. Pripravili smo jo za obiskovalce in obiskovalke dveh svetih mošej, da bi z znanjem in jasnim vpogledom spoznali zadeve svoje vere. Prosimo Plemenitega Allaha, da jim bo to delo koristilo, da ga od nas sprejme kot dobro in iskreno delo, storjeno izključno Zanj. On je resnično Najboljši, h kateremu se obračamo s prošnjami, in Najplemenitejši, v katerega polagamo upanje.
Znanstveni odbor pri Predsedstvu za verske zadeve Mesdžidul-Harama v Meki in Prerokove mošeje v Medini
V imenu Allaha, najbolj Milostljivega, najbolj Usmiljenega
PRVO POGLAVJE:
AKIDA
Prvi razdelek: Pomen islama in njegovi stebri
Islam pomeni popolno predanost Vzvišenemu Allahu s tevhidom (priznavanjem in potrjevanjem Njegove edinstvenosti), pokornost Njemu z izpolnjevanjem Njegovih zapovedi ter zavračanje širka (pripisovanja družabnikov Allahu) in njegovih privržencev.
Stebri islama so pet:
1. Pričevanje, da ni drugega resničnega boga razen Allaha, in da je Muhammed Allahov poslanec.
2. Opravljanje obredne molitve.
3. Dajanje obvezne letne miloščine (zekata).
4. Post meseca ramadana.
5. Romanje (hadž) v Meko za tistega, ki je zmožen.
Pomembnost tevhida:
Vedi, da je Vzvišeni Allah ustvaril stvarstvo zato, da bi Ga častili in Mu ne bi pripisovali ničesar kot družabnika. Vzvišeni Allah pravi: »Džine in ljudi sem ustvaril le zato, da bi Me častili.« (Kur'an 51:56) Tega čaščenja pa ni mogoče pravilno spoznati drugače kot z znanjem. Vzvišeni Allah pravi: »Zato vedi, da ni drugega boga razen Allaha, in prosi odpuščanja za svoj greh ter za vernike in vernice. Allah pozna vaše gibanje in vaše prebivališče.« (Kur'an 47:19) Zato je Allah najprej omenil znanje, šele nato govor in dejanje. Najpomembnejše, česar se mora musliman naučiti, je tevhid – potrjevanje popolne enosti Vzvišenega Allaha, saj je to temelj vere in njena osnova. Vera ne more obstajati brez tevhida. To je prva in hkrati zadnja dolžnost vsakega muslimana. Tevhid predstavlja prvi steber islama izmed petih stebrov, ki jih mora vsak musliman poznati in po njih tudi ravnati. O tem poroča hadis Abdullaha ibn Omerja, naj bo Allah zadovoljen z obema, da je Allahov poslanec ﷺ rekel: »Islam je zgrajen na petih stebrih: pričevanju, da ni drugega resničnega boga razen Allaha, in da je Muhammed Allahov poslanec; opravljanju molitve; dajanju obvezne letne miloščine (zekata); romanju (hadžu) v Meko ter postu meseca ramadana.« [1] [1] Buharijeva zbirka hadisov, št. 8.
Zato je dolžnost vsakega muslimana, da se nauči pravega pomena tevhida, ki pomeni: čaščenje izključno Vzvišenega Allaha. Pri tem Mu ne sme pridruževati nikogar v čaščenju – niti bližnjega angela niti poslanega glasnika vere.
Pomen pričevanja: »ni drugega resničnega boga razen Allaha« (la ilahe illa Allah):
Pomen tega pričevanja je, da človek z neomajnim in trdnim prepričanjem prizna, da ni nobenega resničnega boga, vrednega čaščenja, razen Vzvišenega Allaha. Zato časti izključno Allaha in samo Njemu posveča vse oblike čaščenja, kot so: dova (prošnja), strah, upanje, zanašanje (tevekkul) in druge oblike ibadeta.
To pričevanje se ne uresniči, razen če sta izpolnjena dva stebra:
Prvi steber: Zanikanje božanskosti in čaščenja vsemu, razen Allahu – vsem lažnim božanstvom.
Drugi steber: Potrditev božanskosti in pravega čaščenja, ki pripadata izključno Allahu in nikomur drugemu. Vzvišeni Allah pravi: »Vsakemu ljudstvu smo ponovno poslali poslanca: ,Častite Allaha in izogibajte se taguta.‘« (Kur'an 16:36)
Pogoji pričevanja »La ilahe illa Allah« so pa naslednji:
Prvi pogoj: znanje, ki negira nevednost.
Drugi pogoj: gotovost, ki negira dvom.
Tretji pogoj: iskrenost v ibadetu (čaščenju) ki negira širk (pripisovanje družabnikov Allahu).
Četrti pogoj: resnicoljubnost, ki negira laž.
Peti pogoj: ljubezen, ki negira sovraštvo.
Šesti pogoj: pokornost, ki negira upor.
Sedmi pogoj: sprejemanje, ki negira zavrnitev.
Osmi pogoj: odrekanje vsemu, kar se časti poleg Allaha.
Te pogoje je treba sprejeti in jih dosledno uresničevati v praksi. Zbrani so v naslednjih dveh verzih:
Znanje, gotovost, iskrenost in resnicoljubnost ... skupaj z ljubeznijo, pokornostjo in sprejemanjem.
In osmi pogoj je tvoje odrekanje vsemu ... kar se časti poleg Allaha.
Uresničitev tega pričevanja pomeni, da človek časti izključno Vzvišenega Allaha, Edinega, ki nima nobenega družabnika, ter da vse oblike čaščenja z iskrenostjo posveti samo Njemu. Zato se v prošnji ne obrača nikomur razen Allahu, se ne zanaša na nikogar razen na Allaha, ne upa v nikogar razen v Allaha, ne opravlja molitve razen za Allaha in ne daruje žrtve razen v imenu Allaha.
Dejanja, ki jih nekateri ljudje počnejo – kot so obhajanje grobov, klicanje na pomoč tistih, ki so v njih pokopani, ali obračanje nanje z dovami namesto k Allahu – predstavljajo širk v čaščenju. Zato se je takšnih ravnanj treba skrbno varovati in pred njimi tudi opozarjati, saj so po svoji naravi enaka dejanjem malikovalcev, ki so poleg Vzvišenega Allaha častili malike, kamne in drevesa. Prav zaradi te oblike širka so bile razodete nebeške knjige in poslani poslanci z namenom, da bi pred njo svarili in jo prepovedali.
Pomen pričevanja, da je Muhammed Allahov poslanec:
Da verujemo v vse, kar je sporočil; da smo mu pokorni v vsem, kar je zapovedal; da se izogibamo vsemu, kar je prepovedal in pred čimer je svaril; ter da se Allaha časti samo na način, ki ga je predpisal. Musliman tako potrjuje, da je Muhammed, sin Abdullaha, iz rodu Kurejš in iz družine Hašim, Allahov poslanec, poslan vsem stvarstvom – ljudem in džinom, kakor Vzvišeni Allah pravi: »Reci: ,O, ljudje! Resnično, jaz sem za vse vas poslanec od Allaha‘...« (Kur'an 7:158)
Prav tako musliman veruje, da ga je Allah poslal z namenom, da posreduje Njegovo vero in vodi ljudi po pravi poti, kakor Vzvišeni pravi: »Mi smo te poslali vsem ljudem zgolj kot svarilca in znanilca radostnih novic, toda večina ljudi tega ne ve.« (Kur'an 34:28) In Vzvišeni pravi: »In Mi smo te poslali zgolj kot milost vsem svetovom.« (Kur'an 21:107)
Posledica tega pričevanja je, da musliman ne veruje, da ima Allahov poslanec ﷺ kakršno koli lastnost božanskosti, gospodstva ali upravljanja s stvarstvom, niti da bi mu pripadala pravica do čaščenja. Nasprotno, on ﷺ je Allahov suženj, ki se ne časti, in Poslanec, kateremu se veruje in se mu ne nasprotuje. Sam sebi niti drugim ne more prinesti koristi niti odvrniti škode, razen s tem, kar Allah hoče in dovoli. Vzvišeni Allah pravi: »Reci: ,Ne pravim vam, da so pri meni Allahovi zakladi, niti da poznam nevidno, in pa ne trdim, da sem angel. Jaz ne sledim drugega, kot le tisto, kar se mi razodeva‘...« (Kur'an 6:50)
Drugi razdelek: Pomen imana in njegovi stebri
Iman (verovanje) pomeni potrjevanje s srcem, izpovedovanje z jezikom ter delovanje s srcem in z udi telesa. Povečuje se s pokornostjo Allahu in zmanjšuje se z grehi.
Iman je pogoj za veljavnost in sprejetje dejanj čaščenja, tako kot malikovanje (širk) in nevera (kufr) izničita vsa dobra dela, in tako kot Allah ne sprejme molitve brez obrednega umivanja, prav tako pa ne sprejme čaščenja brez imana. Vzvišeni Allah pravi: »In kdor dela dobra dejanja, naj bo moški ali ženska in je vernik – takšni bodo vstopili v Raj in ne bo jim storjena krivica niti za vdolbino datljeve koščice.« (Kur'an 4:124)
In pojasnil je, da širk izniči vsa dejanja čaščenja, kakor Vzvišeni Allah pravi: »In že ti je bilo razodeto, kakor tistim pred teboj: ,Če boš častil koga drugega poleg Allaha, bodo izničena vsa tvoja dejanja in postal boš eden od poražencev.’« (Kur'an 39:65)
Iman ima šest stebrov: verovanje v Allaha, v Njegove meleke (angele), v Njegove razodete knjige, v Njegove poslance, v Sodni dan ter verovanje v božjo odredbo (kader) – tako v dobro kot v slabo.
1. Verovanje v Allaha zajema tri stvari:
Prvo: verovanje v Allahov rububijjet (gospodstvo)
To pomeni izdvajanje Vzvišenega Allaha kot edinega v Njegovih dejanjih, kot so ustvarjanje, oskrbovanje, oživljanje in usmrčenje. Ni Stvarnika razen Allaha, ni Oskrbovalca razen Allaha, ni Dajalca življenja razen Allaha in ni Dajalca smrti razen Allaha. Prav tako nihče ne upravlja s stvarstvom razen Njega, Vzvišenega.
Ni znano, da bi kdo izmed ljudi zanikal Allahovo gospodstvo iz resničnega prepričanja, razen tistega, ki to stori iz kljubovanja in trmoglavosti - kakor v primeru faraona, ko je svojemu ljudstvu rekel: »Jaz sem vaš najvišji gospodar.« (Kur'an 79:24) Vendar to ni bilo iz iskrenega prepričanja, kakor Vzvišeni Allah omenja v zvezi z Muso (Mojzesom), mir z njim, ko mu je rekel: »Ti dobro veš, da tega (teh čudežev) ni poslal nihče drug kot Gospodar nebes in zemlje kot jasen dokaz. Jaz pa zares menim, da je tebi, o faraon, usojena poguba.« (Kur'an 17:102) In Vzvišeni pravi: »Pa so se upirali temu, da jih priznajo, na krivičen in nadut način, čeprav so se prepričali, da so resnica...« (Kur'an 27:14)
Te stvaritve nujno potrebujejo Stvarnika, saj se ne morejo ustvariti same od sebe. Nič namreč ne more ustvariti samega sebe, prav tako pa ni mogoče, da bi vse nastalo zgolj po naključju, kajti vsaka pojava nujno potrebuje povzročitelja. Poleg tega obstoj stvarstva v tako dovršenem redu, skladnosti in urejenosti jasno izključuje možnost naključja. Zato je neizogibno, da ima stvarstvo svojega Stvarnika – in to je Allah, Gospodar svetov. Vzvišeni Allah pravi: »Ali so bili ustvarjeni brez Stvarnika ali pa so sami sebi stvarniki? Ali so ustvarili nebesa in Zemljo? Ne, temveč niso prepričani.« (Kur'an 52:35–36)
Čeprav so malikovalci priznavali Allahov rububijjet (gospodstvo), so Mu v čaščenju pripisovali družabnike, zato jih to ni uvedlo v islam. Prav zaradi tega se je Allahov poslanec ﷺ bojeval proti njim, saj so zapadli v širk v ibadetu, ko so poleg Allaha častili malike, kamne, angele in druge.
Drugo: Verovanje v Allahov uluhijjet (božanskost)
Verovanje v Allahov uluhijjet pomeni verovanje, da je On edini resnični Bog, ki je vreden čaščenja, in da nima nobenega družabnika. Beseda ilah (bog) pomeni ma’luh – Tisti, ki je čaščen z ljubeznijo, poveličevanjem in popolno ponižnostjo.
Vzvišeni Allah pravi: »Vaš Bog je samo en Bog. Ni drugega boga razen Njega, Najbolj milostnega, Najbolj usmiljenega.« (Kur'an 2:163)
Vsakdo, ki poleg Allaha vzame še drugo božanstvo in ga časti namesto Njega, si je vzel lažno božanstvo. Vzvišeni Allah pravi: »To je zato, ker je Allah Resnica. Vse tisto, kar oni častijo namesto Njega, pa je zares laž. Allah je resnično Največji, Najbolj vzvišen.« (Kur'an 22:62)
Zato so vsi poslanci, od Nuha do Muhammeda ﷺ, pozivali svoja ljudstva k tevhidu – k izključnemu čaščenju Allaha in opuščanju čaščenja kogar koli drugega poleg Njega. Vzvišeni Allah je ovrgel ravnanje mnogobožcev, ki so si poleg Njega jemali druga božanstva, jih častili ter pri njih iskali pomoč in rešitev. To je storil z dvema razumnima dokazoma:
Prvi dokaz: Lažna božanstva, ki so si jih vzeli, so brez kakršnih koli lastnosti božanskosti. So ustvarjena in ne ustvarjajo, ne morejo prinesti koristi niti odvrniti škode ter nimajo nobene oblasti nad življenjem, smrtjo ali ponovnim obujenjem. Vzvišeni Allah v tem pomenu pravi: »In namesto Njega so si vzeli za bogove druge, ki ne ustvarjajo ničesar, temveč so sami ustvarjeni, sami sebi ne morejo ne škoditi, ne koristiti. Ne dajejo ne smrti ne življenja, niti ne morejo ponovno oživljati.« (Kur'an 25:3)
Drugi dokaz: Ker so malikovalci priznavali, da je Allah edini Stvarnik in Upravitelj vsega, bi Mu morali nujno priznati tudi enost v čaščenju. Priznanje enosti v gospodstvu namreč zavezuje k temu, da se čaščenje nameni izključno Allahu, brez vsakršnega pridruževanja. Vzvišeni Allah pravi: »Reci: ,Komu pripada zemlja in vse, kar je na njej, če vi to veste?’ Rekli bodo: ,Allahu.’ Reci: ,Mar se ne boste opomnili?’ Reci: ,Kdo je Gospodar vseh sedmerih nebes in Gospodar veličastnega Arša?’ Rekli bodo: ,Allah.’ Reci: ,Mar ne boste bogaboječi?’ Reci: ,Kdo je Tisti, v Čigar roki je oblast nad vsem in rešuje, nihče pa ne more nikogar rešiti pred Njim, če vi to veste?’ Rekli bodo: ,Allah.’ Reci: ,Kako ste potem lahko zavedeni?’« (Kur'an 23: 84–89) Če priznavajo, da je Allah edini Gospodar, jih to zavezuje, da čaščenje namenijo izključno Njemu in da Mu pri čaščenju ne pripisujejo nobenega družabnika.
Tretje: Verovanje v Allahova imena in lastnosti
Verovanje v Allahova imena in lastnosti pomeni potrjevanje vseh imen in lastnosti, ki si jih je Allah pripisal Sam v Svoji Knjigi ali v sunnetu Njegovega poslanca ﷺ, na način, ki pritiče Vzvišenemu Allahu, brez izkrivljanja pomenov, brez zanikanja, brez določanja njihove narave ali načina ter brez primerjanja z ustvarjenimi bitji. Vzvišeni Allah pravi »Allahu pripadajo najlepša imena, zato Ga molite z njimi. In zapustite tiste, ki zanikajo Njegova imena. Poplačano jim bo za to, kar so počeli.« (Kur'an 7:180) In Vzvišeni pravi: »Nič ni kakor On, in On je Vseslišni in Vsevidni.« (Kur'an 42:11)
Širk se deli na tri vrste:
1. Veliki širk.
2. Mali širk.
3. Skriti širk.
1. Veliki širk:
Veliki širk pomeni izenačevanje kogar koli drugega z Allahom v tem, kar je izključno lastno Allahu, kakor Vzvišeni Allah pravi: »Ko smo vas enačili z Gospodarjem vseh svetov.« (Kur'an 26:98)
To vključuje usmerjanje čaščenja k nekomu drugemu namesto k Vzvišenemu Allahu, ali posvečanje katere koli oblike čaščenja komu drugemu poleg Njega, kot so: dova (prošnja), iskanje pomoči, zaobljube, žrtvovanje in druge oblike čaščenja.
Veliki širk vključuje tudi razglašanje za dovoljeno tistega, kar je Vzvišeni Allah prepovedal, ali razglašanje za prepovedano tistega, kar je Allah dovolil, ali opuščanje tistega, kar je Allah zapovedal kot obvezno. To se nanaša na primere, ko nekdo za dovoljeno šteje nekaj, za kar je v veri nujno in splošno znano, da je prepovedano, kot so: prešuštvo, uživanje alkohola, neposlušnost staršem, oderuštvo in podobno.
Sem spada tudi prepovedovanje dobrih in dovoljenih stvari, ki jih je Vzvišeni Allah dovolil, ali zanikanje obveznosti tistega, kar je Allah zapovedal, kot na primer prepričanje, da molitev ni obvezna, da post ni obvezen ali da obvezna miloščina (zekat) ni dolžnost.
Veliki širk povzroči izničenje vseh dejanj in večno bivanje v Peklu tistemu, ki v takem stanju umre. O tem Vzvišeni Allah pravi: »...Če pa bi oni imeli druge za Allahu enake, bi jim zagotovo propadlo vse, kar so počeli.« (Kur'an 6:88)
Prav tako tistemu, ki umre v stanju velikega širka, Allah ne odpusti in mu je Džennet prepovedan. O tem Vzvišeni Allah pravi: »Resnično Allah ne bo odpustil, da si nekdo vzame kaj za boga poleg Njega, odpušča pa vse, kar je manj od tega, komur hoče...« (Kur'an 4:48) In Vzvišeni pravi: »...Tistemu, ki si poleg Allaha vzame nekoga ali nekaj za boga, bo Allah prepovedal Raj in njegovo zatočišče bo Ogenj...« (Kur'an 5:72)
2. Mali širk:
Mali širk je dejanje, ki je v verskih besedilih označeno kot širk, vendar ne dosega stopnje velikega širka in zato se imenuje mali širk. Mednje spada na primer priseganje pri kom ali čem drugem kot pri Vzvišenem Allahu, kot je priseganje pri Kabi, pri poslancih, pri zaupanju (emanetu), pri življenju nekoga in podobno. O tem je Allahov poslanec ﷺ rekel: »Kdor priseže pri kom drugem kot pri Allahu, je zapadel v neverstvo ali širk.« [2] [2] Hadis beležita Ahmed v Musnedu št. 6072 in Tirmizi št. 1535; po oceni Tirmizija je hadis hasen.
Mali širk lahko – glede na stanje srca posameznika – preraste tudi v veliki širk. Če namreč tisti, ki prisega pri Poslancu ﷺ, pri določenem šejhu ali pri kom drugem, v svojem srcu verjame, da je ta enak Allahu, ali da se nanj obrača s prošnjami namesto k Allahu, ali da ima oblast nad stvarstvom, potem to predstavlja veliki širk. Če pa tisti, ki prisega pri kom drugem kot pri Allahu, tega ne počne s takšnim prepričanjem, temveč mu besede uidejo zgolj iz navade in brez takšnega namena, potem to spada pod mali širk. Takšno ravnanje je v nekaterih okoljih precej razširjeno, zato je dolžnost nanj opozarjati in pred njim svariti, z namenom varovanja in ohranjanja tevhida.
3. Skriti širk:
Skriti širk je tisti, ki se nanaša na stanje srca, in se kaže v pretvarjanju (rijāʾ). Gre za to, da človek opravlja določena dejanja z namenom, da bi ga ljudje videli ali pohvalili. Sem spada na primer tisti, ki moli ali recitira Kur'an zato, da bi se pokazal pred ljudmi; ali tisti, ki izgovarja zikr, da bi bil hvaljen; ali tisti, ki daje miloščino zato, da bi ga drugi pohvalili. Takšno pretvarjanje izniči tisto dejanje, pri katerem je bilo prisotno, ne pa tudi drugih dejanj, ki jih je človek opravil iskreno in izključno za Vzvišenega Allaha.
Allahov poslanec ﷺ je rekel: »Širk v tem ummetu je bolj skrit kot plazenje črne mravlje po črni skali v temni noči. Njegova poravnava je v tem, da človek izgovori: ,O Allah, pri Tebi iščem zatočišče pred tem, da bi Ti zavestno karkoli pridruževal, in prosim Te za odpuščanje za greh, za katerega ne vem.’«[3] (Allahumme innī eʿūdhu bike en ušrike bike šejʾen we anā aʿlam, we estegfiruke mine-dh-dhenbi l-ledhī lā aʿlam.) [3] Hadis so zabeležili Buhari v delu Al-Adab al-Mufrad, št. 716, Ahmed v Al-Musnedu, št. 19606, ter Ad-Dija Al-Makdisi v delu Al-Ahadith al-Muhtarah, 1/150. Hadis je kot verodostojen ocenil al-Albani v Sahih al-Džamiʿ as-Sagir, št. 3731.
Vrste kufra (neverovanja)
Prva vrsta: veliki kufr
To je kufr, ki vodi v večno bivanje v Ognju. Deli se na pet vrst:
1. Kufr zanikanja:
To je prepričanje, da so poslanci lažnivci. Takšna oblika kufra je med neverniki redka, saj je Vzvišeni Allah Svoje poslance podprl z jasnimi dokazi. Stanje teh zanikovalcev je takšno, kot jih je Vzvišeni Allah opisal: »Pa so se upirali temu, da jih priznajo, na krivičen in nadut način, čeprav so se prepričali, da so resnica...« (Kur'an 27:14)
2. Kufr upora in prevzetnosti:
To je vrsta kufra, kakršen je bil kufr Iblisa. Ta namreč ni zanikal Allahove zapovedi niti je ni imel za neresnično, temveč se ji je uprl in jo zavrnil zaradi ošabnosti in prevzetnosti. Vzvišeni Allah pravi: »In ko Smo rekli angelom: ,Padite na obraz pred Adamom!’ – so to storili. Iblis je to odklonil, prevzel ga je napuh in postal je nevernik.« (Kur'an 2:34)
3. Kufr odvračanja:
To je, ko se človek s svojim sluhom in srcem odvrne od sledenja resnici: nanjo se ne ozira, ji ne posveča pozornosti in se zanjo ne zanima. Vzvišeni Allah pravi: »In kdo je bolj krivičen kot ta, ki je opomnjen z ajeti svojega Gospodarja, pa se obrne proč od njih?! Zločincem (t.j. nevernikom) se bomo zares maščevali.« (Kur'an 32:22)
Kar pa zadeva delno odvračanje, to ne pomeni neverstva, temveč greh (prestopništvo). Tak primer je človek, ki se odvrača od učenja nekaterih verskih obveznosti, kot so predpisi posta, hadža in podobno.
4. Kufr dvoma:
To je stanje, ko človek omahuje in ni odločen glede resnice, temveč o njej dvomi in v njej ni trdno prepričan, kakor je omenjeno v besedah Vzvišenega Allaha: »In vstopil je v svoj vrt (nehvaležno), medtem ko je bil krivičen do sebe (zaradi nevere in napuha), ter rekel: ,Ne verjamem, da bo ta vrt kdajkoli propadel. In ne verjamem, da se bo Ura (t.j. Sodni dan) kdaj zgodila. In če se bom vrnil k svojemu Gospodarju, bom tam zagotovo našel boljše od tega.’« (Kur'an 18:35–36)
5. Kufr hinavščine:
To je, da človek z jezikom navzven izkazuje verovanje, v svojem srcu pa skriva zanikanje. Vzvišeni Allah pravi: »Med ljudmi so ti, ki pravijo: ,Verujemo v Allaha in v Zadnji dan!’ - vendar niso verniki.« (Kur'an 2:8)
To so vrste velikega kufra, s katerimi človek zapusti vero.
Druga vrsta: mali kufr
Mali kufr je oblika neverstva, ki ne vodi v večno bivanje v Peklu. Gre za dejanja ali pojave, ki so v Kur'anu in Sunnetu poimenovani kot kufr, vendar ne v določni obliki, temveč v nedoločeni, kar jasno kaže, da ne gre za veliki kufr. Primerov tega je veliko. Med njimi je tudi hadis Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim, v katerem je Allahov poslanec ﷺ rekel: »Dve stvari sta pri ljudeh, ki predstavljata obliko neverstva: zaničevanje porekla in naričanje nad umrlim.« [4] [4] Muslimova zbirka hadisov, št. 121; in Musned imama Ahmeda, št. 10434.
2. Verovanje v meleke (angele)
Meleki so del nevidnega sveta, Vzvišeni Allah jih je ustvaril iz svetlobe. So popolnoma pokorni Allahovi sužnji in Ga nenehno častijo. Nimajo nobenih lastnosti božanskosti (uluhijjeta) ali gospodstva (rububijjeta). Allahu ne nasprotujejo v ničemer, kar jim zapove, temveč izvršujejo vse, kar jim je ukazano. Njihovo število je zelo veliko in ga pozna le Vzvišeni Allah.
Verovanje v meleke zajema štiri zadeve:
Prva: verovanje v njihov obstoj.
Druga: verovanje v tiste meleke, katerih imena so nam znana po imenu, kot so: Džibril, Mikail, Israfil in drugi; v tiste, katerih imen ne poznamo, pa verujemo na splošno.
Tretja: verovanje v njihove lastnosti, o katerih smo obveščeni v Kur'anu in Sunnetu. Mednje spada tudi opis Džibrila, za katerega je Allahov poslanec ﷺ povedal, da ga je videl v podobi, v kateri ga je Allah ustvaril: imel je šeststo kril, ki so zapolnila obzorje.
Četrta: verovanje v njihova dejanja, ki so nam znana, kot so slavljenje Vzvišenega Allaha ter čaščenje Njega noč in dan, brez utrujanja in brez popuščanja.
Med temi dejanji so na primer: – Džibril, zaupnik razodetja;
– Israfil, zadolžen za pihanje v Rog;
– Melek smrti, zadolžen za jemanje duš ob smrti;
– Malik, varuh Pekla; – Ridvan, varuh Raja; in drugi.
3. Verovanje v razodete knjige
Z razodetimi knjigami so mišljene nebeške knjige, ki jih je Vzvišeni Allah razodel Svojim poslancem kot vodilo in usmiljenje za človeštvo, da bi dosegli srečo na tem in na prihodnjem svetu.
Verovanje v razodete knjige zajema štiri zadeve:
Prva: verovanje, da so te knjige resnično razodete od Allaha.
Druga: verovanje v tiste razodete knjige, katerih imena so nam znana, kot so: Kur'an - razodet Muhammedu ﷺ; Tevrat (Tora) - razodet Musi (Mojzesu), mir z njim; Indžil (Evangelij) - razodet Isi (Jezusu), mir z njim; in Zebur (psalmi) - razodet Davudu (Davidu), mir z njim.
V razodete knjige, katerih imen ne poznamo, verujemo na splošno.
Tretja: verovanje v resničnost njihovih poročil, kakor so poročila v Plemenitem Kur'anu, ter tista poročila iz prejšnjih razodetih knjig, ki niso bila popačena.
Četrta: ravnanje po tistih njihovih predpisih, ki niso bili razveljavljeni, ter njihovo sprejemanje in popolna predanost, ne glede na to, ali razumemo njihovo modrost ali je ne razumemo. Vse prejšnje razodete knjige so bile razveljavljene s Plemenitim Kur’anom. Zato ni dovoljeno ravnati po nobenem predpisu iz prejšnjih knjig, razen po tistem, kar je verodostojno in kar potrjujeta Plemeniti Kur'an ali Sunnet.
4. Verovanje v poslance (mir z njimi)
Poslanci (rusul) so ljudje, katerim je Allah razodel verozakon in jim ukazal, da ga posredujejo drugim. Prvi izmed njih je bil Nuh (Noe), mir z njim, zadnji pa Muhammed ﷺ. Vsi poslanci so človeška, ustvarjena bitja, nimajo nobene lastnosti božanskosti (uluhijjeta) niti gospodstva (rububijjeta) in jim ne pripada nič od tega, kar je lastno samo Vzvišenemu Allahu.
Verovanje v poslance zajema naslednje zadeve:
Prva: verovanje, da so njihova sporočila resnica od Allaha. Kdor zavrne sporočilo enega samega poslanca, je s tem zavrnil vse poslance.
Druga: verovanje v tiste poslance, katerih imena poznamo po imenu, kot so: Muhammed, Ibrahim (Abraham), Musa (Mojzes), Isa (Jezus) in Nuh (Noe), mir z njimi. To so poslanci odločne vztrajnosti (ulul-azm).
V poslance, katerih imen ne poznamo, pa verujemo na splošno. Vzvišeni Allah pravi »In Mi smo pošiljali poslance že pred teboj. Med njimi so tisti, o katerih smo ti govorili, in med njimi so tisti, o katerih ti nismo govorili...« (Kur'an 40:78)
Tretja: potrjevanje vsega, kar je o njih verodostojno preneseno, mir z njimi.
Četrta: ravnanje po verozakonu tistega poslanca, ki je bil poslan nam, in to je zadnji izmed njih – Muhammed ﷺ.
5. Verovanje v Sodni dan
Sodni dan je dan vstajenja, ko bodo ljudje obujeni za sodbo in povračilo za svoja dejanja. Imenuje se tudi »Zadnji dan«, saj po njem ni več nobenega dneva; prebivalci Raja se takrat trajno ustalijo v svojih prebivališčih, prebivalci Pekla pa v svojih.
Verovanje v Sodni dan zajema tri zadeve:
Prva: verovanje v vstajenje:
To pomeni oživitev mrtvih, ko bo drugič zapihano v Rog. Takrat bodo ljudje vstali pred Gospodarjem svetov – bosi, goli in neobrezani. Vzvišeni Allah pravi: »Na ta Dan bomo zvili nebesa, kakor se zvije popisan zvitek. Kakor smo začeli prvo stvarjenje, tako ga bomo ponovili. To je Naša obljuba. Mi bomo zagotovo to storili.« (Kur'an 21:104)
Druga: verovanje v obračun in poplačilo:
Vsak človek bo odgovarjal za svoja dejanja in bo zanje poplačan. O tem Vzvišeni Allah pravi: »Zares, k Nam je njihova vrnitev, nato pa je resnično na Nas njihov obračun.« (Kur'an 88: 25–26)
Tretja: verovanje v Džennet (Raj) in Džehennem (Pekel):
Verovanje v to, da sta Džennet in Džehennem končni in večni bivališči stvarstva. Džennet (Raj) je bivališče užitka, ki ga je Vzvišeni Allah pripravil za verujoče, bogaboječe ljudi ter za tiste, ki so bili pokorni Allahu in Njegovemu poslancu ﷺ. V njem je tisto, česar oko ni videlo, uho ni slišalo in kar nikoli ni prešlo v človeško misel.
Džehennem (Pekel) pa je bivališče kazni, ki ga je Allah pripravil za nevernike, ki so zanikali Allaha in se upirali Njegovim poslancem. V njem so različne oblike kazni in trpljenja, ki jih razum in domišljija ne moreta doumeti.
6. Verovanje v kader (božjo odredbo) – v dobro in slabo
Kader pomeni: Allahovo predodreditev vseh dogodkov, ki se bodo zgodili, v skladu z Njegovim vseobsegajočim znanjem in Njegovo popolno modrostjo.
Verovanje v kader zajema štiri stopnje:
Prva: znanje - To je verovanje v popolno in vseobsegajoče znanje Vzvišenega Allaha: da On ve vse, kar je bilo, kar bo in kako bo – v celoti in v vseh podrobnostih, od vekomaj in za vekomaj. Vzvišeni Allah ve tudi to, kar se ni zgodilo, ter kako bi bilo, če bi se zgodilo. O tem Vzvišeni Allah pravi: »In njemu pripada vse, kar miruje, ponoči in podnevi...« (Kur'an 6:28)
Druga: zapis - To pomeni verovanje, da je Vzvišeni Allah zapisal odredbe vsega, kar se bo zgodilo, vse do Sodnega dne. Vzvišeni Allah pravi: »Mar ne veš, da Allah ve vse, kar je v nebesih, in vse, kar je na Zemlji? To je zares (zapisano) v Knjigi. Resnično je to Allahu lahko.« (Kur'an 22:70)
Tretja: volja - To je verovanje, da se v celotnem stvarstvu ne zgodi nič drugega kot tisto, kar Allah hoče. Vzvišeni Allah pravi: »Tvoj Gospodar ustvarja, kar hoče, in izbira...« (Kur'an 28:68) Človek ima sicer svojo voljo, vendar ta ni neodvisna, temveč je podrejena Allahovi volji, kakor Vzvišeni Allah pravi: »Ne morete hoteti ničesar, razen če to hoče Allah, Gospodar svetov.« (Kur'an 81:29)
Četrta: stvarjenje - To je verovanje, da je Vzvišeni Allah Stvarnik vsega: ustvaril je stvarstvo in njihova dejanja, tako dobra kot slaba. Vzvišeni Allah pravi: »Allah je Stvarnik vsega in On vse upravlja.« (Kur'an 39:62)
Te štiri stopnje kadra so povzete v naslednjih verzih:
Znanje, zapis našega Gospodarja, Njegova volja *** in Njegovo ustvarjanje – nastanek in oblikovanje.
Tretji razdelek: Ihsan
Ihsan ima en sam steber: da častiš Allaha, kakor da Ga vidiš; kajti čeprav Ga ti ne vidiš, On tebe vidi.
To pomeni, da človek opravlja dejanja čaščenja, ki mu jih je Allah zapovedal, z zavestjo, kakor da stoji pred Njim, Vzvišenim in Veličastnim. Takšno stanje nujno zahteva popolno bogaboječnost, iskreno obračanje k Allahu in notranjo prisotnost srca. Prav tako zahteva, da se čaščenje opravlja v skladu s sunnetom Allahovega poslanca ﷺ.
Ihsan ima dve stopnji, muhsini pa so glede na stopnjo ihsana na dveh različnih ravneh:
Prva stopnja – in to je najvišja – je stopnja neposrednega pričevanja. To pomeni, da človek deluje, kakor da s svojim srcem vidi Vzvišenega Allaha. Zaradi tega se srce razsvetli z imanom, dokler nevidno ne postane kakor vidno.
Druga stopnja je stopnja iskrenosti in stalnega zavedanja. To pomeni, da se človek trudi ohranjati zavest, da ga Allah vidi in da je ves čas seznanjen z njegovimi dejanji. Ko to zavest v sebi utrdi, postane iskren v svojem čaščenju Allaha.
Četrti razdelek: Kratek povzetek temeljnih načel ehli sunneta vel džemata
1. Sledenje Kur'anu in Sunnetu tako navzven kot navznoter ter nepostavljanje besed kogar koli izmed ljudi pred besedami Vzvišenega Allaha in Njegovega poslanca ﷺ.
2. Čistost src in jezikov do družabnikov Allahovega poslanca ﷺ. Prav tako verujejo, da so bili nasledniki (halife) po Allahovem poslancu ﷺ po vrsti: Ebu Bekr, nato Omer, nato Osman in nato Ali – naj bo Allah zadovoljen z vsemi njimi.
3. Ljubezen do družine Allahovega poslanca ﷺ in zvestoba do njih, pri čemer se s tem posebej mislijo pravični člani njegove družine.
4. Ne dvigovanje upora proti oblasti in vladarjem, tudi če so nepravični. Zanje se moli za pravičnost in blagostanje, ne pa proti njim. Poslušnost do njih je del poslušnosti Vzvišenemu Allahu in je obvezna, dokler ne zapovedujejo greha. Če zapovedujejo neposlušnost Allahu, se jim v tem ne sledi, vendar poslušnost v dobrem ostaja.
5. Verovanje v keramate Allahovih varovancev (evlij). To so nadnaravni pojavi, ki jih Allah uresniči po njihovih rokah kot izraz Svoje podpore in časti do njih.
6. Pripadnikov kible ne razglašajo za nevernike zgolj zaradi malih ali velikih grehov, kakor to počnejo haridžiti. Nasprotno temu bratstvo v veri ostaja veljavno kljub grehom. Zato o grešniku pravijo, da je vernik po svoji veri, prestopnik zaradi svojega velikega greha.
DRUGO POGLAVJE: IBADETI
Prvi razdelek: Čistoča (tahara)
Beseda tahara v jezikovnem pomenu označuje čistočo in neomadeževanost od telesnih in duhovnih nečistoč.
V šeriatskem smislu pa pomeni odpravo obredne nečistosti (hades) in odstranitev stvarne nečistoče (nedžasa). Čistoča je pogoj in ključ za veljavnost molitve, zato je njeno učenje ena izmed najpomembnejših verskih obveznosti, ki se jih mora vsak musliman naučiti in jim posvečati posebno skrb.
Prvo: Vrste vode:
1. Čista (tahur) – z njo je dovoljeno opraviti obredno očiščenje, ne glede na to, ali je ostala v svojem prvotnem stanju, kot so deževnica, voda rek in morij, ali pa se ji je primešala čista snov, ki nad njo ni prevladala in je ni spremenila v nekaj drugega.
2. Nečista (nadžis) – ni je dovoljeno uporabljati. Ne odpravlja obredne nečistosti in ne odstranjuje stvarne nečistoče. To je voda, ki ji je nečistost spremenila barvo, vonj ali okus.
Drugo: nečistost (nedžasa)
Nečistost je določena snovna nesnaga, ki sama po sebi preprečuje veljavnost molitve. Med njo sodijo na primer urin, iztrebki, kri in podobno. Nečistost se lahko nahaja na telesu, na mestu opravljanja molitve (tleh ali podlagi) ali na oblačilu.
Osnovno pravilo glede stvari je, da so dovoljene in čiste, zato mora tisti, ki trdi, da je neka stvar nečista, za to priložiti dokaz. Med nečistosti ne sodijo izpljunek ter človeški in oslovski znoj. Te stvari so obredno čiste, čeprav so lahko ogabne ali neprijetne. Vsaka nečistost je hkrati umazana, vendar ni vsaka umazanija tudi obredna nečistost.
Nečistost se deli na tri stopnje:
1. Težka nečistost:
Sem spada na primer nečistost posode ali tekočine, iz katere je pil pes. Način očiščenja je, da se opere sedemkrat, pri čemer se prvo pranje opravi z zemljo.
2. Blaga nečistost:
Sem sodi urin moškega dojenčka, kadar pride na oblačilo ali kaj podobnega. Očisti se tako, da se mesto poškropi z vodo, dokler ga voda ne prekrije; pri tem ni potrebno drgnjenje ali ožemanje.
3. Srednja nečistost:
Sem sodijo človeški urin in iztrebki ter večina drugih nečistoč, kadar pridejo na tla, oblačilo ali podobno površino. Očisti se tako, da se odstrani snovna nečistoča, kadar je prisotna, nato pa se mesto, ki jo je prizadelo, očisti z vodo ali drugimi ustreznimi sredstvi za čiščenje.
Med stvari, za katere obstaja dokaz, da so nečiste, sodijo:
1. Človeški urin in iztrebki (blato).
2. Mezij (predsemenska tekočina) in vedij (izcedek po uriniranju). [5] [5] Mezij je redka, prosojna tekočina brez barve, ki se izloča ob spolnem draženju, ob misli ali želji po spolnem odnosu, ob pogledu in podobno. Izloča se v obliki kapljic in včasih človek njenega izločanja sploh ne zazna. Vedij pa je gosta, bela tekočina, ki se izloči po uriniranju ali ob nošenju oziroma dvigovanju težkega bremena.
3. Iztrebki živali, katerih meso ni dovoljeno jesti.
4. Menstrualna in poporodna kri.
5. Pasja slina.
6. Mrhovina, pri čemer so izvzete naslednje vrste:
a) Človek po smrti.
b) Mrtve ribe in kobilice.
c) Mrtve živali, ki nimajo tekoče krvi, kot so muhe, mravlje, čebele in podobno.
d) Kosti mrhovine ter njeni rogovi, parklji (ali kremplji), dlaka in perje.
Načini očiščenja nečistosti poteka na naslednje načine:
1. Z vodo, saj je voda osnovno čistilno sredstvo, zato se je praviloma ne nadomešča z ničimer drugim.
2. Na načine, ki jih je določil šeriat glede očiščenja nečistih ali onečiščenih stvari:
a) Koža mrhovine se očisti s strojenjem.
b) Očiščenje posode, iz katere je pil pes: opere se sedemkrat, pri čemer se prvo pranje opravi z zemljo.
c) Očiščenje oblačila, če pride nanj menstrualna kri: madež se najprej mehansko odstrani, nato se mesto zdrgne z vodo in nato spere. Če po tem ostane sled, to ne škodi.
d) Očiščenje spodnjega roba ženskega oblačila: z dotikom čiste zemlje, po kateri hodi.
e) Očiščenje oblačila od urina dojenčka: pri dečku se očisti s škropljenjem vode; pri deklici pa s pranjem.
f) Očiščenje oblačila od mezijja (predsemenske tekočine): s škropljenjem vode po prizadetem mestu.
g) Očiščenje spodnjega dela obutve: z drgnjenjem ob čista tla.
h) Očiščenje tal od nečistoče: z zlivanjem vode na prizadeto mesto, ali tako, da se tla pustijo, da se posušijo na soncu ali vetru. Ko sled nečistoče izgine, se tla štejejo za očiščena.
Tretje: Kaj je prepovedano osebi v stanju obredne nečistosti
Dejanja, ki so prepovedana osebi v stanju manjše ali večje obredne nečistosti, so naslednja:
1. Molitev, bodisi obvezna bodisi prostovoljna. To temelji na hadisu Ibn Omerja, naj bo Allah zadovoljen z obema, da je Allahov poslanec ﷺ rekel: »Allah ne sprejme molitve brez obredne čistosti.« [6] [6] Muslimova zbirka hadisov, št. 224.
2. Dotikanje mushafa. To temelji na pismu, ki ga je Allahov poslanec ﷺ napisal Amru ibn Hazmu, v katerem je navedeno: »Kur'ana naj se ne dotika nihče razen tisti, ki je obredno čist.« [7] [7] Malik v Al-Muvattiʼ, št. 680 in 219; Ad-Darimi, št. 312; Abdurezzak v Al-Musannefu, št. 1328; hadis je Albani ocenil kot verodostojen v delu Irvaʼ al-Galil, št. 122.
3. Tavaf okoli Kabe. Allahov poslanec ﷺ je rekel: »Tavaf okoli Kabe je molitev, le da je Allah v njem dovolil govor.« [8] Prav tako je znano, da je Allahov poslanec ﷺ za tavaf opravil obredno umivanje. Od njega ﷺ je tudi verodostojno preneseno, da je ženski v stanju menstruacije prepovedal opravljati tavaf okoli Kabe, dokler se obredno ne očisti. [8] Nesaijeva zbirka hadisov, št. 12808; Ahmedova zbirka hadisov, št. 15423; verodostojnost hadisa je potrdil Albani v delu Irva el-Galil, št. 121.
Dejanja, ki so posebej prepovedana osebi v stanju večje obredne nečistosti:
1. Branje oziroma recitiranje Kur'ana, zaradi hadisa Alije, naj bo Allah zadovoljen z njim, ki je rekel: »Nič ni zadrževalo Poslanca ﷺ od branja Kur'ana, razen stanje večje obredne nečistosti (dženabet).« [9] [9] Ibn Madževa zbirka hadisov, št. 594; Ibn Hibbanova zbirka hadisov, št. 799; Albani ga je ocenil kot šibkega v delu Daif Sunan al-Tirmizi, št. 146.
2. Zadrževanje v džamiji brez obrednega umivanja (abdesta), kajti Vzvišeni pravi: »O, vi, ki verujete! Ne približujte se molitvi, ko ste pijani, da bi tako vedeli, kaj izgovarjate, niti ko ste džunubi – razen pri prehodu (skozi molilnico) – dokler ne opravite gusul.« (Kur'an 4:43)
Osebi, ki je v stanju večje obredne nečistosti, ni dovoljeno zadrževanje v džamiji brez abdesta. Če pa opravi obredno umivanje (abdest), se sme v džamiji zadrževati. Prav tako je osebi v stanju večje obredne nečistosti dovoljeno iti skozi džamijo zgolj kot prehod, brez sedenja ali zadrževanja v njej.
Četrto: Bonton pri opravljanju potrebe
Pri opravljanju potrebe je priporočljivo:
1. Da se človek oddalji od ljudi in se zakrije, kadar je zunaj na prostem.
2. Da ob vstopu na stranišče izgovori predpisano dovo, ki se glasi: »O Allah, pri Tebi iščem zatočišče pred zlom in zlimi bitji.« [10] (Allāhumme innī aʿūdhu bike min al-khubthi wa al-khabāʾith.) [10] Buharijeva zbirka hadisov, št. 142; in Muslimova zbirka hadisov, št. 122.
Pri opravljanju potrebe je obvezno:
1. Skrbeti za zaščito pred urinom (paziti, da se urin ne razprši ali ne onesnaži telesa in oblačil).
2. Pokrivati intimne dele telesa.
Pri opravljanju potrebe je prepovedano:
1. Obračati se proti kibli ali imeti kiblo za hrbtom.
2. Opravljati potrebo na poteh ljudi in na javnih mestih, kjer se zadržujejo.
3. Urinirati v stoječo vodo.
Pri opravljanju potrebe je odsvetovano (mekruh):
1. Dotikati se spolnega uda z desno roko med opravljanjem potrebe.
2. Opravljati istindža ali istidžmar z desno roko.
3. Govoriti med opravljanjem potrebe, še posebej omenjati Vzvišenega Allaha.
Peto: Predpisi o istindži in istidžmarju
Istindža pomeni odstranjevanje nečistote, ki izhaja iz obeh izločalnih poti, z vodo.
Istidžmar pa pomeni odstranjevanje sledi izločkov iz obeh izločalnih poti brez uporabe vode, na primer s kamni, robčki ali drugimi podobnimi sredstvi.
Pogoji za sredstva, uporabljena pri istidžmarju:
1. Da je uporabljeno sredstvo dovoljeno.
2. Da je čisto.
3. Da ima čistilni učinek.
4. Da ni kost niti iztrebek.
5. Da ne gre za spoštovan predmet, kot je na primer papir, na katerem je zapisano ime Vzvišenega Allaha.
Dovoljeno je zadoščati zgolj z istidžmarjem, če sta izpolnjena dva pogoja:
1. Da izloček ne preseže običajnega mesta izločanja.
2. Da se istidžmar opravi z vsaj tremi čistilnimi sredstvi (kamni, papirni robčki ali podobnimi), ki učinkovito očistijo.
Šesto: Določbe o obrednem umivanju (abdestu)
Obredno umivanje je obvezno za tri oblike čaščenja:
1. Obredna molitev – bodisi obvezno bodisi prostovoljno.
2. Dotikanje Mushafa (Kur'ana).
3. Tavaf okoli Kabe.
Pogoji obrednega umivanja:
1. Islam.
2. Razum.
3. Razlikovanje.
4. Namen (nijjet) – njegovo mesto je v srcu, izgovarjanje namena z jezikom pa je novotarija. Vsakdo, ki se loti obrednega umivanja, ima s tem že namen. Umivanje delov telesa zgolj z namenom ohladitve ali telesne čistoče se ne šteje za abdest.
5. Vztrajanje pri namenu – da ga ne namerava prekiniti, dokler se očiščenje ne zaključi.
6. Prenehanje vzroka, ki kvari obredno umivanje - izjema sta oseba s stalno inkontinenco in ženska z izvenmenstrualno krvavitvijo.
7. Opravljena istindža ali istidžmar pred obrednim umivanjem pri tistem, pri katerem sta izšla urin ali blato.
8. Voda mora biti čista in dovoljena.
9. Odstranitev vsega, kar preprečuje, da voda doseže kožo.
10. Nastop molitvenega časa pri osebi s trajno obredno nečistostjo.
Obvezni deli obrednega umivanja so:
1. Umivanje obraza, kar vključuje tudi izpiranje ust in spiranje nosu.
2. Umivanje rok skupaj s komolci.
3. Brisanje celotne glave, kamor spadata tudi ušesi.
4. Umivanje nog skupaj z gležnji.
5. Upoštevanje pravilnega vrstnega reda.
6. Neprekinjenost – da med umivanjem posameznih delov ne pride do daljše prekinitve.
Opis obrednega umivanja:
1. Izgovor »bismillaha« na začetku.
2. Umivanje dlani trikrat.
3. Umivanje obraza trikrat, kar vključuje tudi izpiranje ust in spiranje nosu.
4. Umivanje rok do komolcev trikrat, pri čemer se začne z desno roko, nato z levo.
5. Brisanje glave skupaj z ušesi.
6. Umivanje nog do gležnjev trikrat, pri čemer se začne z desno nogo, nato z levo.
Dejanja, ki razveljavijo obredno umivanje:
1. Izločki iz obeh izločalnih poti, kot so: urin, vetrovi in blato.
2. Obilen nečist izloček iz telesa, ki izhaja izven izločalnih poti.
3. Izguba zavesti oziroma razuma, bodisi zaradi spanja bodisi zaradi česa drugega.
4. Dotik intimnega dela (spredaj ali zadaj) z roko brez pregrade.
5. Uživanje kameljega mesa.
6. Odpad od islama – naj nas in vse muslimane Allah obvaruje pred tem.
Sedmo: Predpisi o brisanju čez mestve in nogavice (mesh)
1. Mestve so obutev, ki se nosi na stopalih in je izdelana iz usnja ali podobnega materiala.
2. Nogavice pa so oblačilo za stopala iz volne, bombaža ali podobnih tkanin.
Pogoji za mesh čez mestve ali nogavice:
1. Da se jih obuje po popolnem obrednem očiščenju.
2. Da pokrivajo stopala skupaj z gležnji.
3. Da so čiste.
4. Da se mesh opravi v predpisanem časovnem obdobju.
5. Da se mesh opravlja pri obrednem umivanju (abdestu), ne pa pri obrednem kopanju (guslu).
6. Da so mestve ali nogavice dovoljene za uporabo; če so protipravno pridobljene ali, v primeru moškega, izdelane iz svile, brisanje čeznje ni dovoljeno, saj se olajšava ne uveljavlja s tem, kar je prepovedano.
Trajanje mesha:
Za osebo, ki je v kraju svojega bivanja (ni na potovanju): en dan in ena noč. Za popotnika: tri dni in tri noči.
Način izvajanja mesha:
Roka se navlaži z vodo, nato se enkrat obriše zgornji del nogavic ali mestev, od prstov na nogah proti goleni.
Dejanja, ki razveljavijo mesh:
1. Iztek predpisanega časa za mesh.
2. Sezuvanje ene ali obeh nogavic oziroma mestev.
3. Nastop večje obredne nečistosti.
Predpis mesha:
Brisanje čez mestve je olajšava. Njeno izvajanje je boljše kot sezuvanje mestev in umivanje nog, saj pomeni sprejemanje olajšave, ki jo je dal Vzvišeni Allah, sledenje zgledu Allahovega poslanca ﷺ ter nasprotovanje novotarjem.
3. Brisanje čez opornice, povoje in obliže:
Opornice so pripomočki, ki se nameščajo na zlome, kot so mavec, lesene opore in podobno.
Povoji so obveze, ki se pritrdijo na rane, udarnine ali opekline, iz blaga ali podobnega materiala.
Obliži so sredstva, ki se v terapevtske namene lepijo na rane ali izpuščaje.
Predpis mesha čeznje:
Mesh čez opornice, povoje in obliže je dovoljeno, kadar obstaja potreba, da ostanejo nameščeni, pod pogojem, da ne presegajo mesta dejanske potrebe.
Ni dovoljeno, kadar je potreba po njih prenehala ali kadar njihova odstranitev ne povzroča težav ali škode.
Način mesha čez opornice, povoje in obliže:
Opere se področje okoli njih, čeznje se obriše z vseh strani – ne briše se tistega, kar presega dele telesa, ki sicer sodijo v obredno umivanje.
Osmo: tejemum
Tejemum pomeni brisanje obraza in dlani s čisto zemljo, z namenom obrednega očiščenja, na predpisan način.
Njegov predpis:
Tejemum je obvezen kot nadomestek za obredno umivanje (abdest) in obredno kopanje (gusl), kadar ni vode ali kadar vode ni mogoče uporabiti.
Modrost njegove predpisanosti:
Tejemum je ena izmed posebnosti ummeta Muhammeda ﷺ, saj prejšnji narodi tega niso poznali; gre za olajšanje in dobroto Vzvišenega Allaha do tega ummeta.
Stanja, v katerih je predpisan tejemum:
1. Če oseba nima vode, bodisi v kraju bivanja bodisi na potovanju, in je po iskanju ne najde.
2. Če ima pri sebi vodo, ki jo potrebuje za pitje ali kuhanje, in bi njena uporaba za obredno očiščenje škodovala tej nujni potrebi, tako da se boji žeje zase, za drugega človeka ali zaščiteno žival.
3. Če se boji, da bi uporaba vode zaradi bolezni škodovala njegovemu telesu ali povzročila zamudo pri okrevanju.
4. Če zaradi bolezni ne more uporabiti vode, ker se ne more gibati, pri sebi pa nima nikogar, ki bi mu opravil obredno umivanje, in se boji, da bo molitveni čas potekel.
5. Če se boji mraza zaradi uporabe vode in ne najde sredstva, s katerim bi jo lahko segrel, opravi tejemum, nato pa molitev.
Opis tejemuma:
Tejemum se opravi tako, da se z obema rokama in razprtimi prsti udari po čisti zemlji, nato z notranjo stranjo prstov obriše obraz ter z dlanema obriše obe dlani, pri čemer z brisanjem zajame celoten obraz in obe dlani.
Dejanja, ki razveljavijo tejemum:
1. Pojav vode, kadar je bil tejemum opravljen zaradi njene odsotnosti, ali možnost njene uporabe, kadar je bil tejemum opravljen zaradi nezmožnosti njene uporabe.
2. Vsako dejanje, ki razveljavi obredno umivanje (abdest), ali nastop stanja, ki zahteva obredno kopanje (gusl), kot so večja obredna nečistost (dženabet), menstruacija ali poporodna krvavitev.
Predpis za tistega, ki ni zmožen uporabe vode in tejemuma:
Kdor nima na voljo ne vode ne zemlje ali se znajde v stanju, ko se ne more dotakniti kože niti z vodo niti z zemljo, opravi molitev v skladu s svojim stanjem, brez obrednega umivanja (abdesta) in brez tejemuma, saj Allah nikogar ne obremenjuje čez njegove zmožnosti. Če bi kasneje našel vodo in zemljo ali bi ju postal zmožen uporabiti, mu ni treba ponoviti že opravljene molitve, ker je ravnal v skladu s tem, kar mu je bilo zapovedano. Vzvišeni Allah pravi: »…zato se bojte Allaha, kolikor zmorete…« (Kur'an 64:16) In Allahov poslanec ﷺ je rekel: »Ko vam nekaj ukažem, storite od tega, kolikor zmorete.« [11] [11] Buharijeva zbirka hadisov, št. 7288; Muslimova zbirka hadisov, št. 6066.
Opomba: Če nekdo opravi tejemum zaradi večje obredne nečistosti (dženabeta), nato pa najde vodo, mora opraviti obredno kopanje (gusl).
Deveto: Predpisi o menstruaciji in poporodni krvavitvi
1. Menstruacija
Menstruacija je naravna in prirojena kri, ki izhaja iz notranjosti maternice v določenih časovnih obdobjih. Običajno traja vsak mesec šest ali sedem dni, lahko pa je tudi daljša ali krajša. Dolžina menstrualnega cikla se pri ženski lahko podaljšuje ali skrajšuje glede na njeno naravno telesno zasnovo, kakor jo je določil Vzvišeni Allah.
Predpisi za žensko v menstruaciji:
1. Ženska med menstruacijo ne opravlja obredne molitve in se ne posti; ta dejanja zanjo v tem stanju niso veljavna.
2. Ko se očisti od menstruacije, nadomesti post, ne pa tudi molitev.
3. Med menstruacijo ji ni dovoljeno opravljati tavafa okoli Kabe, recitirati Kur'ana in zadrževati se v džamiji. 4. Njenemu možu je prepovedano spolno občevati z njo v spolnem organu, dokler menstruacija ne preneha in dokler ne opravi obrednega kopanja (gusla).
5. Možu je dovoljeno uživanje z ženo med menstruacijo brez spolnega odnosa v spolnem organu, kot so poljubljanje, dotikanje in podobno.
6. Možu ni dovoljeno, da svojo ženo loči v času njene menstruacije.
Očiščenje pomeni prenehanje krvavitve. Ko krvavitev preneha, je ženska čista, obdobje menstruacije se zaključi in zanjo postane obvezno obredno kopanje, nato lahko ponovno opravlja vse, kar ji je bilo zaradi menstruacije prepovedano.
Če po očiščenju opazi rjavkast ali rumenkast izcedek, se nanj ne ozira.
2. Poporodna krvavitev (nifas)
Poporodna krvavitev je kri, ki jo maternica sprosti ob porodu in po njem. Gre za preostanek krvi, ki je bila zadržana v času nosečnosti.
Glede dovoljenega in prepovedanega za nifas veljajo enaki predpisi kot za menstruacijo. Dovoljeno je uživanje z ženo brez spolnega odnosa v spolnem organu.
Prepovedano pa je: spolno občevanje v spolnem organu, post, obredna molitev, razveza zakonske zveze, opravljanje tavafa okoli Kabe, recitiranje Kur'ana in zadrževanje v džamiji. Ko poporodna krvavitev preneha, je zanjo obvezno obredno kopanje (gusl), enako kot pri menstruaciji.
Dolžna je nadomestiti post, ne pa tudi obredne molitve, enako kot ženska v času menstruacije.
Najdaljše trajanje poporodne krvavitve je štirideset dni. Če se krvavitev ustavi pred iztekom štiridesetih dni, se poporodno obdobje zaključi. Takrat opravi obredno kopanje, začne opravljati molitev in ponovno opravlja vse, kar ji je bilo zaradi poporodne krvavitve prepovedano.
Drugi razdelek: obredna molitev
Prvo: predpisi ezana in ikameta
Ezan je bil predpisan v prvem letu po hidžri. Razlog njegovе predpisanosti je bil ta, da je muslimanom postalo težko pravočasno prepoznati nastop molitvenih časov, zato so se posvetovali o uvedbi znaka, po katerem bi jih prepoznali. Abdullahu ibn Zejdu, naj bo Allah zadovoljen z njim, je bil ezan prikazan v sanjah, razodetje pa ga je potrdilo.
Ezan pomeni javno naznanilo nastopa molitvenega časa. Ikamet pa pomeni naznanilo začetka obredne molitve.
Ezan in ikamet sta kolektivna obveznost (farz kifaje) za moške pri predpisanih obveznih molitvah. Spadata med očitna znamenja islama, zato ju ni dovoljeno opustiti.
Pogoji ezana:
1. Da je muezin moški.
2. Da je ezan klican v pravilnem vrstnem redu.
3. Da je klican neprekinjeno.
4. Da se kliče po nastopu molitvenega časa. Izjema sta prvi ezan pri fedžru (jutranji molitvi) in ezan pri džumi.
Sunneti ezana:
1. Da muezin položi prsta v ušesi.
2. Da se ezan kliče na začetku molitvenega časa.
3. Da se med hajʿalatema (»Hajja ales-salah« in »Hajja alel-felah«) obrne na desno in levo.
4. Da ima lep in prijeten glas.
5. Da besede ezana izgovarja umirjeno, brez pretiranega razvlačevanja ali podaljševanja.
6. Da se ustavi pri vsakem delu ezana.
7. Da je med ezanom obrnjen proti kibli.
Ezan je sestavljen iz petnajstih povedi, tako kot ga je Bilal, naj bo Allah zadovoljen z njim, redno klical v prisotnosti Allahovega poslanca ﷺ.
Besede ezana:
Allahu ekber – štirikrat.
Ešhedu en la ilahe illellah – dvakrat.
Ešhedu enne Muhammeden resulullah – dvakrat.
Hajja ales-salah – dvakrat.
Hajja alel-felah – dvakrat.
Allahu ekber – dvakrat.
La ilahe illellah – enkrat.
Dodatek pri fedžru: Es-salatu hajrun minen-nevm – dvakrat, po „Hajja alel-felah“, ker je to čas, ko ljudje večinoma spijo.
Ikamet je sestavljen iz enajstih povedi in se izgovarja hitreje oziroma pospešeno, saj je namenjen obveščanju prisotnih, zato počasno in razločeno izgovarjanje ni potrebno.
Besedilo ikameta:
Allahu Ekber – dvakrat.
Ešhedu en la ilahe illallah – enkrat.
Ešhedu enne Muhammeden resulullah – enkrat.
Hajja ales-salah – enkrat.
Hajja alel-felah – enkrat.
Kad kametis-salah – dvakrat.
Allahu ekber – dvakrat.
La ilahe illallah – enkrat.
Priporočljivo je, da tisti, ki sliši ezan, ponavlja iste besede, kot jih izgovarja muezin, razen pri besedah: hajja ales-salah, hajja alel-felah, takrat izgovori: la havle ve la kuvvete illa billah. Nato izreče salavat nad Poslancem ﷺ in doda: »O Allah, Gospodar tega popolnega klica in vzpostavljene molitve, podari Muhammedu vesilo in odliko ter ga postavi na hvalevreden položaj, ki si mu ga obljubil. Resnično, Ti ne prekršiš obljube.« (Allahumme rabbe hazihid-daevetit-tamme, ves-salatil-kaime, ati Muhammeden el-vesilete vel-fadilete, vebashu mekamen mahmuden ellezi veadteh, inneke la tuhliful-miad.) [12] [12] Velecenjeni šejh Abdulaziz Ibn Baz, Allah naj se ga usmili, je v svoji zbirki fetv (29/141) dejal: »Bejheki z dobro verigo prenašalcev od Džabirja navaja, da je po besedah: ›ki si mu ga obljubil‹ dodano še: ›Resnično, Ti ne prekršiš obljube.‹«
In doda: »Zadovoljen sem z Allahom kot Gospodarjem, z islamom kot vero in z Muhammedom ﷺ kot Božjim glasnikom.« (Raditu billahi rabban, ve bil-islami dinan, ve bi Muhammedin ﷺ nebijjan.)[13] [13] Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 2635.
Prepovedano je zapustiti džamijo po klicu k molitvi (ezanu), razen če obstaja upravičen razlog ali namen vrnitve.
Pri združevanju dveh molitev se opravi en ezan in po en ikamet za vsako posamezno molitev.
Drugo: Položaj in vrlina molitve
Obredna molitev je najpomembnejši steber islama po obeh pričevanjih (šehadetih) in ima poseben položaj. Allah jo je predpisal Poslancu ﷺ v noči vnebohoda (miʿradža), v nebesih, kar jasno kaže na njeno veličino, poudarjeno obveznost in njen visok položaj pri Vzvišenem Allahu.
O njeni vrednosti in njeni obveznosti za vsakega posameznika pričajo številni hadisi, njena obveznost pa je nujno znana stvar islama.
Na obveznost in pomen obredne molitve kažejo številni dokazi iz Kur'ana in Sunneta, med katerimi so:
1. Besede Vzvišenega Allaha: »...Resnično je molitev vernikom predpisana v določenem času.« (Kur'an 4:103) To pomeni, da je molitev obvezna v časih, ki jih je pojasnil Allahov poslanec ﷺ.
2. In besede Vzvišenega Allaha: »In zapovedano jim je bilo le to, da častijo Allaha, da Mu vero iskreno izpovedujejo, kot pravoverni, ter da opravljajo obredno molitev …« (Kur'an 98:5)
3. In besede Vzvišenega Allaha: »Če pa se pokesajo, vzpostavijo molitev in dajo zekat, potem so vaši bratje v veri...« (Kur'an 9:11)
4. Od Džabirja, naj bo Allah zadovoljen z njim, se prenaša, da je Allahov poslanec ﷺ rekel: »Resnično, med človekom ter širkom in neverovanjem je opustitev molitve.« [14] [14] Muslimova zbirka hadisov, št. 82.
5. Od Burejde, naj bo Allah zadovoljen z njim, se prenaša, da je Allahov poslanec ﷺ rekel: »Zaveza, ki je med nami in njimi, je molitev; kdor jo opusti, je postal nevernik.« [15] [15] Tirmizi ga je zabeležil pod št. 265 in ga ocenil kot hasen sahih gharib; Albani pa ga je ocenil kot verodostojnega v delu Sahih et-Tergib ve-t-Terhib.
Učenjaki so enotni, da je tisti, ki zanika obveznost molitve, nevernik. Kar pa zadeva tistega, ki jo opusti iz lenobe in malomarnosti, se po pravilnejšem mnenju tudi on šteje za nevernika, in to na podlagi prej omenjenega verodostojnega hadisa ter soglasja ashabov glede tega.
Tretje: Pogoji obredne molitve:
1. Nastop predpisanega časa.
Vzvišeni Allah pravi: »...Resnično je molitev vernikom predpisana v določenem času.« (Kur'an 4:103) To pomeni, da je obredno molitev obvezno opraviti v določenih časih.
Časi predpisanih obrednih molitev so naslednji:
a) Fedžr: od nastopa prave zore do sončnega vzhoda.
b) Zuhr: od trenutka, ko sonce preide zenit (začne zahajati s sredine neba), do takrat, ko senca vsake stvari postane enaka njeni dolžini.
c) Asr: od konca časa zuhra do rumenenja sonca; v nujnih primerih pa do sončnega zahoda.
d) Magrib: od sončnega zahoda do izginotja rdeče večerne zarje.
e) Iša: od konca časa magriba do polnoči.
2. Zakrivanje intimnih delov:
To je tisto, kar je obvezno pokriti, čigar razkritje je nespodobno in sramotno. Intimni del moškega sega od popka do kolen. Ženska mora pri obredni molitvi pokriti celotno telo, razen obraza. Obraz pa mora zakriti, kadar je v prisotnosti tujih moških, ki niso njeni mahremi.
3. Izogibanje nečistosti:
Nečistost je določena snovna nesnaga, katere prisotnost preprečuje veljavnost molitve, kot so: urin, iztrebki, kri in podobno. Nečistost se lahko nahaja na telesu, na mestu opravljanja molitve ali na oblačilu.
4. Obračanje proti kibli:
Kibla je Kaba. Imenovana je tako, ker se ljudje obračajo proti njej.
Molitev ni veljavna, če ni opravljena z obračanjem proti kibli, kakor Vzvišeni Allah pravi: »...Usmeri torej obraz proti El-Mesdžidul-Haramu ! In kjerkoli boste, se z obrazi usmerite proti njemu...« (Kur'an 2:144)
5. Namen (nijjet):
Nijjet jezikovno pomeni namen, v šeriatskem smislu pa odločitev za opravljanje ibadeta z namenom približevanja Vzvišenemu Allahu. Njegovo mesto je v srcu, zato ga ni treba izgovarjati z jezikom; njegovo izgovarjanje pa se šteje med novotarije.
Četrto: Stebri obredne molitve
Stebrov obredne molitve je štirinajst:
Prvi steber: stoja po zmožnosti
Vzvišeni Allah pravi: »...in ponižno stojte pred Allahom.« (Kur'an 2:238) O tem govori tudi hadis Imrana, naj bo Allah zadovoljen z njim, v katerem Allahov poslanec ﷺ pravi: »Moli stoje; če tega ne zmoreš, potem sede; če pa tudi tega ne zmoreš, potem leže na boku.« [16] [16] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1117.
Če človek zaradi bolezni ne zmore stati, moli v skladu s svojim stanjem – sede ali leže na boku. Pod enako opravičilo sodijo tudi: tisti, ki ga je strah, tisti, ki je gol, ter vsak, ki zaradi zdravljenja potrebuje sedenje ali ležanje in zato ne more stati. Prav tako je opravičen opustiti stojo tisti, ki moli za rednim imamom, ki sam ne zmore stati. Če imam moli sede, potem tudi tisti za njim molijo sede, sledeč svojemu imamu. Dovoljeno je opravljati prostovoljne molitve sede, tudi če je človek zmožen stati, vendar nagrada pri tem ni enaka nagradi tistega, ki moli stoje.
Drugi steber: začetni tekbir
Na to kaže hadis Allahovega poslanca ﷺ: »Nato se obrni proti kibli in izgovori tekbir.« [17] [17] Buharijeva zbirka hadisov, št. 6251; in Muslimova zbirka hadisov, št. 884.
Njegova oblika je, da se izgovori: Allahu ekber, in nobena druga beseda ga ne more nadomestiti.
Tretji steber: recitiranje Fatihe
Allahov poslanec ﷺ je rekel: »Nima molitve tisti, ki ne recitira Fatihe Knjige.« [18] [18] Buharijeva zbirka hadisov, št. 756; in Muslimova zbirka hadisov, št. 872.
Četrti steber: priklon (ruku) v vsakem rekatu
Vzvišeni Allah pravi: »O vi, ki verujete! Priklanjajte se, klanjajte se z obrazom do tal...« (Kur'an 22:77)
Peti in šesti steber:
Dvig iz priklona, ter vzravnana stoja po priklonu, kakor je bila pred njim, saj je Allahov poslanec ﷺ to stalno opravljal.
Allahov poslanec ﷺ je tistemu, ki je nepravilno opravil svojo molitev, rekel: »Nato se dvigni, dokler ne stojiš popolnoma vzravnano.« [19] [19] Buharijeva zbirka hadisov, št. 793; in Muslimova zbirka hadisov, št. 398.
Sedmi steber: sedžda na sedem delov telesa
To so: čelo skupaj z nosom, obe dlani, obe koleni in prsti obeh stopal. Allahov poslanec ﷺ je rekel: »Ukazano nam je bilo, da opravimo sedždo na sedmih kosteh: na čelu – in z roko je pokazal tudi na nos –, na obeh dlaneh, obeh kolenih in na prstih obeh stopal.« [20] [20] Buharijeva zbirka hadisov, št. 812; in Muslimova zbirka hadisov, št. 490.
Osmi steber: dvig iz sedžde in sedenje med dvema sedždama
Na to kaže hadis Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo: »Ko je Allahov poslanec ﷺ dvignil glavo iz sedžde, ni opravil naslednje sedžde, dokler se ni povsem vzravnal v sedečem položaju.« [21] [21] Muslimova zbirka hadisov, št. 498.
Deveti steber: umirjenost v vseh stebrih molitve
To pomeni mirovanje in ustaljenost, četudi kratkotrajno. Zato je Allahov poslanec ﷺ tistemu, ki je nepravilno opravil svojo molitev, rekel: »… dokler se popolnoma ne ustališ.« [22] [22] Buharijeva zbirka hadisov, št. 724; Muslimova zbirka hadisov, št. 398.
Deseti in enajsti steber:
zadnji tešehhud in sedenje ob njem. To temelji na hadisu Ibn Mesʿuda, naj bo Allah zadovoljen z njim, v katerem Allahov poslanec ﷺ pravi: »Ko kdo od vas opravlja molitev, naj izgovori: Vse oblike čaščenja, vse molitve in vsa dobra dela pripadajo Allahu. Mir tebi, o Allahov poslanec, ter Allahova milost in Njegovi blagoslovi. Mir nam in vsem pravičnim Allahovim sužnjem. Pričam, da ni drugega božanstva, vrednega čaščenja, razen Allaha, in pričam, da je Muhammed Njegov suženj in Njegov poslanec.« (Et-tehijjatu lillahi ves-salavatu vet-tajjibat. Es-selamu alejke ejjuhen-nebijju ve rahmetullahi ve berekatuhu. Es-selamu alejna ve ala ibadillahis-salihin. Ešhedu en la ilahe illellah, ve ešhedu enne Muhammeden abduhu ve resuluhu.) [23] [23] Buharijeva zbirka hadisov, št. 797; in Muslimova zbirka hadisov, št. 402.
Dvanajsti steber: Izrekanje salavata na Poslanca ﷺ v zadnjem tešehhudu,
in sicer z besedami: »Allahumme salli ala Muhammed.« [24] Vse, kar se temu doda, je sunnet. [24] Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 839.
Trinajsti steber: upoštevanje vrstnega reda med stebri
Ta steber je obvezen, saj je Allahov poslanec ﷺ molitev opravljal po določenem zaporedju in je rekel: »Molite, kakor ste videli mene moliti.« [25] Prav tako je človeka, ki je nepravilno opravil molitev, poučil o stebrih v pravilnem vrstnem redu, pri čemer je uporabljal zaporedje z besedo »potem«. [25] Buharijeva zbirka hadisov, št. 6008.
Štirinajsti steber: zaključni selam
To temelji na besedah Allahovega poslanca ﷺ: »Njen zaključek je selam.« In v drugem hadisu: »Njena razrešitev je selam.« [26] [26] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1110.
Peto: vadžibi (obvezna dejanja) molitve
In teh je osem:
1. Vsi tekbirji, razen začetnega tekbirja.
2. Izgovor: »Subhana rabbijel Azim« (Slava mojemu Veličastnemu Gospodarju) - enkrat v priklonu (rukuʿ). Priporočljivo je, da se izgovori trikrat, kar predstavlja najnižjo stopnjo popolnosti, dovoljeno pa je povečati izgovor do desetkrat, kar je najvišja stopnja.
3. Izgovor: »Semiallahu limen hamideh« (Allah sliši tistega, ki Ga hvali) ob dvigu iz priklona, in to za imama in tistega, ki moli sam.
4. Izgovor: »Rabbena ve lekel hamd« (Naš Gospodar, Tebi pripada vsa hvala) pri vzravnani stoji po priklonu.
5. Izgovor besed: »Subhana rabbijel A'la« (Slava mojemu Gospodarju, Najvišjemu) enkrat v sedždi, priporočljivo pa je, da se izgovori trikrat.
6. Izgovor: »Rabbi gfir li« (Moj Gospodar, odpusti mi) enkrat med obema sedždama, priporočljivo pa je ponoviti do trikrat.
Prvi tešehhud, ki glasi: »Vse oblike čaščenja, vse molitve in vsa dobra dela pripadajo Allahu. Mir tebi, o Allahov poslanec, ter Allahova milost in Njegovi blagoslovi. Mir nam in vsem pravičnim Allahovim sužnjem. Pričam, da ni drugega božanstva, vrednega čaščenja, razen Allaha, in pričam, da je Muhammed Njegov suženj in Njegov poslanec.« (Et-tehijjatu lillahi ves-salavatu vet-tajjibat. Es-selamu alejke ejjuhen-nebijju ve rahmetullahi ve berekatuhu. Es-selamu alejna ve ala ibadillahis-salihin. Ešhedu en la ilahe illellah, ve ešhedu enne Muhammeden abduhu ve resuluhu.) [27] [27] Buharijeva zbirka hadisov, št. 835.
8. Sedenje na prvem tešehhudu.
Šesto: sunneti molitve
Opustitev sunnetov molitve ne razveljavi molitve. Sunneti molitve se delijo na dve vrsti: – govorni sunneti, – dejanski sunneti.
Prva vrsta: govorni sunneti:
1. Uvodna dova, ki ima več oblik, med njimi: »Subhanekellahumme ve bihamdike, ve tebarekesmuke, ve teala džedduke, ve la ilahe gajruke.« (Slava Tebi, o Allah, in s Tvojo hvalo. Blagoslovljeno je Tvoje ime, vzvišeno je Tvoje veličastvo in ni drugega božanstva, vrednega čaščenja, razen Tebe.) [28] [28] Buharijeva zbirka hadisov, št. 743; in Muslimova zbirka hadisov, št. 399.
2. Izgovor euze (prošnje za zaščito) pred recitiranjem Fatihe, in sicer z besedami: »Euzu billahi mineš-šejtanir-radžim« (Zatekam se k Allahu pred prekletim šejtanom.)
3. Izgovor bismile pred recitiranjem, z besedami: »Bismillahir-rahmanir-rahim« (V imenu Allaha, Milostljivega, Usmiljenega.)
4. Ponavljanje slavljenja v priklonu in pri sedždi več kot enkrat.
5. Ponavljanje besed: »Rabbi gfir li« med obema sedždama, več kot enkrat.
6. Izgovor besed: »Mel'es-semavati, ve mel'el-erdi, ve mel'e ma bejnehuma, ve mel'e ma ši'te min šej'in ba'd« po izreku: »Rabbena ve lekel hamd.« [29] [29] Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 266.
7. Recitiranje dodatnega odlomka iz Kur'ana po Fatihi.
8. Izgovor dove: »O Allah, zatekam se k Tebi pred kaznijo Džehennema, pred kaznijo v grobu, pred preizkušnjo življenja in smrti ter pred preizkušnjo Mesiha Dedžala.« [30] (Allahumme inni euzu bike min azabi Džehennem, ve min azabil-kabr, ve min fitnetil-mahja vel memat, ve min fitnetil-mesihid-dedžal.) In vse dodatne dove, ki se izgovarjajo v zadnjem tešehhudu. [30] Muslimova zbirka hadisov, št. 588.
Druga vrsta: dejanski sunneti
1. Dvigovanje rok do višine ramen ali ušes na štirih mestih:
a) Pri začetnem tekbirju.
b) Ob priklonu.
c) Ob dvigu iz priklona.
d) Ob vstajanju k tretjemu rekatu.
2. Polaganje desne roke na levo na prsih med stanjem pred priklonom in po njem.
3. Usmerjanje pogleda na mesto sedžde.
4. Odmikanje nadlakti od bokov pri sedždi.
5. Odmikanje trebuha od stegen med sedždo.
6. Iftiraš (sedenje na levem stopalu) pri vseh sedenjih v molitvi, razen pri zadnjem tešehhudu v trirakatnih in štirirakatnih molitvah.
7. Teverruk (način sedenja pri katerem se sedi na levi strani, desna noga je pokonci, leva pa pod njo) pri zadnjem tešehhudu v trirakatnih in štirirakatnih molitvah.
Sedmo: opis obredne molitve
1. Ko je Allahov poslanec ﷺ vstal k molitvi, se je obrnil proti kibli, dvignil roke, notranjo stran prstov usmeril proti kibli in izgovoril: »Allahu ekber.«
2. Nato je z desnico prijel levico in ju položil na prsi.
3. Zatem je izgovoril uvodno dovo. Pri tem ni vztrajal pri eni sami obliki, temveč je uporabljal različne uvodne dove, ki so verodostojno prenešene od njega. Med njimi je tudi: »Subhanekellahumme ve bihamdike, ve tebarekesmuke, ve teala džedduke, ve la ilahe gajruke.« (Slava Tebi, o Allah, in s Tvojo hvalo; blagoslovljeno je Tvoje ime, vzvišeno je Tvoje veličastvo in ni drugega božanstva, vrednega čaščenja, razen Tebe.)
4. Zatem je izgovoril: »Euzu billahi mineš-šejtanir-radžim, bismillahir-rahmanir-rahim.« (Zatekam se k Allahu pred prekletim šejtanom. V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega.)
5. Nato je recitiral suro Al-Fatiha in ko jo je zaključil, je izgovoril: »Amin.«
6. Zatem je recitiral dodatni odlomek iz Kur’ana. Pri fedžr molitvi ter v prvih dveh rekatih magriba in iše je recitiral naglas, v ostalih molitvah pa tiho. Prvi rekat vsake molitve je bil daljši od drugega.
7. Nato je dvignil roke, kakor jih je dvignil pri začetnem tekbirju, in izgovoril: »Allahu ekber.« Zatem se je spustil v priklon, roke z razprtimi prsti položil na kolena in jih trdno oprl, hrbet je poravnal, glavo pa držal v ravnini z njim, ne da bi jo dvignil ali spustil, in je izgovoril: »Subhana rabbijel-Azim« – enkrat, najnižja stopnja popolnosti pa je trikrat, kot je bilo že omenjeno.
8. Nato je dvignil glavo iz priklona in izgovoril: »Semiallahu limen hamideh.« Ob tem je dvignil roke, kakor jih je dvignil ob priklonu.
9. Ko se je povsem vzravnal v stoječem položaju, je izgovoril: »Allahumme rabbena ve lekel hamd, hamden kesiran tajjiben mubaraken fih, mel’es-sema’, ve mel’el-erd, ve mel’e ma bejnehuma, ve mel’e ma ši’te min šej’in ba’d. Ehles-senai vel-medžd, ehakku ma kalel-abd, ve kulluna leke abd. La mani’a lima a’tajte, ve la mu’tije lima mena’te, ve la jenfe’u zel-džeddi minkel-džedd.« [31] (O Allah, Gospodar naš, Tebi pripada vsa hvala in zahvala – obilna, dobra in blagoslovljena; v polnosti nebes, Zemlje in vsega, kar je med njima, ter v polnosti vsega, kar si želel poleg tega. Ti si vreden hvale in slave; to je najbolj resnično, kar lahko reče suženj, in vsi smo Tvoji sužnji. Nihče ne more preprečiti tega, kar Ti daš, in nihče ne more dati tega, kar Ti preprečiš, in premoženje premožnemu pri Tebi nič ne koristi.) V tem vzravnanem stoječem položaju je ostajal dlje časa. [31] Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 5168.
10. Nato je izgovoril tekbir: »Allahu ekber« in se spustil v sedždo, pri čemer ni dvignil rok. Sedždo je opravil na čelu skupaj z nosom, obeh dlaneh, obeh kolenih in na prstih obeh stopal. Prste na rokah in nogah je usmeril proti kibli. Bil je umirjen in vzravnan; čelo in nos je trdno naslonil na tla, opiral se je na dlani, komolce dvignil od tal, nadlakti odmaknil od bokov, trebuh od stegen in stegna od kolen. V sedždi je izgovoril: »Subhana rabbijel-A‘la« enkrat, najnižja stopnja popolnosti pa je trikrat, kot je bilo že omenjeno. V sedždi je tudi prosil z dovami, ki so verodostojno prenesene od Allahovega poslanca ﷺ.
11. Nato je dvignil glavo iz sedžde in izgovoril: »Allahu ekber.« Zatem je levo stopalo položil podse in sedel nanj, desno stopalo pa postavil pokonci. Roke je položil na stegna in izgovoril: »Allahumme gfir li, verhamni, vedžburni, vehdini, verzukni.« [32] (O Allah, odpusti mi, usmili se me, popravi moje stanje, vodi me in preskrbi me.) [32] Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 284.
12. Nato je izgovoril tekbir in opravil drugo sedždo ter v njej storil enako kakor v prvi.
13. Zatem je z izgovorom »Allahu ekber« dvignil glavo in vstal, pri tem pa se je oprl na kolena in stegna ter se dvignil na sprednji del stopal.
14. Ko se je popolnoma vzravnal, je pričel z recitiranjem in drugi rekat opravil enako kakor prvi.
15. Po tem je sedel za prvi tešehhud, sedeč na levem stopalu, položenem podse, enako kot pri sedenju med obema sedždama. Desno roko je položil na desno stegno, levo roko pa na levo stegno. Desni palec je povezal s sredincem v obliki obroča, s kazalcem je kazal in pogled usmeril vanj ter izgovoril: »Et-tehijjatu lillahi ves-salavatu vet-tajjibat. Es-selamu alejke ejjuhen-nebijju ve rahmetullahi ve berekatuhu. Es-selamu alejna ve ala ibadillahis-salihin. Ešhedu en la ilahe illellah vahdehu la šerike leh, ve ešhedu enne Muhammeden abduhu ve rasuluhu.« Ta sedeči položaj je opravil na kratko.
16. Nato je vstal z izgovorom »Allahu ekber« ter opravil tretji in četrti rekat, ki sta bila krajša od prvih dveh. V obeh rekatih je recitiral samo suro Al-Fatiha.
17. Zatem je sedel za zadnji tešehhud v položaju teverruk. Teverruk pomeni sedenje tako, da je levo stopalo pod telesom in iztegnjeno na desni strani, desno stopalo pa je postavljeno pokonci, zadnjica pa na tleh.
18. Nato je izgovoril zadnji tešehhud, enak prvemu, in dodal salavat na Poslanca ﷺ: »Allahumme salli ala Muhammedin ve ala ali Muhammed, kema sallajte ala ali Ibrahim, inneke hamidun medžid.Ve barik ala Muhammedin ve ala ali Muhammed, kema barakte ala ali Ibrahim, inneke hamidun medžid.« (O Allah, podeli Svoj blagoslov Muhammedu in družini Muhammedovi, kakor si podelil blagoslov družini Ibrahimovi; resnično, Ti si Hvaljen in Veličasten. In blagoslovi Muhammeda in družino Muhammedovo, kakor si blagoslovil družino Ibrahimovo; resnično, Ti si Hvaljen in Veličasten.)
19. Nato se je zatekal k Allahu pred kaznijo Džehennema, pred kaznijo v grobu, pred preizkušnjo življenja in smrti ter pred preizkušnjo Mesiha Dedžala, in je prosil z dovami, ki so verodostojno navedene v Kur'anu in Sunnetu.
20. Nato je zaključil molitev s selamom. Najprej se je obrnil na desno in izgovoril: »Es-selamu alejkum ve rahmetullah.« (Mir z vami in Allahova milost.) Nato je enako izgovoril še na levo stran. Izgovor selama je začel obrnjen proti kibli, zaključil pa ga je s popolnim obratom glave.
Osmo: mekruhi obredne molitve:
1. Obračanje (z glavo ali pogledom) brez potrebe.
2. Dvigovanje pogleda proti nebu.
3. Zapiranje oči brez potrebe.
4. Razprostiranje podlahti po tleh pri sedždi.
5. Pokrivanje ust in nosu brez potrebe.
6. Opravljanje molitve ob nujnem zadrževanju urina ali blata ali v prisotnosti hrane, po kateri človek hrepeni.
7. Brisanje čela in nosu od sledi sedžde med molitvijo (dovoljeno pa je to storiti po zaključku molitve).
8. Opiranje na zid ali kaj podobnega med stanjem (stojo) brez potrebe.
Deveto: dejanja, ki razveljavijo obredno molitev:
1. Jedenje in pitje.
2. Govor, ki ne sodi v molitev.
3. Smeh in krohotanje.
4. Namerna opustitev katerega koli stebra ali vadžiba molitve.
5. Namerno dodajanje stebra ali rekata.
6. Namerna izgovorjava selama pred imamom.
7. Prekomerno in zaporedno gibanje, ki ne spada k molitvi, brez potrebe.
8. Storitev dejanja, ki nasprotuje kateremu od pogojev molitve, kot so: razveljavitev abdesta, namerno razkritje sramnega dela, večji odklon telesa od smeri kible brez nujnega razloga ali prekinitev namena (nijjeta).
Deseto: sedžda pozabe (sehvi sedžda)
Sehv v arabščini pomeni pozaba. Tudi Allahov poslanec ﷺ je v obredni molitvi kdaj pozabil, saj je pozabljivost del človeške narave. Njegova pozabljivost je bila del popolne Allahove milosti do njegovega ummeta in del izpopolnitve vere, da bi se verniki po njem zgledovali v tem, kar jim je predpisal v primeru pozabljivosti pri molitvi.
Vzroki, zaradi katerih je predpisana sedžda pozabe:
Prvi primer: dodatek v obredni molitvi
Dodatek v molitvi je lahko dodatek dejanj ali dodatek izrekov.
a) Dodatek dejanj: Če gre za dodatek dejanj, ki so del molitve – kot na primer: stajanje na mestu sedenja, sedenje na mestu stajanja, dodaten priklon ali sedžda – in se to zgodi iz pozabljivosti, se opravi sehvi sedžda.
b) Dodatek izrekov: Kot je recitiranje na mestih, kjer to ni predpisano, na primer v priklonu ali sedždi. V tem primeru je priporočljivo opraviti sehvi sedždo.
Drugi primer:
pomanjkljivost v obredni molitvi zaradi pozabljivosti. To se zgodi na enega od dveh načinov:
a) Izpustitev stebra (rukna): Če je izpuščen začetni tekbir, se molitev sploh ne vzpostavi in sehvi sedžda tega ne more nadomestiti. Če pa je izpuščen drug steber, kot je priklon ali sedžda, in se molivec tega spomni še preden začne z recitiranjem v naslednjem rekatu, se mora obvezno vrniti, opraviti izpuščeni steber in nato nadaljevati z vsem, kar mu sledi.
Če pa se izpuščenega stebra spomni šele po tem, ko je že začel z recitiranjem v naslednjem rekatu, se rekat, v katerem je steber izpustil, razveljavi, naslednji rekat pa stopi na njegovo mesto.
b) Izpustitev obveznega dejanja (vadžiba): Na primer pozaba prvega tešehhuda ali izreka v priklonu. V tem primeru se opravi sehvi sedžda.
Tretji primer: dvom
Primer tega je, če človek dvomi, ali je pri molitvi zuhra opravil tri ali štiri rekate. V tem primeru se ravna takole:
a) Če se mu ena možnost zdi verjetnejša, ravna v skladu s tem in opravi sedždo pozabe.
b) Če se mu nobena možnost ne zdi verjetnejša, gradi na gotovosti (to je na manjšem številu rekatov) in opravi sehvi sedždo.
Če se pa dvom pojavi po zaključku molitve ali če gre za osebo, ki pogosto dvomi, se takemu dvomu ne posveča pozornosti.
Koristno pravilo: Sehvi sedžda se opravi pred selamom, kadar je posledica pomanjkljivosti v molitvi ali dvoma, pri katerem nobena možnost ni prevladala. Sehvi sedžda se opravi po selamu, kadar je posledica dodatka v molitvi ali dvoma, pri katerem se je ravnalo po bolj verjetni možnosti. V tej zadevi obstaja določena širina, inšallah.
Enajsto: časi prepovedi molitve
Osnovno pravilo je, da je obredna molitev dovoljena v vseh časih, vendar je šeriat določil prepoved molitve v nekaterih časih, in sicer:
1. Po opravljeni molitvi fedžra do sončnega vzhoda, in sicer dokler se sonce ne dvigne približno za višino kopja nad obzorje (po vidni oceni).
2. Ko je sonce v zenitu (na sredini neba), dokler se ne začne nagibati proti zahodu. To je najkrajši čas prepovedi.
3. Po opravljeni asr molitvi do sončnega zahoda. To je najdaljši čas prepovedi.
Molitve, ki jih je dovoljeno opravljati v časih prepovedi:
1. Nadomeščanje zamujenih obveznih molitev.
2. Molitve z določenim razlogom, kot so: molitev ob vstopu v džamijo (tehijjetul-mesdžid), dva rekata po tavafu, molitev ob sončnem mrku in pogrebna molitev (dženaza).
3. Nadomestna oprava sunneta fedžra po opravljeni obvezni molitvi fedžra.
Dvanajsto: molitev v džematu
Molitev v džematu je eden izmed velikih obredov islama in pomeni skupinsko opravljanje obredne molitve v džamijah. Med muslimani vlada soglasje, da je opravljanje petih dnevnih obveznih molitev v džamijah eno najmočneje poudarjenih dejanj pokornosti in eno največjih dejanj približevanja Allahu; celo sodi med največje in najvidnejše islamske obrede.
1. Predpis molitve v džematu:
Zmožni moški so obvezni, da pet dnevnih obrednih molitev opravljajo v džematu v džamiji, tako v kraju bivanja kot na potovanju, v času varnosti kakor tudi v času strahu, saj ima status osebne obveznosti (farz ʿajn).
Na obveznost molitve v džematu kažejo Kur'an, Sunnet ter neprekinjena praksa muslimanov iz stoletja v stoletje, iz roda v rod.
Kar zadeva dokaz iz Kur'ana, Vzvišeni Allah pravi: »In ko si z njimi in jih vodiš v molitvi, naj ena skupina od njih opravi s tabo molitev...« (Kur'an 4:102) Ta ajet jasno potrjuje poudarjeno obveznost molitve v džematu, saj muslimanom ni bila dovoljena njena opustitev niti v okoliščinah strahu. Če molitev v džematu ne bi bila obvezna, bi bil strah najprejši razlog za njeno opustitev. Opustitev molitve v džematu in omahovanje pri njej sodita med najbolj prepoznavne lastnosti hinavcev.
Na obveznost molitve v džematu iz Sunneta kažejo številni hadisi. Med njimi je tudi hadis,
ki se nahaja v Sahihu Muslima, v katerem se pripoveduje, da je neki slep mož rekel: »O Allahov poslanec, nimam vodnika, ki bi me vodil do džamije.« Prosil ga je, naj mu dovoli, da moli v svojem domu, kar mu je Poslanec ﷺ sprva dovolil. Ko pa se je obrnil, da bi odšel, ga je Poslanec ﷺ poklical in vprašal: »Ali slišiš klic k molitvi?« Odgovoril je: »Da.« Poslanec ﷺ je rekel: »Potem se odzovi.« [33] [33] Muslimova zbirka hadisov, št. 1484.
S tem mu je Allahov poslanec ﷺ zapovedal, naj se udeleži molitve v džematu in se odzove klicu k molitvi, kljub temu da je bil slep in kljub težavam, s katerimi se je soočal. To jasno kaže na obveznost molitve v džematu.
2. S čim se doseže molitev v džematu?
Molitev v džematu se doseže tako, da molivec ujame vsaj en rekat molitve z imamom. Na to kaže hadis Allahovega poslanca ﷺ: »Kdor ujame en rekat molitve, je ujel molitev.« [34] [34] Buharijeva zbirka hadisov, št. 609; in Muslimova zbirka hadisov, št. 602.
3. S čim se doseže rekat?
Rekat se doseže z ujetjem priklona (rukua). Če zamudnik dohiti imama v priklonu, mora najprej izgovoriti začetni tekbir v stoječem položaju, nato pa se prikloniti in izgovoriti še tekbir za priklon. Če pa se v stoječem položaju omeji le na začetni tekbir, mu ta zadostuje tudi namesto tekbirja za priklon.
4. Opravičila, ki dovoljujejo opustitev molitve v džematu:
1. Bolezen, kadar je zaradi nje udeležba pri petkovi ali skupni molitvi otežena.
2. Zadrževanje velike ali male potrebe, saj to povzroča izgubo zbranosti v molitvi in škoduje telesu.
3. Prisotnost hrane, kadar je človek lačen ali po njej močno hrepeni, pod pogojem, da se to ne jemlje kot navada ali izgovor za izostajanje od molitve v džematu.
4. Utemeljen strah za življenje, premoženje ali kaj drugega.
Trinajsto: molitev strahu (salatul-havf)
Molitev strahu je predpisana v vsakem dovoljenem boju, kakor Vzvišeni Allah pravi: »...če bi se bali, da bi vas skušali tisti, ki zanikajo vero...« (Kur'an 4:101) Enako velja tudi za vse druge, proti katerim je boj dovoljen.
Molitev strahu je predpisana ob izpolnitvi dveh pogojev:
a) Da je boj dovoljen.
b) Da obstaja strah pred napadom na muslimane med opravljanjem molitve.
Opis molitve strahu:
Molitev strahu ima več oblik. Najbolj znana med njimi je tista, ki je navedena v hadisu Sehla, naj bo Allah zadovoljen z njim: »Ena skupina se je postavila v vrsto z Allahovim poslancem ﷺ, druga skupina pa nasproti sovražniku. S skupino, ki je bila z njim, je opravil en rekat, nato pa je ostal v stoječem položaju, medtem ko so oni sami dokončali preostanek svoje molitve. Nato so se umaknili in se postavili nasproti sovražniku. Zatem je prišla druga skupina in z njo je opravil preostali rekat svoje molitve. Nato je ostal sede, oni pa so sami dokončali svojo molitev. Na koncu je z njimi predal selam.«[35] [35] Buharijeva zbirka hadisov, št. 4130; in Muslimova zbirka hadisov, št. 842.
Iz molitve strahu se naučimo:
1. Pomembnosti obredne molitve v islamu ter pomembnosti skupinske molitve (molitve v džematu), saj ta ni opuščena niti v najbolj kritičnih in izrednih okoliščinah.
2. Odprave težav in bremen za ta ummet, prizanesljivosti šeriata ter njegove veljavnosti za vsak čas in vsak kraj.
3. Popolnosti islamskega verozakona, saj je za vsako stanje in okoliščino predpisal tisto, kar ji ustreza.
Štirinajsto: petkova molitev (džuma)
1. Njen predpis:
Petkova molitev je osebna obveznost (farz ʿajn) za vsakega moškega muslimana, polnoletnega, pri zdravi pameti, ki se nahaja v mestu bivanja, ni v stanju potovanja in nima veljavnega opravičila.
Na to kažejo besede Vzvišenega Allaha: »O vi, ki verujete! Ko se v petek pokliče k molitvi, pohitite k spominjanju Allaha in opustite trgovanje. To je bolje za vas, če bi le vedeli.« (Kur'an 62:9)
In besede Allahovega poslanca ﷺ: »Naj ljudje prenehajo opuščati petkove molitve, sicer bo Allah zapečatil njihova srca, nato pa bodo zagotovo med nemarnimi.« [36] [36] Muslimova zbirka hadisov, št. 865.
2. Pogoji veljavnosti petkove molitve:
a) Čas Čas petkove molitve je enak času opoldanske (zuhr) molitve. Zato ni veljavna, če se opravi pred nastopom njenega časa ali po njegovem izteku.
b) Prisotnost skupine (džemata) Petkova molitev mora biti opravljena v džematu. Po pravilnejšem mnenju najmanjšo skupino sestavljajo trije. Zato petkova molitev ni veljavna, če jo opravi posameznik ali le dve osebi.
c) Molivci morajo biti stalno naseljeni v bivališčih, ki so zgrajena na običajen način, ne glede na to, ali so zgrajena iz armiranega betona, kamna, gline ali drugih materialov. Na tej osnovi petkova molitev ni veljavna za prebivalce puščav in nomade, ki živijo v šotorih ali podobnih bivališčih, nimajo stalnega kraja prebivanja, temveč se selijo in sledijo paši svoje živine.
d) Petkovi molitvi morata predhoditi dve hutbi, saj je Allahov poslanec ﷺ to redno opravljal.
3. Stebri dveh petkovih hutb:
1. Izgovor hvale Allahu in obeh šehadetov.
2. Izgovor salavata na Allahovega poslanca ﷺ.
3. Spodbujanje k bogaboječnosti.
4. Recitiranje dela iz Kur'ana.
5. Pridiga.
4. Priporočljiva dejanja pri petkovih hutbah:
1. Opravljanje hutbe z minberja.
2. Ločitev obeh hutb s kratkim sedenjem. 3.Izgovarjanje dove v obeh hutbah za muslimane in njihove voditelje.
4. Zmernost in kratkost obeh hutb.
5. Pozdrav hatiba prisotnim ob vzponu na minber.
5. Priporočljiva dejanja petka (sunneti petka):
1. Uporaba misvaka (čiščenje zob).
2. Uporaba dišave, če je na voljo.
3. Zgodnji odhod na petkovo molitev.
4. Pešačenje do džamije in neuporaba prevoznega sredstva.
5. Približanje imamu.
6. Dova.
7. Recitiranje sure Al-Kehf.
8. Izgovarjanje salavatov na Allahovega poslanca ﷺ.
6. Prepovedana dejanja za tistega, ki je prisoten pri petkovi molitvi:
1. Prepovedano je govoriti med petkovo hutbo, ko imam pridiga. Allahov poslanec ﷺ je rekel: »Če v petek rečeš svojemu sosedu: ,Molči’, medtem ko imam pridiga, si izgovoril lagv (prazni govor).« [37] Lagv pomeni govor brez vrednosti in koristi, kar se v tem primeru šteje za greh. [37] Buharijeva zbirka hadisov, št. 934; in Muslimova zbirka hadisov, št. 851.
2. Nezaželeno je stopanje čez vratove ljudi, razen v primeru imama ali kadar je treba doseči prosto mesto, do katerega drugače ni mogoče priti.
Doseganje petkove molitve:
Kdor z imamom ujame priklon v drugem rekatu petkove molitve, je dosegel džumo in jo zaključi z dvema rekatoma. Če pa priklona v drugem rekatu ne ujame, je džumo zamudil in mora molitev opraviti kot opoldansko (zuhr) molitev s štirimi rekati. Prav tako tisti, ki petkovo molitev zamudi zaradi spanca ali katerega koli drugega razloga, jo opravi kot opoldansko molitev.
Petnajsto: molitev oseb s posebnim opravičilom
1. Molitev bolnika:
Prvo: Bolnik je dolžan opraviti obredno molitev v skladu s svojimi zmožnostmi. Ni mu dovoljeno, da bi molitev odlagal izven njenega časa, dokler je pri zdravi pameti.
Drugo: Kako bolnik opravlja obredno molitev?
1. Bolnik je dolžan moliti stoje, če to zmore brez večjih težav ali škode, ter opraviti priklon in sedždo.
2. Če mu priklon ali sedžda škodujeta, čeprav lahko stoji, priklon nakaže v stoječem položaju, sedždo pa v sedečem položaju.
3. Če pa ne more moliti stoje, moli sede. Sunnet je, da pri tem sedi s prekrižanimi nogami na mestu stoje. Priklon nakaže z nagibom, sedždo pa opravi na tleh, če je to mogoče; če ne, jo nakaže z nagibom, ki je nižji od nagiba za priklon.
4. Če ne more moliti sede, moli leže na boku z obrazom obrnjenim proti kibli. Če je mogoče, je bolje ležati na desnem boku. Priklon in sedždo pa nakaže z nagibanjem.
5. Če ne more moliti na boku, moli leže na hrbtu, z nogami obrnjenimi proti kibli, ter priklon in sedždo nakaže z nagibanjem.
6. Če mu ni mogoče nakazovati priklona in sedžde z gibom telesa, potem to nakaže z glavo. Če pa mu je tudi to pretežko, je oproščen nakazovanja z gibi in dejanja molitve opravlja v svojem srcu, tako da ima namen za priklon, sedždo in sedenje ter izgovarja pripadajoče zikre.
7. Bolnik opravi tiste pogoje molitve, ki jih zmore, kot so: obračanje proti kibli, obredno umivanje (abdest) z vodo ali tejemmum ob nezmožnosti uporabe vode ter očiščenje od nečistoč. Če česa od tega ne zmore, je tega oproščen in moli glede na svoje stanje. Molitve ne sme odlagati preko njenega časa.
8. Sunnet je, da bolnik na mestu stoje in priklona sedi s prekrižanimi nogami, v preostalih sedenjih v molitvi pa sedi v položaju iftiraš (levo stopalo podse, desno pokonci).
Drugo: molitev potnika:
1. Med osebe z veljavnim posebnim opravičilom spada tudi potnik. Zanj je predpisano krajšanje štirirekatnih molitev (zuhr, asr, iša) s štirih rekatov na dva. Na to kažejo besede Vzvišenega Allaha: »In ko potujete po zemlji, vam ni greh, da skrajšate molitev...« (Kur'an 4:101)
Prav tako se od Enesa ibn Malika, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je rekel: »Z Allahovim poslancem ﷺ smo potovali iz Medine v Mekko in je ves čas molil po dva rekata, dokler se nismo vrnili v Medino.« [38] [38] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1081; in Muslimova zbirka hadisov, št. 693.
Krajšanje molitve se začne, ko potnik zapusti naseljeno območje svojega kraja. Dokler se še nahaja znotraj svojega kraja, se ne šteje za potnika in mu krajšanje še ni dovoljeno. Tudi praksa Allahovega poslanca ﷺ kaže, da je molitve krajšal šele potem, ko se je dejansko odpravil na pot.
2. Potniku je dovoljeno krajšati molitev, kadar razdalja potovanja dosega približno osemdeset kilometrov.
3. Potnik lahko krajša molitev tudi ob vračanju, vse dokler ne vstopi v svoj kraj bivanja, iz katerega je odšel.
4. Če potnik prispe v nek kraj in želi tam bivati določen čas, obstajajo tri situacije:
a) Če namerava bivati več kot štiri dni: mora molitev opravljati v celoti že od prvega dne, ko se ustali, in ne sme koristiti olajšav, ki veljajo za potovanje.
b) Če namerava bivati štiri dni ali manj: mu je dovoljeno krajšati molitve in koristiti potovalne olajšave.
c) Če nima vnaprej določenega trajanja bivanja, temveč lahko ostane dan ali deset dni, odvisno od okoliščin (npr. zdravljenje, opravki, uradne zadeve ipd.), in se vrne, ko doseže svoj namen – v tem primeru mu je dovoljeno krajšati molitve in koristiti potovalne olajšave ves čas, dokler se ne vrne, tudi če njegovo bivanje preseže štiri dni.
5. Če potnik opravlja molitev za imamom, ki je stalni prebivalec kraja in ni potnik, mora molitev opraviti v celoti, tudi če ujame le zadnji tešehhud.
6. Če stalni prebivalec opravlja molitev za potnikom, ki molitev skrajšuje, mora po selamu imama svojo molitev dopolniti do polnega števila rekatov.
Šestnajsto: bajramska molitev
Muslimanski prazniki so božanski prazniki, saj jih je predpisal Vzvišeni Allah, in niso bili uvedeni po človeški presoji. Muslimani imajo le dva praznika: ramadanski bajram ob koncu posta meseca ramadana (ʿIdul-fitr) in kurbanski bajram ob hadžu (ʿIdul-adha). To je v nasprotju s prazniki nemuslimanov ter z novotarskimi prazniki, ki jih Allah ni predpisal niti zapovedal, temveč so jih ljudje uvedli sami.
Predpis bajramske molitve:
Bajramska molitev je kolektivna obveznost (farz kifaje), saj jo je Allahov poslanec ﷺ redno opravljal, prav tako pa so jo redno opravljali tudi pravične halife, naj bo Allah zadovoljen z vsemi. Bajramska molitev spada med vidna znamenja islama in njegove javne obrede.
Čas bajramske molitve: Čas bajramske molitve se začne, ko se sonce dvigne približno za višino kopja – to je približno petnajst minut po sončnem vzhodu – in traja do trenutka, ko sonce preide zenit.
Opis bajramske molitve:
1. V prvem rekatu imam izgovori začetni tekbir, nato uvodno dovo, zatem pa še šest dodatnih tekbirov. Pri vsakem tekbirju dvigne roke. Med tekbirji hvali in slavi Allaha ter izgovarja salavat na Poslanca ﷺ. Nato izgovori istiʿazo (euzo) in bismilo ter začne z recitiranjem.
2. V drugem rekatu po prehodnem tekbirju izgovori še pet dodatnih tekbirov, nato izgovori istiʿazo in bismilo ter začne z recitiranjem. Priporočljivo je, da po Fatihi v prvem rekatu recitira suro Al-Aʿla, v drugem pa suro Al-Gašija.
3. Ko imam zaključi molitev s selamom, se povzpne na minber in opravi dve hutbi, med katerima na kratko sede, podobno kot pri petkovi hutbi.
Sunneti bajrama:
a) Obredno kopanje (gusl).
b) Urejanje in uporaba dišave.
c) Uživanje hrane pred odhodom na bajramsko molitev ob ramazanskem bajramu, medtem ko je pri kurbanskem bajramu priporočljivo jesti po molitvi, in sicer od svoje žrtve (če jo ima).
d) Odhod na molitev peš
e) Odhod po eni poti in vrnitev po drugi.
f) Zgodnji prihod na mesto bajramske molitve za vernike, ki molijo za imamom, ne pa za imama (zanj je priporočljivo, da pride ob času začetka).
Tekbir:
Sunnet je izgovarjati tekbir v nočeh pred obema bajramoma, v prvih desetih dneh meseca zul-hidže ter v dneh tešrika. Tekbir se deli na dve vrsti:
1. Neomejeni tekbir (tekbir mutlak) To je tekbir, ki ni vezan na določen čas, in sicer:
a) Ob ramazanskem bajramu: od sončnega zahoda na predvečer bajrama – do začetka bajramske molitve.
b) Ob kurbanskem bajramu: od sončnega zahoda na predvečer prvega dne zul-hidže – do sončnega zahoda zadnjega dne tešrika.
2. Omejeni tekbir (tekbir mukajjad). To je tekbir, ki je vezan na čas po obveznih molitvah:
a) Za tistega, ki ni v ihramu: od fedžr molitve dneva Arafata – do asr molitve zadnjega dne tešrika.
b) Za tistega, ki je v ihramu: od zuhr molitve na dan bajrama – do asr molitve zadnjega dne tešrika.
Sedemnajsto: molitev ob mrku (salatul-kusuf)
Pomen luninega in sončnega mrka:
Lunin mrk pomeni popolno ali delno izgubo lunine svetlobe ponoči.
Sončni mrk pomeni popolno ali delno izgubo sončne svetlobe podnevi.
Predpis molitve ob mrku:
Molitev ob mrku je potrjen sunnet. Na to kaže dejanje Allahovega poslanca ﷺ, saj je to molitev opravil, ko je v njegovem času nastopil sončni mrk. Na njeno predpisanost kaže tudi njegov ukaz, poleg tega pa so islamski učenjaki enotni glede njene predpisanosti.
Čas molitve:
Čas molitve ob sončnem ali luninem mrku traja od začetka mrka do prenehanja mrka.
Opis molitve:
Molitev ob mrku je sestavljena iz dveh rekatov, pri katerih se recitira na glas, njen potek pa je naslednji:
a) Izgovori začetni tekbir, uvodno dovo, istiʿazo in bismilo, nato recitira Fatiho in za njo še daljši odlomek iz Kur’ana.
b) Nato opravi dolg priklon.
c) Nato se dvigne iz priklona in izgovori: »Semiallahu limen hamideh«, nato ponovno recitira Fatiho in še en daljši odlomek, ki je krajši od prvega.
d) Nato opravi drugi dolg priklon, ki je krajši od prvega.
e) Znova se dvigne iz priklona in izgovori: »Semiallahu limen hamideh«.
f) Nato opravi dve dolgi sedždi.
g) Vstane v drugi rekat, ki je po obliki enak prvemu, vendar so vsi deli (recitacija, prikloni in sedžde) krajši kot v prvem rekatu.
Sunneti:
a) Klic k molitvi z besedami: »Es-salatu džamiʿa« (Skupna molitev).
b) Opravljanje molitve v džematu.
c) Podaljševanje posameznih delov molitve, kot so stoja, prikloni in sedžde.
d) Da je drugi rekat krajši od prvega.
e) Pridiga po končani molitvi, z opominjanjem, spodbujanjem k dobrimi dejanji ter odvračanjem od grehov.
f) Pogostejše izgovarjanje dove, ponižno obračanje k Allahu, iskanje odpuščanja in dajanje sadake.
Osemnajsto: molitev za dež (salatul-istiska)
1. Istiska pomeni prošnjo k Vzvišenemu Allahu za spustitev dežja v času suše.
Kdaj je predpisana molitev za dež?
Molitev za dež je predpisana, kadar zemlja postane sušna, ko dež dlje časa ne pade in zaradi njegove odsotnosti nastane škoda. V takih okoliščinah ljudem ne preostane drugega, kot da se ponižno obrnejo k svojemu Gospodarju, Ga prosijo za dež in iščejo Njegovo pomoč z različnimi oblikami dove. Prošnja za dež se lahko opravi na več načinov:
a) Z opravljanjem posebne molitve za dež – v džematu ali posamezno.
b) Z dovo med petkovo hutbo, kjer hatib dovi, verniki pa na njegovo dovo odgovarjajo z »Amin«.
c) Z dovo ob katerem koli času, tudi brez posebne molitve in brez hutbe.
Predpis molitve za dež:
Molitev za dež je potrjen sunnet, kadar obstaja razlog zanjo, kar potrjuje dejanje Allahovega poslanca ﷺ. O tem pripoveduje Abdullah ibn Zejd, naj bo Allah zadovoljen z njim: »Allahov poslanec ﷺ je odšel na mesto molitve (musallo), prosil za dež, se obrnil proti kibli, obrnil svoje ogrinjalo in opravil dva rekata.« [39] [39] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1012; in Muslimova zbirka hadisov, št. 894.
Opis molitve za dež:
Način opravljanja molitve za dež je enak bajramski molitvi. Priporočljivo jo je opraviti na odprtem prostoru (musalli), enako kot bajramsko molitev, zanjo pa veljajo enaka pravila kot za bajramsko molitev, in sicer glede: števila rekatov, glasnega recitiranja, tega, da se molitev opravi pred hutbo, dodatnih tekbirjev v prvem in drugem rekatu pred recitiranjem, kot je bilo že pojasnjeno pri bajramski molitvi. Po molitvi se opravi ena hutba.
Devetnajsto: pogrebni predpisi
1. Za tistega, ki je prisoten ob umirajočem:
a) Sunnet je, da prisotni umirajočega spodbuja z besedami: »La ilahe illallah« (Ni drugega resničnega boga razen Allaha).
b) Priporočljivo je, da se umirajočega obrne proti kibli.
c) Priporočljivo je, da se po smrti umrlemu zaprejo oči.
d) Sunnet je, da se umrlega po smrti pokrije s platnom.
e) Priporočljivo je pohiteti z vsemi postopki priprave pokojnika (umivanje, zavijanje v kefin, pogreb).
f) Obvezno je čim prej poravnati dolgove umrlega.
g) Umivanje in kefin. Obredno umivanje pokojnika (gusl) in zavijanje v kefin sta kolektivna obveznost (farz kifaje).
2. Predpis molitve za umrlega (salatul-dženaza):
Predpis: Molitev za umrlega je kolektivna obveznost (farz kifaje).
Pogoji molitve:
1. Obrnjenost proti kibli.
2. Pokrivanje intimnih delov.
3. Izogibanje nečistoči.
4. Obredna čistost – tako molivca kot umrlega.
5. Pripadnost islamu – tako tistega, ki moli, kot umrlega, za katerega se moli.
6. Prisotnost dženaze, kadar je pokojnik v istem kraju.
7. Da je pravno odgovorna oseba (mukellef).
Stebri molitve:
1. Stoja pri opravljanju molitve.
2. Štirje tekbirji.
3. Recitiranje sure Al-Fatiha.
4. Izgovarjanje salavata.
5. Dova za umrlega.
6. Vrstni red.
7. Zaključni selam.
Sunneti:
1. Dvigovanje rok pri vsakem tekbirju.
2. Izgovarjanje istiaze.
3. Dova zase in za muslimane.
4. Tiho recitiranje.
5. Kratka zaustavitev po četrtem tekbirju pred selamom.
6. Polaganje desne roke čez levo na prsih.
7. Obračanje na desno stran pri selamu.
Opis molitve:
Imam – ali tisti, ki moli sam – stoji pri prsih umrlega moškega in pri sredini telesa umrle ženske. Izgovori začetni tekbir, nato izgovori istiʿazo - izpusti uvodno dovo - zatem bismilo in recitira suro Al-Fatiho.
Nato izgovori drugi tekbir in po njem izgovori salavate na Allahovega poslanca ﷺ. Nato izgovori tretji tekbir in po njem dovi za umrlega z dovami, ki so prenesene v verodostojnih hadisih. Med njimi sta na primer naslednji dovi: »O Allah, odpusti našim živim in našim mrtvim, našim mladim in našim starim, našim moškim in našim ženskam, našim prisotnim in našim odsotnim. O Allah, tistemu izmed nas, ki mu daš živeti, daj, da živi v imanu, in tistemu izmed nas, ki ga vzameš, daj, da umre v islamu. O Allah, ne prikrajšaj nas za njegovo nagrado in ne zapelji nas v zablodo po njem.« (Allahumme gfir li hajjinā ve mejjitinā, ve sagīrinā ve kebīrinā, ve zekerinā ve unsānā, ve šāhidinā ve gāʾibinā. Allahumme men ahjajtehu minnā fe-ahjihi ʿalel-īmān, ve men teveffejtehu minnā fe-teveffehū ʿalel-islām. Allahumme lā tahrimnā eđrehu, ve lā tuđillanā baʿdeh.) [40] [40] Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 3201; Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 1024, in dejal: "Hadis je hasen sahih.
In: »O Allah, odpusti mu in usmili se ga, obvaruj ga in odpusti mu, počasti njegovo bivališče in razširi njegov vhod, umij ga z vodo, snegom in točo in očisti ga grehov, kakor si očistil belo oblačilo madežev. Podari mu dom boljši od njegovega doma, družino boljšo od njegove družine in zakonca boljšega od njegovega zakonca. Uvedi ga v Džennet in ga obvaruj pred kaznijo v grobu ter pred kaznijo ognja.« (Allahumme gfir lehu verhamhu, ve ʿāfihi vaʿfu ʿanhu, ve ekrim nuzulehu, ve vessiʿ mudhalehu, vegsilhu bil-māi ves-seldži vel-bered,ve nekkihi minel-hatājā kemā nekkajte-s-sevbel-ebjada mined-denes. Ve ebdilhu dāren hajren min dārihi, ve ehlen hajren min ehlihi, ve zevdžen hajren min zevdžihi, ve edhilhul-džennete, ve eʿizhu min ʿazābil-kabr ve min ʿazābin-nār.) [41] Nato izgovori četrti tekbir in zatem sledi kratka zaustavitev. Na koncu preda en selam na desno stran. [41] Muslimova zbirka hadisov, št. 962.
Tretji razdelek: Zekat
1. Definicija zekata in njegov položaj v islamu:
Zekat v arabskem jeziku pomeni rast in povečanje.
V šeriatski terminologiji pa označuje obvezno pravico, ki jo je šeriat predpisal izdvajati iz določenega premoženja in je namenjena določeni skupini upravičencev.
Zekat je tretji steber islama in je v Kur’anu skupaj z molitvijo omenjen na približno dvainosemdesetih mestih, kar nedvoumno kaže na njegov izjemen pomen in visoko mesto v islamu.
Vzvišeni Allah pravi »In vzpostavljajte molitve in dajajte zekat...« (Kur'an 2:43)
Allahov poslanec ﷺ pa je rekel: »Islam je zgrajen na petih stebrih: pričevanju, da ni drugega boga, vrednega čaščenja, razen Allaha, in da je Muhammed Allahov poslanec, opravljanju molitve, dajanju zekata, romanju (hadžu) v Meko in postu meseca Ramadana.« [42] [42] Buharijeva zbirka hadisov, št. 8; in Muslimova zbirka hadisov, št. 111.
Muslimani so enotni glede obveznosti zekata. Prav tako so enotni, da je tisti, ki zanika njegovo obveznost, nevernik, in da so tisti, ki odbijajo izplačevati zekata, podvrženi določenim sankcijam.
2. Pogoji obveznosti zekata:
a) Svoboda: zekat ni obvezen za sužnja, saj nima lastnega premoženja. Vse, kar poseduje, je last njegovega lastnika, zato je zekat dolžan dati njegov lastnik.
b) Islam: zekat ni obvezen za nevernika, ker je to dejanje ibadeta in pokornosti, nevernik pa ni med tistimi, od katerih se to sprejema.
c) Lastništvo nisaba: zekat ni obvezen za premoženje, ki ne doseže nisaba. Nisab je določena minimalna količina premoženja.
d) Popolno lastništvo: premoženje mora biti v popolni in dejanski lasti posameznika. Zato ni zekata na premoženje, katerega lastništvo še ni dokončno urejeno, kot je na primer dolg iz pogodbe o odkupu svobode (kitaba).
e) Pretek enega leta nad premoženjem (havl). Na to kaže hadis Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo, da je Poslanec ﷺ rekel: »Ni zekata na premoženje, dokler nad njim ne preteče eno leto.« [43] [43] Ibn Madževa zbirka hadisov, št. 1792; in Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 63 in 631.
3. Vrste premoženja, na katere je predpisan zekat:
Prvo: domača živina. Sem sodijo: kamele, govedo ter drobnica (ovce in koze). Zekat na živino je obvezen pod dvema pogojema:
1. Da se živina vzgaja zaradi mleka in razmnoževanja, ne zaradi dela (npr. oranja, prevoza ipd.).
2. Da je živina na prosti paši, torej da se večino leta sama prehranjuje na pašnikih. Zato ni zekata na živino, ki se hrani s kupljeno krmo ali s krmo, ki jo lastnik sam nabira, prav tako ni zekata na živino, ki se pase le del leta, ne pa večino leta ali celo leto.
4. Nisab zekata za domačo živino
1. Zekat na kamele:
Če so izpolnjeni pogoji za obveznost zekata, velja naslednje: Za 5 kamel: obvezna je ena ovca. Za 10 kamel: obvezni sta dve ovci. Za 15 kamel: obvezne so tri ovce. Za 20 kamel: obvezne so štiri ovce. To potrjujeta Sunnet in konsenzus islamskih učenjakov. Ko število kamel doseže višje meje, se zekat daje v sami živini, in sicer: Pri 25 kamelah: obvezna je bint mehad – mlada samica kamele, stara eno leto (vstopa v drugo leto). Če takšne ni, zadostuje ibn labun – mladi samec kamele, star dve leti.
Pri 36 kamelah: obvezna je bint labun – samica kamele, stara dve leti.
Pri 46 kamelah: obvezna je hikka – samica kamele, stara tri leta.
Pri 61 kamelah: obvezna je džazaʿa – samica kamele, stara štiri leta.
Pri 76 kamelah: obvezni sta dve bint labun (dve samici, stari dve leti).
Pri 91 kamelah: obvezni sta dve hikki (dve samici, stari tri leta).
Ko število kamel preseže 120, velja pravilo, da se za vsakih 40 kamel daje ena bint labun, za vsakih 50 kamel se daje ena hikka.
2. Zekat na govedo:
Zekat na govedo postane obvezen, če so izpolnjeni splošni pogoji zekata in število živali doseže predpisani nisab. Pri številu 30 glav goveda obvezno je dati tabiʿ ali tabiʿa – tele ali telica, stara eno leto, ki je vstopila v drugo leto.
Če je število goved manjše od trideset, zekat ni obvezen.
Pri številu 40 glav goveda, obvezna je musinna – krava, stara dve leti.
Ko število goveda preseže 40, velja pravilo, da se za vsakih 30 glav daje tabiʿ / tabiʿa (enoletno tele ali telica), za vsakih 40 glav pa se daje musinna (dve leti stara krava).
3. Zekat na drobnico (ovce in koze):
Zekat na drobnico postane obvezen, ko skupno število ovc in koz doseže štirideset. Pri številu 40 glav drobnice je obvezna ena ovca (ali ena koza).
Če je drobnice manj kot 40, zekat ni obvezen. Pri številu 121 glav drobnice sta obvezni dve ovci. Pri številu 201 glav drobnice so obvezne tri ovce.
Po tem se pravilo ustali tako, da je za vsakih 100 glav drobnice obvezna ena ovca. Tako je pri 400 glavah obveznih štiri ovce, in tako naprej.
Drugo: zekat na pridelke iz zemlje
Pridelek, ki izhaja iz zemlje, se deli na dve vrsti:
1. Žita in plodovi.
2. Rudnine.
Prva vrsta: žita in plodovi:
Zekat je obvezen na žita, kot so pšenica, ječmen in riž, ter na plodove, kot so datlji in rozine. Zekat pa ni obvezen na druge vrste rastlin, kot so stročnice in zelenjava.
Zekat na žita in plodove je obvezen pod naslednjimi pogoji:
1. Da so shranljivi: zekat ni obvezen na pridelke, ki se ne dajo shranjevati, kot so sveže sadje in zelenjava.
2. Da se merijo po prostornini (ne po kosih ali teži): zekat ni obvezen na pridelke, ki se običajno prodajajo po številu ali po teži, kot so lubenice, čebula, granatna jabolka in podobno.
3. Da dosežejo nisab: nisab pri žitih in plodovih znaša pet veskov. Če pridelek ne doseže te količine, zekat ni obvezen.
4. Da je nisab v lasti ob nastopu obveznosti zekata.
Če nekdo postane lastnik pridelka šele po času, ko bi bil zekat že obvezen (na primer, če pridelek kupi ali dobi v dar po žetvi), zanj zekat ni obvezen.
Čas nastopa obveznosti zekata na žita in plodove:
Zekat na žita in plodove postane obvezen, ko se začne njihova zrelost. Znamenja začetka zrelosti so naslednja:
a) Pri žitih: ko zrnje otrdi in postane čvrsto.
b) Pri plodovih datljevca: ko plodovi začnejo rdečiti ali rumeneti.
c) Pri grozdju: ko postane mehko in sladko.
Nisab:
Nisab za žita in plodove znaša pet veskov. En vesk znaša šestdeset saov, zato skupni nisab znaša tristo saov po meri Allahovega poslanca. V sodobnih merskih enotah to znaša približno 900 kilogramov pridelka.
Višina obveznega zekata:
Višina zekata je odvisna od načina namakanja pridelka: Desetina (10 %) je obvezna pri pridelkih, ki se namakajo brez stroškov in posebnega napora, na primer z dežjem, izviri ali naravnim dotokom vode.
Polovica desetine (5 %) je obvezna pri pridelkih, ki se namakajo z vloženim trudom in stroški, na primer z vodo, ki se črpa iz vodnjakov ali rek s pomočjo živali, črpalk ali sodobnih naprav.
Druga vrsta: rudnine
Med dobrine, ki izhajajo iz zemlje, sodijo tudi rudnine. To so snovi, ki se pridobivajo iz zemlje, vendar ne spadajo v njeno osnovno naravo, kot so: zlato, srebro, železo in dragulji.
Čas nastopa obveznosti zekata na rudnine:
Ko oseba rudnino pridobi in postane njena lastnica, je dolžna takoj izločiti zekat, saj pri njej ni pogoj pretek enega leta (havl). Nisab za rudnine je enak nisabu za zlato in srebro. Od njihove vrednosti se izloči četrtina desetine (2,5 %).
Tretje: zekat na plačilna sredstva
Plačilna sredstva so: zlato, srebro in papirnati denar (bankovci), in zekat nanje je obvezen. Dokaz za to so besede Vzvišenega Allaha: »...In tiste, ki kopičijo gomile zlata ter srebra in jih ne dajejo na Allahovi poti, razveseli z bolečimi mukami.« (Kur'an 9:34)
In hadis: »Lastniku zlata ali srebra, ki ne izpolni njune pravice, bodo na sodni dan pripravljene plošče iz ognja…«[44] [44] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1402; in Muslimova zbirka hadisov, št. 2287.
Učenjaki so enotni glede obveznosti zekata na zlato in srebro. Papirnati denar ima enak pravni status kot zlato in srebro, ker ju je nadomestil v plačilnem prometu.
Nisab in višina zekata pri plačilnih sredstvih:
Nisab za denarna sredstva je enak nisabu zlata ali srebra, saj je denar prevzel njuno vlogo kot plačilno sredstvo. Ko premoženje doseže nisab enega od njiju, postane zekat obvezen. V sodobni praksi se nisab za papirnati denar običajno določa po srebru, ker je srebro cenejše od zlata in se njegov nisab doseže prej. Če musliman poseduje premoženje v vrednosti 595 gramov srebra in nad tem premoženjem mine eno leto (havl), postane zekat obvezen. Ker se vrednost srebra spreminja, naj tisti, ki ni prepričan, ali je njegovo premoženje doseglo nisab, preveri trenutno ceno enega grama srebra in to vrednost pomnoži s 595. Dobljeni znesek predstavlja prag nisaba.
Pojasnilo: Kdor želi izračunati zekat na svoje premoženje, naj skupni znesek deli s štirideset (40), saj zekat predstavlja četrtino desetine (2,5 %).
Četrto: zekat na trgovsko blago
Zekat na trgovsko blago se nanaša na vse, kar je namenjeno prodaji in nakupu z namenom ustvarjanja dobička. Med trgovsko blago spadajo vse vrste premoženja, razen denarja, kot so: avtomobili, oblačila, tekstil, železo, les in vse drugo, kar je namenjeno trgovanju.
Pogoji obveznosti zekata na trgovsko blago:
1. Da je bilo blago pridobljeno z lastnim delovanjem, kot so nakup, prodaja, najem in drugi dovoljeni načini pridobivanja.
2. Da je pridobljeno z namenom trgovanja, torej da ima lastnik namen z njim ustvarjati dobiček, saj so dejanja odvisna od namenov.
3. Da vrednost blaga doseže nisab (po merilu zlata ali srebra).
4. Da nad premoženjem mine eno leto (havl).
Način izračuna in odvajanja zekata na trgovsko blago:
Trgovsko blago se ob izteku enega leta (havla) ovrednoti po tržni vrednosti – v skladu z vrednostjo zlata ali srebra. Če ocenjena vrednost doseže nisab po enem od obeh meril (zlato ali srebro), je obvezno od skupne vrednosti izločiti četrtino desetine (2,5 %) kot zekat.
Peto: zekat al-fitr
Zekat al-fitr je obvezna miloščina, predpisana ob zaključku meseca Ramadana. Predpisana je bila v drugem letu po hidžri.
Predpis:
Zekat al-fitr je obvezen za vsakega muslimana, ki ima na dan bajrama in v njegovi noči toliko hrane, da presega njegove osnovne potrebe in potrebe njegove družine. Obveznost velja za vsakega muslimana: moškega in žensko, mladega in starega, svobodnega in sužnja. Na to kaže hadis: »Allahov poslanec ﷺ je predpisal zekat al-fitr za sužnja in svobodnega, moškega in žensko, mladega in starega izmed muslimanov.« [45] Beseda »predpisal« v hadisu pomeni, da je zekat al-fitr določen kot obveznost. [45] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1432; in Muslimova zbirka hadisov, št. 984.
Modrost predpisanosti zekata al-fitr:
Ibn Abbas, naj bo Allah zadovoljen z njima, je rekel: »Allahov poslanec ﷺ je predpisal zekat al-fitr kot očiščenje za postača od praznega in nespodobnega govora ter kot hrano za revne.« [46] [46] Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 1609; in Ibn Madževa zbirka hadisov, št. 1827. Albani ga je ocenil kot verodostojnega v Sahih Ebu Davud, št. 1609.
Čas obveznosti in izročitve:
Zekat al-fitr postane obvezen ob sončnem zahodu na predvečer bajrama. Priporočljivo ga je izročiti na dan bajrama pred odhodom na bajramsko molitev, ni pa dovoljeno odlašati z njegovo izročitvijo do po bajramski molitvi. Kdor ga izroči šele po molitvi, ga mora še vedno dati kot zamujeno obveznost in je zaradi zamude grešen.
Dovoljeno ga je izročiti dan ali dva pred bajramom.
Količina in vrsta zekata al-fitr:
Zekat al-fitr znaša en sāʿ osnovne hrane prebivalcev kraja, kot so: riž, datlji, pšenica ali podobno. En sāʿ znaša približno tri kilograme. Ni dovoljeno izplačevati njegove vrednosti v denarju, saj je to v nasprotju z ukazom Allahovega poslanca ﷺ.
Izročitev zekata in njegovi upravičenci:
Čas izročitve:
Zekat je treba izročiti takoj, ko nastopi njegova obveznost. Njegovo odlašanje ni dovoljeno, razen v primeru nuje – na primer, če se premoženje nahaja v oddaljenem kraju in ni mogoče pooblastiti nikogar, da ga izroči.
Kraj izročitve:
Najbolje je, da se zekat izroči v kraju, kjer se premoženje nahaja. Dovoljeno pa ga je prenesti v drug kraj v naslednjih primerih:
a) Če v kraju, kjer je premoženje, ni upravičencev do zekata.
b) Če ima človek v drugem kraju sorodnika, ki potrebuje pomoč.
c) Če obstaja šeriatsko utemeljena korist, na primer pomoč muslimanom na območjih, prizadetih zaradi lakote, poplav in drugih nesreč.
Zekat je obvezen tudi na premoženje otroka in duševno bolne osebe, na podlagi splošnih dokazov, njegovo izročitev pa v tem primeru opravi njun skrbnik. Zekata ni dovoljeno izročiti brez namena (nijjeta), saj je Allahov poslanec ﷺ rekel: »Dejanja se vrednotijo po namenih.« [47] [47] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1907.
Upravičenci do zekata:
Skupin, ki so upravičene do prejemanja zekata, je osem:
Prva skupina: revni:
To so tisti, ki nimajo zagotovljenih osnovnih življenjskih potreb, kot so bivališče, hrana in oblačila. Iz zekata se jim izroči znaša toliko, da zadostuje njim in njihovim vzdrževancem za obdobje enega leta.
Druga skupina: siromaki:
To so tisti, ki imajo delno zagotovljene življenjske potrebe, vendar ne v celoti. Na primer: oseba, ki ima redni dohodek, vendar ta ne zadostuje za njeno celoletno preživljanje.
Iz zekata se jim daje toliko, da se dopolni njihova preskrba in preskrba tistih, ki jih preživljajo, za obdobje enega leta.
Tretja skupina: zbiralci zekata:
to so osebe, ki so pooblaščene s strani oblasti za zbiranje zekata ali ki prevzamejo njegovo hrambo ter razdeljevanje upravičencem.
Iz zekata se jim daje toliko, kolikor znaša primerno plačilo za njihovo delo, pod pogojem, da za to delo ne prejemajo plače ali nadomestila od države.
Četrta skupina: tisti, katerih srca je treba pridobiti:
To so osebe, pri katerih se z darovanjem zekata pričakuje korist, kot je: njihov sprejem islama, utrditev njihove vere ali preprečitev njihovega škodovanja muslimanom.
Zekat se jim daje v tolikšni meri, kolikor je potrebno za dosego tega cilja.
Peta skupina: osvoboditev sužnjev:
Sem spada poraba zekata za osvoboditev sužnjev ter pomoč tistim sužnjem, ki so sklenili pogodbo o odkupu svoje svobode (mukātab).
Mukātab je suženj, ki se s svojim lastnikom dogovori o odkupu svoje svobode za določen znesek. V to kategorijo sodi tudi odkupovanje muslimanskih vojnih ujetnikov.
Šesta skupina: prezadolženi – delijo se na dve vrsti:
1. Tisti, ki se je zadolžil zaradi svojih življenjskih potreb in nima sredstev za poplačilo dolga. Takšni osebi se iz zekata da toliko, kolikor zadostuje za poravnavo dolga.
2. Tisti, ki se je zadolžil zaradi prizadevanja za spravo med ljudmi. Takšni osebi se lahko iz zekata da toliko, kolikor zadostuje za poplačilo dolga, tudi če je sicer premožna.
Sedma skupina: na Allahovi poti -
sem sodijo tisti, ki delujejo na Allahovi poti.
Iz zekata se jim daje toliko, kolikor zadostuje za opravljanje njihove dolžnosti, kot so stroški prevoza, oprema, hrana in drugo, kar potrebujejo.
Osma skupina: popotnik:
To je popotnik, ki mu je zmanjkalo sredstev ali so mu bila ukradena in nima dovolj denarja, da bi se vrnil v svoj kraj.
Iz zekata se mu izroči toliko, kolikor zadostuje za vrnitev domov, tudi če je v svojem kraju sicer premožen.
Četrti razdelek: Post
Post je ibadet,
s katerim se človek približuje Allahu tako, da se vzdrži vsega, kar post razveljavi, od nastopa zore do sončnega zahoda.
Post je eden izmed stebrov islama in ena izmed obveznosti, ki jo je predpisal Vzvišeni Allah, ter spada med nujno znana verska načela. Na njegovo obveznost kažejo dokazi iz Kur’ana, Sunneta in konsenzus muslimanov.
Vzvišeni Allah pravi: »Mesec ramadan je tisti, v katerem se je razodeval Kur’an – vodilo ljudem in jasni dokazi usmeritve ter Furkan . Zato kdorkoli doživi ta mesec, naj se posti...« (Kur'an 2:185)
Pogoji obveznosti ramadanskega posta:
1. Islam Post ni veljaven od nevernika.
2. Polnoletnost (puberteta) Post ni obvezen za otroka, vendar je veljaven pri otroku, ki zna razločevati, in se v njegovem primeru šteje kot prostovoljno dejanje.
3. Razsodnost (razum) Post ni obvezen za osebo z duševno motnjo in tudi ni veljaven, saj pri njej ni prisotna namera (nijjet).
4. Zmožnost posta Post ni obvezen za bolnika, ki ga ne zmore, niti za popotnika, vendar sta oba dolžna zamujene dni nadomestiti, ko preneha upravičen razlog – bolezen ali potovanje. Dodatni pogoj veljavnosti posta pri ženski: Da ni v stanju menstruacije ali poporodnega krvavenja.
Začetek meseca ramadana se potrdi na enega od dveh načinov:
a) Z opazovanjem mlade lune (mlaja) meseca ramadana. Na to kažejo besede Allahovega poslanca ﷺ: »Postite se, ko ga opazite, in prekinite post, ko ga opazite.« [48] [48] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1810; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1086.
b) Z dopolnitvijo meseca šabana na trideset dni. Če se mlada luna (mlaj) ramadana ne vidi ali če njeno opazovanje preprečijo oblaki, prah ali podobne ovire, se mesec šaban dopolni na trideset dni. Na to kažejo besede Allahovega poslanca ﷺ: »Če vam je zakrito, dopolnite mesec šaban na trideset dni.« [49] [49] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1909.
Nijjet pri postu:
Post, tako kot ostali ibadeti, ni veljaven brez nijjeta (namena). Čas, ko mora biti nijjet oblikovan, se razlikuje med obveznim postom in drugimi vrstami posta, kot sledi:
1. Obvezni post, kot je post v mesecu ramadanu, nadomeščanje zamujenih dni posta ali post zaradi zaobljube – mora biti nijjet oblikovan ponoči, pred nastopom zore. Na to kažejo besede Allahovega poslanca ﷺ: »Ni posta za tistega, ki ponoči ne oblikuje namena za post.« [50] [50] Ahmedova zbirka hadisov, št. 26457, Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 2454 in Nesaijeva zbirka hadisov, št. 2331.
2. Pri prostovoljnem postu je veljavno, da oseba oblikuje nijjet tudi tekom dneva, pod pogojem, da po nastopu zore ni zaužila ničesar, kar razveljavi post.
Dejanja, ki razveljavijo post:
1. Intimni odnos: Kdor med postom zavestno stori spolni odnos, se mu post pokvari in je dolžan nadomestiti ta dan posta, poleg tega pa mora opraviti tudi odkup (kaffara) po naslednjem vrstnem redu: a) osvoboditev sužnja (če bi to bilo mogoče), b) če to ni mogoče, mora postiti dva zaporedna meseca, c) če pa tudi tega ne zmore iz upravičenega razloga, mora nahraniti šestdeset revnih, vsakemu približno pol sāʿa osnovne hrane, ki je običajna prehrana prebivalcev tistega kraja.
2. Zavesten izliv semena brez odnosa: Če pride do izliva semena zaradi dejanj, kot so neprimerno telesno približevanje, samozadovoljevanje ali namenoma vzbujanje strasti, se post pokvari in je potrebna le nadomestitev dneva posta. V tem primeru odkup (kaffara) ni predpisan, saj velja izključno za spolni odnos. Če pa do izliva pride med spanjem (nočna polucija), post ostane veljaven, oseba ni grešna, dolžna pa je opraviti obredno kopanje (gusl) pred naslednjo molitvijo.
3. Namerno uživanje hrane in pijače: Vzvišeni Allah pravi: »...In jejte in pijte, dokler ne boste razlikovali bele niti od črne niti zore, nato dopolnite post do noči...« (Kur'an 2:187)
Kdor pa kaj poje ali popije iz pozabljivosti, njegov post ostane veljaven in mu ni treba ničesar nadomeščati. Na to kaže hadis Allahovega poslanca ﷺ: »Kdor pozabi, medtem ko se posti, in poje ali popije, naj dokonča svoj post, saj ga je Allah nahranil in napojil.« [51] [51] Buharijeva zbirka hadisov, št. 6669; in Muslimova zbirka hadisov, št. 2709.
4. Namerno povzročanje bruhanja. Če pa do bruhanja pride nehote, brez človekove volje, to ne vpliva na veljavnost njegovega posta. Na to kaže hadis Allahovega poslanca ﷺ: »Kdor bruha nehote, mu ni treba nadomeščati posta, kdor pa bruhanje povzroči namenoma, mora dan nadomestiti.« [52] [52] Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 2380, Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 719 in Ibn Madževa zbirka hadisov, št. 676.
5. Nameren odvzem krvi – kot so hidžama, puščanje krvi ali darovanje krvi za pomoč bolniku – razveljavi post. Odvzem majhne količine krvi za laboratorijske preiskave pa ne vpliva na veljavnost posta. Prav tako post ne postane neveljaven zaradi krvi, ki izteče nehote, na primer pri krvavitvi iz nosu, ranah ali puljenju zoba.
Osebe, opravičene posta v mesecu ramadanu:
Prva skupina: osebe, ki jim je dovoljeno prekiniti post, vendar so dolžne zamujene dni nadomestiti, in sicer:
1. Oseba z začasno boleznijo. To je oseba, kateri bi post škodoval ali bi ji predstavljal večjo težavo. Dovoljeno ji je prekiniti post, vendar mora zamujene dni nadomestiti pozneje.
2. Potniku, ne glede na to, ali mu potovanje predstavlja težavo ali ne. Tudi on mora zamujene dni posta nadomestiti po vrnitvi.
Dokaz za oba sta besede Vzvišenega Allaha: »...In kdor je bolan ali na potovanju (naj nadomesti) z enakim številom drugih dni...« (Kur'an 2:185)
3. Nosečnica in doječa mati. Če bi jima post predstavljal težavo ali povzročil škodo njima ali otroku, jima je dovoljeno prekiniti post, zamujene dni pa morata nadomestiti pozneje.
4. Ženska v menstruaciji in ženska s poporodno krvavitvijo. Ženski v menstruaciji in v poporodnem krvavenju je post prepovedan. Njuna post ni veljaven in zamujene dni sta dolžni nadomestiti.
Druga skupina: osebe, ki jim je dovoljeno prekiniti post in morajo namesto nadomeščanja dati fidjo (odkup), in sicer:
1. Oseba z neozdravljivo boleznijo, pri katerem ni pričakovati ozdravitve.
2. Ostarela oseba, ki ne zmore posta.
Ti dve osebi se ne postita, temveč za vsak dan ramadana nahranita enega revnega. Če pa starejša oseba doseže stopnjo senilnosti (izgube razuma), z nje odpade verska obveznost; zato se ne posti in zanjo ni nobene dolžnosti.
Čas nadomeščanja posta in predpis njegovega odlašanja:
Zamujene dni posta ramadana je treba nadomestiti pred nastopom naslednjega ramadana. Priporočljivo je, da se zamujeni dnevi posta nadomestijo čim prej, prepovedano pa je njihovo odlašanje do naslednjega ramadana. O tem pripoveduje Aiša, naj bo Allah zadovoljen z njo: »Imela sem dolžnost nadomestiti dneve posta iz ramadana, pa tega nisem mogla opraviti razen v mesecu šabanu, zaradi položaja Allahovega poslanca.« [53] [53] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1849, in Muslimova zbirka hadisov, št. 1846.
Kdor nadomeščanje posta odloži do po naslednjem ramadanu, zanj veljata dva primera:
1. Če je do zamude prišlo zaradi upravičenega razloga, na primer zato, ker se je bolezen nadaljevala vse do naslednjega ramadana, je dolžan le nadomestiti zamujene dni.
2. Če pa je do zamude prišlo brez upravičenega razloga, s tem greši, dolžan se je pokesati, nadomestiti zamujene dni posta ter za vsak zamujen dan nahraniti enega revnega.
Prostovoljni post ob obveznosti nadomeščanja posta:
Kdor mora nadomestiti zamujene dni posta iz ramadana, je najbolje, da to stori pred prostovoljnim postom. Če pa gre za prostovoljni post, ki je vezan na določen dan in bi njegova priložnost minila, kot sta post na dan Arefata ali Ašure, je dovoljeno, da oseba najprej opravi ta prostovoljni post, nato pa pozneje nadomesti zamujene dni ramadana. Razlog za to je, da je čas za nadomeščanje posta širši, medtem ko je priložnost za post na Arefat in Ašuro časovno omejena. Vendar pa posta šestih dni meseca ševala ni dovoljeno opraviti, dokler niso nadomeščeni vsi zamujeni dnevi posta iz ramadana.
Dnevi, v katerih je post prepovedan:
1. Post na dan ramazanskega in kurbanskega bajrama.
2. Post v dneh tešrika v mesecu zul-hidža, razen za romarja, ki opravlja hadž temettuʿ ali kiran in ne najde žrtvovalne živali. Dnevi tešrika so: 11., 12. in 13. dan meseca zul-hidža.
3. Post na dan dvoma (jevmu-šekk) – to je trideseti dan meseca šabana – kadar zaradi oblakov, prahu ali podobnih ovir ni mogoče videti mlaja in zato ni jasno, ali se je ramadan že začel.
Dnevi, v katerih je postiti odsvetovano (mekruh):
1. Izločevanje meseca redžeba s posebnim postom. 2. Postenje samo petka. Če pa se posti skupaj s četrtkom ali soboto, odsvetovanost preneha.
Dnevi, v katerih je sunnet postiti:
1. Šest dni v mesecu ševvalu. 2. Post prvih devet dni meseca zul-hidže, med katerimi je posebej poudarjen dan Arefata. Post na ta dan briše grehe dveh let (preteklega in prihodnjega). Za romarja na hadžu pa post na dan Arefata ni priporočljiv. 3. Post treh dni vsak mesec, pri čemer je najbolje, da so to beli dnevi: 13., 14. in 15. dan lunarnega meseca. 4. Post ob ponedeljkih in četrtkih, saj se je Allahov poslanec ﷺ redno postil ob teh dneh, ker se takrat Allahu izlagajo dejanja ljudi.
Prostovoljni post:
1. Davudov post (post Davida, mir z njim). Gre za način posta, pri katerem se posti en dan, naslednji dan pa ne.
2. Post v mesecu Muharremu. Mesec Muharrem je najboljši mesec za prostovoljni post. Najbolj poudarjen dan posta v tem mesecu je dan Ašure (10. dan Muharrema). Priporočljivo je, da se skupaj z desetim posti tudi deveti dan, na podlagi besed Allahovega poslanca ﷺ: »Če dočakam prihodnje leto, se bom zagotovo postil tudi deveti dan.« [54] Post na dan Ašure briše grehe preteklega leta. [54] Muslimova zbirka hadisov, št. 1134.
Peti razdelek: hadž in umra
Hadž v jezikovnem pomenu je namen, v šeriatskem pomenu pa označuje romanje v Meko ob določenem času z namenom opravljanja predpisanih obredov.
Umra v jezikovnem pomenu je obisk,
v šeriatskem pomenu pa označuje obisk svete Hiše (Kabe) kadar koli v letu z namenom opravljanja predpisanih obredov.
Hadž je eden izmed petih stebrov islama, predpisan je bil v devetem letu po hidžri. Allahov poslanec ﷺ je opravil le en hadž, in sicer hadž, ki je znan kot poslovilni hadž.
Hadž je obvezen enkrat v življenju za vsakega muslimana, ki je zmožen. Vse, kar je več od tega, spada med prostovoljna dejanja. Kar zadeva umro, je po mnenju mnogih učenjakov obvezna. Na to kaže hadis, v katerem je bil Allahov poslanec ﷺ vprašan: »Ali je ženskam predpisan džihad?« Na kar je odgovoril: »Da, zanje obstaja džihad, v katerem ni bojevanja: hadž in umra.« [55] [55] Ahmedova zbirka hadisov, št. 25198, Nesaijeva zbirka hadisov, št. 2627, in Ibn Madževa zbirka hadisov, št. 2901.
Pogoji obveznosti hadža in umre:
1. Islam
2. Razsodnost (razum).
3. Šerijatska polnoletnost.
4. Svoboda
5. Zmožnost (sposobnost za pot in stroške)
Za žensko velja še šesti pogoj: da ima mahrema, ki jo spremlja pri opravljanju hadža ali umre. Razlog je v tem, da ženski ni dovoljeno potovati – ne na hadž ne kam drugam – brez mahrema. Na to kaže hadis Allahovega poslanca ﷺ: »Ženska naj ne potuje, razen z mahremom, in moški naj ne vstopa k njej (naj se ne osami z njo), razen če je z njo mahrem.« [56] [56] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1862; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1341.
Mahrem ženske je njen mož ali oseba, s katero je poroka trajno prepovedana. To velja za sorodnike po krvi, kot so oče, brat, stric in nečak, pa tudi za sorodnike po mlečnem sorodstvu, kot je brat po dojenju, ter za sorodnike po svaštvu, kot sta mož njene matere in sin njenega moža.
Zmožnost pomeni, da ima človek telesno in materialno sposobnost: da je sposoben prenesti potovanje, da ima dovolj sredstev za pot tja in nazaj ter da ima zagotovljena sredstva za preživljanje svojih otrok in vseh, ki jih je dolžan preživljati, dokler se ne vrne.
Poleg tega mora biti pot na hadž varna za njegovo življenje in premoženje.
Kdor je zmožen s svojim premoženjem, vendar telesno ni sposoben – na primer zaradi visoke starosti ali kronične bolezni, pri kateri ni pričakovati ozdravitve – je dolžan pooblastiti drugo osebo, da v njegovem imenu opravi hadž in umro.
Za veljavnost pooblastitve osebe, da v imenu drugega opravi hadž ali umro, morata biti izpolnjena dva pogoja:
1. Da pooblaščena oseba izpolnjuje pogoje za šerijatsko veljaven hadž – torej da je musliman, polnoleten in razsoden.
2. Da je ta oseba že opravila obvezni hadž zase.
Mikati za ihram (določene meje vstopa v ihram):
Beseda mikat (mn. mavakit) jezikovno pomeni »meja«. V šeriatskem smislu pa označuje določen kraj ali čas, pri katerem postane predpisano začeti določen ibadet – v tem primeru vstop v stanje ihrama za hadž ali umro.
Hadž ima časovne in krajevne mikate:
a) Časovni mikati: Vzvišeni Allah jih omenja v Kur’anu: »Hadž je v znanih mesecih...« (Kur'an 2:197)
To so meseci: ševal, zul-kaʿda in prvih deset dni meseca zul-hidža.
b) Krajevni mikati: To so meje, ki jih romar ne sme prestopiti proti Meki, ne da bi bil že v stanju ihrama. To so:
1. Zul-Hulejfa – mikat za prebivalce Medine.
2. Al-Džuhfa – mikat za prebivalce Šama (Levanta), Egipta in Magreba.
3. Karn Al-Manazil (danes znan kot As-Sail) – mikat za prebivalce Nedžda.
4. Zat Irq – mikat za prebivalce Iraka.
5. Jelemlem – mikat za prebivalce Jemena.
Kdor živi znotraj teh mikatov v smeri proti Meki, vstopi v ihram za hadž in umro iz svojega doma. Prebivalci Meke vstopijo v ihram za hadž kar znotraj Meke in jim ni treba odhajati do mikata. Za umro pa morajo prebivalci Meke oditi do najbližje točke zunaj območja harema (hill) in tam vstopiti v ihram. Kdor želi opraviti hadž ali umro, mora vstopiti v stanje ihrama na mestih, ki jih je določil Allahov poslanec ﷺ – to so krajevni mikati, ki so bili že omenjeni – in nikomur, ki namerava opraviti hadž ali umro, ni dovoljeno prestopiti teh mej brez ihrama.
- Kdor potuje mimo katerega koli izmed teh mikatov – tudi če ni prebivalec tega območja – mora vstopiti v ihram na tem mikatu.
- Kdor pa potuje proti Meki in ne prečka nobenega izmed mikatov po kopnem, morju ali zraku, mora vstopiti v ihram takrat, ko se na poti poravna z mikatom, ki mu je najbližji. Na to kaže izrek Omerja ibn El-Hattaba, naj bo Allah zadovoljen z njim: »Upoštevajte njihovo lego glede na svojo pot.« [57] [57] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1531.
Kdor potuje na hadž ali umro z letalom, mora vstopiti v ihram, ko letalo preleti mikat, mimo katerega leti in ne sme odlašati z ihramom do pristanka.
Ihram:
Ihram pomeni namen vstopa v obred. Pri hadžu pomeni namen vstopa v obrede hadža, pri umri pa namen vstopa v obrede umre. Oseba postane muhrim šele takrat, ko ta namen sklene, zgolj oblačenje ihramskih oblačil brez namere pa še ne pomeni, da je oseba v ihramu.
Priporočena dejanja ob vstopu v ihram:
1. Opraviti obredno kopanje (gusl) celotnega telesa pred vstopom v ihram.
2. Moški se nadišavi po telesu, ne pa po oblačilih ihrama.
3. Vstop v ihram oblečen v dvodelna bela oblačila ihrama ter v sandalih.
4. Vstopiti v ihram takrat, ko je na prevoznem sredstvu in obrnjen proti kibli.
Vrste hadža (načini opravljanja obredov):
Romar lahko izbira med tremi načini opravljanja hadža:
1. Temettu: to pomeni, da romar v mesecih hadža najprej vstopi v ihram za umro, jo opravi, nato pa v istem letu ponovno vstopi v ihram za hadž.
2. Ifrad: to pomeni, da romar že na mikatu vstopi v ihram z namenom opravljanja samo hadža in v tem stanju ostane, dokler ne zaključi vseh njegovih obredov.
3. Kiran: to pomeni, da romar vstopi v ihram za hadž in umro hkrati, ali pa da najprej vstopi v ihram za umro, nato pa ji še pred začetkom tavafa priključi hadž. V tem primeru opravi en tavaf in en saj, ki veljata tako za umro kot za hadž.
Za temettu in kiran je predpisano žrtvovanje, razen če romar spada med prebivalce območja Svetega hrama.
Najboljši od teh treh načinov je temettu, ker ga je Allahov poslanec ﷺ priporočil svojim ashabom. Za njim sledi kiran, ker združuje hadž in umro, nato pa ifrad. [58] Muslimova zbirka hadisov, št. 1211.
c) Ko romar vstopi v ihram za enega izmed teh načinov opravljanja hadža, takoj zatem začne izgovarjati telbijo, ki se glasi: »Odzivam se Ti, o Allah, odzivam se Ti. Odzivam se Ti, Ti nimaš družbenika, odzivam se Ti. Zares, Tebi pripadata vsa hvala, vse blagodati in vsa oblast. Ti nimaš družbenika.« (Lebbejke Allahumme lebbejk, lebbejke la šerike leke lebbejk, innel-hamda ven-ni‘mete leke vel-mulk, la šerike lek.) [59] [59] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1549.
Telbija je sunnet in priporočljivo jo je pogosto ponavljati. Moški jo izgovarjajo na glas, ženske pa potiho.
Čas telbije: začne se po vstopu v ihram in konča:
1. Pri romarju, ki opravlja umro, tik preden začne s tavafom.
2. Pri romarju, ki opravlja hadž, ko na dan bajrama začne z metanjem kamenčkov pri velikem stebru (džemretul-akaba).
Prepovedane stvari v stanju ihrama:
1. Britje, striženje ali puljenje dlak s katerega koli dela telesa.
2. Striženje ali krajšanje nohtov na rokah ali nogah brez upravičenega razloga. Če pa se noht zlomi in ga oseba odstrani, zanjo ni predpisana fidja (odkup).
3. Pokrivanje glave pri moškem s prilegajočim se pokrivalom, kot sta na primer kapica ali ruta.
4. Nošenje šivanih oblačil, prilagojenih obliki telesa ali njegovemu delu, kot so srajca, turban ali hlače. Sem spadajo tudi oblačila, izdelana po meri posameznega uda, kot so čevlji, rokavice in nogavice. Ženska lahko v stanju ihrama nosi oblačila po potrebi, saj se mora pokrivati, vendar ne sme nositi nikaba (obraznega pokrivala) niti rokavic. Če mimo nje hodijo tuji moški, si obraz zakrije z drugim oblačilom, kot sta himar ali džilbab, ne pa z nikabom. Prav tako ne sme nositi rokavic.
5. Uporaba dišav. Osebi v stanju ihrama je prepovedana uporaba dišav, saj je namen ihrama, da se človek oddalji od razkošja, olepševanja in užitkov tega sveta ter se usmeri k onostranstvu.
6. Lov in ubijanje kopenske divjadi. Oseba v stanju ihrama ne sme loviti kopenske divjadi, ne sme pri lovu pomagati in je ne sme zaklati.
Prepovedano mu je tudi jesti meso živali, ki jo je sam ulovil, ki je bila ulovljena zanj ali pri katerega lovu je sodeloval, saj je to zanj kakor meso poginule živali (strvina).
Lov na morske živali mu ni prepovedan, prav tako mu ni prepovedano zaklati domačih živali, kot so perutnina in živina, saj to ne spada med divjad.
7. Sklenitev zakonske zveze (brak) zase ali za drugega, prav tako pa ne sme nastopati kot priča pri poroki.
8. Spolni odnos. Kdor ima spolni odnos pred prvo odvezo iz ihrama (prvi tahallul), se mu hadž pokvari. Dolžan je nadaljevati in dokončati obrede, hadž ponoviti naslednje leto ter žrtvovati veliko žival. Če pa do spolnega odnosa pride po prvi odvezi iz ihrama, se obred ne pokvari, vendar je oseba dolžna darovati žrtev.
Ženska ima pri tem enak predpis kot moški, če je v odnos privolila.
9. Intimni stik brez spolnega odnosa. Osebi v stanju ihrama ni dovoljen intimni stik z žensko, saj to lahko vodi v prepovedan spolni odnos. S tem je mišljeno dotikanje z željo ali strastjo.
Umra:
a) Stebri umre (rukni):
1. Ihram (vstop v obredno stanje)
2. Tavaf
3. Saj
b) Obveznosti umre (vadžibi):
1. Vstop v ihram na predpisanem mestu (mikat)
2. Britje ali striženje glave
c) Opis umre:
Tisti, ki opravlja umro, začne s tavafom, to je s sedmimi krogi okoli Kabe. Tavaf se začne pri Črnem kamnu in se tam tudi zaključi. Med tavafom mora biti oseba v stanju obredne čistosti ter mora imeti pokrit intimni del telesa od popka do kolen. Sunnet je, da moški med celotnim tavafom izvaja idtibaʿ, kar pomeni, da odkrije desno ramo, ogrinjalo namesti pod njo, oba njegova konca pa položi čez levo ramo. Ko zaključi sedmi krog, idtibaʿ opusti in si z ogrinjalom ponovno pokrije obe rameni.
Ko pride do Črnega kamna, ga, če je to mogoče, poljubi. Če to ni mogoče, se ga dotakne z desno roko in nato poljubi svojo roko. Če pa tudi tega ne more storiti, pokaže proti kamnu z dvignjeno desno roko in enkrat izgovori »Allahu ekber«, ne da bi pri tem poljubljal roko ali se ustavljal. Nato nadaljuje s tavafom tako, da ima Kabo ves čas na svoji levi strani. V prvih treh krogih je priporočljivo izvajati raml, kar pomeni hitrejšo hojo s krajšimi koraki.
Ko pride do Jemenskega vogala, to je četrtega vogala Kabe, se ga, če mu je to omogočeno, dotakne z desno roko, brez izgovarjanja tekbirja in brez poljubljanja. Če pa se ga ne more dotakniti, nadaljuje pot brez kazanja proti njemu in brez tekbirja. Med Jemenskim vogalom in Črnim kamnom je priporočljivo izgovarjati dovo: “Gospodar naš, daj nam dobro na tem svetu in na onem svetu in obvaruj nas pred mukami v ognju.” (Kur'an 2:201)
Ko zaključi tavaf, opravi dva rekata za Mekam Ibrahimom, če je to mogoče. Če to ni mogoče, ju opravi kjer koli v Svetem hramu. Sunnet je, da v prvem rekatu po Fatihi recitira suro Al-Kafirun, v drugem rekatu po Fatihi pa suro Al-Ihlas. Nato se odpravi na prostor saja in opravi sedem prehodov med Safo in Mervo; pot od Safe do Merve šteje kot en prehod, vrnitev od Merve do Safe pa kot drugi.
Saj se začne pri Safi. Priporočljivo je, da se nanjo povzpne, če je to mogoče, sicer pa se ustavi pri njej. Takrat recitira besede Vzvišenega: »Safa in Merva sta dve šeairillah (Allahovi obredni predpisi ali Allahova obredna mesta).« (Kur'an 2:158)
Priporočljivo je, da se obrne proti kibli, zahvali Allahu, izgovori tekbir in nato izgovori: »Ni drugega boga razen Allaha in Allah je Največji. Ni drugega boga razen Allaha, Edinega, ki nima družbenika. Njemu pripadata oblast in vsa hvala. On oživlja in usmrčuje in On je nad vsem zmožen. Ni drugega boga razen Allaha, Edinega. Izpolnil je Svojo obljubo, pomagal je Svojemu sužnju in sam je porazil zaveznike.« (La ilahe illa Allah, Allahu ekber. La ilahe illa Allah vahdehu la šerike leh. Lehul-mulku ve lehul-hamdu, juhji ve jumitu, ve huve ala kulli šej'in kadir. La ilahe illa Allah vahdeh. Endžeze va'deh, ve nesara abdeh, ve hezemel-ahzabe vahdeh.) [60] Nato naj moli z dovo po lastni izbiri, dvigne roke in ta zikr ter dovo ponovi trikrat. Potem se spusti in se odpravi proti Mervi. Ko prispe do prvega zelenega označila, moški pospeši hojo, dokler ne doseže drugega zelenega označila. Ženska pa med obema označiloma ne pospešuje hoje, temveč ves saj opravlja z običajno hojo. Ko prispe do Merve, se nanjo povzpne ali pa se ustavi ob njej — vzpon nanjo je boljši, če je to mogoče. Na Mervi izgovori in opravi enako kot na Safi, razen recitiranja ajeta: »Safa in Merva sta dve šeairillah (Allahovi obredni predpisi ali Allahova obredna mesta).« saj je to predpisano le ob vzponu na Safo v prvem krogu. Nato se ponovno spusti, hodi tam, kjer je predpisana hoja, in pospeši tam, kjer je predpisano pospeševanje, dokler se ne vrne do Safe. To ponovi sedemkrat. Pot od Safe do Merve šteje kot en prehod, pot od Merve do Safe pa kot drugi. Priporočljivo je, da med sajem pogosto opravlja zikr in dovo ter prosi Allaha s tem, kar mu je najlažje. Prav tako je priporočeno, da je v stanju obredne čistosti od večje in manjše nečistosti, vendar je saj veljaven tudi, če ga opravi brez obredne čistosti. Enako velja za žensko, če po tavafu dobi menstruacijo ali poporodno krvavitev – lahko opravi saj in ta je veljaven, saj obredna čistost pri saju ni pogoj, temveč le priporočilo. [60] Muslimova zbirka hadisov, št. 1218.
Ko zaključi saj, si obrije glavo ali skrajša lase, pri čemer je za moškega britje glave bolj priporočljivo.
S tem so obredi umre zaključeni.
Hadž:
a) Stebri hadža (rukni):
1. Ihram (vstop v obredno stanje)
2. Stojenje na Arafatu
3. Glavni tavaf (tavaf al-ifada)
4. Saj
b) Obvezna dejanja hadža (vadžibi):
1. Vstop v ihram na predpisanem mestu (mikat).
2. Bivanje na Arafatu na deveti dan zul-hidže do sončnega zahoda, za tistega, ki tam stoji podnevi.
3. Prenočevanje v Muzdelifi v noči desetega zul-hidže do polnoči.
4. Prenočevanje v Mini v nočeh dni tašrika.
5. Metanje kamenčkov pri džemretih.
6. Britje ali krajšanje las.
7. Poslovilni tavaf.
c) Opis hadža:
Če musliman prispe na mikat v času, ko je malo časa, vstopi v ihram samo za hadž (ifrad). Ko pride v Meko, opravi tavaf in saj ter ostane v stanju ihrama, dokler se devetega dne zul-hidže, na dan Arefata, ne odpravi na Arafat, kjer ostane do sončnega zahoda.
Nato se z Arafata odpravi proti Muzdelifi in pri tem izgovarja telbijo. V Muzdelifi ostane, dokler ne opravi jutranje molitve (fedžr), nato pa tam ostane še naprej ter opravlja zikr, telbijo in dovo, dokler se povsem ne zdani.
Ko se popolnoma zdani, se pred sončnim vzhodom odpravi v Mino, kjer z metanjem sedmih kamenčkov opravi obred pri velikem stebru (džemretul-akaba). Nato si obrije glavo ali skrajša lase, pri čemer je britje bolj priporočljivo.
Zatem opravi glavni tavaf al-ifada, pri čemer mu zadostuje prvi saj. S tem je njegov hadž zaključen in doseže popolno odvezo iz ihrama (popolni tahallul).
Nato mu ostane še metanje kamenčkov enajsti in dvanajsti dan zul-hidže, če želi hadž zaključiti prej. V teh dneh meče pri treh stebrih (džemaratih): pri malem, nato srednjem in nazadnje pri velikem. Vsak steber meče s sedmimi kamenčki in pri vsakem kamenčku izgovori »Allahu ekber«. Če pa želi ostati še po dvanajstem dnevu, potem meče tudi trinajsti dan, enako kot enajsti in dvanajsti dan.
Čas metanja kamenčkov v teh treh dneh nastopi po poldnevu.
Če romar odide dvanajstega dne pred sončnim zahodom, v tem ni nič spornega. Če pa ostane in opravi metanje tudi trinajstega dne po poldnevu, je to boljše, na kar kažejo besede Vzvišenega Allaha:
»...In kdor hiti v dveh dneh; zanj ni greha; in kdor zamudi; zanj ni greha – to je za tiste, ki se bojijo Allaha...« (Kur'an 2:203)
Če želi nato odpotovati, opravi poslovilni tavaf brez saja.
Najboljše pa je za tistega, ki nima s seboj žrtvovalne živali (hedj), da vstopi v ihram z namenom umre (temettuʿ), nato pa osmega dne vstopi v ihram še za hadž in opravi vse predpisane obrede hadža. Če pa vstopi v ihram za hadž in umro hkrati, v tem ni nič spornega; to se imenuje kiran in pomeni, da združi hadž in umro z enim tavafom in enim sajem.
TRETJE POGLAVJE:
Transakcije in medčloveški odnosi
Učenjaki – naj se jih Allah usmili – so pojasnili, katero znanje je za posameznika obvezno (fard ʿajn) in razpravljali o obsegu znanja, ki se ga mora naučiti vsak musliman. Med to znanje so vključili tudi poznavanje pravil trgovanja za tiste, ki se ukvarjajo s kupoprodajo, da ne bi zapadli v prepovedano ali v oderuštvo, ne da bi se tega sploh zavedali. Od nekaterih ashabov se prenašajo izreki, ki to potrjujejo.
Omer ibn El-Hattab, naj bo Allah zadovoljen z njim, je rekel: »Na naši tržnici naj ne prodaja nihče, razen tisti, ki je poučen v veri.« [61] [61] Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 487, in rekel: hasen garib. Albani ga je ocenil kot hasen.
In Ali ibn Abi Talib, naj bo Allah zadovoljen z njim, je rekel: »Kdor se začne ukvarjati s trgovino, preden se pouči o veri, bo zapadel v oderuštvo – nato bo zapadel, nato bo zapadel ...« Se pravi: padel bo v prepovedano. [62] [62] Mugni Al-Muhtadž, 2/22.
Ibn Abidin pa navaja od učenjaka Al-Allamija: »Potem ko se vsak odgovoren moški in ženska poučita o osnovah vere in prave poti, jima postane obvezno, da se naučita pravil obrednega umivanja (abdest), obrednega kopanja (gusl), molitve in posta. Prav tako se mora tisti, ki doseže nisab, poučiti o pravilih zekata, tisti, ki mu je hadž obvezen, o pravilih hadža, trgovci pa o pravilih trgovanja – da bi se v vseh poslih varovali pred dvomljivimi in graje vrednimi stvarmi. Enako velja za obrtnike in za vsakega, ki se ukvarja s katero koli dejavnostjo: dolžan se je poučiti o znanju in pravilih, ki se nanjo nanašajo, da se pri tem izogne prepovedanemu (haramu).« [63] [63] Ibn Abidinova ,,Hašija”, 1/42.
Imam En-Nevevi, naj se ga Allah usmili, je rekel: »Kar zadeva prodajo, poroko in podobne zadeve, ki v osnovi niso obvezne, je prepovedano vanje vstopati, dokler človek ne pozna njihovih predpisov.« [64] [64] El-Medžmu', 1/50.
To so nekatera pravila, povezana s transakcijami, ki jih je prinesel islamski verozakon:
1. Dovoljeno je vse, v čemer je čista ali prevladujoča korist, kot so prodaja in nakup dovoljenih stvari, najem ter predkupna pravica (šufʿa). [65] [65] Šufʿa pomeni pravico solastnika, da odkupi delež svojega partnerja od tistega, na katerega je bil ta delež prenesen proti plačilu.
2. Dovoljeno je vse, kar zagotavlja in varuje pravice ljudi, kot sta zastava in pričevanje.
3. Dovoljeno je vse, kar je v korist pogodbenih strank, kot so razveljavitev pogodbe po soglasju, možnost izbire ter pogoji v prodajnih pogodbah.
4. Prepoved vsega, kar vsebuje krivico do ljudi in neupravičeno prisvajanje njihovega premoženja, kot so oderuštvo (kamata), nasilno odvzemanje premoženja in monopoliziranje.
5. Dovoljenost vsega, kar vključuje sodelovanje v dobrem, kot so posojilo, izposoja in hramba zaupanih stvari.
6. Prepoved vsega, pri čemer se premoženje pridobiva brez dela, koristi ali truda, kot so igre na srečo in oderuštvo.
7. Prepoved vsake transakcije, v kateri prevladujeta nejasnost in tveganje (garar), kot je prodaja nečesa, česar oseba nima v lasti, ali prodaja nečesa neznanega.
8. Prepoved vsake zvijače, ki vodi v prepovedano, kot je vrsta prodaje al-ʿīna.[66] [66] Prodaja al-ʿīna pomeni, da oseba proda blago z odloženim plačilom, nato pa ga še pred prejemom plačila odkupi nazaj za nižjo ceno v gotovini.
9. Prepoved vsega, kar odvrača od pokornosti Allahu, kot je prodaja po drugem klicu k petkovi molitvi.
10. Prepoved vsega, kar povzroča škodo ali spodbuja sovraštvo med muslimani, kot je prodaja prepovedanih stvari ali poseganje v prodajo drugega (da bi mu prevzel kupca).
Kadar muslimanu ni jasen predpis glede določene zadeve, naj se o njej pozanima pri učenih in naj se v takšno zadevo ne spušča, dokler ne spozna šeriatskega predpisa, kot Vzvišeni Allah pravi: »...Zato se obrnite na učene, če česa ne veste.« (Kur'an 16:43)
To je vse, kar je bilo mogoče zbrati. Allaha prosimo, da nam podari koristno znanje in dobra dela. Zares, On je Plemenit. Naj Allah blagoslovi in podari mir našemu Poslancu Muhammedu, njegovi družini in njegovim družabnikom (ashabom).
Related books
All books
JAZ SEM MUSLIMAN83 languagesJAZ SEM MUSLIMAN
Ta članek pojasnjuje pomen islama, kdo je musliman in kako biti pravi musliman. Vsebuje tudi omembo lepot islama, nekaterih plemenitih vrlin in odlik, položaja ženske ter pravic sorodnikov, sosedov in širše skupnosti. Pojasnjuje tudi to, da islam zapoveduje in spodbuja vsako vrlino, prepoveduje pa zgolj tisto, kar je zavržno.
KRATEK IN KORISTEN VODNIK ZA MUSLIMANA60 languagesKRATEK IN KORISTEN VODNIK ZA MUSLIMANA
Knjiga na jedrnat in vsebinsko celovit način obravnava temeljna načela islamske vere ter sistematično pojasnjuje temelje pravilnega čaščenja in pomen verovanja v Allaha, Njegove meleke (angele), Njegove razodete knjige, Njegove poslance, Sodni dan ter odredbo (usodo).
TRI TEMELJNA NAČELA IN NJIHOVI DOKAZI73 languagesTRI TEMELJNA NAČELA IN NJIHOVI DOKAZI
Knjiga obravnava temeljna načela, ki se jih mora vsak musliman naučiti: spoznanje Allaha, spoznanje vere islama in spoznanje Poslanca Muhammeda, Allahov blagoslov in mir z njim. Poudarja tudi pomembnost teh načel pri oblikovanju prave vere in dobrih dejanj, pri čemer se opira na dokaze iz Kur'ana in Sunneta.
KRATEK ORIS ISLAMSKE AKIDE (VEROVANJA)75 languagesKRATEK ORIS ISLAMSKE AKIDE (VEROVANJA)
Knjiga pojasnjuje temeljna načela vere, ki vključujejo verovanje v Allaha, Njegove Meleke (Angele), Njegove razodete knjige, Njegove poslance, Sodni dan in Božjo odredbo (usodo). Predstavlja tudi osnovna prepričanja, v katera mora musliman verovati in po katerih mora živeti, ter posebej poudarja pomen utrjevanja odnosa z Allahom skozi poglobljeno razumevanje islamske akide.