KRATEK ORIS ISLAMSKE AKIDE (VEROVANJA)

KRATEK ORIS ISLAMSKE AKIDE (VEROVANJA)

Avtor: velecenjeni šejh

Muhammed bin Salih El-Usejmin

Naj Allah odpusti njemu, njegovim staršem in vsem muslimanom.

V imenu Allaha, najbolj Milostljivega, najbolj Usmiljenega.

Uvod

Vsa hvala pripada Allahu: Njega hvalimo, Njega prosimo za pomoč, Njega prosimo za odpuščanje in k Njemu se kesamo. K Njemu se zatekamo pred zlom naših duš in pred slabimi posledicami naših dejanj. Kogar Allah usmeri, nihče ga ne more zapeljati v zablodo; in kogar Allah pusti v zablodi, nihče ga ne more usmeriti na pravo pot. Pričujem, da ni drugega boga razen Allaha, Edinega, ki nima družbenika. In pričujem, da je Muhammed Njegov suženj in Njegov Poslanec; naj bo Allahov blagoslov nad njim, nad njegovo družino, njegovimi družabniki in vsemi, ki jim v dobroti sledijo.

V nadaljevanju: Znanje o tevhidu (islamskem monoteizmu) je najplemenitejše znanje, najvišje po svojem položaju in najnujnejše za prizadevanje; saj je to znanje o Vzvišenem Allahu, o Njegovih imenih in lastnostih ter o Njegovih pravicah nad Njegovimi sužnji. Tevhid je tudi ključ poti k Vzvišenemu Allahu, in temelj vseh Njegovih predpisov.

Zato so bili vsi poslanci enotni v pozivanju k Njemu. Vzvišeni Allah pravi: »In pred teboj nismo poslali nobenega poslanca, ne da bi mu razodeli, da zares ni boga razen Mene, zato Me častite.« (Kur'an, 21:25)

Vzvišeni je Sam pričeval o Svoji enosti, o njej pa so pričevali tudi Njegovi angeli in učeni ljudje. Vzvišeni Allah pravi: »Allah priča, da ni nobenega boga razen Njega, prav tako pričajo angeli in tisti, ki imajo znanje – On vedno ravna pravično. Ni nobenega boga razen Njega, Najbolj plemenitega, Najmodrejšega.« (Kur'an, 3:18)

Ker ima tevhid takšen pomen in položaj, je za vsakega muslimana nujno, da mu posveti posebno skrb z učenjem, poučevanjem, razmišljanjem in trdnim prepričanjem, da svojo vero zgradi na zdravih temeljih, gotovosti in popolni predanosti, ter da bi bil tako deležen njegovih sadov in blagoslovljenih posledic.

Allah je Tisti, ki daje uspeh.

Avtor

Islamska vera

Islamska vera je vera, s katero je Allah poslal Muhammeda ﷺ in z njo zapečatil vsa prejšna razodetja. Izpopolnil jo je za Svoje sužnje, z njo dopolnil Svojo milost nad njimi in jo izbral kot vero zanje. Zato od nikogar ne bo sprejeta nobena druga vera poleg nje. Vzvišeni Allah pravi: »Muhammed ni oče nikomur izmed vas, temveč je Allahov poslanec in pečat glasnikov vere. Allah pa ve o vsaki stvari prav vse.« (Kur'an, 33:40)

In Vzvišeni pravi: »Danes sem vam izpopolnil vašo vero in vam dopolnil Svoj blagoslov. In zadovoljen sem s tem, da je islam vaša vera...« (Kur'an, 5:3)

In Vzvišeni pravi: »Resnično je prava vera pri Allahu Islam...« (Kur'an, 3:19)

In pravi: »In kdor prevzame drugo vero kot islam, nikoli ne bo sprejeta in na onstranstvu bo eden od pogubljenih.« (Kur'an, 3:85)

Vzvišeni Allah je vsem ljudem zapovedal, da to vero sprejmejo, ter je Svojemu Poslancu ﷺ rekel: »Reci: ,O, ljudje! Resnično, jaz sem za vse vas poslanec od Allaha, od Tistega, ki mu pripada vsa oblast nebes in Zemlje. Ni drugega boga razen Njega, daje življenje in smrt, zato verujte v Allaha in Njegovega poslanca, nepismenega glasnika vere, ki veruje v Allaha in Njegove besede. Njemu sledite, da bi tako bili vodeni na Pravo pot!‘« (Kur'an, 7:158)

V Muslimovi zbirki hadisov se od Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Prisegam pri Tistem, v čigar roki je Muhammedova duša: nihče izmed tega ljudstva – ne Jud ne kristjan – ki sliši zame, nato pa umre, ne da bi veroval v to, s čimer sem bil poslan, ne bo drugega kot prebivalec Ognja.« [1] Muslimova zbirka hadisov, št. 153.

Verovanje vanj pomeni potrditi vse, s čimer je prišel, skupaj s sprejemanjem in pokorovanjem, ne pa zgolj z praznim priznanjem. Prav zato Ebu Talib ni bil vernik v Poslanca ﷺ, čeprav je potrjeval resničnost tega, s čimer je prišel, in celo pričal, da gre za najboljšo vero.

Islamska vera zajema vse koristi in vrednote, ki so jih vsebovale prejšnje vere, obenem pa se od njih razlikuje po tem, da je primerna za vsak čas, vsak kraj in vsako skupnost. Vzvišeni Allah pravi Svojemu Poslancu ﷺ: »Razodeli smo ti Knjigo (o, Muhammed) z resnico, potrjujoč resničnost tistega, kar je bilo pred njo od knjig, in da bedi nad njimi.« (Kur'an, 5:48)

Pomen tega, da je islamska vera primerna za vsak čas, kraj in skupnost, je v tem, da njeno upoštevanje nikoli ne nasprotuje resničnim koristim ljudi v nobenem obdobju ali okolju – nasprotno, prav v njej je njihova blaginja in pravi napredek. To pa nikakor ne pomeni, da bi bila islamska vera podrejena vsakemu času, kraju ali družbi, kakor si to želijo nekateri.

Islamska vera je vera resnice. Vzvišeni Allah je tistemu, ki se je iskreno in trdno drži, zagotovil pomoč in zmago ter ji dal premoč nad vsemi drugimi verami. Vzvišeni Allah pravi: »On je Ta, ki je Svojega Poslanca poslal z usmeritvijo na Pravo pot in z vero resnice, da bi jo povzdignil nad vse vere, čeprav to ni po volji malikovalcem.« (Kur'an, 61:9)

In Vzvišeni pravi: »Tistim med vami, ki verujejo in delajo dobro, je Allah obljubil, da jih bo postavil za namestnike na Zemlji, kakor je postavil že tiste pred njimi, in da jim bo utrdil njihovo vero, s katero je zadovoljen. Zagotovo bo njihov strah zamenjal z varnostjo: ,Častili bodo le Mene in nobenega drugega poleg mene.‘ Tisti, ki pa tudi po tem ne bodo verovali, so zares težki grešniki.« (Kur'an, 24:55)

Islamska vera je verovanje (akida) in zakonodaja (šeriat); popolna je tako v svojem verovanju kakor tudi v svojih predpisih:

1. Zapoveduje tevhid – priznavanje Allahove popolne enosti – ter prepoveduje širk, malikovanje in mnogoboštvo.

2. Zapoveduje resnicoljubnost in prepoveduje laž.

3. Zapoveduje pravičnost in prepoveduje krivico. Pravičnost pomeni enako obravnavo tistega, kar je enako, ter razlikovanje med tistim, kar je različno. Pravičnost ni absolutna enakost, kot to poenostavljeno trdijo nekateri, ko pravijo, da je islam vera enakosti. Enačenje različnega je namreč krivica – in tega islam ne uči niti ne odobrava.

4. Zapoveduje zaupnost ter prepoveduje izdajo.

5. Zapoveduje zvestobo in izpolnjevanje obveznosti ter prepoveduje zahrbtnost in prelom obljub.

6. Zapoveduje dobroto do staršev ter prepoveduje nespoštovanje do njiju.

7. Zapoveduje ohranjanje sorodstvenih vezi ter prepoveduje njihovo prekinjanje.

8. Zapoveduje lepo in spoštljivo ravnanje s sosedi ter prepoveduje slabo ravnanje do njih.

Na splošno povedano, islam zapoveduje vsako plemenito nrav in prepoveduje vsako nečastno ravnanje. Zapoveduje vsako dobro in koristno dejanje ter prepoveduje vsako slabo in škodljivo dejanje.

Vzvišeni Allah pravi: »Resnično Allah zapoveduje pravičnost, dobrodelnost, obiskovanje in pomoč sorodnikom, prepoveduje pa razvrat, zlo in zatiranje. Svetuje vam, da bi se lahko opomnili.« (Kur'an, 16:90)

Stebri islama

Stebri islama so njegovi temelji, na katerih sloni, in teh je pet. Navedeni so v hadisu, ki ga prenaša Ibn Omer, naj bo Allah zadovoljen z obema, od Allahovega Poslanca ﷺ, ki je rekel: »Islam je zgrajen na petih (stebrih): na pričevanju, da ni drugega boga, vrednega čaščenja, razen Allaha, in da je Muhammed Njegov suženj in Poslanec; na opravljanju obredne molitve; na dajanju obvezne letne miloščine (zekata); na postu meseca Ramadana; in na romanju (hadžu).« Nato je nekdo vprašal: »Hadž in post Ramadana?« Allahov Poslanec ﷺ je odgovoril: »Ne. Post Ramadana in hadž.« Ibn Omer je dodal: »Tako sem to slišal od Allahovega Poslanca.«[2] [2] Buharijeva zbirka hadisov, št. 8, in Muslim, št. 16

1. Pričevanje, da ni drugega boga razen Allaha in da je Muhammed Njegov suženj in Poslanec, pomeni trdno in neomajno prepričanje, ki se izrazi z jezikom s tem pričevanjem. Ta gotovost je tako močna, kakor da bi človek to sam videl in o tem neposredno pričal. To pričevanje velja za en sam steber, čeprav zajema več pričevanj, in sicer iz dveh razlogov:

Prvi: ker je Poslanec ﷺ poslan od Vzvišenega Allaha, je pričevanje o njegovi suženjski in poslaniški vlogi sestavni del in dopolnitev pričevanja, da ni drugega boga razen Allaha.

Drugi: ker sta ti dve pričevanji temelj veljavnosti in sprejetja vseh dejanj. Nobeno dejanje namreč ni veljavno niti sprejeto, razen z iskrenostjo do Vzvišenega Allaha in s sledenjem Njegovemu Poslancu ﷺ.

Z ihlasom (iskrenostjo do Allaha) se uresniči pričevanje: »Ni drugega boga razen Allaha«, s sledenjem Allahovemu Poslancu ﷺ pa se uresniči pričevanje: »Muhammed je Njegov suženj in Poslanec.«

Med sadovi tega veličastnega pričevanja je tudi osvoboditev srca in duše od suženjstva ustvarjenim bitjem ter od slepega sledenja komurkoli drugemu, razen tistim, ki jih je Allah poslal.

2. Opravljanje obredne molitve pomeni čaščenje Vzvišenega Allaha z njenim rednim, pravilnim in popolnim opravljanjem – ob predpisanih časih in na predpisan način.

Med njenimi sadovi so: širina in spokojnost srca, notranji mir in radost ter odvračanje od nečednosti in zavržnih dejanj.

3. Dajanje obvezne letne miloščine (zekata) pomeni čaščenje Vzvišenega Allaha z izročitvijo obveznega deleža premoženja, ki je temu namenjeno, tistim, ki so do njega upravičeni.

Med njegovimi sadovi sta: očiščenje duše od nizkotne lastnosti skoposti ter zadovoljevanje potreb islama in muslimanov.

4. Post meseca Ramadana pomeni čaščenje Vzvišenega Allaha z vzdržanjem od vsega, kar razveljavi post, čez dan v mesecu Ramadanu.

Med njegovimi sadovi je: urjenje duše v odpovedovanju priljubljenim stvarem zaradi iskanja zadovoljstva Vzvišenega Allaha.

5. Romanje (hadž) k Sveti hiši pomeni čaščenje Vzvišenega Allaha z namernim odhodom k Sveti hiši (Kabi) za opravljanje obredov hadža.

Med njegovimi sadovi je: urjenje duše v vlaganju tako telesnega kot tudi premoženjskega napora v poslušnosti Allahu; zato se hadž šteje za vrsto borbe na Allahovi poti.

Ti sadovi stebrov islama – tako tisti, ki smo jih omenili, kot tudi tisti, ki jih nismo – oblikujejo iz ummeta čist in trden islamski ummet, ki se iskreno drži vere resnice ter pravično in resnicoljubno ravna z ljudmi. Kajti pravilnost drugih islamskih predpisov je odvisna od trdnosti teh temeljev; prav tako se stanje ummeta izboljšuje z urejenostjo njegovega verskega življenja. In kolikor ummet izgubi pri urejenosti svoje vere, toliko izgubi tudi pri urejenosti svojih splošnih razmer.

Kdor želi to še jasneje razumeti, naj prebere besede Vzvišenega Allaha: »In če bi prebivalci teh mest verovali ter bili bogaboječi, bi nad njimi zagotovo odprli blagoslove nebes in Zemlje. Vendar so zanikali, zato smo jih vzeli zaradi tega, kar so si prislužili. Mar se prebivalci mest počutijo varne, da jim Naša kazen ne bo prišla ponoči, ko bodo spali? Mar se prebivalci mest počutijo varne, da jim Naša kazen ne bo prišla podnevi, ko se bodo zabavali? Mar se počutijo varne pred Allahovim presenečenjem? Toda pred Allahovim presenečenjem se varno počuti le pogubljen narod.« (Kur'an, 7:96–99)

Naj se ozre tudi na zgodovino tistih, ki so bili pred nami; kajti zgodovina je nauk za razumne in jasen uvid za tiste, katerih srca ne zastira nobena tančica. Allah je Tisti, pri katerem iščemo pomoč.

Temelji islamske akide (verovanja)

Islamska vera je – kakor smo že pojasnili – akida (verovanje) in šeriat (zakonodaja). Omenili smo nekatere njene predpise ter navedli njene stebre, ki predstavljajo temelj njenega verozakona.

Temelji islamskega verovanja so: verovanje v Allaha, v Njegove angele (meleke), v Njegove razodete knjige, v Njegove poslance, v Sodni dan ter v božjo odredbo (kader) – dobro in slabo.

Te temelje jasno potrjujeta Plemeniti Kur'an in Sunnet Allahovega Poslanca ﷺ.

Vzvišeni Allah v Kuranu pravi: »Ni dobrota v tem, da obračate svoje obraze proti vzhodu ali zahodu; dobrota pa je v tem, da veruje tisti, ki veruje v Allaha, Zadnji dan, angele, Knjigo in glasnike vere...« (Kur'an, 2:177) O odredbi pa Vzvišeni Allah pravi: »Resnično, vsako stvar smo ustvarili po odredbi. Naš ukaz je le eden sam – kakor tren oka.« (Kur'an, 54:49–50)

Iz Sunneta Allahovega Poslanca ﷺ je za to dokaz hadis, v katerem je Poslanec ﷺ, ko ga je Džibril (Gabriel) vprašal o imanu (verovanju), odgovoril: »Iman je, da veruješ v Allaha, v Njegove meleke (angele), v Njegove razodete knjige, v Njegove poslance, v Sodni dan in da veruješ v božjo odredbo (usodo) – dobro in slabo.« [3] [3] Muslimova zbirka hadisov, št. 8, in Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 4695.

Iman v Vzvišenega Allaha

Verovanje (iman) v Allaha obsega štiri stvari:

Prva: verovanje v obstoj Vzvišenega Allaha

Na obstoj Vzvišenega Allaha kažejo: človekova narava (fitra), razum, razodetje in čutila.

Kar zadeva dokaz fitre, ta kaže na obstoj Vzvišenega Allaha tako, da je vsak človek ustvarjen z naravno vero v svojega Stvarnika, brez predhodnega razmišljanja ali učenja. Od tega, kar narekuje ta prirojena narava, se človek ne oddalji, razen če na njegovo srce vpliva nekaj, kar ga od nje odvrne. Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Vsak novorojenček se rodi v fitri, nato pa ga njegova starša naredita juda, kristjana ali zoroastrijca.« [4] [4] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1292; in Muslimova zbirka hadisov, št. 2658.

2. Kar zadeva razumski dokaz obstoja Vzvišenega Allaha, ta temelji na tem, da vsa ustvarjena bitja – pretekla in prihodnja – nujno potrebujejo Stvarnika, ki jih je privedel v obstoj. Nemogoče je namreč, da bi se ustvarila sama, prav tako pa je nemogoče, da bi nastala zgolj po naključju.

Ne morejo se ustvariti sama, saj nobena stvar ne more ustvariti same sebe: pred svojim obstojem je bila nič, in kako bi torej lahko bila sama sebi stvarnik?

Prav tako ne morejo obstajati po naključju, kajti vsak nastanek nujno zahteva povzročitelja. Poleg tega že sam obstoj sveta v tem čudovitem redu, popolni skladnosti, natančni povezanosti vzrokov in njihovih posledic ter medsebojni usklajenosti vseh bitij povsem izključuje možnost naključja. Kar namreč nastane po naključju, že v samem izvoru nima urejenosti — kako bi potem lahko ostajalo urejeno, skladno in smiselno v svojem nadaljnjem obstoju in razvoju?

Ker torej ta bitja niso mogla nastati sama od sebe niti po naključju, je nujno, da imajo Stvarnika — in to je Allah, Gospodar svetov.

Ta razumski dokaz in jasen argument je Vzvišeni Allah omenil v suri Et-Tur, kjer pravi: »Ali so bili ustvarjeni iz ničesar ali pa so sami sebe ustvarili?« (Kur'an, 52:35) To pomeni: niso bili ustvarjeni brez Stvarnika, niti se niso ustvarili sami — zato je nujno, da je njihov Stvarnik Vzvišeni Allah. Ko je Džubejr bin Mutʿim, naj bo Allah zadovoljen z njim, slišal Allahovega Poslanca ﷺ, kako je recitiral suro Et-Tur, in je prišel do naslednjih ajetov: »Ali so bili ustvarjeni iz ničesar ali pa so sami sebe ustvarili? Ali so oni ustvarili nebesa in zemljo? Ne, temveč nimajo trdnega prepričanja. Ali so pri njih zakladnice tvojega Gospoda ali pa so oni tisti, ki vse nadzirajo?« (Kur'an, 52:35–37)

Džubejr, ki je bil takrat še malikovalec, je rekel: »Skoraj mi je srce poletelo – in to je bil prvi trenutek, ko se je vera zares zasidrala v mojem srcu.« [5] [5] Buharijeva zbirka hadisov, št. 4854.

Da bi to še jasneje ponazorili, navedimo primer: Predstavljajmo si, da bi ti nekdo pripovedoval o trdno zgrajeni palači, obdani z vrtovi, med katerimi tečejo reke, napolnjeni z razkošnimi preprogami in posteljami ter okrašeni z najrazličnejšimi okraski – tako s tistimi, ki so bistveni, kot tudi s tistimi, ki dopolnjujejo njeno lepoto. Če bi ti nato rekel, da je ta palača z vso svojo popolnostjo nastala sama od sebe ali zgolj po naključju, brez kakršnega koli stvarnika, bi to takoj zavrnil, njegove trditve pa imel za nerazumne in nesmiselne. Ali je potem sploh mogoče, da bi to prostrano vesolje – s svojo zemljo in nebom, s svojimi nebesnimi telesi, pojavi ter s svojo osupljivo in popolno urejenostjo – nastalo samo od sebe ali po naključju, brez Stvarnika?

3. Dokaz razodetja za obstoj Vzvišenega Allaha, je v tem, da vse razodete knjige jasno pričajo o Njem. Prav tako so pravični predpisi, ki jih te knjige prinašajo in ki v sebi vsebujejo koristi ter dobrobit za ljudi, dokaz, da izvirajo od Modrega in Vsevednega Gospodarja, ki popolnoma pozna potrebe in koristi Svojega stvarstva. Prav tako so poročila o stvarstvu in dogajanjih v vesolju, katerih resničnost je potrdila dejanska stvarnost, dokaz, da prihajajo od Gospodarja, ki je zmožen uresničiti in ustvariti vse, o čemer je obvestil.

4. Čutilni dokazi za obstoj Vzvišenega Allaha, in oni so na dva načina:

Prvi način je v tem, da slišimo in tudi sami doživljamo uslišanje tistih, ki prosijo, ter pomoč ljudem v stiski. To jasno in nedvoumno kaže na obstoj Vzvišenega Allaha. Vzvišeni Allah pravi: »In (omeni) Noeta, ki je prosil davno pred drugimi (poslanci), pa smo ga uslišali...« (Kur'an, 21:76) In pravi: »Ko ste svojega Gospodarja moledovali za rešitev, se vam je On nemudoma odzval...« (Kur'an, 8:9)

In v Buharijevi zbirki hadisov se prenaša od Enesa bin Malika, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je rekel: »Neki beduin je prišel na džumo, medtem ko je Allahov Poslanec ﷺ imel hutbo (petočni govor), in rekel: ,O Allahov Poslanec, premoženje je propadlo in družine so lačne, zato prosi Allaha za nas.‘ Poslanec ﷺ je dvignil roke in molil, nakar so se pojavili oblaki, podobni goram. Še preden je stopil z minbera (govornice), sem videl dež, kako mu je tekel po bradi.« [6] [6] Buharijeva zbirka hadisov, št. 891.

Naslednji petek je vstal isti beduin – ali nekdo drug – in rekel: »O Allahov Poslanec, stavbe so se porušile in imetje je potonilo, zato prosi Allaha za nas.« Allahov Poslanec ﷺ je znova dvignil roke in rekel: »O Allah, naj dež pada okoli nas, ne pa nad nami.« In ni pokazal proti nobeni smeri, ne da bi se tam oblaki razmaknili. [7] [7] Buharijeva zbirka hadisov, št. 891; Muslimova zbirka hadisov, št. 897.

Uslišanje tistih, ki prosijo, ostaja vse do današnjega dne očitna resničnost za vsakogar, ki se iskreno zateka k Vzvišenemu Allahu in izpolnjuje pogoje za uslišanje.

Drugi način čutilnih dokazov so znamenja poslancev, znana kot muʿdžize (čudeži), ki jih ljudje bodisi vidijo bodisi o njih slišijo. Ta znamenja so neizpodbiten dokaz obstoja Tistega, ki jih je poslal – Vzvišenega Allaha. Gre za dejanja, ki presegajo človeške zmožnosti in jih Allah izvrši kot podporo in pomoč Svojim poslancem.

Primer tega je čudež Muse (Mojzesa), mir z njim, ko mu je Allah zapovedal, naj s svojo palico udari po morju. Ko je to storil, se je morje razdelilo na dvanajst suhih poti, voda med njimi pa je stala kakor gora. Vzvišeni Allah pravi: »Razodeli smo Mojzesu: ,S svojo palico udari po morju!' pa se je morje razdelilo in vsak od obeh delov je postal kot gromozanska gora.« (Kur'an, 26:63)

Drug primer je znamenje Ise (Jezusa), mir z njim, ki je z Allahovim dovoljenjem oživljal mrtve in jih dvigoval iz njihovih grobov. Vzvišeni Allah pravi: »In da z Allahovim dovoljenjem ozdravim slepega in gobavca ter oživim mrtve.« (Kur'an, 3:49) In pravi: »...ko si z Mojim dovoljenjem oživil mrtve...« (Kur'an, 5:110)

Tretji primer je znamenje našega Poslanca Muhammeda ﷺ, ko so Kurejši od njega zahtevali dokaz. Pokazal je na luno in ta se je razcepila na dva dela, kar so ljudje videli. O tem Vzvišeni Allah pravi: »Sodni čas se je približal in luna se je razcepila. In kadar vidijo znamenje, se obrnejo stran in rečejo: ,To je stalna čarovnija.’« (Kur'an, 54:1–2)

Ta zaznavna in čutilna znamenja, ki jih Vzvišeni Allah daje v podporo Svojim poslancem in kot pomoč njim, so dokončen in jasen dokaz Njegovega obstoja.

Druga stvar, ki jo zajema verovanje (iman) v Allaha, je verovanje v Njegov rububijjet (gospodarstvo) – to pomeni verovanje, da je On edini Gospodar, brez vsakršnega partnerja ali pomočnika.

Gospodar (Rabb) je Tisti, ki Mu pripada stvarjenje, oblast in upravljanje vsega. Zato ni Stvarnika razen Allaha, ni lastnika razen Njega in ni zapovedi ali odločitve razen Njegove. Vzvišeni Allah pravi: »Ustvarjanje, urejanje in razpolaganje pripadajo le Njemu.« (Kur'an, 7:54) In pravi: »To je Allah, vaš Gospodar, vsa oblast pripada Njemu. In tisti, ki jih kličete namesto Njega, nimajo v lasti niti opne datljeve koščice.« (Kur'an, 35:13)

Ni znano, da bi kdo izmed ljudi resnično zanikal Allahov rububijjet, razen tistega, ki to počne iz prevzetnosti in trme, ne pa iz dejanskega prepričanja – kakor v primeru faraona, ko je svojemu ljudstvu rekel: »Jaz sem vaš najvišji gospodar.« (Kur'an, 79:24), in je rekel: »In faraon je rekel: ,O, dostojanstveniki! Jaz ne vem, da imate kakšnega drugega boga razen mene...‘« (Kur'an, 28:38), vendar to ni iz prepričanja. Vzvišeni pravi: »Pa so se upirali temu, da jih priznajo, na krivičen in nadut način, čeprav so se prepričali, da so resnica...« (Kur'an, 27:14) Musa (Mojzes), mir z njim, je faraonu rekel, kakor Allah o tem pripoveduje: »Ti že veš, da tega (teh čudežev) ni poslal nihče drug kot Gospodar nebes in zemlje kot jasen dokaz. Jaz pa zares menim, da je tebi, o faraon, usojena poguba.« (Kur'an, 17:102) Zato so tudi malikovalci priznavali Allahov rububijjet, vendar so Mu hkrati pripisovali družabnike v Njegovi božanskosti (uluhijjetu) – torej v pravici, da je edini vreden čaščenja. Vzvišeni Allah pravi: »Reci: ,Komu pripada zemlja in vse, kar je na njej, če vi to veste?‘ Rekli bodo: ,Allahu.‘ Reci: ,Mar se ne boste opomnili?‘ Reci: ,Kdo je Gospodar vseh sedmerih nebes in Gospodar veličastnega Arša?‘ Rekli bodo: ,Allah.‘ Reci: ,Mar ne boste bogaboječi?‘ Reci: ,Kdo je Tisti, v Čigar roki je oblast nad vsem in rešuje, nihče pa ne more nikogar rešiti pred Njim, če vi to veste?‘ Rekli bodo: ,Allah.‘ Reci: ,Kako ste potem lahko zavedeni?‘« (Kur'an, 23:84–89)

In Vzvišeni Allah pravi: »In če jih vprašaš, kdo je ustvaril nebesa in Zemljo, bodo zagotovo rekli: ,Ustvaril ju je Vsemogočni, Vsevedni.‘« (Kur'an, 43:9)

In pravi: »In če bi jih vprašal, kdo jih je ustvaril, bi zagotovo rekli: ,Allah.‘ Kako se torej lahko tako oddaljijo od resnice?« (Kur'an, 43:87)

Allahov ukaz zajema tako kozmični (ustvarjalni) red kot tudi versko-zakonodajni red. Kakor je On Upravitelj vesolja, ki v njem odloča in razsoja po Svoji volji, v skladu s Svojo modrostjo, tako je On tudi Edini Zakonodajalec: postavlja predpise čaščenja in ureja medčloveške odnose, vse v skladu s Svojo popolno modrostjo. Kdor pa poleg Allaha prizna še drugega zakonodajalca na področju čaščenja ali drugega sodnika na področju medčloveških odnosov, je s tem storil širk in ni uresničil prave vere.

Tretja stvar, ki jo zajema verovanje v Allaha, je verovanje v Njegovo božanskost (uluhijjet). To pomeni verovanje, da je On edini resnični Bog vreden čaščenja, brez kakršnegakoli družabnika. Beseda ilah (bog) pomeni ma’luh – Tisti, ki je čaščen z ljubeznijo in poveličevanjem.

Vzvišeni Allah pravi: »Vaš Bog je samo en Bog. Ni drugega boga razen Njega, Najbolj milostnega, Najbolj usmiljenega.« (Kur'an, 2:163) In pravi: »Allah priča, da ni nobenega boga razen Njega, prav tako pričajo angeli in tisti, ki imajo znanje – On vedno ravna pravično. Ni nobenega boga razen Njega, Najbolj plemenitega, Najmodrejšega.« (Kur'an, 3:18) Vsakdo, ki poleg Allaha vzame še drugo božanstvo in ga časti namesto Njega, si je vzel lažno božanstvo. Vzvišeni Allah pravi: »To je zato, ker je Allah Resnica. Vse tisto, kar oni častijo namesto Njega, pa je zares laž. Allah je resnično Največji, Najbolj vzvišen.« (Kur'an, 22:62) Poimenovanje teh lažnih božanstev za ,,bogove“ jim ne daje nobene pravice do božanskosti. Vzvišeni Allah pravi o Al-Latu, Al-ʿUzzi in Menatu: »To so le imena, ki ste jih poimenovali vi in vaši predki, za katera Allah ni razodel nobenega dokaza …« (Kur'an, 53:23)

O poslancu Hudu, mir z njim, Allah pripoveduje, da je svojemu ljudstvu rekel: »Ali z menoj razpravljate o imenih, ki ste jih dodelili vi in vaši predniki, Allah pa zanje ni spustil nobenega dokaza?« (Kur'an, 7:71)

Prav tako Allah pripoveduje o Jusufu (Jožefu), mir z njim, da je rekel svojima sojetnikoma v ječi: »O, družabnika moja v ječi! So mar boljši neenotni gospodarji ali Allah, Edini, Tisti, ki vse pokorava? Vi namesto Njega ne častite drugega kot imena, ki ste jih poimenovali vi in vaši predniki, Allah pa o njih ni spustil prav nobenega dokaza.« (Kur'an, 12:39–40)

Zato so vsi poslanci – Allahov blagoslov in mir z njimi – svojim narodom govorili: »Častite le Allaha, vi nimate nobenega drugega boga razen Njega.« (Kur'an, 7:59) Toda malikovalci so to zavrnili in so poleg Allaha vzeli še druga božanstva, ki so jih častili skupaj z Njim, pri njih iskali pomoč in jih klicali v stiski.

Vzvišeni Allah je ovrgel jemanje teh božanstev s strani malikovalcev z dvema jasnima in razumnima dokazoma:

Prvi dokaz je v tem, da v teh lažnih božanstvih, ki so si jih vzeli, ni nobene lastnosti božanskosti: so ustvarjena in sama ničesar ne ustvarjajo; svojim častilcem ne morejo prinesti nobene koristi niti od njih odvrniti škode; nimajo oblasti nad življenjem ali smrtjo; ne razpolagajo z ničimer na nebesih in pri tem nimajo nobenega deleža.

Vzvišeni Allah pravi: »In namesto Njega so si vzeli za bogove druge, ki ne ustvarjajo ničesar, temveč so sami ustvarjeni, sami sebi ne morejo ne škoditi, ne koristiti. Ne dajejo ne smrti ne življenja, niti ne morejo ponovno oživljati.« (Kur'an, 25:3)

In pravi: »Reci: ,Prosite tiste, za katere trdite (da so bogovi), in ne Allaha! Ne lastijo si niti teže najmanjšega drobca ne v nebesih, ne na zemlji. V njih (v nebesih in na zemlji) nimajo prav nobenega deleža in On ni deležen nikakršne pomoči od njih.‘ In pri Njem jim ne bo koristilo zagovorništvo, razen komur On dovoli.« (Kur'an, 34: 22–23) »Mar Mu pripisujejo družabnike, ki ne morejo ustvariti ničesar, sami pa so prav tako ustvarjeni? In ne morejo jim nuditi pomoči niti pomagati sami sebi.« (Kur'an, 7:191–192)

Če je takšno stanje teh lažnih božanstev, potem je njihovo jemanje za bogove skrajna nespamet in očitna zmota.

Drugi dokaz pa je v tem, da so ti malikovalci sami priznavali, da je Vzvišeni Allah edini Gospodar in Stvarnik, v čigar rokah je oblast nad vsem; On daje zavetje, medtem ko pred Njim ni nikogar, ki bi lahko dal zavetje. To pa nujno pomeni, da bi Ga morali — tako kot so Ga priznali v Njegovem rububijjetu — priznati tudi kot edinega, vrednega čaščenja (uluhijjetu), kot Vzvišeni Allah pravi: »O, ljudje, častite vašega Gospodarja, ki je ustvaril vas in tiste pred vami, da bi lahko bili bogaboječi. Tisti, ki vam je Zemljo napravil kot ležišče in nebo kot strop; in ki spušča vodo z neba, pa stori, da z njeno pomočjo vzklijejo plodovi za vašo oskrbo. Zato zavestno ne enačite drugih z Allahom!« (Kur'an, 2:21–22)

In Vzvišeni pravi: »In če bi jih vprašal, kdo jih je ustvaril, bi zagotovo rekli: ,Allah.‘ Kako se torej lahko tako oddaljijo od resnice?« (Kur'an, 43:87)

In pravi: »Reci: ,Kdo vas oskrbuje z neba in zemlje? Ali, kdo ima v lasti (vaš) sluh in vid? In kdo stori, da pride živo iz mrtvega in mrtvo iz živega? In kdo upravlja vse zadeve?‘ Rekli bodo: ,Allah.‘ Ti pa reci: ,Mar potem ne bi bili bogaboječi?‘ On je Allah, vaš resnični Gospodar. Kaj torej drugega sledi resnici če ne zabloda?! Pa kam se boste usmerili?!« (Kur'an, 10: 31–32)

Četrta stvar, ki jo zajema verovanje v Allaha, je verovanje v Njegova imena in lastnosti.

To pomeni: potrjevati vsa imena in lastnosti, ki si jih je Allah Sam pripisal v Njegovi Knjigi ali v Sunnetu Njegovega Poslanca ﷺ, na način, ki Mu pritiče, brez izkrivljanja, brez zanikanja, brez določanja njihove narave ali oblike ter brez primerjanja z ustvarjenimi bitji. Vzvišeni Allah pravi: »Allahu pripadajo najlepša imena, zato Ga molite z njimi. In zapustite tiste, ki zanikajo Njegova imena. Poplačano jim bo za to, kar so počeli.« (Kur'an, 7:180) In pravi: »Njemu pripada najbolj vzvišen primer v nebesih in na Zemlji. In On je Vsemogočen, Najmodrejši.« (Kur'an, 30:27) In pravi: »Nič ni kakor On, in On je Vseslišni in Vsevidni.« (Kur'an, 42:11)

Na tem področju sta zablodili dve skupini:

Prva skupina so muattile – tisti, ki so zanikali Allahova imena in lastnosti ali vsaj nekatere izmed njih. Trdili so, da potrjevanje teh imen in lastnosti nujno vodi v primerjanje Allaha z Njegovimi stvaritvami. Ta trditev pa je napačna in neutemeljena iz več razlogov:

Prvi razlog: Takšno razmišljanje vodi v nesprejemljive posledice, med njimi tudi v domnevno protislovje v Allahovem govoru. Allah namreč Sam zase potrjuje imena in lastnosti, hkrati pa jasno zanika, da bi Mu bilo karkoli podobno. Če bi potrjevanje Njegovih imen in lastnosti nujno pomenilo primerjanje z ustvarjenimi bitji, bi to vodilo v protislovje v Allahovih besedah in v zanikanje enega dela razodetja z drugim – kar je nemogoče.

Drugi razlog: Iz dejstva, da če se dve stvari ujemata v imenu ali lastnosti, ne pomeni nujno, da sta si v resnici tudi enaki. Vidimo na primer dve osebi, ki obe spadata pod pojem človeka ter obe slišita, vidita in govorita – pa to nikakor ne pomeni, da sta si v sluhu, vidu ali govoru povsem enaki.

Prav tako imajo živali roke, noge in oči, vendar to ne pomeni, da so njihove roke, noge in oči med seboj enake.

Če je torej razlika očitna že med samimi stvaritvami, kljub skupnim imenom in lastnostim, potem je razlika med Stvarnikom in stvaritvijo še toliko bolj očitna, večja in popolna.

Druga skupina so mušabbihe – to so tisti, ki sicer potrjujejo Allahova imena in lastnosti, vendar Allaha hkrati primerjajo z Njegovimi stvaritvami. Trdijo, da takšno razumevanje izhaja iz besedil Kur'ana in Sunneta, saj Vzvišeni Allah ljudi nagovarja na način, ki ga razumejo. Toda ta trditev je napačna in neutemeljena iz več razlogov:

Prvi razlog: Primerjanje Vzvišenega Allaha z Njegovimi stvaritvami zavračata tako razum kot razodetje. Nemogoče je, da bi tisto, kar izhaja iz besedil Kur’ana in Sunneta, vodilo v nekaj napačnega ali neveljavnega.

Drugi razlog: Res je, da Allah ljudi nagovarja z izrazi, ki jih razumejo, vendar zgolj na ravni osnovnega pomena, ne pa glede resnične narave in bistva teh pomenov. Resnična narava Allahovih lastnosti spada med znanje, ki ga je Vzvišeni Allah pridržal zase, ko gre za Njegovo Bit in Njegove lastnosti.

Če Allah o Sebi pove, da je Vseslišni, je pomen sluha v osnovi znan – to je zaznavanje zvokov. Toda kakšna je resnična narava Allahovega sluha, nam ni znano. Če se že sluh med samimi stvaritvami razlikuje, je razlika med Stvarnikom in stvaritvijo še toliko bolj očitna in večja.

Prav tako, ko Allah o Sebi pove, da se je povzdvignil nad Svojim Prestolom, je pomen povzdignjenja v osnovi znan. Vendar pa resnična narava tega povzdignjenja, kakršna je lastna Allahu, ni znana in se ne more primerjati z nobenim povzdignjenjem ustvarjenih bitij. Kajti že pri stvaritvah obstaja razlika: povzdignjenje na trden prestol ni enako povzdignjenju na sedlo neukrotljive, plašne kamele. Če je razlika očitna že med samimi stvaritvami, je razlika med Stvarnikom in stvaritvijo še toliko bolj očitna, večja in popolna.

Verovanje v Vzvišenega Allaha, kakor smo ga opisali, za vernike obrodi plemenite sadove, med katerimi so:

1. Uresničitev tevhida Vzvišenega Allaha – tako da se upanje in strah vežeta izključno nanj, in da se ne časti nihče drug razen Njega.

2. Popolna ljubezen do Vzvišenega Allaha in Njegovo poveličevanje, skladno z Njegovimi najlepšimi imeni in vzvišenimi lastnostmi.

3. Uresničevanje čaščenja Allaha s tem, da se izpolnjuje to, kar je zapovedal, in se izogiba temu, kar je prepovedal.

*

Verovanje v meleke (angele)

Meleki (angeli) so bitja iz nevidnega sveta (gajba). So ustvarjena bitja, popolnoma predana čaščenju Vzvišenega Allaha, in nimajo nobenih lastnosti gospostva (rububijjeta) ali božanskosti (uluhijjeta). Allah jih je ustvaril iz svetlobe ter jim podaril popolno pokoravanje Njegovemu ukazu in moč, da ga brez odlašanja izvršujejo. Vzvišeni Allah pravi: »Njemu pripadajo vsi, ki so v nebesih in na zemlji. In tisti, ki so pri njem, mu služijo brez napuha, domišljavosti in ne naveličajo se, niti ne utrudijo. Slavijo (Ga) noč in dan, brez popuščanja.« (Kur'an, 21:19–20)

Njihovo število je zelo veliko in ga pozna le Vzvišeni Allah. V Sahihih Buharija in Muslima je v pripovedi o nočnem potovanju (isra) in vnebohodu (miʿrādžu), ki jo prenaša Enes bin Malik, naj bo Allah zadovoljen z njim, navedeno, da je bil Poslancu ﷺ v nebesih pokazan Bejtul-Maʿmur - nebesna Kaba - v kateri vsak dan moli sedemdeset tisoč melekov. Ko jo zapustijo, se vanjo nikoli več ne vrnejo.

Verovanje v meleke zajema štiri zadeve:

Prva zadeva: Verovanje v njihov obstoj.

Druga zadeva: Verovanje v meleke, katerih imena so nam znana, in sicer poimensko, kot je Džibril (Gabriel), ter verovanje v vse ostale meleke na splošno, čeprav njihovih imen ne poznamo.

Tretja zadeva: Verovanje v njihove lastnosti, o katerih imamo znanje. Med njimi s tudi lastnost Džibrila, za katerega je Poslanec ﷺ povedal, da ga je videl v podobi, v kateri je bil ustvarjen, in da je imel šeststo kril, ki so zapolnila obzorje.

Prav tako se melek po Allahovem ukazu lahko preoblikuje v človeško podobo. Tako se je zgodilo z Džibrilom, ko ga je Allah poslal k Merjemi (Mariji) in se ji je prikazal v podobi popolnega moškega. Prav tako je prišel k Poslancu ﷺ, ko je ta sedel med svojimi ashabi (družabniki), v podobi moža z zelo belimi oblačili in zelo črnimi lasmi. Na njem ni bilo vidnih znakov potovanja in nihče od prisotnih ga ni poznal. Usedel se je k Poslancu ﷺ, naslonil kolena na njegova kolena in položil dlani na svoja stegna, nato pa ga vprašal o islamu, imanu, ihsanu, o Sodnjem času in njegovih znamenjih. Ko mu je Poslanec ﷺ odgovoril, je odšel. Nato je Poslanec ﷺ rekel: »To je Džibril; prišel je, da vas pouči o vaši veri.« [8] [8] Muslimova zbirka hadisov, št. 8.

Tudi meleki, ki jih je Allah poslal k Ibrahimu (Abrahamu) in Lutu (Lotu), so se pojavili v človeški podobi.

Četrta zadeva: Verovanje v dejanja, ki jih meleki opravljajo po Allahovem ukazu, in o katerih imamo znanje – kot je slavljenje Allaha in Njegovo čaščenje podnevi in ponoči, brez naveličanosti in brez utrujenosti.

Nekateri meleki imajo tudi posebne naloge, med njimi:

Džibril – melek razodetja, ki ga Allah pošilja s Svojim razodetjem k poslancem in glasnikom vere.

Mikail – zadolžen za dež in rast rastlin.

Israfil – zadolžen za trobljenje v rog ob nastopu Sodnjega časa ter ob ponovnem vstajenju stvarstva.

Melek smrti – zadolžen za jemanje duš ob smrti.

Malik – varuh in oskrbnik peklenskega ognja,

ter meleki, zadolženi za zarodke v maternicah, ki po štirih mesecih nosečnosti po Allahovem ukazu zapišejo oskrbo, življenjski rok, dejanja ter ali bo človek srečen ali nesrečen.

Med njimi so tudi meleki, ki jim je zaupano varovanje in zapisovanje dejanj Adamovih potomcev. Ob vsakem človeku sta dva meleka: eden na desni in drugi na levi strani.

Med njimi so tudi meleki, zadolženi za izpraševanje umrlega, ko je položen v grob. K njemu prideta dva meleka in ga izprašujeta o njegovem Gospodarju, njegovi veri in njegovem Poslancu.

Verovanje v meleke obrodi plemenite sadove, med katerimi so:

Prvi sad: Spoznavanje veličine Vzvišenega Allaha, Njegove moči in Njegove oblasti, kajti veličina stvaritve jasno kaže na veličino Stvarnika.

Drugi sad: Hvaležnost Vzvišenemu Allahu za Njegovo skrb za Adamove potomce, saj je nekaterim melekom zaupal, da jih varujejo, zapisujejo njihova dejanja in skrbijo za druge koristi, ki so jim namenjene.

Tretji sad: Ljubezen do melekov zaradi njihove popolne predanosti čaščenju Vzvišenega Allaha.

Nekatere zablodele skupine so zanikale, da so meleki resnična, ustvarjena bitja, in trdile, da so zgolj poosebljene sile dobrega, prisotne v stvarstvu. Takšno prepričanje pa predstavlja zanikanje Knjige Vzvišenega Allaha, Sunneta Njegovega Poslanca ﷺ in konsenzusa vseh muslimanov.

Vzvišeni Allah pravi: »Vsa hvala Allahu, Tvorcu nebes in Zemlje, ki je angele, svoje odposlance ustvaril z dvema, tremi ali štirimi krili...« (Kur'an, 35:1)

In Vzvišeni pravi: »Ko bi le videl, ko bodo angeli jemali duše tistih, ki ne verujejo, udarjajoč jih po obrazu in od zadaj...« (Kur'an, 8:50)

In Vzvišeni pravi: »Če bi le lahko videl, ko bodo zločinci v smrtni agoniji, in angeli bodo imeli iztegnjene roke (rekoč): ,Rešite se! Danes boste poplačani s ponižujočimi mukami, ker ste o Allahu govorili neresnico in bili naduti glede njegovih ajetov.'« (Kur'an, 6:93)

In Vzvišeni pravi: »Vse dokler iz njihovih src ne izgine strah, bodo spraševali: ,Kaj je rekel vaš Gospodar?‘ Rekli bodo: ,Resnico.‘ In On je Najvišji, Največji.« (Kur'an, 34:23)

Vzvišeni Allah o prebivalcih Dženneta (Raja) pravi: »Angeli pa bodo vstopali k njim skozi vsa vrata (govoreč): ,Selamun alejkum (naj je mir z vami), zato ker ste bili potrpežljivi. In čudovit je ta končen dom‘.« (Kur'an, 13: 23–24)

V Sahihu imama Buharije se prenaša od Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Ko Allah vzljubi Svojega služabnika, pokliče Džibrila in mu reče: ,Allah ljubi tega in tega, zato ga ljubi tudi ti.’ Džibril ga vzljubi in nato zakliče prebivalcem nebes: ,Allah ljubi tega in tega, zato ga ljubite tudi vi.’ Prebivalci nebes ga vzljubijo, nato pa mu je dana sprejetost med prebivalci Zemlje.« [9] [9] Buharijeva zbirka hadisov, št. 3037; in Muslimova zbirka hadisov, št. 2637.

Prav tako se v Sahihu imama Buharije od Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Ko nastopi petek, pri vsakih vratih džamije stojijo meleki, ki zapisujejo prihod ljudi, enega za drugim. Ko pa se imam usede (za hutbo), zaprejo zvitke in pridejo poslušat opomin.« [10] [10] Buharijeva zbirka hadisov, št. 887; in Muslimova zbirka hadisov, št. 850.

Ta besedila jasno dokazujejo, da so meleki resnična, ustvarjena bitja in ne zgolj abstraktne ali duhovne sile, kakor trdijo nekateri zablodeli. Na podlagi teh jasnih besedil so se vsi muslimani soglasno poenotili glede tega vprašanja.

*

Verovanje v razodete knjige

Beseda knjige (kutub) je množina besede kitab (knjiga), ki v osnovi pomeni maktub – nekaj zapisanega.

V tem kontekstu se s tem izrazom misli na knjige, ki jih je Vzvišeni Allah razodel Svojim poslancem kot milost za stvarstvo in kot vodstvo zanje, da bi z njimi dosegli srečo na tem svetu in v onostranstvu.

Verovanje v razodete knjige zajema štiri zadeve:

Prva zadeva: Verovanje, da so bile razodete resnično od Allaha.

Druga zadeva: Verovanje v razodete knjige, katerih imena poznamo, in sicer poimensko, kot so: Kur’an, ki je razodet Muhammedu ﷺ, Tevrat (Tora), ki je razodeta Musi (Mojzesu), mir z njim, Indžil (Evangelij), ki je razodet Isi (Jezusu), mir z njim, in Zebur (Psalmi), ki je razodet Davudu (Davidu), mir z njim. V razodete knjige, katerih imen ne poznamo, pa verujemo na splošno.

Tretja zadeva: Potrjevanje resničnosti tistega, kar je verodostojno potrjeno iz njihovih poročil – zlasti poročil Kur’ana ter tistih delov prejšnjih knjig, ki niso bili spremenjeni ali popačeni.

Četrta zadeva: Ravnanje po tistih predpisih razodetih knjig, ki niso bili razveljavljeni, ter njihovo sprejemanje in podreditev, ne glede na to, ali razumemo njihovo modrost ali ne. Vse prejšnje razodete knjige pa so razveljavljene s Plemenitim Kur’anom. Vzvišeni Allah pravi: »Razodeli smo ti Knjigo (o, Muhammed) z resnico, potrjujoč resničnost tistega, kar je bilo pred njo od knjig, in da bedi nad njimi.« (Kur'an, 5:48) To pomeni: kot razsodnik nad njim.

Na podlagi tega ni dovoljeno ravnati po nobenem predpisu prejšnjih knjig, razen po tistem, kar je verodostojno in potrjeno s Kur’anom.

Verovanje v razodete knjige obrodi plemenite sadove, med katerimi so:

Prvi sad: Spoznanje o skrbi Vzvišenega Allaha za Svoje sužnje, saj je vsakemu narodu razodel knjigo, s katero jih je usmerjal na pravo pot.

Drugi sad: Spoznanje o Allahovi modrosti v Njegovi zakonodaji, kajti vsakemu narodu je predpisal tisto, kar je ustrezalo njihovim razmeram in okoliščinam. Vzvišeni Allah pravi: »...Vsakemu izmed vas smo predpisali zakon in jasno pot...« (Kur'an, 5:48)

Tretji sad: Hvaležnost za Allahovo milost in dobroto v tem.

*

Verovanje v poslance

Beseda poslanci (rusul) je množina besede rasul, ki pomeni poslan oziroma odposlan z nalogo – poslan, da nekaj sporoči.

V tem kontekstu so s tem mišljeni ljudje, katerim je Allah razodel verozakon (šeriat) in jim ukazal, da ga posredujejo ljudem.

Prvi izmed poslancev je bil Nuh (Noe), mir z njim, zadnji med njimi pa je Muhammed ﷺ.

Vzvišeni Allah pravi: »Mi smo ti razodevali enako, kot smo razodevali Nuhu in glasnikom vere za njim...« (Kur'an, 4:163)

V Sahihu imama Buharija se od Enesa bin Malika, naj bo Allah zadovoljen z njim, v hadisu o posredovanju (šefatu) prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Ljudje bodo prišli k Adamu, da bi posredoval zanje, on pa se jim bo opravičil in rekel: ,Pojdite k Nuhu, prvemu poslancu, ki ga je Allah poslal...‘« in omenil je preostanek hadisa. [11] [11] Buharijeva zbirka hadisov, št. 7410; in Muslimova zbirka hadisov, št. 193.

Vzvišeni Allah pa o Muhammedu ﷺ pravi: »Muhammed ni oče nikomur izmed vas, temveč je Allahov poslanec in pečat glasnikov vere...« (Kur'an, 33:40)

Ni bilo naroda, h kateremu ne bi bil poslan poslanec, ki bi ga Vzvišeni Allah poslal s samostojnim verozakonom svojemu narodu, ali glasnik vere, kateremu je bil razodet verozakon tistega pred njim, da bi ga obnovil in znova oživil. Vzvišeni Allah pravi: »Vsakemu ljudstvu smo ponovno poslali poslanca: ,Častite Allaha in izogibajte se taguta.'« (Kur'an, 16:36)

In Vzvišeni pravi: »...In vsa ljudstva so imela svarilca.« (Kur'an, 35:24)

In pravi: »Mi smo resnično razodeli Toro, v kateri sta vodilo in svetloba. Po njej so judom sodili glasniki vere, ki so se predali (Allahu), pobožnjaki in rabini s tistim, kar jim je bilo zaupano glede čuvanja Allahove knjige, in bili so ji priča...« (Kur'an, 5:44)

Poslanci so ustvarjena človeška bitja in nimajo nobenih lastnosti gospostva (rububijjeta) ali božanskosti (uluhijjeta). Vzvišeni Allah o Svojem Poslancu Muhammedu ﷺ – ki je prvak vseh poslancev in ima najvišji položaj pri Allahu – pravi: »Reci: ,Ni v moji moči, da bi sebi prinašal korist ali škodo, razen tistega, kar hoče Allah. Če bi imel znanje o stvareh, ki so čutom nedostopne, bi si naredil veliko dobrega in zlo me ne bi doletelo. Toda jaz nisem nič drugega kot le svarilec in prinašalec radostnih novic ljudem, ki verujejo.‘« (Kur'an, 7:188) .

In Vzvišeni pravi: »Reci: ,Jaz vam ne morem ne odvrniti nobene škode niti vam zagotoviti kakršne koli koristi.‘ Reci: ,Zares me nihče ne more zaščititi pred Allahom in razen pri Njem ne bom našel nobenega zatočišča.‘« (Kur'an, 72: 21–22)

Prav tako so bili podvrženi vsem človeškim lastnostim, kot so bolezen, smrt ter potreba po hrani in pijači ter druge podobne stvari. Na to kažejo tudi besede Vzvišenega Allaha, ki jih pripoveduje o Ibrahimu - mir z njim - ko je ta opisoval svojega Gospodarja: »Tistega, ki me hrani in mi daje piti, in ki me ozdravi, ko zbolim. Tistega, ki mi bo dal smrt, nato pa me bo oživel...« (Kur'an, 26: 79–81)

Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Jaz sem le človek kakor vi; pozabljam, kakor pozabljate. Zato me spomnite, kadar pozabim.« [12] [12] Buharijeva zbirka hadisov, št. 392; in Muslimova zbirka hadisov, št. 572.

Vzvišeni Allah jih je opisal z lastnostjo popolne predanosti (ubudijjeta) Njemu prav v njihovih najvišjih položajih, in to v kontekstu pohvale ter poveličevanja. Tako Vzvišeni Allah pravi o Nuhu, mir z njim: »...On je bil zares povsem hvaležen suženj.« (Kur'an, 17:3) Prav tako pravi o Muhammedu ﷺ: »Blagoslovljen je Tisti, ki je spuščal (razodeval) Furkan svojemu vdanemu sužnju, da bi opominjal vse svetove.« (Kur'an, 25:1)

In pravi o Ibrahimu, Ishaku in Jakubu, mir z njimi: »In spomni se Naših vdanih sužnjev Abrahama, Izaka in Jakoba, močnih ter vztrajnih v dobrih dejanjih in pronicljivih. Mi smo jih odlikovali s posebno vrlino: Dom (onostranstva) jim je bil vedno v mislih. In oni so pri Nas zares med izbranimi, z najboljšimi dejanji.« (Kur'an, 38: 45–47).

In pravi o Isi (Jezusu) sinu Merjeme, mir z njim: »On ni nič drugega kot suženj, ki smo mu izkazali milost in ga postavili za zgled sinovom Izraela.« (Kur'an, 43:59)

Verovanje v poslance zajema štiri zadeve:

Prva zadeva: Verovanje, da je njihovo sporočilo resnično od Vzvišenega Allaha. Kdor zanika poslanstvo enega izmed njih, je s tem zanikal vse poslance. Vzvišeni Allah pravi: »Noetovo ljudstvo je imelo (Allahove) poslance za lažnivce.« (Kur'an, 26:105) Čeprav v času, ko so zanikali Nuha, ni bilo drugega poslanca razen njega, jih je Allah kljub temu označil kot tiste, ki so zanikali vse poslance, saj je zanikanje enega zanikanje celotnega poslanstva. Na tej osnovi velja tudi, da so kristjani, ki so zanikali Muhammeda ﷺ in mu niso sledili, s tem v resnici zanikali tudi Mesijo (Hrista), sina Merjeminega, in mu prav tako niso sledili. Še posebej zato, ker je Isa - mir z njim - napovedal prihod Muhammeda ﷺ. Ta napoved nima drugega pomena kakor to, da je Muhammed poslanec, poslan tudi njim – po katerem jih Allah rešuje zablode in jih vodi na ravno pot.

Druga zadeva: Verovanje v tiste poslance, katerih imena poznamo, in sicer poimensko, kot so: Muhammed, Ibrahim (Abraham), Musa (Mojzes), Isa (Jezus) in Nuh (Noe) – mir z njimi. Teh pet je med poslanci ulu-l-ʿazm, ki jih je Vzvišeni Allah omenil na dveh mestih v Kur’anu: »In (spomni se, o Muhammed), ko smo od glasnikov vere vzeli njihovo zavezo. Vzeli smo od tebe, Noeta, Abrahama, Mojzesa in Jezusa, Marijinega sina, na moč trdno zavezo.« (Kur'an, 33:7) In Vzvišeni pravi »Predpisal vam je vero, ki jo je zapovedal Noetu, in tisto, ki jo razodevamo tebi, in tisto, ki smo jo zapovedali Abrahamu, Mojzesu ter Jezusu – ,Izpovedujte pravo vero in se ne razhajajte v njej!’ Težko je malikovalcem to, k čemur jih ti pozivaš. Allah izbere zanj tistega kogar On hoče in usmerja k Sebi tistega, ki se obrne k Njemu.« (Kur'an, 42:13)

Kar pa zadeva tiste poslance, katerih imen ne poznamo, vanje verujemo na splošno, kakor Vzvišeni Allah pravi: »In Mi smo pošiljali poslance že pred teboj. Med njimi so tisti, o katerih smo ti govorili, in med njimi so tisti, o katerih ti nismo govorili.« (Kur'an, 40:78)

Tretja zadeva: Potrditev resničnosti tistega, kar je verodostojno potrjeno iz njihovih poročil.

Četrta zadeva: Ravnanje po verozakonu tistega poslanca, ki nam je bil poslan – in to je pečat vseh poslancev, Muhammed ﷺ, ki je bil poslan vsem ljudem. Vzvišeni Allah pravi: »Pri Gospodarju tvojem, ne bodo verjeli, vse dokler ne sprejmejo tebe za razsodnika v medsebojnih sporih; in nato pri njih ne bo prav nikakršnih zadržkov glede tvoje razsodbe in se bodo vdano predali.« (Kur'an, 4:65)

Verovanje v poslance obrodi plemenite sadove, med katerimi so:

Prvi sad: Spoznanje o milosti Vzvišenega Allaha in Njegovi skrbi za Svoje sužnje, saj jim je poslal poslance, da bi jih vodili na Allahovo pot in jim pojasnili, kako naj Ga častijo – kajti človeški razum sam po sebi tega ne more spoznati.

Drugi sad: Hvaležnost Vzvišenemu Allahu za to največjo milost.

Tretji sad: Ljubezen do poslancev - mir z njimi - njihovo spoštovanje in poveličevanje ter hvaljenje na način, ki jim pritiče – saj so Allahovi poslanci, ki so Ga častili, posredovali Njegovo sporočilo in iskreno svetovali Njegovim služabnikom.

Trmoglavi so zanikali svoje poslance in trdili, da Allahovi poslanci ne morejo biti ljudje. Vzvišeni Allah je to trditev omenil in jo ovrgel s Svojimi besedami: »In kaj je preprečevalo ljudem, da bi verovali, ko je vodilo (na Pravo pot) prišlo k njim, kot to, da so govorili: ,Mar je Allah poslal človeka za poslanca?’ Reci: ,Če bi bili na Zemlji angeli, ki bi spokojno hodili (po njej), bi jim z nebes zagotovo poslali angela za poslanca.’« (Kur'an, 17:94–95)

Vzvišeni Allah je to trditev ovrgel s pojasnilom, da mora biti poslanec človek, saj je poslan prebivalcem Zemlje, ki so ljudje. Če pa bi bili prebivalci Zemlje angeli, bi jim Allah z neba poslal angela kot poslanca, da bi bil njim podoben. Tako Allah pripoveduje o tistih, ki so poslance imeli za lažnivce, da so rekli: »Govorili so: ,Vi niste nič drugega kot ljudje kakor mi, želite nas odvrniti od tega, kar so častili naši predniki, zato nam prinesite jasen dokaz.’ Njihovi poslanci so jim govorili: ,Res smo le ljudje kakor vi, vendar Allah obdaruje tiste Svoje sužnje, ki jih On hoče. In mi vam ne bi mogli prinesti nekega dokaza, razen z Allahovim dovoljenjem.’« (Kur'an, 14:10–11)

*

Verovanje v Sodni dan

Sodni dan je dan vstajenja, ko bodo ljudje obujeni zaradi obračuna in poplačila.

Imenuje se tudi Zadnji dan, ker za njim ne bo več nobenega dne; takrat se bodo prebivalci Dženneta (Raja) nastanili v svojih bivališčih, prav tako pa prebivalci Pekla v svojih bivališčih.

Verovanje v Sodni dan zajema tri zadeve:

Prva zadeva: verovanje v vstajenje. To je oživitev mrtvih, ko bo drugič zatrobljeno v rog. Tedaj bodo vsi ljudje vstali pred Gospodarjem svetov – bosi, goli in neobrezani. Vzvišeni Allah pravi: »Kakor smo začeli prvo stvarjenje, tako ga bomo ponovili. To je Naša obljuba. Mi bomo zagotovo to storili.« (Kur'an, 21:104)

Vstajenje je trdna in nepobitna resnica, ki jo potrjujejo Kur’an, Sunnet in konsenzus vseh muslimanov.

Vzvišeni Allah pravi: »Zatem boste zagotovo umrli, nato boste na Dan vstajenja ponovno oživljeni.« (Kur'an, 23:15–16)

In Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Ljudje bodo na Sodni dan zbrani bosi, goli in neobrezani.« [13] Buharija in Muslim. [13] Muslimova zbirka hadisov, št. 2859.

Muslimani so enotni glede njegove resničnosti, kar je tudi v skladu z božansko modrostjo. Ta namreč zahteva, da Vzvišeni Allah temu stvarstvu določi dan vrnitve, na katerem jih bo poplačal glede na to, kar jim je predpisal in razodel po Svojih poslancih. Vzvišeni Allah pravi: »Mar mislite, da smo vas ustvarili kar tako, brez kakršnega koli namena, in da ne boste vrnjeni k Nam?« (Kur'an, 23:115) In Vzvišeni Allah je Svojemu Poslancu ﷺ rekel: »Resnično te bo Tisti, ki te je obvezal, da se ravnaš po Kuranu in ga preneseš ljudem, zagotovo vrnil v tvoje mesto...« (Kur'an, 28:85)

Druga zadeva je verovanje v obračun in poplačilo: človek bo obračunan za svoja dejanja in bo zanje poplačan. Na to jasno kažejo Kur’an, Sunnet in konsenzus muslimanov.

Vzvišeni Allah pravi: »Zares, k Nam je njihova vrnitev, nato pa je na Nas, da jih obračunamo.« (Kur'an, 88: 25–26) In Vzvišeni pravi: »Kdor pride z dobrim delom, mu zanj pripada deset podobnih. Kdor pa pride s slabim delom, bo poplačan le z njim podobnim. In ne bo se jim zgodila krivica.« (Kur'an, 6:160) In Vzvišeni pravi: »In na Dan vstajenja bomo postavili pravične tehtnice, nikomur se ne bo storila krivica. Četudi bo nekaj težko kot gorčično zrno (dobro ali slabo) bomo to prinesli (t.j. kaznovali ali nagradili). In Mi povsem zadostujemo za ta obračun.« (Kur'an, 21:47)

Od Ibn Omera, naj bo Allah zadovoljen z njima, se prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Zares, Allah bo približal vernika, ga vzel pod Svoje varstvo – to je, pod Svojo zaščito – in ga zakril pred drugimi. Nato mu bo rekel: ,Ali priznaš ta in ta greh? Ali priznaš ta in ta greh?’ Vernik bo odgovoril: ,Da, Gospodar moj.’ In ko ga bo soočil z njegovimi grehi ter bo vernik v sebi pomislil, da je pogubljen, bo Allah rekel: ,Na tem svetu sem ti jih zakril in danes ti jih odpuščam.’ Nato mu bo dana knjiga njegovih dobrih del. Kar pa zadeva nevernike in hinavce, bo nad njihovimi glavami, pred vsemi stvarstvi, razglašeno: ,To so tisti, ki so lagali o svojem Gospodarju. Naj bo Allahovo prekletstvo nad krivičniki!’« [14] Buharija in Muslim. [14] Buharijeva zbirka hadisov, št. 2309; in Muslimova zbirka hadisov, št. 2768.

Prav tako je verodostojno preneseno od Allahovega Poslanca ﷺ, da je rekel: »Kdor se odloči storiti dobro delo in ga tudi stori, mu Allah zapiše deset dobrih del, pa vse do sedemsto in še mnogokrat več. Kdor pa se odloči storiti slabo delo in ga stori, mu Allah zapiše eno samo slabo delo.« [15] [15] Muslimova zbirka hadisov, št. 131.

Muslimani so soglasni glede obstoja obračuna in poplačila za dejanja. To je tudi v popolnem skladu z božansko modrostjo, kajti Vzvišeni Allah je razodel knjige, poslal poslance ter Svojim sužnjem naložil, naj sprejmejo to, kar so poslanci prinesli, in naj ravnajo v skladu s tistim, kar jim je bilo z razodetjem zapovedano. Prav tako je zapovedal boj proti tistim, ki temu nasprotujejo, in določil zakonodajne posledice za takšno nasprotovanje. Če ne bi bilo obračuna in poplačila, bi bilo to nesmiselno dejanje, nad katerim je Najmodrejši Gospodar povzdignjen. Na to Vzvišeni Allah opozarja tudi s Svojimi besedami: »In zagotovo bomo izprašali tiste, katerim so bili poslani poslanci in zagotovo bomo izprašali tudi poslance. Zagotovo jim bomo pripovedovali na podlagi znanja, saj nismo bili odsotni.« (Kur'an, 7:6–7)

Tretja zadeva: Verovanje v Džennet (Raj) in Pekel ter v to, da sta onadva večna in končna bivališča za stvarstvo.

Džennet (Raj) je bivališče večnega uživanja, ki ga je Vzvišeni Allah pripravil za vernike, bogaboječe ljudi – za tiste, ki so verovali v to, v kar jim je Allah zapovedal verovati, bili poslušni Allahu in Njegovemu Poslancu, iskreno predani Allahu in so sledili Njegovemu Poslancu. V njem so raznovrstne oblike užitkov in blaženosti, »česar oko ni videlo, uho ni slišalo in česar si ne more zamisliti noben človek.« [16] Vzvišeni Allah pravi: »Tisti, ki verujejo in delajo dobra dela, so najboljša stvarstva. Njihova nagrada pri njihovem Gospodarju so edenski vrtovi, pod katerimi tečejo reke; v njih bodo večno prebivali. Allah je zadovoljen z njimi in oni so zadovoljni z Njim. To je za tistega, ki se boji svojega Gospodarja.« (Kur'an, 98:7–8) In Vzvišeni pravi: »Nihče ne ve, kakšne radosti so zanje skrite, kot nagrada za njihova dejanja.« (Kur'an, 32:17) [16] Buharijeva zbirka hadisov, št. 4501; in Muslimova zbirka hadisov, št. 2824.

Pekel pa je bivališče kazni, ki ga je Vzvišeni Allah pripravil za nevernike in krivičneže – za tiste, ki so Ga zanikali in bili neposlušni Njegovim poslancem. V njem so različne vrste kazni in muk, kakršnih si človeški um niti ne more predstavljati. Vzvišeni Allah pravi »In pazite se Ognja, ki je pripravljen za nevernike.« (Kur'an, 3:131) In Vzvišeni pravi: »In reci: ,Resnica prihaja od vašega Gospodarja, kdor hoče, naj veruje, in kdor noče, naj ne veruje.’ Resnično smo za krivičnike že pripravili Ogenj, katerega zid jih bo obdajal. In če bodo klicali na pomoč, se jim bo pomagalo z vodo, ki je podobna staljeni kovini in ki jim bo opekla obraze. Kako grozljiva pijača in kako grozno bivališče!« (Kur'an, 18:29) In pravi: »Allah je zares preklel nevernike in pripravil za njih Vzplamteli ogenj, v njem bodo vekomaj in tam ne bodo našli nobenega zaščitnika niti pomočnika. Na Dan, ko se bodo njihovi obrazi prevračali v Ognju, bodo govorili: ,Ko bi se le pokoravali Allahu in ko bi se le pokoravali Poslancu!’« (Kur'an, 33: 64-66)

Verovanje v Sodni dan prinaša plemenite sadove, med katerimi so:

Prvi sad: Spodbuja željo po opravljanju dejanj poslušnosti in prizadevnost pri njih, v upanju na nagrado tistega Dne.

Drugi sad: Strah pred grešenjem in njegovim odobravanjem, iz strahu pred kaznijo tistega Dne.

Tretji sad: Tolažba za vernika glede tistega, kar mu uide na tem svetu, saj upa na užitek in nagrado onostranstva.

Neverniki so zanikali vstajenje po smrti in trdili, da je to nemogoče.

Ta trditev je napačna in neutemeljena, kar dokazujejo razodetje (šeriat), čutila in razum.

Kar zadeva razodetje, Vzvišeni Allah pravi: »Neverniki trdijo, da ne bodo obujeni. Reci: ,Da, pri mojem Gospodarju, zagotovo boste obujeni, nato pa boste obveščeni o tem, kar ste delali. In to je Allahu lahko.’« (Kur'an, 64:7) Poleg tega so glede resničnosti vstajenja po smrti enotne vse razodete knjige.

Kar zadeva čutilne dokaze, Vzvišeni Allah je Svojim sužnjem že na tem svetu pokazal oživljanje mrtvih. V suri Al-Bakara je navedenih pet primerov takšnega oživljanja:

Prvi primer je primer naroda Musaa (Mojzesa), mir z njim, ko so mu rekli: »...ne bomo ti verjeli, dokler ne vidimo Allaha...« (Kur'an, 2:55) Zaradi te zahteve jih je Allah usmrtil, nato jih ponovno oživil. O tem Vzvišeni Allah, ko nagovarja sinove Izraela, pravi: »In ko ste rekli: ,O, Mojzes, ne bomo ti verjeli, dokler ne vidimo Allaha,’ pa vas je zadel grom, medtem ko ste gledali. Nato Smo vas oživili po vaši smrti, da bi lahko bili hvaležni.« (Kur'an, 2:55–56)

Drugi primer je zgodba o umorjenem človeku, glede katerega so se sinovi Izraela sprli. Vzvišeni Allah jim je ukazal, naj zakoljejo kravo in z delom njenega telesa udarijo umorjenega, da bi jim razkril, kdo ga je ubil. O tem Vzvišeni Allah pravi: »In ko ste ubili človeka, ste se nato o tem sporekli – toda Allah bo razkril, to kar ste tajili. Pa smo rekli: ,Udarite ga z njenim delom!’ Tako Allah oživlja mrtve, in vam kaže svoja znamenja, da bi lahko dojeli.« (Kur'an, 2:72–73)

Tretji primer je zgodba o ljudstvu, ki je v velikem številu zapustilo svoje domove, bežeč pred smrtjo. Vzvišeni Allah jih je usmrtil, nato pa jih ponovno oživil. O tem Vzvišeni Allah pravi: »Mar nisi videl tistih, ki so odšli od svojih domov, bilo jih je na tisoče, v strahu pred smrtjo, ko jim je Allah rekel: ,Pomrite!’ nato pa jih oživel. Allah je resnično velikodušen do ljudi, toda večina ljudi se ne zahvaljuje.« (Kur'an, 2:243)

Četrti primer je zgodba o tistem, ki je šel mimo mrtvega mesta in se začudil, kako bi ga Allah lahko ponovno oživil. Zato ga je Vzvišeni Allah usmrtil za sto let, nato pa ga je ponovno oživil. O tem Vzvišeni Allah pravi: »Ali kot tistega, ki je šel mimo mesta, praznega in porušenega do temeljev, rekel: ,Kako le bo Allah oživel to (mesto) po njegovi smrti?’ Nato ga je Allah usmrtil, pa ga čez sto let oživil. Rekel mu je: ,Kako dolgo si ostal?’ Rekel je: ,Pomudil sem se dan ali del dneva.’ Dejal je (Allah): ,Ne, zadržal si se sto let! Poglej svojo hrano in pijačo, kako se nista spremenili, in poglej svojega osla; naredili te bomo za znamenje ljudem. Poglej kosti, kako jih sestavljamo in nato obdamo z mesom!’ Ko mu je to postalo jasno, je rekel: ,Vem, da je Allah resnično zmožen storiti karkoli.’« (Kur'an, 2:259)

Peti primer je zgodba o Ibrahimu el-Halilu, mir z njim, ko je prosil Vzvišenega Allaha, naj mu pokaže, kako oživlja mrtve. Vzvišeni Allah mu je ukazal, naj razseka štiri ptice, njihove dele razdeli po okoliških hribih in jih nato pokliče. Tedaj so se njihovi deli združili in so mu hitro priletele. O tem Vzvišeni Allah pravi: »In ko je Abraham dejal: ,Gospodar moj, pokaži mi, kako oživljaš mrtve.’ Rekel je (Allah): ,Mar ne veruješ?’ Rekel je: ,Verujem, ampak le, da se pomiri moje srce.’ Dejal je: ,Vzemi štiri ptice, jih razsekaj in na vsak hrib postavi del njih, nato pa jih pokliči. Urno bodo prišle k tebi in vedi, da je Allah zares Plemenit in Moder!’« (Kur'an, 2:260)

To so stvarni in čutno zaznavni primeri, ki jasno dokazujejo možnost oživljanja mrtvih. Prav tako je bilo že prej omenjeno, da je Vzvišeni Allah dal Isau, sinu Merjeme, čudeže, s katerimi je – z Allahovim dovoljenjem – oživljal mrtve in jih obujal iz njihovih grobov.

Kar zadeva razumski dokaz, ta temelji na dveh vidikih:

Prvi vidik: Vzvišeni Allah je Stvarnik nebes in zemlje ter vsega, kar je v njiju. Ustvaril jih je iz nič in On je Tisti, ki je zmožen prvega stvarjenja, zato Mu ni nič težko niti ponovno ustvarjanje. Vzvišeni Allah pravi: »In On je Tisti, ki začne stvarjenje ter ga nato ponovi in to je Njemu lažje...« (Kur'an, 30:27) In Vzvišeni pravi: »Kakor smo začeli prvo stvarjenje, tako ga bomo ponovili. To je Naša obljuba. Mi bomo zagotovo to storili.« (Kur'an, 21:104) Prav tako je, kot odgovor tistim, ki so zanikali oživitev kosti, ko so že strohnile, rekel: »Reci: ,Oživil jih bo Tisti, ki jih je ustvaril prvič in On pozna prav vsako stvaritev’.« (Kur'an, 36:79)

Drugi vidik: Zemlja je sprva mrtva in pusta, brez vsake zelene rastline. Nato se nanjo spusti dež, zaradi katerega oživi, se zazeleni in iz nje poženejo raznovrstne rastline. Tisti, ki je zmožen oživiti zemljo po njeni smrti, je nedvomno zmožen oživiti tudi mrtve ljudi. Vzvišeni Allah pravi: »In od Njegovih dokazov je to, da vidiš mirujočo zemljo, ko pa nanjo spustimo vodo, vztrepeta in nabrekne. Tisti, ki jo oživlja, bo zagotovo oživel tudi mrtve. On je resnično zmožen storiti karkoli.« (Kur'an, 41:39) In Vzvišeni pravi: »In z neba smo spustili blagoslovljeno vodo, s katero smo vzgojili vrtove in žito za žetev, ter visoke palme z nanizanimi grozdi, kot oskrbo za Svoje sužnje. In z njo smo oživili mrtvo zemljo – takšno bo tudi vstajenje.« (Kur’an 50:9–11)

K verovanju v Sodni dan spada tudi verovanje v vse, kar sledi po smrti, kot so:

a) Preizkušnja v grobu: To je spraševanje umrlega po njegovem pokopu o njegovem Gospodarju, njegovi veri in njegovem Poslancu. Vzvišeni Allah utrdi tiste, ki so verovali, s trdno besedo, tako da bodo rekli: »Moj Gospodar je Allah, moja vera je islam in moj Poslanec je Muhammed ﷺ.« Krivičneže pa Allah pusti v zmoti, zato bo nevernik rekel: »Ah, ah, ne vem.« Hinavec ali tisti, ki je bil v dvomu, pa bo rekel: »Ne vem; slišal sem ljudi govoriti nekaj, pa sem tudi jaz to govoril.«

b) Kazen in užitek v grobu: V grobu obstajata kazen in užitek. Kazen je namenjena krivičnežem izmed nevernikov in hinavcev. Vzvišeni Allah pravi: »Če bi le lahko videl, ko bodo zločinci v smrtni agoniji, in angeli bodo imeli iztegnjene roke (rekoč): ,Rešite se! Danes boste poplačani s ponižujočimi mukami, ker ste o Allahu govorili neresnico in bili naduti glede njegovih ajetov.’« (Kur'an, 6:93)

In Vzvišeni Allah o faraonovem ljudstvu pravi: »Ogenj, ki so mu izpostavljeni tako ob jutrih kot ob večerih. Na Dan, ko nastopi Ura (t.j. Sodni dan) pa bo rečeno: ,Pahnite faraonove ljudi v najhujše muke!’« (Kur'an, 40:46)

V Sahihu imama Muslima se v hadisu, ki ga prenaša Zejd bin Sabit, naj bo Allah zadovoljen z njim, navaja, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Če ne bi bilo bojazni, da bi ljudje prenehali pokopavati drug drugega, bi prosil Allaha, da vam da slišati kazen v grobu, ki jo jaz slišim.« Nato se je obrnil in rekel: »Zatekajte se k Allahu pred kaznijo Pekla.« Rekli so: »Zatekamo se k Allahu pred kaznijo Pekla.« Nato je rekel: »Zatekajte se k Allahu pred kaznijo v grobu.« Rekli so: »Zatekamo se k Allahu pred kaznijo v grobu.« Nato je rekel: »Zatekajte se k Allahu pred preizkušnjami, tako očitnimi kot skritimi.« Rekli so: »Zatekamo se k Allahu pred preizkušnjami, tako očitnimi kot skritimi.« Nato je rekel: »Zatekajte se k Allahu pred preizkušnjo Dedžala.« Rekli so: »Zatekamo se k Allahu pred preizkušnjo Dedžala.« [17] [17] Muslimova zbirka hadisov, št. 2867.

Kar pa zadeva užitek v grobu, je ta namenjen iskrenim vernikom. Vzvišeni Allah pravi: »Resnično se bodo nad tiste, ki govorijo: ,Naš Gospodar je Allah,’ nato pa vztrajajo na Pravi poti, spustili angeli: ,Ne bojte se, ne žalostite se in veselite se Raja, ki vam je obljubljen!’« (Kur'an, 41:30)

In Vzvišeni pravi: »Zakaj torej, ko duša doseže grlo in vi takrat gledate, Mi pa smo mu bližje kakor vi, a vi tega ne vidite – zakaj torej, če niste dolžni polagati obračuna, je ne vrnete, če govorite resnico? Če pa je ta izmed tistih, ki so Allahu blizu, potem mu pripada počitek, obilna oskrba in rajski užitki.« (Kur’an 56:83–89)

Prav tako se od Beraa bin Aziba, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ o verniku, ki v grobu pravilno odgovori dvema melekoma, rekel: »Klicar z neba zakliče: ,Moj služabnik je govoril resnico. Zato mu pripravite ležišče iz Dženneta, oblecite ga v oblačila iz Dženneta in mu odprite vrata proti Džennetu.’ Nato do njega pridejo rajski vonj in dišava, njegov grob pa se mu razširi, kolikor mu seže pogled.« Hadis sta zabeležila Ahmed in Ebu Davud v dolgem hadisu. [18] [18] Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 4753; in Ahmedova zbirka hadisov, št. 18534.

Nekatere zablodele skupine so zašle s prave poti in so zanikale kazen in užitek v grobu, trdeč, da to ni mogoče, ker naj bi bilo v nasprotju s stvarnostjo. Rekli so: »Če bi razkrili pokojnika v njegovem grobu, bi ga našli v enakem stanju, kot je bil ob pokopu, grob pa se ne bi niti razširil niti zožil.«

Ta trditev je napačna – tako z vidika razodetja (šeriata), čutnega zaznavanja kot tudi razuma.

Kar zadeva razodetje: dokazi, ki jasno potrjujejo obstoj kazni v grobu in njegovega užitka, so bila že omenjena.

Prav tako v Sahihu imama Buharija se od Ibn Abbasa, naj bo Allah zadovoljen z njima, prenaša, da je rekel: »Allahov Poslanec ﷺ je šel mimo enega izmed medinskih vrtov in zaslišal glasova dveh ljudi, ki sta bila kaznovana v svojih grobovih.« Nato je omenil hadis, v katerem je navedeno, da se eden od njiju ni varoval pri uriniranju, v drugi predaji: »ni se očiščeval po opravljeni mali potrebi,« medtem ko je drugi hodil naokrog in prenašal tuje besede (nemima - prenašanje besed ene osebe drugi z namenom povzročanja razdora med njima). V Muslimovi različici hadisa je navedeno: »Ni se očiščeval od urina.« [19] [19] Buharijeva zbirka hadisov, št. 215.

Kar zadeva čutni dokaz, lahko rečemo, da človek, ki spi, v svojih sanjah vidi, da je na prostranem in prijetnem kraju, kjer uživa, ali pa na tesnem in temačnem kraju, kjer trpi. Včasih se zaradi tega, kar vidi v sanjah, celo prebudi. Kljub temu pa je ves čas na svoji postelji, v svoji sobi, v nespremenjenem stanju. Spanje je namreč srodno smrti, zato ga je Vzvišeni Allah poimenoval ,,smrt”. Vzvišeni Allah pravi: »Allah jemlje duše (ljudem) v času njihove smrti in tistim, ki niso umrli, takrat ko spijo. Potem zadrži tisto, kateri je določil smrt, druge pa pusti do določenega roka. V tem so zagotovo dokazi ljudem, ki razmišljajo.« (Kur'an, 39:42)

Kar pa zadeva razumski dokaz, lahko prav tako rečemo, da človek v spanju včasih vidi resnično videnje, ki se ujema z dejanskostjo. Lahko celo vidi Poslanca ﷺ v njegovi pravi podobi; in kdor ga vidi v njegovi pravi podobi, ga je zares videl. Kljub temu pa ostaja v svoji sobi, na svoji postelji, daleč od tistega, kar je videl. Če je to mogoče v stanjih tega sveta, mar ni še toliko bolj mogoče v stanjih onstranstva?!

Kar zadeva njihovo trditev, da bi – če bi odkrili umrlega v njegovem grobu – našli telo v enakem stanju, kot je bilo ob pokopu, in da se grob ne bi niti razširil niti zožil, je odgovor na to mogoč z več vidikov, med katerimi so:

Prvi: Ni dopustno nasprotovati temu, kar je prišlo z razodetjem (šeriatom), s takšnimi neutemeljenimi dvomi. Če bi se tisti, ki s takšnimi dvomi ugovarja razodetju, resno in poglobljeno zamislil nad tem, kar je razodetje prineslo, bi spoznal ničnost in zmotnost teh ugovorov. Zato je bilo rečeno:

In koliko je takih, ki grajajo resnično besedo –

a napaka je v njihovem napačnem razumevanju.

Drugi: Stanja v zadgrobnem življenju sodijo med zadeve nevidnega sveta (gajb), ki niso dostopne čutni zaznavi. Če bi jih bilo mogoče zaznati s čutili, bi vera v nevidno izgubila svoj pomen, saj bi bili verniki in zanikovalci v njihovem potrjevanju enaki.

Tretji: Kazen in užitek ter prostornost ali tesnoba groba zaznava le umrli, ne pa drugi. To je podobno stanju človeka, ki v svojih sanjah vidi, da je na tesnem in mračnem kraju ali pa na prostornem in prijetnem kraju, medtem ko tisti, ki so ob njem, tega ne vidijo niti ne občutijo. Prav tako je Allahov Poslanec ﷺ prejemal razodetje, medtem ko je bil med svojimi ashabi: on je slišal razodetje, oni pa ga niso. Včasih se mu je melek prikazal v podobi človeka in govoril z njim, ashabi pa meleka niso videli niti slišali.

Četrti: Človeško zaznavanje je omejeno na tisto, kar je Vzvišeni Allah ljudem omogočil zaznati; zato niso sposobni dojeti vsega, kar obstaja. Sedem nebes, Zemlja in vse, kar je na njih, ter celotno stvarstvo slavijo in hvalijo Allaha z resničnim slavljenjem. To slavljenje Allah včasih da slišati tistim izmed Svojih stvaritev, katerim želi, vendar je večini ljudi skrito. O tem Vzvišeni Allah pravi: »Njega slavijo vsa sedmera nebesa, Zemlja in vse, kar je na njima. In ni nobene stvari, ki Ga ne slavi z Njegovo hvalo, vendar vi ne dojemate tega, kako Ga slavijo...« (Kur'an, 17:44) Podobno velja za šejtane in džine, ki se gibljejo po Zemlji sem ter tja. Džini so prišli k Allahovemu Poslancu ﷺ, poslušali njegovo recitiranje in se nato vrnili k svojemu narodu kot svarilci. Kljub temu pa so ljudem prikriti. O tem Vzvišeni Allah pravi: »O, Adamovi sinovi! Naj vas šejtan ne zavede, kakor je iz Raja izmamil vaša starša in jima odstranil njuni pokrivali, da bi jima pokazal njuna sramna dela. Resnično vas on in njegov rod vidi, medtem ko vi ne vidite njih. Šejtane smo zares naredili naklonjene tistim, ki ne verujejo.« (Kur'an, 7:27) Ker torej stvarjena bitja ne morejo zaznati vsega, kar obstaja, jim ni dovoljeno zanikati tistega, kar je zanesljivo potrjeno glede zadev nevidnega sveta, zgolj zato, ker tega ne morejo zaznati s svojimi čutili.

*

Verovanje v kader (usodo)

Kader (usoda) pomeni predodreditev Vzvišenega Allaha za vsa bitja, v skladu z Njegovim predhodnim znanjem in Njegovo popolno modrostjo.

Verovanje v kader zajema štiri zadeve:

Prva zadeva: Verovanje, da Vzvišeni Allah poseduje popolno znanje o vseh stvareh – tako v celoti kot v podrobnostih, od vekomaj in za vselej – bodisi glede Njegovih dejanj bodisi glede dejanj Njegovih sužnjev.

Druga zadeva: Verovanje, da je Vzvišeni Allah vse to zapisal v Varovani plošči (Al-Lavh Al-Mahfuz). O teh dveh zadevah Vzvišeni Allah pravi: »Mar ne veš, da Allah ve vse, kar je v nebesih, in vse, kar je na Zemlji? To je zares (zapisano) v Knjigi. Resnično je to Allahu lahko.« (Kur'an, 22:70)

V Sahihu imama Muslima se od Abdullaha bin Amra bin Al-Asa, naj bo Allah zadovoljen z njima, prenaša, da je rekel: »Slišal sem Allahovega Poslanca ﷺ, kako je rekel: »Allah je zapisal usode vseh stvaritev petdeset tisoč let, preden je ustvaril nebesa in Zemljo.« [20] [20] Muslimova zbirka hadisov, št. 2653.

Tretja zadeva: Verovanje, da se vsa bitja in dogodki uresničujejo izključno po volji Vzvišenega Allaha – ne glede na to, ali gre za Njegova lastna dejanja ali za dejanja ustvarjenih bitij. Vzvišeni Allah glede Svojih dejanj pravi: »Tvoj Gospodar ustvarja, kar hoče, in izbira...« (Kur'an, 28:68) In pravi: »...Allah pa počne, kar hoče.« (Kur'an, 14:27) In pravi: »On vas oblikuje v maternicah, kakor hoče...« (Kur'an, 3:6) Vzvišeni Allah glede dejanj ustvarjenih bitij pravi: »...In če bi Allah hotel, bi jih usmeril proti vam in zagotovo bi se bojevali proti vam...« (Kur'an, 4:90) In pravi: »In če bi tvoj Gospodar hotel, tega ne bi počeli, zato pusti njih in vse kar si izmišljajo (od laži).« (Kur'an, 6:112)

Četrta zadeva: Verovanje, da je Vzvišeni Allah Stvarnik vseh bitij – njihovega bistva, njihovih lastnosti in vseh njihovih dejanj. Vzvišeni Allah pravi: »Allah je Stvarnik vsega in On vse upravlja.« (Kur'an, 39:62) In pravi: »...In ustvaril je vse in vse popolno in natančno odredil.« (Kur'an, 25:2) Vzvišeni Allah omenja, da je Njegov poslanec Ibrahim - mir z njim - svojemu ljudstvu rekel: »...čeprav je Allah ustvaril vas in vse tisto, kar naredite?!« (Kur'an, 37:96)

Verovanje v kader (usodo) – kakor smo ga opisali – ni v nasprotju s tem, da ima človek lastno voljo pri svojih zavestnih dejanjih in izbirah ter sposobnost, da jih uresničuje. To potrjujeta tako razodetje kot tudi stvarnost.

Kar zadeva razodetje, Vzvišeni Allah glede volje in izbire pravi: »...Kdor želi, naj izbere pot k svojemu Gospodarju.« (Kur'an, 78:39) In pravi: »Vaše žene so mesta vaše setve, zato imejte odnos z mesti vaše setve, kakor vam je ljubo...« (Kur'an, 2:223) In glede zmožnosti pravi: »Zato se bojte Allaha, kolikor zmorete, ter poslušajte in Mu bodite pokorni…« (Kur'an, 64:16) In pravi: »Allah nobene osebe ne zadolžuje preko njenih zmožnosti. Njej pripada, kar si je dobrega zaslužila, in v pogubo ji je, kar si je slabega prislužila...« (Kur'an, 2:286)

Kar pa zadeva stvarnost, je vsak človek zavesten, da ima voljo in zmožnost, s katerima deluje ali opušča dejanja. Prav tako jasno razlikuje med tem, kar se zgodi po njegovi lastni volji – kot je hoja – in tem, kar se zgodi brez njegove volje – kot je nehoteno tresenje telesa (npr. zaradi mraza ali bolezni). Vendar pa sta človekova volja in njegova zmožnost podrejeni volji in moči Vzvišenega Allaha, kakor Allah pravi: »Za tistega med vami, ki želi hoditi po pravi poti. Toda vi ne morete želeti, razen če tako želi Allah, Gospodar svetov.« (Kur’an 81:28–29) To je zato, ker je celotno stvarstvo last Vzvišenega Allaha in se v Njegovi oblasti ne more zgoditi ničesar brez Njegovega znanja in volje.

Verovanje v kader – kakor smo ga opisali – človeku ne daje nobenega opravičila za opuščanje obveznosti ali za izvrševanje grehov. Zato je sklicevanje na kader v takšnih primerih neutemeljeno in napačno, in sicer iz več vidikov:

Prvi: Vzvišeni Allah pravi: »Tisti, ki malikujejo, bodo rekli: “Če bi Allah hotel, ne bi malikovali ne mi ne naši predniki in ne bi prepovedovali ničesar.” Podobno so trdili za resnico, da je laž že tisti pred njimi, vse dokler niso okusili Naše sile. Reci: “Ali imate kaj znanja o tem, da nam ga pokažete? Vi sledite le domnevam in vi zgolj lažete.”« (Kur'an, 6:148) Če bi imeli opravičilo v kaderju, jim Allah ne bi dal okusiti Svoje kazni.

Drugi: Vzvišeni pravi: »Poslance, prinašalce radostnih novic in svarilce, da ne bi imeli ljudje po poslancih pri Allahu nobenega opravičila več. In Allah je Vsemogočen, Najmodrejši.« (Kur'an, 4:165) Če bi bil kader opravičilo za tiste, ki nasprotujejo zapovedim, potem pošiljanje poslancev ne bi imelo nobenega smisla, saj se tudi neposlušnost po njihovem prihodu dogaja po Allahovi odredbi.

Tretji: Kar sta zabeležila imam Buhari in imam Muslim – z besedilom, kakor ga navaja imam Buhari – od Alija bin Ebi Taliba, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Vsakemu izmed vas je že zapisano njegovo mesto – bodisi v Džehennemu bodisi v Džennetu.« Nato je nekdo vprašal: »O Allahov Poslanec, ali se torej lahko zanesemo (le) na to?« Poslanec ﷺ je odgovoril: »Ne. Delajte, kajti vsakemu je olajšano.« Nato je recitiral besede Vzvišenega Allaha: »Kar pa zadeva tistega, ki daje (miloščino) in je bogaboječ …« (Kur’an, 92:5) V različici pri imamu Muslimu pa je navedeno: »Vsakemu je olajšano tisto, za kar je bil ustvarjen.« [21] S tem je Allahov Poslanec ﷺ jasno zapovedal delovanje in prepovedal zanašanje na kader. [21] Buharijeva zbirka hadisov, št. 6605; in Muslimova zbirka hadisov, št. 2647.

Četrti: Vzvišeni Allah je človeku zapovedal in prepovedal, vendar ga ni obremenil z ničimer, česar ne bi bil sposoben izpolniti. Vzvišeni Allah pravi: »Zato se bojte Allaha, kolikor zmorete, poslušajte in bodite pokorni …« (Kur'an, 64:16) In pravi: »Allah nobene osebe ne zadolžuje preko njenih zmožnosti.« (Kur'an, 2:286) Če bi bil človek prisiljen k svojim dejanjem, bi bil s tem obremenjen z nečim, česar se ne bi mogel izogniti, in to bi bilo v nasprotju z božansko pravičnostjo. Zato je takšno razumevanje napačno. Prav iz tega razloga velja, da kadar človek stori greh iz nevednosti, pozabe ali pod prisilo, zanj ni greha, saj je v takšnem primeru opravičen.

Peti: Kader Vzvišenega Allaha je skrita skrivnost, ki postane znana šele po tem, ko se predodrejeno uresniči. Človekova volja, da nekaj stori, pa nastopi pred samim dejanjem, zato se njegova odločitev ne temelji na predhodnem poznavanju Allahove odredbe. S tem odpade njegovo sklicevanje na kader, kajti se človek ne more opravičevati s tistim, česar ni poznal.

Šesti: Vidimo, da si človek v svojih posvetnih zadevah prizadeva za tisto, kar mu koristi, in se zavestno izogiba temu, kar mu škoduje. V zadevah vere pa se pogosto zgodi nasprotno: zapusti tisto, kar mu koristi, in se obrne k tistemu, kar mu škoduje, nato pa se pri tem izgovarja na kader. Zakaj ravna tako? Mar nista obe zadevi po svojem bistvu enaki?!

Primer za pojasnilo:

Predstavljajmo si, da ima človek pred seboj dve poti: prva vodi v kraj, kjer vladata popoln kaos in nered – ubijanje, tatvina, kršenje časti, strah in lakota; druga pa vodi v kraj reda, varnosti in dostojnega življenja ter spoštovanja življenj, časti in premoženja. Katero pot bi izbral?

Nedvomno bo izbral drugo pot, ki vodi v kraj reda in varnosti. Razumen človek se ne bo zavestno odločil za pot kaosa, strahu in pogube, nato pa se skliceval na kader. Zakaj torej v zadevah onstranstva človek ubira pot, ki vodi v Džehennem, namesto poti, ki vodi v Džennet, nato pa se še sklicuje na kader?

Drug primer: Vidimo bolnika, ki mu je predpisano zdravilo, in ga zato jemlje, čeprav si ga sam po sebi ne želi. Prav tako mu je prepovedana hrana, ki mu škoduje, zato se je vzdrži, čeprav si jo želi. Vse to počne z namenom ozdravitve in ohranitve zdravja. Zato si ne more privoščiti, da bi zavrnil jemanje zdravila ali užival hrano, ki mu škoduje, nato pa se izgovarjal na kader. Zakaj torej človek v zadevah vere opušča tisto, kar sta Allah in Njegov Poslanec zapovedala, ali pa počne tisto, kar sta prepovedala, nato pa se še sklicuje na kader?

Sedmi: Tisti, ki se pri opuščanju obveznosti ali pri izvrševanju grehov izgovarja na kader, bi – če bi ga nekdo drug napadel, mu odvzel premoženje ali oskrunil njegovo čast, nato pa se ta napadalec opravičeval z usodo in rekel: »Ne krivi me, saj je bil moj napad po Allahovi odredbi« - takšnega izgovora zagotovo ne bi sprejel. Kako je torej mogoče, da človek ne sprejema sklicevanja na kader, kadar mu drugi stori krivico, hkrati pa se nanj sklicuje zase, ko sam krši pravice Vzvišenega Allaha?!

Pripoveduje se, da so vladarju vernikov, Omerju bin El-Hattabu, naj bo Allah zadovoljen z njim, pripeljali tatu, ki si je zaslužil kazen odseka roke. Omer je ukazal, naj se mu roka odseka, nakar je tat rekel: »Počakaj, o vladar vernikov! Ukradel sem le po Allahovi odredbi.« Omer mu je odgovoril: »In mi jo bomo odsekali po Allahovi odredbi.«

Verovanje v kader prinaša številne plemenite sadove, med katerimi so:

Prvi: Zanašanje na Vzvišenega Allaha pri uporabi sredstev in vzrokov, pri čemer se človek ne opira na same vzroke, temveč se zanaša na Allaha; saj se vse dogaja po Njegovi odredbi.

Drugi: Da človek ne postane prevzeten ali samovšečen, ko doseže tisto, kar si želi, kajti vsak uspeh je milost Vzvišenega Allaha, ki je predodredil vzroke dobrega in uspeha. Prevzetnost pa človeka oddalji od hvaležnosti za to milost.

Tretji: Notranja spokojnost in duševni mir ob vsem, kar človeka doleti po Allahovi odredbi. Zato ne obupuje ob izgubi tistega, kar mu je ljubo, niti ne pretirava v veselju ali žalosti, ko ga doleti nekaj neprijetnega. Vse to se namreč zgodi po odredbi Vzvišenega Allaha, kateremu pripada oblast nad nebesi in Zemljo, in kar se mora zgoditi, se bo neizogibno tudi zgodilo. O tem Vzvišeni Allah pravi: »Nobena nesreča ne zadene Zemlje niti vas samih, ne da bi bila zapisana v Knjigi, še preden jo uresničimo. To je za Allaha lahko - da ne bi žalovali za tistim, kar vam je ušlo, in se ne prevzemali nad tem, kar vam je On dal. Allah namreč ne mara nobenega ošabnega bahača.« (Kur’an, 57:22–23) In Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Kako izjemno je stanje vernika! Vsako njegovo stanje se zanj izkaže kot dobro, in to je dano le verniku. Kadar ga doleti dobro, je hvaležen in v tem je zanj dobro; kadar pa ga doleti preizkušnja, je potrpežljiv in tudi v tem je zanj dobro.« [22] Muslimova zbirka hadisov, št. 2999.

Glede vprašanja kadra sta v zablodo zašli dve skupini:

Prva skupina so džeberije, ki trdijo, da je človek pri svojih dejanjih prisiljen ter da nima ne lastne volje ne izbire, niti zmožnosti za izvršitev dejanj.

Druga skupina so kaderije, ki menijo, da je človek pri svojih dejanjih popolnoma samostojen, tako glede volje in izbire kakor tudi glede zmožnosti izvrševanja dejanj, in da Allahova volja ter Njegova moč pri tem nimata nobenega vpliva.

Zavrnitev stališča džeberij temelji na razodetju in stvarnosti:

Kar zadeva razodetje, Vzvišeni Allah je človeku pripisal voljo in izbiro ter mu pripisal tudi njegova dejanja. S tem je jasno pokazal, da človek ni prisiljen, temveč deluje z voljo, ki mu jo je Allah podaril. Vzvišeni Allah pravi: »...Med vami so nekateri, ki želijo tostranstvo in med vami so nekateri, ki želijo onstranstvo...« (Kur'an, 3:152) In pravi: »In reci: ,Resnica prihaja od vašega Gospodarja, kdor hoče, naj veruje, in kdor noče, naj ne veruje.’ Resnično smo za krivičnike že pripravili Ogenj, katerega zid jih bo obdajal...« (Kur'an, 18:29) In Vzvišeni pravi: »Kdor dela dobro, dela v svojo korist, kdor pa dela slabo, dela v svojo škodo. In tvoj Gospodar ni krivičen do Svojih sužnjev.« (Kur'an, 41:46)

Kar zadeva stvarnost: Vsak človek jasno razlikuje med dejanji, ki jih opravlja po lastni volji in izbiri – kot so jed, pitje, prodaja in nakup – ter med tistim, kar se mu zgodi brez njegove volje, kot je na primer tresenje zaradi vročice ali padec s strehe. V prvem primeru človek deluje zavestno, prostovoljno in brez prisile, v drugem primeru pa nima izbire in tudi ne želi tistega, kar se mu je zgodilo. To jasno potrjuje, da človek ni prisiljen v vsa svoja dejanja, temveč ima voljo in zmožnost, zaradi katerih je tudi odgovoren.

Zavrnitev stališča druge skupine (kaderij) temelji na razodetju in razumu:

Kar zadeva razodetje: Vzvišeni Allah je Stvarnik vsega in nič ne obstaja niti se ne zgodi brez Njegove volje. V Njegovi Knjigi je jasno pojasnil, da se tudi dejanja Njegovih sužnjev uresničujejo po Njegovi volji. Vzvišeni Allah pravi: »...In če bi Allah hotel, se ne bi pobijali med seboj tisti, ki so bili za njimi, za tem, ko so že prejeli jasna znamenja, vendar se niso strinjali: nekateri med njimi so verovali, nekateri pa zanikali. In če bi Allah hotel, se ne bi pobijali med seboj, toda Allah počne tisto, kar želi.« (Kur'an, 2:253) In Vzvišeni pravi: »In če bi hoteli, bi vsakdo sledil Pravo pot, vendar se je uresničila Moja beseda, da bom napolnil Pekel tako z ljudmi kot z džini.« (Kur'an, 32:13)

Kar zadeva razum: Vsa stvarnost je v lasti Vzvišenega Allaha, človek pa je njen del in Allahov suženj. Zato ni mogoče, da bi ustvarjeno bitje razpolagalo z lastnino Lastnika brez Njegovega dovoljenja in Njegove volje.

*

Cilji islamske akide (verovanja)

Beseda cilj ima v jezikovnem pomenu več pomenov; med katerimi označuje tarčo, v katero se meri, ter vsako stvar, h kateri se zavestno in namerno stremi.

Cilji islamske akide predstavljajo njene temeljne namene in vzvišene smotre, ki se uresničujejo skozi dosledno zavezanost temu verovanju. Ti cilji so številni in raznoliki, med katerimi izstopajo naslednji:

Prvi cilj: Iskrenost namere in čaščenja, usmerjena izključno k Vzvišenemu Allahu; saj je On edini Stvarnik in nima nobenega družabnika, zato mu pripadata tako namen kot čaščenje.

Drugi cilj: Osvoboditev razuma in mišljenja pred kaotično zmedo, ki je posledica praznine srca brez tega verovanja. Tisti namreč, čigar srce je brez islamske akide, je bodisi brez vsakega prepričanja in se omeji zgolj na čaščenje čutne materije, bodisi tava v zablodah napačnih verovanj in vraževerja.

Tretji cilj: Duševni in miselni mir, brez notranjega nemira in miselne zmedenosti. Islamsko verovanje povezuje vernika z njegovim Stvarnikom, zato Ga sprejme za Gospodarja, ki vse ureja, in za Vladarja, ki postavlja verozakon. Njegovo srce se umiri ob Allahovi odredbi, njegova prsa se odprejo islamu, zaradi česar ne išče nobene druge poti namesto njega.

Četrti cilj: Zagotovitev pravilne in neodklonjene namere ter delovanja pri čaščenju Allaha in v odnosih do ljudi, saj verovanje v poslance – kot eden od temeljnih stebrov akide – zahteva sledenje njihovi uravnoteženi in pravilni poti v nameri in dejanjih.

Peti cilj: Spodbujanje resnosti, prizadevnosti in odgovornosti v ravnanju, tako da vernik izkoristi vsako priložnost za dobro delo v upanju na nagrado in se izogne grehu iz strahu pred kaznijo, kar izhaja iz verovanja v vstajenje in pravično povračilo za dejanja.

Vzvišeni Allah pravi: »In vsak bo deležen stopenj glede na to, kar je počel. In tvoj Gospodar ni nepozoren glede tega, kar počnejo.« (Kur'an, 6:132) K temu cilju je Allahov Poslanec ﷺ spodbujal s svojimi besedami: »Močan vernik je pri Allahu boljši in ljubši kakor šibek vernik, čeprav je v obeh dobro. Zato si prizadevaj za to, kar ti koristi, išči Allahovo pomoč in ne podleži nemoči. Če pa te doleti preizkušnja, ne govori: ‘Ko bi storil drugače, bi bilo drugače,’ temveč reci: ‘Allah je odredil in storil, kar je hotel,’ kajti beseda ‘če’ odpira vrata šejtanovemu delovanju.« [23] Muslimova zbirka hadisov. [23] Muslimova zbirka hadisov, št. 2664.

Šesti cilj islamske akide je oblikovanje trdne in močne skupnosti, ki je pripravljena vložiti vse svoje sposobnosti in sredstva v ohranitev in utrditev vere, ne da bi jo odvrnile preizkušnje na tej poti. Vzvišeni Allah pravi: »Resnični verniki so tisti, ki verujejo v Allaha in Njegovega Poslanca, potem pa ne zapadejo v dvom ter se zoperstavijo s svojim premoženjem in s samimi seboj na Allahovi poti. Ti so resnicoljubni.« (Kur'an, 49:15)

Sedmi cilj: Doseganje sreče na tem svetu in v onstranstvu z izpopolnjevanjem posameznikov in skupnosti ter pridobivanjem nagrade in časti. O tem Vzvišeni Allah pravi: »Kdor dela dobro, naj bo moški ali ženska, in je vernik – mu bomo dali, da bo živel lepo življenje in nagradili ga bomo z nagrado, skladno z njegovimi najboljšimi dejanji, ki jih je storil.« (Kur'an, 16:97)

To so nekateri izmed ciljev islamske akide. Prosimo Vzvišenega Allaha, da jih uresniči za nas in za vse muslimane; saj je On zares Radodaren in Plemenit. Vsa hvala in zahvala pripadata Allahu, Gospodarju svetov.

Naj Allah blagoslovi in podari mir našemu Poslancu Muhammedu, njegovi družini in vsem njegovim družabnikom.

Besedilo je zaključil avtor

Muhammed Salih El-Usejmin