Varovanje tevhida

Pravilno verovanje in njegova nasprotja

Abdulaziz bin Baz

Knjiga predstavlja temelje islamskega verovanja in pojasnjuje šest temeljnih načel imana: verovanje v Allaha, Njegove meleke (angele), Njegove knjige, Njegove poslance, Sodni dan in kader (Allahovo odredbo). Na podlagi dokazov iz Kur'ana in Sunneta avtor pojasnjuje pravilno verovanje ter svari pred širkom, novotarijami in drugimi odstopanji v verovanju. Poseben poudarek namenja doslednemu sledenju Kur'anu in Sunnetu ter poti pravičnih prednikov.

Prva poslanica:

Pravilno verovanje in njegova nasprotja

Avtor: Velecenjeni šejh

Abdulaziz bin Abdullah bin Baz

Vsa hvala pripada samo Allahu. Blagoslov in mir naj bosta s tistim, za katerim ne bo več nobenega poslanca, ter z njegovo družino in njegovimi ashabi.

Ker je pravilna akida (verovanje) temelj islamske vere in njena osnova, se mi je zdelo pomembno spregovoriti o tej temi ter jo podrobneje pojasniti in razložiti.

Iz šeriatskih dokazov v Kur'anu in Sunnetu je jasno, da so človekova dejanja in besede veljavne in sprejete le, če izhajajo iz pravilne akide. Če pa akida ni pravilna, postanejo nična tudi dejanja in besede, ki iz nje izhajajo. Vzvišeni Allah pravi: »...Kdor pa zavrne verovanje, bodo njegova dela izničena in na Onem svetu bo med pogubljenimi.« (Kur'an, 5:5)

Vzvišeni Allah prav tako pravi: »Tebi in tistim pred teboj je bilo razodeto: 'Če boš Allahu pripisoval druge, bodo tvoja dela zagotovo izničena in zagotovo boš med pogubljenimi.'« (Kur'an, 39:65)

Ajetov s tem pomenom je veliko. Allahova Knjiga in Sunnet Njegovega Poslanca ﷺ jasno kažeta, da pravilna akida temelji na šestih temeljih: verovanju v Allaha, Njegove meleke (angele), Njegove knjige, Njegove poslance, Sodni dan ter v kader (Allahovo odredbo), tako dobro kot slabo. Teh šest je temelj pravilne akide, s katero je bila razodeta Veličastna Allahova Knjiga in s katero je Allah poslal Svojega Poslanca Muhammeda ﷺ.

Za teh šest temeljev najdemo številne dokaze v Kur'anu in verodostojnem Sunnetu, med katerimi so:

1. Dokazi iz Kur'ana. Vzvišeni Allah pravi: »Dobrota ni v tem, da obračate svoje obraze proti vzhodu ali zahodu, temveč je resnična dobrota v tistem, ki veruje v Allaha, Sodni dan, angele (meleke), Knjigo in glasnike vere...« (Kur'an, 2:177)

In pravi: »Poslanec je veroval v to, kar mu je bilo razodeto od njegovega Gospodarja, in prav tako verniki. Vsi so verovali v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige in Njegove poslance, (rekoč): 'Ne delamo razlik med katerimkoli od Njegovih poslancev...'« (Kur'an, 2:285)

In pravi: »O, vi, ki verujete! Verujte v Allaha in verujte v njegovega Poslanca, v Knjigo, ki jo je razodel svojemu poslancu, ter v Knjige, ki jih je razodel pred tem. In kdor zanika Allaha in zanika njegove angele, knjige, poslance ter Poslednji dan, je zagotovo zablodil v najhujšo zablodo.« (Kur'an, 4:136)

In Vzvišeni pravi: »Mar ne veš, da Allah ve vse, kar je v nebesih, in vse, kar je na Zemlji? To je zares (zapisano) v Knjigi. Resnično je to Allahu lahko.« (Kur'an, 22:70)

2. Dokazi iz Sunneta. Med dokazi je znameniti hadis, ki ga Muslim v svojem Sahihu beleži po pripovedi vladarja vernikov Omerja bin El-Hattaba, naj bo Allah zadovoljen z njim. Džibril, mir z njim, je Allahovega Poslanca ﷺ vprašal o imanu, ta pa mu je odgovoril: »Iman je, da veruješ v Allaha, Njegove meleke (angele), Njegove knjige, Njegove poslance, Sodni dan in v kader (Allahovo odredbo), tako dobro kot slabo.«[1] - Hadis. Ta hadis sta z manjšo razliko v besedilu zabeležila tudi Buhari in Muslim v predaji Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim. [1] Muslim, št. 8.

Iz teh šestih temeljev izhaja vse, kar je musliman dolžan verovati glede Vzvišenega Allaha, življenja po smrti in drugih skritih zadev, o katerih sta nas obvestila Vzvišeni Allah in Njegov Poslanec ﷺ.

Pojasnilo teh šestih temeljev je naslednje:

Prvi temelj: verovanje v Vzvišenega Allaha

Ta temelj vključuje več stvari, med katerimi so: Verovanje, da je samo Allah resnični Bog in edini, ki si zasluži čaščenje. On je Stvarnik Svojih sužnjev, jim izkazuje dobroto in jih oskrbuje. Pozna vse, kar skrivajo in kar razkrivajo, ter nagrajuje pokorne in kaznuje neposlušne.

Allah je džine in ljudi ustvaril prav zato, da bi Ga častili, in jim to tudi zapovedal. Vzvišeni Allah pravi: »Džine in ljudi sem ustvaril samo zato, da bi Me častili. Od njih ne želim nobene oskrbe niti ne želim, da bi Me hranili. Resnično je Allah Tisti, ki oskrbuje, Lastnik vse moči, Najmočnejši.« (Kur'an, 51:56-58)

In Vzvišeni pravi: »O ljudje! Častite svojega Gospodarja, ki je ustvaril vas in tiste pred vami, da bi bili bogaboječi. On vam je Zemljo napravil za ležišče in nebo za streho ter z neba spustil vodo in z njo dal, da vzklijejo plodovi kot oskrba za vas. Zato Allahu ne pripisujte Njemu enakih, ko pa veste.« (Kur'an, 2:21–22)

Allah je poslal poslance in razodel knjige, da bi pojasnil to resnico, ljudi pozval k njej ter jih posvaril pred vsem, kar ji nasprotuje. Vzvišeni Allah pravi: »Vsakemu ljudstvu smo poslali poslanca: 'Častite Allaha in izogibajte se tagutu.'« (Kur'an, 16:36)

Vzvišeni Allah prav tako pravi: »Pred teboj nismo poslali nobenega poslanca, ne da bi mu razodeli: 'Ni boga razen Mene, zato častite Mene.'« (Kur'an, 21:25)

In Vzvišeni Allah pravi: »Elif, Lam, Ra. To je Knjiga, katere ajeti so dovršeni in nato podrobno pojasnjeni od Modrega, Vsevednega. Ne častite nikogar razen Allaha. Resnično sem vam od Njega svarilec in prinašalec veselih novic.« (Kur'an, 11:1–2)

Bistvo tega čaščenja je, da se vse oblike ibadeta (čaščenja) namenijo izključno Vzvišenemu Allahu, kot so dova, strah, upanje, molitev, post, žrtvovanje, zaobljuba in druge oblike čaščenja. Vse to mora biti storjeno s popolno predanostjo Njemu, z željo po Njegovi nagradi in strahom pred Njegovo kaznijo, ob popolni ljubezni do Njega in ponižnosti pred Njegovo veličino.

Kdor premišljuje o Plemenitem Kur'anu, bo ugotovil, da velik del njegovih ajetov govori prav o tem veličastnem temelju. Vzvišeni Allah pravi: »Resnično smo ti razodeli Knjigo z resnico, zato časti Allaha in Mu iskreno izpoveduj vero. Mar ne pripada iskrena predanost v veri zgolj Allahu?! Tisti pa, ki so si poleg Njega vzeli zaščitnike, pravijo: 'Častimo jih samo zato, da bi nas čim bolj približali Allahu.' Allah bo zares razsodil med njimi glede tega, v čemer se razhajajo. Allah zares ne vodi na Pravo pot tistega, ki je lažnivec in vztrajen nevernik.« (Kur'an, 39: 2–3)

Vzvišeni Allah prav tako pravi: »Tvoj Gospodar je zapovedal, da ne častite nikogar razen Njega...« (Kur'an, 17:23)

In Vzvišeni pravi: »Zato molite k Allahu z iskreno predanostjo v veri Njemu, četudi neverniki to sovražijo.« (Kur'an, 40:14)

Prav tako je iz Sunneta Allahovega Poslanca ﷺ razvidno, da je temu velikemu temelju namenjena posebna pozornost. Med dokazi za to je hadis, ki ga beležita Buhari in Muslim po pripovedi Muaza, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Allahova pravica pri Njegovih sužnjih je, da častijo samo Njega in Mu ničesar ne pridružujejo.«[2] [2] Buhari, št. 2856; in Muslim, št. 30.

V verovanje v Allaha spada tudi verovanje v vse, kar je zapovedal in predpisal Svojim sužnjem, med drugim v pet vidnih stebrov islama.

To so: pričevanje, da ni drugega resničnega boga, vrednega čaščenja, razen Allaha in da je Muhammed Allahov Poslanec; opravljanje molitve; dajanje zekata; post v mesecu ramadanu; opravljanje hadža k Allahovi Sveti hiši za tistega, ki je tega zmožen; ter druge obveznosti, ki jih je predpisal šeriat.

Najpomembnejše in najveličastnejše med temi stebri je pričevanje, da ni drugega resničnega boga, vrednega čaščenja, razen Allaha in da je Muhammed Allahov Poslanec. To pričevanje zahteva, da se vse oblike čaščenja iskreno namenijo samo Allahu in nikomur drugemu. Prav to je pomen besed »La ilahe illallah«. Kot so pojasnili učenjaki, naj se jih Allah usmili, te besede pomenijo: »Nihče ni resnično vreden čaščenja razen Allaha.« Zato je vse, kar ljudje častijo poleg Allaha – naj bo to človek, angel, džin ali kdo drug – čaščeno po krivici. Edini, ki je resnično vreden čaščenja je Allah, ki nima nikogar Sebi enakega. Vzvišeni Allah pravi: »To je zato, ker je Allah Resnica, tisto, h čemur molijo poleg Njega, pa je lažno...« (Kur'an, 22:62)

Predhodno je bilo že pojasnjeno, da je Vzvišeni Allah džine in ljudi ustvaril zaradi tega velikega temelja, jim ga zapovedal, zaradi njega poslal Svoje poslance in razodel Svoje knjige. Zato mora človek o tem dobro premisliti in se vanj poglobiti, da bi spoznal, kako velika nevednost glede tega temelja je zajela mnoge muslimane, zaradi česar so poleg Allaha začeli častiti druge in jim namenjati čaščenje, ki pripada izključno Njemu. Pri Allahu iščemo pomoč.

V verovanje v Vzvišenega Allaha spada tudi verovanje, da je On Stvarnik vsega stvarstva, da upravlja vse njegove zadeve ter z njim razpolaga s Svojim znanjem in močjo, kakor hoče. On je Lastnik tega in Onega sveta ter Gospodar vseh svetov. Ni drugega stvarnika razen Njega in ni drugega gospodarja poleg Njega. Verujemo tudi, da je poslal poslance in razodel knjige, da bi Svoje sužnje usmeril k dobremu ter jih pozval k tistemu, v čemer sta njihova rešitev in dobrobit na tem in Onem svetu. Vzvišeni Allah v vsem tem nima nikogar Sebi enakega. Vzvišeni pravi: »Allah je Stvarnik vsega in On vse upravlja.« (Kur'an, 39:62)

In Vzvišeni pravi: »Resnično je vaš Gospodar Allah, ki je ustvaril nebesa in Zemljo v šestih dneh, nato pa se vzdignil nad Arš. Z nočjo prekriva dan, ki ji naglo sledi. Sonce, Mesec in zvezde so podrejeni Njegovi zapovedi. Samo Njemu pripadata ustvarjanje in ukazovanje. Vzvišen in Blagoslovljen je Allah, Gospodar vseh svetov.« (Kur'an, 7:54)

V verovanje v Vzvišenega Allaha spada tudi verovanje v Njegova najlepša imena in najvzvišenejše lastnosti, ki so omenjene v Njegovi Veličastni Knjigi in verodostojno prenesene od Njegovega Poslanca ﷺ, brez spreminjanja njihovega pomena, zanikanja, določanja njihovega načina in primerjanja z lastnostmi ustvarjenih bitij. »Nič Mu ni podobno, On vse sliši in vse vidi.« (Kur'an, 42:11)

Ta imena in lastnosti je treba sprejeti tako, kot so prišli v razodetju, ne da bi določali njihov način, hkrati pa verovati v njihove veličastne pomene, ki predstavljajo lastnosti Vzvišenega Allaha. Z njimi Ga je treba opisovati na način, ki Mu dolikuje, ne da bi Ga v kateri koli Njegovi lastnosti primerjali z Njegovimi stvaritvami. Vzvišeni Allah pravi: . »Zato Allahu ne pripisujte podobnosti. Allah zares ve, vi pa ne veste.« (Kur'an, 16:74)

Takšno je verovanje Ehlus-sunneta vel-džemata glede Allahovih imen in lastnosti – verovanje ashabov Allahovega Poslanca ﷺ in tistih, ki jim sledijo v dobrem. Imam Ebu Hasan El-Eš'ari, naj se ga Allah usmili, ga je v svojem delu El-Mekalat prenesel od učenjakov hadisa in pripadnikov Sunneta, enako pa so ga prenesli tudi drugi učenjaki in verniki.

El-Evzai, naj se ga Allah usmili, rekel: »Ez-Zuhri in Mekhul sta bila vprašana o ajetih, ki govorijo o Allahovih lastnostih, pa sta odgovorila: 'Sprejmite jih tako, kot so prišli.'«[3] [3] Predajo sta zabeležila El-Lalekai v delu Šerh usul el-i'tikad (735) in Ibn Abdulber v delu Džami' el-'ilm ve fadlihi (1801), vendar z izrazom »hadisi« namesto »ajeti o Allahovih lastnostih«. Besedilo glasi: »Prenašajte te hadise tako, kot so prišli, in o njih ne razpravljajte.«

El-Evzai, naj se ga Allah usmili, je prav tako rekel: »Ko je bilo med nami še veliko tabi'inov (generacija muslimanov, ki je sledila ashabom), smo govorili: 'Vzvišeni Allah je nad Svojim Aršem in verujemo v vse, kar je v Sunnetu preneseno o Njegovih lastnostih.'«[4] [4] Predajo je zabeležil El-Bejheki v delu El-Esma ves-sifat (865). Ibn Tejmijje je v delu El-Hamevijje (str. 269) njeno verigo prenašalcev ocenil kot verodostojno, Ez-Zehebi pa je v delu El-'Uluvv (2/223) dejal: »Njeni prenašalci so zanesljivi imami.«

El-Velid bin Muslim, naj se ga Allah usmili, je rekel: »Malik, El-Evzai, El-Lejs bin Sa'd in Sufjan es-Sevri, naj se jih Allah usmili, so bili vprašani o predajah, ki govorijo o Allahovih lastnostih, pa so vsi odgovorili: 'Sprejmite jih tako, kot so prišle, ne da bi določali njihov način.'«[5] [5] Predajo sta zabeležila El-Lalekai v delu Šerh usul el-i'tikad (930) in El-Bejheki v delu El-Esma ves-sifat (955).

Ko je bil Rebi'a bin Ebi Abdurrahman, Malikov učitelj, naj se Allah usmili obeh, vprašan o Allahovem vzdignjenju nad Aršem, je rekel: »Pomen vzdignjenja je znan, način, kako se je Allah vzdignil, pa je človeškemu razumu nedoumljiv. Poslanica prihaja od Allaha, Poslančeva dolžnost je, da jo jasno posreduje, naša dolžnost pa je, da ji verjamemo.«[6] Ko je bil imam Malik, naj se ga Allah usmili, vprašan o Allahovem vzdignjenju nad Aršem, je odgovoril: »Pomen vzdignjenja je znan, način, kako se je Allah vzdignil, pa nam ni znan. Verovanje v Njegovo vzdignjenje je obvezno, spraševanje o tem, kako se je vzdignil, pa je novotarija.« Nato je spraševalcu dejal: »Menim, da si slab človek.« in ukazal, naj ga odpeljejo ven.[7] Enak pomen se prenaša tudi od matere vernikov Ummu Seleme, naj bo Allah zadovoljen z njo.[8] [6] Predajo sta zabeležila El-Lalekai v delu Šerh usul el-i'tikad (665) in El-Bejheki v delu El-Esma ves-sifat (868). [7] Predajo so zabeležili El-Lalekai v delu Šerh usul el-i'tikad (664), Ebu Nu'ajm v delu Hiljetul-evlija (6/325) in El-Bejheki v delu El-Esma ves-sifat (867). [8] Predajo so zabeležili El-Muzekki v delu El-Muzekkijjat (29), Ibn Batta v delu El-Ibane (120) in El-Lalekai v delu Šerh usul el-i'tikad (663).

Imam Ebu Abdurrahman Ibn El-Mubarek, naj se ga Allah usmili, je dejal: »Za našega Vzvišenega Gospodarja vemo, da je nad Svojimi nebesi, nad Svojim Aršem in ločen od Svojih stvaritev.«[9] [9] Predajo sta zabeležila Ed-Darimi v delu Er-Red 'alel-Džehmijje (67) in El-Bejheki v delu El-Esma ves-sifat (903).

Izjav imamov o tej temi je zelo veliko in vseh v tem predavanju ni mogoče navesti. Kdor se želi z njimi podrobneje seznaniti, naj si ogleda dela, ki so jih o tej temi napisali učenjaki Sunneta, kot so Es-Sunne Abdullaha, sina imama Ahmeda, Et-Tevhid imama Muhammeda bin Huzejme, Es-Sunne Ebul-Kasima El-Lalekaija Et-Taberija in Es-Sunne Ebu Bekra bin Ebi Asima. Prav tako naj si ogleda odgovor šejhul-islama Ibn Tejmijje prebivalcem Hame. Gre za izjemno pomemben in zelo koristen odgovor, v katerem je Ibn Tejmijje, naj se ga Allah usmili, pojasnil verovanje Ehlus-sunneta, navedel številne njihove izjave ter predstavil šeriatske in razumske dokaze za pravilnost njihovega stališča in zmotnost stališč njihovih nasprotnikov.

Enako velja za njegovo poslanico Et-Tedmurijje, v kateri je to tematiko podrobno obravnaval, pojasnil verovanje Ehlus-sunneta s šeriatskimi in razumskimi dokazi ter odgovoril njihovim nasprotnikom na način, ki razjasni resnico in ovrže neresnico za vsakega učenega človeka, ki to preučuje z iskrenim namenom in željo po spoznanju resnice. Verovanje Ehlus-sunneta vel-džemata glede Allahovih imen in lastnosti lahko torej povzamemo takole: Allahu potrjujejo vse, kar je Sam Sebi potrdil v Svoji Knjigi in kar Mu je potrdil Njegov Poslanec Muhammed ﷺ v svojem Sunnetu, ne da bi Njegove lastnosti primerjali z lastnostmi ustvarjenih bitij. Hkrati Allaha povzdigujejo nad vsakršno podobnost z Njegovimi stvaritvami, ne da bi pri tem zanikali Njegova imena in lastnosti. Tako so se obvarovali protislovij in ravnali v skladu z vsemi dokazi, kar jim je omogočil Allah. Allahova ustaljena zakonitost je namreč, da tistega, ki se trdno drži resnice, s katero je poslal Svoje poslance, si zanjo prizadeva po svojih najboljših močeh in jo iskreno išče zaradi Allaha, usmeri k resnici in jasno pokaže dokaze zanjo. Vzvišeni Allah pravi: »Nasprotno! Z resnico udarimo po neresnici in jo uničimo, tako da izgine...« (Kur'an, 21:18)

In Vzvišeni pravi: »In ne navedejo ti nobenega ugovora, ne da bi ti Mi prinesli resnico in najboljšo razlago.« (Kur'an, 25:33)

Kdor pa nasprotuje Ehlus-sunnetu v njihovem verovanju glede Allahovih imen in lastnosti, neizogibno pride v nasprotje tako s šeriatskimi kot razumskimi dokazi, poleg tega pa zapade v očitna protislovja glede tega, kar potrjuje in kar zanika. Hafiz Ibn Kesir, naj se ga Allah usmili, je v svojem znamenitem tefsiru o tej temi zapisal zelo koristne besede, ko je pojasnjeval besede Vzvišenega Allaha: »Resnično je vaš Gospodar Allah, ki je ustvaril nebesa in Zemljo v šestih dneh, nato pa se vzdignil nad Arš...« (Kur'an, 7:54)

Zaradi velike koristi njegovih besed jih je primerno navesti tudi na tem mestu. Ibn Kesir, naj se ga Allah usmili, je zapisal:

»Ljudje imajo glede tega vprašanja zelo veliko različnih stališč, vendar tukaj ni mesto za njihovo podrobno obravnavo. Pri tem sledimo poti pravičnih prednikov: Malika, El-Evzaija, Es-Sevrija, El-Lejsa bin Sa'da, Eš-Šafija, Ahmeda bin Hanbela, Ishaka bin Rahavejha in drugih muslimanskih imamov iz preteklosti in poznejših obdobij. Njihova pot je, da se besedila sprejmejo tako, kot so prišla, brez določanja načina Allahovih lastnosti, brez primerjanja z lastnostmi ustvarjenih bitij in brez njihovega zanikanja. Pomen, ki si ga ob teh besedilih predstavljajo tisti, ki Allaha primerjajo z Njegovimi stvaritvami, je glede Allaha izključen, saj Allah ni podoben ničemur od Svojih stvaritev »...Nič Mu ni podobno, On vse sliši in vse vidi.« (Kur'an, 42:11) Resnica je takšna, kot so povedali imami. Med njimi je bil tudi Nu'ajm bin Hammad El-Huzai, Buharijev učitelj, ki je dejal: 'Kdor Allaha primerja z Njegovimi stvaritvami, je storil kufr, in kdor zanika nekaj od tega, s čimer je Allah opisal Samega Sebe, je prav tako storil kufr.'[10] V tem, s čimer je Allah opisal Samega Sebe in s čimer Ga je opisal Njegov Poslanec ﷺ, ni nikakršnega primerjanja z ustvarjenimi bitji. Kdor Allahu potrjuje to, kar je navedeno v jasnih ajetih in verodostojnih predajah, na način, ki pritiče Njegovemu veličanstvu, ter zanika, da bi imel kakršne koli pomanjkljivosti, je stopil na pot pravilne usmeritve.«[11] S tem se končajo besede Ibn Kesirja, naj se ga Allah usmili. [10] Predajo je zabeležil Ez-Zehebi v delu El-'Uluvv (464). El-Albani je v delu Muhtesar el-'Uluvv (str. 184) dejal: »Veriga prenašalcev je verodostojna, njeni prenašalci pa so znani in zanesljivi.« [11] Tefsir Ibn Kesir, 3/426–427.

V verovanje v Allaha spada tudi prepričanje, da iman zajema besede in dejanja, da se povečuje s pokornostjo Allahu in zmanjšuje z grešenjem. Prav tako ni dovoljeno nobenega muslimana razglasiti za nevernika zaradi grehov, ki ne dosegajo stopnje širka ali kufra, kot so nečistovanje, kraja, uživanje obresti, pitje opojnih pijač, neposlušnost staršem in drugi veliki grehi, dokler jih ne začne smatrati za dovoljene. Vzvišeni Allah pravi: »Allah zares ne bo odpustil, da se Mu karkoli pridružuje, odpusti pa, kar je manj od tega, komur hoče...« (Kur'an, 4:48) To potrjujejo tudi številni mutavatir hadisi (hadisi, ki jih je preneslo zelo veliko število prenašalcev) Allahovega Poslanca ﷺ, med katerimi so njegove besede: »Allah bo iz Ognja rešil tistega, ki bo imel v svojem srcu imana vsaj za težo gorčičnega zrna.«[12] [12] Hadis je zabeležil Buhari, št. 22, po pripovedi Ebu Seida El-Hudrija, naj bo Allah zadovoljen z njim.

Drugi temelj: verovanje v meleke (angele)

Ta temelj zajema dve stvari: Prva: splošno verovanje v meleke. Verujemo, da je Allah ustvaril meleke, da bi Mu bili pokorni. Opisal jih je z besedami: »Govorijo: 'Milostni si je vzel otroka.' Vzvišen je On nad tem! Oni so le počaščeni sužnji. Ne prehitevajo Ga z besedami in ravnajo po Njegovem ukazu. On ve, kaj je pred njimi in kaj je za njimi. Ne zavzemajo se za nikogar, razen za tistega, s katerim je On zadovoljen, in iz strahospoštovanja do Njega trepetajo.« (Kur'an, 21:26–28)

Melekov je veliko vrst. Med njimi so tisti, ki so zadolženi za nošenje Arša, varuhi Dženneta in Ognja ter tisti, ki so zadolženi za beleženje dejanj ljudi. Druga: podrobno verovanje v meleke. To pomeni, da verujemo v tiste meleke, ki sta jih Allah in Njegov Poslanec ﷺ poimenovala, kot so Džibril, ki je zadolžen za razodetje, Mikail, ki je zadolžen za dež, Malik, varuh Ognja, in Israfil, ki je zadolžen za pihanje v Rog. O njih govorijo tudi verodostojni hadisi. Med njimi je hadis, ki ga Muslim v svojem Sahihu beleži po pripovedi Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo. Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Meleki so bili ustvarjeni iz svetlobe, džini iz ognjenega plamena, Adam pa je bil ustvarjen iz tistega, kar vam je bilo opisano.«[13] Hadis je zabeležil Muslim v svojem Sahihu. [13] Muslim, št. 2996, po pripovedi Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Tretji temelj: verovanje v razodete knjige. Ta temelj prav tako zajema dve stvari:

Prva: splošno verovanje v razodete knjige. Verujemo, da je Allah Svojim glasnikom vere in poslancem razodel knjige, da bi ljudem pojasnil Svojo pravico do čaščenja in jih pozval k temu. Vzvišeni Allah pravi: »Svoje poslance smo zares poslali z jasnimi dokazi in z njimi razodeli Knjigo in tehtnico, da bi ljudje ravnali pravično...« (Kur’an, 57:25) Vzvišeni Allah prav tako pravi: »Ljudje so bili ena skupnost, nato pa je Allah poslal glasnike vere kot prinašalce veselih novic in svarilce ter z njimi razodel Knjigo z resnico, da bi razsodila med ljudmi glede tega, v čemer so se razhajali...« (Kur'an, 2:213)

Druga: podrobno verovanje v razodete knjige. Verujemo v tiste knjige, ki jih je Allah poimensko navedel, kot so Tevrat (Tora), Indžil (Evangelij), Zebur (Psalmi) in Kur'an. Verujemo tudi, da je Kur'an najboljša in zadnja izmed razodetih knjig, da bdi nad njimi in potrjuje njihovo resničnost. Celoten ummet mu je dolžan slediti in po njem razsojati, skupaj s tem, kar je verodostojno potrjeno v Sunnetu Allahovega Poslanca ﷺ. Vzvišeni Allah je namreč poslal Svojega Poslanca Muhammeda ﷺ vsem ljudem in džinom ter mu razodel Kur'an, da bi po njem razsojal med njimi. Naredil ga je za zdravilo za tisto, kar je v prsih, pojasnilo vsega, pravo usmeritev in milost za vernike. Vzvišeni Allah pravi: »To je blagoslovljena Knjiga, ki smo jo razodeli, zato ji sledite in bodite bogaboječi, da bi bili deležni milosti.« (Kur'an, 6:155) In Vzvišeni pravi: »…In razodeli smo ti Knjigo kot pojasnilo vsega, pravo usmeritev, milost in veselo novico za muslimane.« (Kur'an, 16: 89) Vzvišeni Allah prav tako pravi: »Reci: 'O ljudje! Jaz sem zares Allahov Poslanec vsem vam, od Tistega, ki Mu pripada oblast nebes in Zemlje. Ni boga razen Njega. On daje življenje in smrt. Zato verujte v Allaha in Njegovega Poslanca, nepismenega glasnika vere, ki veruje v Allaha in Njegove besede, ter mu sledite, da bi bili pravilno usmerjeni.'« (Kur'an, 7:158) Ajetov s tem pomenom je veliko.

Četrti temelj: verovanje v poslance

Ta temelj prav tako zajema dve stvari: Prva: splošno verovanje v poslance. Verujemo, da je Vzvišeni Allah Svojim sužnjem poslal poslance kot prinašalce veselih novic, svarilce in tiste, ki pozivajo k resnici. Kdor se odzove njihovemu pozivu, doseže srečo, kdor pa jim nasprotuje, doživi neuspeh in obžalovanje. Zadnji in najboljši med njimi je Muhammed bin Abdullah ﷺ. Vzvišeni Allah pravi: »Vsakemu ljudstvu smo poslali poslanca: 'Častite Allaha in izogibajte se taguta.'« (Kur'an, 16:36) In Vzvišeni pravi: »Poslance kot prinašalce veselih novic in svarilce, da ljudje po prihodu poslancev ne bi imeli nobenega opravičila pred Allahom...« (Kur'an, 4:165) Vzvišeni Allah prav tako pravi: »Muhammed ni oče nikomur izmed vas, temveč je Allahov poslanec in pečat glasnikov vere.« (Kur'an, 33:40)

Druga: podrobno verovanje v poslance. Verujemo poimensko v tiste poslance, ki jih je Allah poimenoval ali katerih imena so verodostojno potrjena od Allahovega Poslanca ﷺ, kot so Nuh (Noe), Hud, Salih, Ibrahim (Abraham) in drugi. Naj Allah podeli blagoslov in mir njim, njihovim družinam in njihovim sledilcem.

Peti temelj: verovanje v Sodni dan

Ta temelj zajema:

verovanje v vse, o čemer sta Allah in Njegov Poslanec ﷺ obvestila, da se bo zgodilo po smrti, kot so preizkušnja v grobu, kazen in blagodati v njem ter vse, kar se bo zgodilo na Sodni dan: grozote in stiske, Sirat (most), Mizan (tehtnica), obračun, povračilo in razdelitev knjig dejanj med ljudi. Nekateri bodo svojo knjigo prejeli v desno roko, drugi v levo ali izza hrbta.

Sem spada tudi verovanje v Havd (studenec) našega poslanca Muhammeda ﷺ, h kateremu bodo prihajali verniki, verovanje v Džennet (Raj) in Ogenj (Pekel), v to, da bodo verniki videli svojega Vzvišenega Gospodarja in da jim bo govoril, ter v vse drugo, kar je navedeno v Plemenitem Kur'anu in verodostojnem Sunnetu Allahovega Poslanca ﷺ. Musliman je dolžan v vse to verovati in vse to potrditi na način, kot sta ga pojasnila Allah in Njegov Poslanec ﷺ.

Šesti temelj: verovanje v kader (Allahovo odredbo)

Verovanje v kader zajema štiri stvari:

Prva: verovanje, da Vzvišeni Allah ve vse, kar je bilo in kar bo. Pozna stanje Svojih sužnjev, njihovo oskrbo, dolžino njihovega življenja, njihova dejanja in vse njihove zadeve. Nič od tega Mu ni skrito. Vzvišeni Allah pravi: »…in vedite, da Allah vse ve.« (Kur'an, 2:231) Vzvišeni Allah prav tako pravi: »…da bi vedeli, da ima Allah moč nad vsem in da Allah s Svojim znanjem obsega vse.« (Kur'an, 65:12)

Druga: verovanje, da je Allah zapisal vse, kar je odredil in določil. Vzvišeni Allah pravi: »Dobro vemo, koliko jih zemlja vzame, pri Nas pa je Knjiga, v kateri je vse ohranjeno.« (Kur'an, 50:4) In Vzvišeni pravi: »…in vse smo zapisali v Jasni Knjigi.« (Kur'an, 36:12) Vzvišeni Allah prav tako pravi: »Mar ne veš, da Allah ve vse, kar je v nebesih in na Zemlji? Vse to je zapisano v Knjigi. To je Allahu zares lahko.« (Kur'an, 22:70)

Tretja: verovanje v Allahovo voljo, ki se vedno uresniči. Kar Allah hoče, se zgodi, česar ne želi, pa se ne zgodi. Vzvišeni Allah pravi: »...Resnično, Allah počne, kar hoče.« (Kur'an, 22:18) In Vzvišeni Allah pravi: »Ko nekaj želi, je Njegov ukaz le, da reče: 'Bodi!' in to nastane.« (Kur'an, 36:82) Vzvišeni Allah prav tako pravi: »Vi pa ne morete hoteti, razen če to hoče Allah, Gospodar vseh svetov.« (Kur'an, 81:29)

Četrta: verovanje, da je Vzvišeni Allah Stvarnik vsega, kar obstaja. Ni drugega stvarnika razen Njega in ni drugega Gospodarja poleg Njega. Vzvišeni Allah pravi: »Allah je Stvarnik vsega in On vse upravlja.« (Kur'an, 39:62) In Vzvišeni pravi: »O ljudje! Spomnite se Allahove blagodati do vas. Ali obstaja kakšen stvarnik razen Allaha, ki vas oskrbuje z neba in Zemlje? Ni boga razen Njega. Kako se potem lahko odvračate od resnice?« (Kur'an, 35:3)

Verovanje v kader torej zajema verovanje v vse te štiri stvari. Takšno je verovanje Ehlus-sunneta vel-džemata, v nasprotju s pripadniki novotarij, ki nekatere od njih zanikajo.

Med pomembna načela pravilne akide, v katera veruje Ehlus-sunnet, spadajo tudi ljubezen zaradi Allaha, sovraštvo zaradi Allaha, zvestoba zaradi Allaha in nasprotovanje zaradi Allaha. To je načelo el-vela vel-bera (zvestobe in odrekanja), ki je del verovanja v Vzvišenega Allaha.

Vernik ljubi vernike in jim je zvest zaradi njihove vere, medtem ko zavrača nevero in se zaradi Allaha ne poistoveti z njo. Posebno mesto med verniki tega ummeta imajo ashabi Allahovega Poslanca ﷺ. Ehlus-sunnet vel-džemat jih ljubi, jim izkazuje zvestobo in veruje, da so po glasnikih vere najboljši ljudje. Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Najboljša generacija je moja generacija, nato tisti, ki jim sledijo, nato tisti, kijim sledijo.«[14] Hadis sta zabeležila Buhari in Muslim. [14] Buhari, št. 3651, in Muslim, št. 2533, po pripovedi Abdullaha bin Mesuda, naj bo Allah zadovoljen z njim.

Verujejo, da so najboljši med ashabi Ebu Bekr Es-Siddik, nato Omer El-Faruk, nato Osman Zun-Nurejn in nato Ali El-Murteda – naj bo Allah zadovoljen z vsemi njimi. Za njimi sledijo preostali iz deseterice, ki jim je bil obljubljen Džennet, nato pa vsi ostali ashabi, naj bo Allah zadovoljen z njimi. Vzdržujejo se razpravljanja o sporih, do katerih je prišlo med ashabi, in verujejo, da so si pri tem kot mudžtehidi prizadevali doseči pravilno presojo. Kdor je pravilno presodil, ima dve nagradi, kdor pa se je pri presoji zmotil, ima eno nagrado.

Prav tako ljubijo člane družine Allahovega Poslanca ﷺ, ki so verovali vanj, in jim izkazujejo zvestobo. Ljubijo tudi žene Allahovega Poslanca ﷺ, matere vernikov, in za vse prosijo, naj bo Allah zadovoljen z njimi. Odrekajo se poti rafidijev (šiitov), ki sovražijo ashabe Allahovega Poslanca ﷺ in jih žalijo ter pretiravajo glede njegove družine in njene člane povzdigujejo nad položaj, ki jim ga je namenil Vzvišeni Allah. Prav tako se odrekajo poti nasibijev, ki družini Allahovega Poslanca ﷺ škodujejo z besedami ali dejanji.

Vse omenjeno spada v pravilno akido, s katero je Allah poslal Svojega Poslanca Muhammeda ﷺ. To je akida, v katero je treba verovati, se je trdno držati, po njej živeti in se varovati vsega, kar ji nasprotuje. To je akida rešene skupine – Ehlus-sunneta vel-džemata – o kateri je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »V mojem ummetu bo vedno obstajala skupina, ki bo vztrajala na resnici. Tisti, ki jim odrečejo podporo, jim ne bodo mogli škodovati, vse dokler ne pride Allahova odredba, oni pa bodo še vedno takšni.«[15] V drugi predaji je navedeno: »V mojem ummetu bo vedno obstajala skupina, ki bo na resnici in bo deležna podpore.«[16] Allahov Poslanec ﷺ je prav tako rekel: »Judje so se razdelili na enainsedemdeset skupin, kristjani pa na dvainsedemdeset skupin. Ta ummet se bo razdelil na triinsedemdeset skupin. Vse bodo v Ognju razen ene.« Ashabi so vprašali: »Katera je ta, o Allahov Poslanec?« Odgovoril je: »Tista, ki bo sledila temu, na čemer smo danes jaz in moji ashabi.«[17] [15] Hadis je zabeležil Muslim, št. 1920, po pripovedi Sevbana, naj bo Allah zadovoljen z njim. [16] Hadis je zabeležil Ibn Madže, št. 3952, po pripovedi Sevbana, naj bo Allah zadovoljen z njim. Za verodostojnega sta ga ocenila Ibn Hibban (6714) in El-Hakim (8653). [17] Hadis je zabeležil Et-Tirmizi, št. 2641, po pripovedi Abdullaha bin Amra, naj bo Allah zadovoljen z njim. El-Munavi je v delu Fejdul-Kadir (5/347) zapisal: »V njegovi verigi prenašalcev je Abdurrahman bin Zijad El-Afriki; Ez-Zehebi je dejal: 'Ocenili so ga kot šibkega.'« El-Albani pa je hadis ocenil kot verodostojen v delu Sahihul-Džami', št. 5343.

Prepričanja, ki nasprotujejo pravilni akidi

Tisti, ki odstopajo od pravilne akide in sledijo temu, kar ji nasprotuje, se delijo v številne skupine. Med njimi so tisti, ki častijo kipe, malike, meleke, svetnike, džine, drevesa, kamne in drugo. Ti se niso odzvali pozivu poslancev, temveč so jim nasprotovali in se jim upirali, kakor so to počeli Kurejševci in druge skupine Arabcev v odnosu do našega glasnika vere Muhammeda ﷺ. Svoja božanstva so prosili za izpolnitev potreb, ozdravitev bolnih in zmago nad sovražniki, zanje so darovali žrtve in se jim zaobljubljali. Ko je Allahov Poslanec ﷺ takšno početje zavrnil in jim zapovedal, naj čaščenje iskreno namenijo samo Allahu, so se temu čudili, ga zavrnili in dejali: »Ali je božanstva naredil za enega Boga? To je resnično čudna stvar.« (Kur'an, 38:5)

Allahov Poslanec ﷺ jih je vztrajno pozival k Allahu, jih svaril pred širkom in jim pojasnjeval resnični pomen tega, h čemur jih je pozival, dokler Allah ni pravilno usmeril tistih med njimi, ki jih je hotel pravilno usmeriti. Nato so ljudje množično vstopali v Allahovo vero. Po vztrajnem pozivanju in dolgotrajnem prizadevanju Allahovega Poslanca ﷺ, njegovih ashabov, naj bo Allah zadovoljen z njimi, in tistih, ki so jim v dobru sledili, je Allahova vera prevladala nad drugimi verami. Pozneje so se razmere spremenile in nevednost se je razširila med večino ljudi. Mnogi so se tako vrnili k ravnanjem iz obdobja džahilijjeta (predislamskega obdobja nevednosti): pretiravali so glede glasnikov vere in svetnikov, jih klicali v dovah, jih prosili za pomoč v stiski ter počeli druge oblike širka. Pomena besed la ilahe illallah (ni drugega resničnega boga vrednega čaščenja, razen Allaha) niso razumeli tako, kot so ga razumeli arabski neverniki. Pri Allahu iščemo pomoč.

Ta širk se je med ljudmi širil vse do našega časa zaradi razširjenosti nevednosti in velike časovne oddaljenosti od obdobja poslanstva.

Argument teh poznejših je enak argumentu prvih, saj pravijo: »…Ti so naši priprošnjiki pri Allahu…« (Kur'an, 10:18) Prav tako pravijo: »…Častimo jih samo zato, da bi nas čim bolj približali Allahu...« (Kur'an, 39:3) Allah je ta argument ovrgel in pojasnil, da kdor časti kogarkoli drugega poleg Njega, ne glede na to, kdo je, s tem stori širk in nevero. Vzvišeni Allah pravi: »Poleg Allaha častijo tisto, kar jim ne more ne škodovati ne koristiti, in pravijo: 'Ti so naši priprošnjiki pri Allahu.' …« (Kur'an, 10:18) Vzvišeni Allah jim odgovarja z besedami: »Reci: 'Mar Allaha obveščate o nečem, česar ne pozna ne v nebesih ne na Zemlji?' Slavljen in vzvišen je nad tem, kar Mu pridružujejo!« (Kur'an, 10:18)

Vzvišeni Allah je v tem ajetu pojasnil, da je čaščenje kogarkoli drugega poleg Njega – bodisi glasnikov vere, evlij ali drugih – veliki širk, četudi ga tisti, ki ga počnejo, poimenujejo drugače. Vzvišeni Allah pravi: »…Tisti, ki so si poleg Njega vzeli zaščitnike, pravijo: 'Častimo jih samo zato, da bi nas čim bolj približali Allahu.'…« (Kur'an, 39:3) Nato jim Vzvišeni Allah odgovarja: »…Allah bo zares razsodil med njimi glede tega, v čemer se razhajajo. Allah zares ne usmerja na Pravo pot tistega, ki je lažnivec in vztrajen nevernik.« (Kur'an, 39:3)

S tem je Vzvišeni Allah pojasnil, da čaščenje drugih poleg Njega z dovo, strahom, upanjem in podobnimi oblikami čaščenja pomeni nevero Vanj. Prav tako je njihove besede, da jih njihova božanstva približujejo Allahu, označil za laž.

Med prepričanji, ki nasprotujejo pravilni akidi in temu, kar so prinesli poslanci, naj bosta z njimi Allahov blagoslov in mir, so tudi prepričanja sodobnih ateistov, ki sledijo Marksu, Leninu in drugim zagovornikom ateizma in nevere. Ne glede na to, ali svoja prepričanja imenujejo socializem, komunizem, baasizem ali kako drugače, je eno njihovih temeljnih načel, da ni Boga in da je življenje zgolj materija.

Med njihova temeljna prepričanja spadajo tudi zanikanje ponovne oživitve po smrti, zanikanje Dženneta in Ognja ter zavračanje vseh ver. Kdor preučuje njihove knjige in njihova prepričanja, se lahko o tem z gotovostjo prepriča. Nobenega dvoma ni, da je takšno verovanje v nasprotju z vsemi razodetimi verami in da njene privržence vodi k najhujšim posledicam na tem in onem svetu.

Med prepričanja, ki nasprotujejo resnici, spada tudi prepričanje nekaterih sufijev, da nekateri izmed tistih, ki jih imenujejo evlije, skupaj z Allahom upravljajo zadeve sveta in imajo vpliv na njegovo dogajanje. Imenujejo jih aktab, evtad, agvas in z drugimi imeni, ki so si jih izmislili za svoja božanstva. To je širk v rububijjetu (Allahovem gospodstvu) in spada med najhujše oblike širka do Vzvišenega Allaha.

Kdor preuči širk ljudi iz obdobja džahilijjeta (predislamskega obdobja) in ga primerja s širkom, ki se je razširil med poznejšimi generacijami, bo ugotovil, da je širk poznejših še večji in hujši. Pojasnilo tega je naslednje: Arabski neverniki v obdobju džahilijjeta so se razlikovali po dveh značilnostih: Prva: v rububijjetu (Allahovem gospodstvu) Mu niso pripisovali družabnikov, temveč je bil njihov širk povezan s čaščenjem. Priznavali so namreč, da rububijjet pripada samo Vzvišenemu Allahu. Vzvišeni Allah pravi: »Če bi jih vprašal, kdo jih je ustvaril, bi zagotovo rekli: 'Allah.' …« (Kur'an, 43:87) In Vzvišeni Allah pravi: »Reci: 'Kdo vas oskrbuje z neba in Zemlje? Kdo ima oblast nad sluhom in vidom? Kdo daje, da živo pride iz mrtvega in mrtvo iz živega? In kdo upravlja vse zadeve?' Rekli bodo: 'Allah.' Reci: 'Mar se Ga potem ne boste bali?'« (Kur'an, 10:31) Ajetov s tem pomenom je zelo veliko.

Druga: njihov širk v čaščenju ni bil stalen. Pojavljal se je v času blagostanja, medtem ko so v času stiske svoje čaščenje iskreno namenili samo Allahu. Vzvišeni Allah pravi: »Ko se vkrcajo na ladjo, kličejo Allaha in Mu iskreno posvečajo čaščenje. Ko pa jih reši na kopno, začnejo druge pridruževati Njemu.« (Kur'an, 29:65)

Poznejši mnogobožci pa so prejšnje presegli v dveh pogledih: Prvi: nekateri izmed njih so širk storili tudi v rububijjetu (Allahovem gospodstvu). Drugi: širk počnejo tako v času blagostanja kot v času stiske. To je znano tistemu, ki je bil z njimi v stiku, podrobno preučil njihovo stanje in videl, kaj počnejo ob grobu Husejna in El-Bedevija ter drugih v Egiptu, ob grobu El-Ajdrusa v Adnu, El-Hadija v Jemnu, Ibn Arabija v Šamu, šejha Abdulkadirja El-Džilanija v Iraku ter ob drugih znanih grobovih. Navadni ljudje so glede njih zapadli v pretiravanje in jim namenili številne oblike čaščenja, ki pripadajo izključno Vzvišenemu Allahu. Le malo je takšnih, ki takšno početje zavračajo in ljudem pojasnjujejo resnični pomen tevhida, s katerim je Allah poslal Svojega glasnika vere Muhammeda ﷺ in poslance pred njim, naj bo z njimi Allahov blagoslov in mir. Allahovi smo in k Njemu se vračamo.

Med prepričanji, ki nasprotujejo pravilni akidi na področju Allahovih imen in lastnosti, so tudi prepričanja pripadnikov novotarij, kot so džehmije, mu'tezile in tisti, ki sledijo njihovi poti pri zanikanju lastnosti Vzvišenega Allaha. Zanikajo lastnosti popolnosti, s katerimi je opisan Vzvišeni Allah, ter Ga opisujejo z lastnostmi neobstoječega, neživega in nemogočega. Allah je visoko vzvišen nad tem, kar govorijo.

Sem spadajo tudi tisti, ki nekatere Allahove lastnosti zanikajo, druge pa potrjujejo, kot je to značilno za prepričanje ešarij. Pri lastnostih, ki jih potrjujejo, se namreč soočajo z enakim, čemur so se želeli izogniti pri lastnostih, ki so jih zanikali in katerih dokaze so razlagali drugače od njihovega očitnega pomena. S tem so nasprotovali dokazom iz razodetja in razuma ter zapadli v očitno protislovje.

Ehlus-sunnet vel-džemat pa za Vzvišenega Allaha potrjuje vsa imena in lastnosti, ki jih je zase potrdil Sam ali Mu jih je potrdil Njegov Poslanec Muhammed ﷺ, na način, ki ustreza Njegovi popolnosti. Allaha povzdigujejo nad vsakršno podobnost z Njegovimi stvaritvami, ne da bi pri tem zanikali Njegove lastnosti. Tako sprejemajo vse dokaze, jih ne izkrivljajo in ne zanikajo tega, na kar kažejo, ter se s tem izognejo protislovju, v katero so zapadli drugi, kot je bilo že pojasnjeno.

To je pot odrešitve in sreče na tem in onem svetu. To je prava pot, po kateri so hodili pravični predniki tega ummeta in njegovi imami. Poznejše generacije tega ummeta lahko izboljša le tisto, kar je izboljšalo njegove prve generacije: sledenje Kur'anu in Sunnetu ter opustitev vsega, kar jima nasprotuje. Vzvišenega Allaha prosimo, naj ta ummet vrne na pravo pot, naj v njem poveča število tistih, ki pozivajo k pravi poti, ter njegovim voditeljem in učenjakom podari uspeh v boju proti širku, njegovem odpravljanju in svarjenju pred potmi, ki vodijo k njemu. On vse sliši in je blizu. Allah je Tisti, ki podarja uspeh. On nam zadostuje in je najboljši Zaščitnik. Ni moči ne sile razen z Njim. Naj Allah blagoslovi in podari mir Svojemu sužnju in Poslancu, našemu glasniku vere Muhammedu, njegovi družini in njegovim ashabom.

Dokazi o predpisu glede iskanja pomoči pri kom drugem poleg Allaha

Abdulaziz ibn Abdullah ibn Baz

Knjiga obravnava predpis iskanja pomoči pri kom drugem poleg Allaha ter poudarja, da morata biti dova in iskanje pomoči usmerjena izključno k Allahu. Pojasnjuje, da usmerjanje ibadeta ali dove h komur koli drugemu poleg Allaha predstavlja širk. Prav tako obravnava nekatere primere, v katerih ljudje zmotno menijo, da je dovoljeno iskati pomoč pri Allahovih evlijah ali pri Allahovem Poslancu ﷺ, čeprav je takšno ravnanje v nasprotju s tevhidom, ki je temelj islamske vere.

Druga poslanica: Predpis iskanja pomoči pri Allahovem Poslancu ﷺ

Vsa hvala pripada Allahu. Allahov blagoslov in mir naj bosta z Allahovim Poslancem, njegovo družino, njegovimi ashabi in vsemi, ki sledijo njegovemu vodstvu.

V nadaljevanju: Kuvajtski časopis El-Mudžtemea je v svoji 15. številki, izdani 19. 4. 1390 po hidžri, objavil pesem z naslovom »Ob obletnici rojstva plemenitega Poslanca«. Pesem vsebuje prošnjo za pomoč pri Allahovem Poslancu ﷺ in prošnjo za njegovo podporo, da bi rešil ummet, mu pomagal ter ga osvobodil razdora in nesoglasij, v katera je zapadel. Podpisala jo je oseba, ki se je poimenovala »Amina«. Besedilo omenjenih verzov se glasi:

O Allahov Poslanec ﷺ, reši svet, ki neti vojne in gori v njihovih plamenih.

O Allahov Poslanec ﷺ, reši ummet, ki že dolgo tava v temi dvoma.

O Allahov Poslanec ﷺ, reši ummet, ki se je izgubil v blodnjakih žalosti.

Nadalje pravi:

Pospeši zmago, kakor si jo pospešil na dan Bedra, ko si klical svojega Gospodarja.

Tako se je ponižanje spremenilo v veličastno zmago, saj ima Allah vojske, ki jih ne vidite.

Tako ta avtorica usmerja svoj klic in prošnjo za pomoč k Allahovemu Poslancu ﷺ ter ga prosi, naj priskoči na pomoč ummetu in mu pospeši zmago, pri tem pa pozablja – ali pa ne ve –, da je zmaga izključno v Allahovih rokah in ne v rokah Poslanca ﷺ niti katerega koli drugega ustvarjenega bitja, kakor Vzvišeni Allah v Svoji Jasni Knjigi pravi: »...In zmaga prihaja samo od Allaha, Vsemogočnega, Modrega.« (Kur'an, 3:126) In Vzvišeni Allah pravi: »Če vam Allah pomaga, vas nihče ne more premagati. Če pa vas zapusti, kdo vam bo po Njem lahko pomagal?...« (Kur'an, 3:160)

Takšna dova in iskanje pomoči pomenita usmerjanje ene od oblik ibadeta k nekomu drugemu poleg Vzvišenega Allaha. Na podlagi jasnih besedil in soglasja učenjakov je znano, da to ni dovoljeno. Vzvišeni Allah je namreč ustvaril stvarstvo, da bi častilo samo Njega, poslal poslance in razodel knjige, da bi pojasnil to obliko ibadeta ter ljudi pozval k njej, kakor Vzvišeni pravi: »Džine in ljudi sem ustvaril samo zato, da bi Me častili.« (Kur'an, 51:56) In Vzvišeni pravi: »Vsakemu ljudstvu smo poslali poslanca: 'Častite Allaha in se izogibajte tagutu.'« (Kur'an, 16:36) In Vzvišeni pravi: »Pred teboj nismo poslali nobenega Poslanca, ne da bi mu razodeli: 'Ni drugega resničnega boga razen Mene, zato Me častite.'« (Kur'an, 21:25) In Vzvišeni Allah pravi: »Elif, Lam, Ra. To je Knjiga, katere verzi so skladno izpopolnjeni in podrobno pojasnjeni od Modrega in Seznanjenega. Da ne častite nikogar razen Allaha. Resnično sem vam od Njega svarilec in prinašalec veselih oznanil.« (Kur'an, 11:1-2)

Vzvišeni je v teh jasnih ajetih pojasnil, da je ljudi in džine ustvaril samo zato, da bi častili Njega edinega, ki nima družabnika. Prav tako je pojasnil, da je poslal poslance, mir z njimi, da to čaščenje zapovedujejo in odvračajo od vsega, kar mu nasprotuje. Sporočil je tudi, da je ajete Svoje Knjige utrdil in jih podrobno pojasnil, da se ne bi častilo nikogar drugega poleg Njega.

Znano je, da ibadet pomeni: tevhid Allaha, to je izključno posvečanje čaščenja Allahu, ter pokorščino Njemu z izpolnjevanjem Njegovih zapovedi in opuščanjem Njegovih prepovedi. Allah je to zapovedal in o tem spregovoril v številnih ajetih, med katerimi so tudi besede Vzvišenega: »In zapovedano jim je bilo le to, da častijo Allaha in Mu iskreno izpovedujejo vero kot pravoverni...« (Kur'an, 98:5) In Vzvišeni Allah pravi: »Tvoj Gospodar je zapovedal, da ne častite nikogar razen Njega...« (Kur'an, 17:23) In Vzvišeni pravi: »Resnično smo ti razodeli Knjigo z resnico, zato časti Allaha in Mu iskreno posvečaj vero. Mar ne pripada iskrena vera samo Allahu? Tisti, ki so si namesto Njega vzeli zaščitnike, pravijo: 'Častimo jih samo zato, da bi nas približali Allahu.' Allah bo med njimi zagotovo razsodil glede tega, v čemer se razhajajo. Resnično Allah ne vodi tistega, ki je lažnivec in nevernik.« (Kur'an, 39: 2–3)

Ajetov s tem pomenom je veliko in vsi kažejo na obveznost, da se ibadet posveča izključno Allahu edinemu ter da se opusti čaščenje vsega, kar se časti poleg Njega, naj bodo to poslanci ali kdo drug.

Nedvomno je dova ena najpomembnejših in najcelovitejših oblik ibadeta, zato jo je treba iskreno posvetiti izključno Allahu, kakor Vzvišeni pravi: »Zato kličite Allaha in Mu iskreno posvečajte vero, četudi to sovražijo neverniki.« (Kur'an, 40:14) In Vzvišeni Allah pravi: »Mošeje pripadajo Allahu, zato poleg Allaha ne kličite nikogar.« (Kur'an, 72:18) Ta zapoved, naj se dova usmerja izključno k Allahu, zajema vsa ustvarjena bitja, tako poslance kot vse druge. Prav tako Vzvišeni pravi: »In ne kliči poleg Allaha tistega, kar ti ne more niti koristiti niti škodovati. Če bi to storil, bi bil tedaj zagotovo med krivičneži.« (Kur'an, 10:106) To je nagovor Allahovemu Poslancu ﷺ. Znano je, da ga je Vzvišeni Allah obvaroval pred širkom, namen tega nagovora pa je posvariti druge. Nato Vzvišeni Allah pravi: »In ne kliči poleg Allaha tistega, kar ti ne more niti koristiti niti škodovati. Če bi to storil, bi bil tedaj eden izmed krivičnežev.« (Kur'an, 10:106) To je nagovor Allahovemu Poslancu ﷺ, namenjen pa je svarjenju drugih, saj je znano, da je Vzvišeni Allah Svojega Poslanca obvaroval pred širkom. Nato je Vzvišeni Allah prepoved in svarilo še dodatno poudaril z besedami: »...Če bi to storil, bi bil tedaj eden izmed krivičnežev.« Kadar se izraz »krivica« (zulm) omeni brez dodatne opredelitve, se z njim misli na veliki širk, kakor Vzvišeni Allah pravi: »...Neverniki pa so krivičneži.« (Kur'an, 2:254) In Vzvišeni pravi: »...Resnično je širk velika krivica.« (Kur'an, 31:13) Če bi torej prvak vseh Ademovih potomcev, naj bosta z njim mir in blagoslov, zaradi klicanja koga poleg Allaha postal eden izmed krivičnežev, kaj šele velja za druge ljudi?!

Iz teh in drugih ajetov je jasno razvidno, da obračanje z dovo komur koli poleg Allaha – naj bodo to mrtvi, drevesa, maliki ali karkoli drugega – predstavlja širk do Vzvišenega Allaha ter nasprotuje tevhidu v ibadetu, zaradi katerega je Allah ustvaril džine in ljudi, poslal poslance in razodel Knjige. Prav tako je to v nasprotju s pomenom besed: »La ilahe illallah«, ki zanikajo vsako obliko čaščenja kogar koli poleg Allaha in potrjujejo, da čaščenje pripada izključno Allahu, kakor Vzvišeni Allah pravi: »To je zato, ker je Allah Resnica, vse, kar kličejo poleg Njega, pa je neresnica. Allah je resnično Najvišji, Največji.« (Kur'an, 22:62)

To je temelj vere in osnova islamskega verovanja. Nobeno dejanje ibadeta ni veljavno, dokler ni ta temelj trdno vzpostavljen, kakor Vzvišeni pravi: »In že tebi je bilo razodeto, kakor tudi tistim pred teboj: 'Če bi Allahu pripisal družabnike, bi bila vsa tvoja dela zagotovo izničena in postal bi eden od poražencev.'« (Kur'an, 39:65) In Vzvišeni Allah pravi: »...Če pa bi Allahu pripisovali družabnike, bi jim zagotovo propadlo vse, kar so počeli.« (Kur'an, 6:88)

Iz predhodno navedenega je jasno razvidno, da vera islam in pričevanje: »La ilahe illallah« (ni drugega resničnega boga razen Allaha) temeljita na dveh velikih temeljih:

Prvi: da se časti izključno Allah, ki nima družabnika. Kdor torej kliče mrtve – bodisi glasnike vere bodisi druge –, ali kliče malike, drevesa, kamne ali katero koli drugo ustvarjeno bitje, jih prosi za pomoč, se jim skuša približati z žrtvovanjem ali zaobljubami, jim opravlja molitev ali se jim priklanja, si jih je vzel za gospodarje poleg Allaha, jih postavil za Njemu enake in s tem izničil pomen besed: »La ilahe illallah.«

Drugi: da se Vzvišeni Allah časti samo na način, ki ga je predpisal Njegov Poslanec in glasnik vere ﷺ. Kdor v vero uvede nekaj, česar Allah ni dovolil, ni uresničil pomena pričevanja, da je Muhammed Allahov Poslanec. Takšno dejanje mu ne bo koristilo in pri Allahu ne bo sprejeto. Vzvišeni Allah pravi: »In pristopili bomo k vsem dejanjem, ki so jih storili, ter jih spremenili v razpršen prah.« (Kur'an, 25:23) Z dejanji, omenjenimi v tem ajetu, so mišljena dejanja tistih, ki umrejo v stanju širka do Vzvišenega Allaha.

Sem spadajo tudi vsa novotarska dejanja, ki jih Allah ni dovolil, saj bodo na Sodnem dnevu kakor razpršen prah, ker niso v skladu z Njegovim čistim šeriatom, kakor je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor uvede v našo vero nekaj, kar ni od nje, je to zavrnjeno.« (Buhari in Muslim)

Skratka, ta avtorica je svojo prošnjo za pomoč in dovo usmerila k Allahovemu Poslancu ﷺ, odvrnila pa se je od Gospodarja svetov, v Čigar rokah so zmaga, korist in škoda, medtem ko nihče drug nima oblasti nad ničimer od tega.

Nedvomno je to velika in huda krivica. Vzvišeni Allah je ukazal, naj se z dovo obračamo k Njemu, obljubil je, da bo uslišal tiste, ki Ga prosijo, tistim pa, ki se iz ošabnosti temu izmikajo, zagrozil z vstopom v Pekel. Vzvišeni pravi: »Vaš Gospodar je dejal: 'Kličite Me in uslišal vas bom. Tisti, ki se iz ošabnosti odvračajo od Mojega čaščenja, bodo ponižani vstopili v Pekel.'« (Kur'an, 40:60) To pomeni: ponižani in osramočeni. Ta plemeniti ajet jasno kaže, da je dova ibadet in da bo prebivališče tistega, ki se iz ošabnosti vzdrži dove k Allahu, Pekel. Če je takšno stanje tistega, ki noče prositi Allaha, kakšno bo šele stanje tistega, ki prosi nekoga drugega in se odvrne od Njega, čeprav je On, Vzvišeni, Blizu, Lastnik vsega in Zmožen vsega? Vzvišeni pravi: »Ko te Moji sužnji vprašajo o Meni – Jaz sem resnično blizu. Odgovorim na prošnjo prosilca, kadar Me prosi. Zato naj se odzovejo Meni in verujejo Vame, da bi bili vodeni na Pravo pot.« (Kur'an, 2:186) Allahov Poslanec ﷺ je v verodostojnem hadisu pojasnil, da je dova ibadet. Svojemu bratrancu Abdullahu ibn Abbasu, naj bo Allah zadovoljen z njima, je rekel: »Varuj Allaha, pa bo On varoval tebe. Varuj Allaha, pa Ga boš našel pred seboj. Kadar prosiš, prosi Allaha, in kadar iščeš pomoč, jo išči pri Allahu.« (Hadis beležijo Tirmizi in drugi)

Allahov Poslanec ﷺ je prav tako rekel: »Kdor umre, medtem ko poleg Allaha kliče nekoga, ki ga je pripisal Allahu za enakega, bo vstopil v Ogenj.« (Buhari) V obeh Sahihih se od Allahovega Poslanca ﷺ prenaša, da je bil vprašan: »Kateri greh je največji?« Odgovoril je: »Da Allahu pripišeš nidda (enakega), čeprav te je On ustvaril.« Beseda nidd pomeni enakega in podobnega. Zato vsak, ki poleg Allaha kliče koga drugega, ga prosi za pomoč, se mu zaobljubi, zanj daruje žrtev ali mu nameni katerokoli drugo obliko ibadeta poleg prej omenjenih, temu pripiše enak položaj, kot pripada Allahu, ne glede na to, ali gre za glasnika vere, evlijo, angela, džina, malika ali katerokoli drugo ustvarjeno bitje.

Na tem mestu se lahko kdo vpraša: »Kakšen je torej predpis glede tega, da prosimo živega in navzočega za tisto, kar zmore, ter pri njem iščemo pomoč v zadevah, ki jih je sposoben opraviti?« Odgovor je to ni širk, temveč spada med običajne in dovoljene zadeve med muslimani, kakor pravi Vzvišeni Allah v pripovedi o Musau (Mojzesu), mir z njim: »...Tedaj ga je tisti iz njegove skupine prosil za pomoč proti tistemu izmed njegovih sovražnikov...« (Kur'an, 28:15) Vzvišeni Allah prav tako pravi v pripovedi o Musau: »Zato je odšel iz nje prestrašen in se oziral okoli sebe...« (Kur'an, 28:21) Enako velja tudi v vojni in drugih življenjskih okoliščinah, ko ljudje potrebujejo pomoč drug drugega.

Vzvišeni Allah je Svojemu Poslancu ﷺ ukazal, naj svojemu ummetu sporoči, da nikomur ne more prinesti koristi niti odvrniti škode. Vzvišeni pravi: »Reci: 'Jaz kličem samo svojega Gospodarja in Mu ne pridružujem nikogar.' Reci: 'Ne morem vam ne odvrniti škode ne vam zagotoviti prave usmeritve.'« (Kur'an, 72:21–22) In Vzvišeni pravi: »Reci: 'Nimam moči, da bi samemu sebi prinesel korist ali škodo, razen če Allah tako hoče. Če bi poznal nevidno, bi si nakopičil veliko dobrega in zlo me ne bi zadelo. Jaz sem samo svarilec in prinašalec veselih oznanil ljudem, ki verujejo.'« (Kur'an, 7:188)

Ajetov s tem pomenom je veliko.

Znano je, da se je Poslanec ﷺ v dovi obračal samo k svojemu Gospodarju. Verodostojno je namreč potrjeno, da je na dan Bedra prosil Allaha za pomoč, Ga prosil za zmago nad sovražnikom in pri tem vztrajno ponavljal: »O moj Gospodar! Izpolni mi, kar si mi obljubil.« Nato mu je Ebu Bekr Es-Siddik, naj bo Allah zadovoljen z njim, rekel: »Dovolj je, o Allahov Poslanec! Allah ti bo zagotovo izpolnil, kar ti je obljubil.« Tedaj je Vzvišeni Allah razodel: »Ko ste svojega Gospodarja prosili za pomoč, vam je odgovoril: 'Resnično vas bom podprl s tisoč angeli, ki bodo prihajali drug za drugim.'« (Kur'an, 8:9) Vzvišeni jih je v teh ajetih spomnil, da so prosili svojega Gospodarja za pomoč, ter jim sporočil, da je njihovo prošnjo uslišal in jih podprl z angeli, da bi jim prinesli veselo oznanilo o zmagi in jim vlili mir v srca. Nato je pojasnil, da zmaga ne prihaja od angelov, temveč izključno od Njega. Vzvišeni pravi: »In zmaga je samo od Allaha...« (Kur'an, 3:126) In Vzvišeni pravi: »Allah vam je resnično pomagal pri Bedru, ko ste bili nemočni. Zato se bojte Allaha, da bi Mu bili hvaležni.« (Kur'an, 3:123) Vzvišeni je v tem ajetu pojasnil, da je bil prav On tisti, ki jim je na dan Bedra podelil zmago. Iz tega je jasno, da so orožje, moč, ki jim jo je dal, in angeli, s katerimi jih je podprl, le sredstva, ki vodijo do zmage ter prinašajo veselo oznanilo in pomiritev. Sama zmaga pa ne prihaja od njih, temveč izključno od Allaha. Kako si torej ta avtorica ali kdor koli drug drzne svojo prošnjo za pomoč in prošnjo za zmago usmeriti k Poslancu ﷺ, medtem ko se odvrača od Gospodarja svetov, Lastnika vsega in Tistega, ki je zmožen vsega?!

Ni dvoma, da je to ena najhujših oblik nevednosti, celo ena največjih oblik širka. Zato se mora avtorica iskreno pokesati Vzvišenemu Allahu. Iskreno kesanje pa obsega več pogojev: Prvi: iskreno obžalovanje storjenega. Drugi: popolna opustitev greha. Tretji: trdna odločenost, da se k njemu nikoli več ne vrne, iz poveličevanja Allaha, iskrenosti do Njega, izpolnjevanja Njegove zapovedi in varovanja pred tem, kar je prepovedal. To je pravo in iskreno kesanje. Obstaja pa še četrti pogoj, ki velja takrat, kadar je greh povezan s pravicami ljudi, in sicer: vrnitev pravice njenemu upravičencu ali pridobitev njegovega odpuščanja.

Allah je Svojim sužnjem zapovedal kesanje in jim obljubil, da ga bo sprejel, kakor Vzvišeni pravi: »In vsi se pokesajte Allahu, o verniki, da bi uspeli.« (Kur'an, 24:31) In o kristjanih pravi: »Mar se ne bodo pokesali Allahu in Ga prosili odpuščanja? Allah je Odpuščajoči, Usmiljeni.« (Kur'an, 5:74) In Vzvišeni pravi: »In tisti, ki poleg Allaha ne kličejo drugega boga, ne ubijejo človeka, katerega je Allah prepovedal ubiti, razen po pravici, in ne nečistujejo. Kdor pa to stori, bo deležen kazni. Na Dan vstajenja se mu bo kazen podvojila in v njej bo ponižan ostal večno. Razen tistega, ki se pokesa, veruje in dela dobra dela. Takšnim bo Allah njihova slaba dela zamenjal z dobrimi. Allah pa je Odpuščajoči, Usmiljeni.« (Kur'an, 25:68-70) In Vzvišeni pravi: »On je Tisti, ki sprejema kesanje Svojih sužnjev, odpušča slaba dejanja in ve vse, kar počnete.« (Kur'an, 42:25)

Prav tako je verodostojno preneseno od Allahovega Poslanca ﷺ, da je rekel: »Islam izbriše vse, kar je bilo pred njim, in kesanje izbriše vse, kar je bilo pred njim.«

Te kratke besede sem zapisal zaradi velike nevarnosti širka, ker je to največji greh, iz bojazni, da bi kdo bil zaveden zaradi tega, kar je zapisala ta avtorica, ter zaradi dolžnosti iskrenega nasveta Allahu in Njegovim sužnjem. Prosim Vzvišenega Allaha, naj stori, da bo to koristilo ljudem, izboljša naše stanje in stanje vseh muslimanov, nam vsem podari razumevanje vere in stanovitnost v njej ter nas in vse muslimane obvaruje pred zlom naših duš in slabimi posledicami naših dejanj, On je zares tega zmožen.

Allahov blagoslov in mir naj bosta z Njegovim sužnjem in Poslancem Muhammedom, njegovo družino in njegovimi ashabi.

Tretja poslanica:

Predpis iskanja pomoči pri džinih in šejtanih ter zaobljubljanja njim

Od Abdulaziza ibn Abdullaha ibn Baza vsem muslimanom, ki bodo to prebrali. Naj Allah meni in njim podari, da se trdno držimo Njegove vere in v njej ostanemo stanovitni. Amin.

Mir z vami ter Allahova milost in Njegov blagoslov.

V nadaljevanju: nekateri bratje so me vprašali o tem, kar počnejo nekateri nevedneži, ko kličejo koga drugega poleg Vzvišenega Allaha in pri njem iščejo pomoč v težkih zadevah, kot so klicanje džinov, iskanje pomoči pri njih, zaobljubljanje njim in darovanje žrtev zanje. Med to spadajo tudi besede nekaterih: »O, sedmerica!«, s čimer imajo v mislih sedem poglavarjev džinov: »Zgrabite ga, zlomite mu kosti, spijte njegovo kri, izmaličite ga! O, sedmerica, storite z njim to in to!« Ali besede nekaterih: »Zgrabite ga, o džini poldneva! O džini popoldneva!« Takšne besede so zelo razširjene v nekaterih južnih pokrajinah. K temu spada tudi klicanje mrtvih izmed glasnikov vere, pravičnih in drugih ter klicanje angelov in iskanje pomoči pri njih. Vse to in temu podobno je razširjeno med mnogimi, ki se prištevajo k islamu, zaradi nevednosti in posnemanja tistih, ki so bili pred njimi. Nekateri to celo jemljejo zlahka in se izgovarjajo z besedami: »To nam zgolj uide z jezika; tega v resnici ne mislimo in v to ne verjamemo.«

Vprašal me je tudi o predpisu glede sklepanja zakonske zveze s tistimi, ki so znani po takšnih dejanjih, o njihovih darovanih žrtvah, o opravljanju pogrebne molitve zanje in molitve za njimi ter o verovanju čarovnikom in vedeževalcem kakršen je tisti, ki trdi, da zgolj na podlagi tega, da pogleda nekaj, kar se je dotaknilo bolnikovega telesa – na primer turban, hlače, naglavno ruto in podobno –, pozna bolezen in njene vzroke.

Odgovor: Vsa hvala pripada Allahu. Allahov blagoslov in mir naj bosta z Njegovim Poslancem, po katerem ni več glasnika vere, z njegovo družino, njegovimi ashabi in vsemi, ki se ravnajo po njihovem vodstvu do Sodnega dne.

Vzvišeni Allah je ustvaril ljudi in džine zato, da bi častili samo Njega in nikogar drugega poleg Njega ter da bi izključno Njemu posvečali dove, iskanje pomoči, darovanje žrtev, zaobljube in vsa druga dejanja ibadeta. Zaradi tega je poslal poslance, jim to zapovedal in razodel nebeške Knjige, med katerimi je najveličastnejši Plemeniti Kur'an, da bi to pojasnil, ljudi pozval k temu ter jih posvaril pred širkom in čaščenjem kogar koli drugega poleg Allaha. To je tudi pomen pričevanja: »La ilahe illallah« (Ni drugega resničnega boga razen Allaha), katerega resnični pomen je: »Nihče ni resnično vreden čaščenja razen Allaha.« Te besede zanikajo božanskost in čaščenje vsega, kar se časti poleg Allaha, ter potrjujejo, da čaščenje pripada izključno Njemu in nikomur drugemu izmed vseh ustvarjenih bitij. Na ta pomen kažejo številni dokazi iz Allahove Knjige in Sunneta Njegovega Poslanca ﷺ. Med katerimi so tudi besede Vzvišenega Allaha: »Džine in ljudi sem ustvaril samo zato, da bi Me častili.« (Kur'an, 51:56) In Vzvišeni Allah pravi: »In tvoj Gospodar je odredil, da ne častite nikogar razen Njega...« (Kur'an, 17:23) In Vzvišeni Allah pravi: »In zapovedano jim je bilo le to, da častijo Allaha, da Mu vero iskreno izpovedujejo kot pravoverni...« (Kur'an, 98:5) In Vzvišeni Allah pravi: »In vaš Gospodar je dejal: 'Prosite Me in Jaz vas bom uslišal. Tisti, ki Me zaradi lastnega napuha nočejo častiti, bodo ponižani vstopili v Pekel!'« (Kur'an, 40:60) In Vzvišeni pravi: »In ko te Moji sužnji vprašajo o Meni – Jaz sem resnično blizu. Odgovorim prošnji prosilca, kadar Me prosi...« (Kur'an, 2:186)

Tako je Vzvišeni v teh ajetih pojasnil, da je ustvaril džine in ljudi zato, da bi Ga častili, ter da je Svojim sužnjem v jasnem Kur'anu in po jeziku Poslanca ﷺ določil – torej: zapovedal in naročil –, naj ne častijo nikogar drugega razen svojega Gospodarja.

Vzvišeni je pojasnil, da je dova eden največjih ibadetov, da bo tisti, ki jo zaradi napuha opusti, vstopil v Ogenj, ter Svojim sužnjem zapovedal, naj kličejo samo Njega. Sporočil je tudi, da je blizu in da usliši njihove dove. Zato so vsi sužnji dolžni svoje dove posvečati izključno svojemu Gospodarju, saj je dova ena izmed oblik ibadeta, zaradi katere so bili ustvarjeni in jim je bila zapovedana. Nato Vzvišeni pravi: »Reci: Moje molitve, moji obredi, moje življenje in moja smrt so resnično posvečeni Allahu, Gospodarju vseh svetov, ki nima družabnika. To mi je bilo zapovedano in jaz sem prvi med muslimani.'« (Kur'an, 6:162-163)

Allah je Svojemu Poslancu ﷺ zapovedal, naj ljudi obvesti, da so njegova molitev, njegovi obredi – to je darovanje žrtev –, njegovo življenje in njegova smrt posvečeni Allahu, Gospodarju svetov, ki nima družabnika. Iz tega izhaja, da kdor daruje žrtev komu drugemu poleg Allaha, Allahu pripisuje družabnika, prav tako kakor tisti, ki moli komu drugemu poleg Allaha. Allah je namreč molitev in darovanje žrtev omenil skupaj ter sporočil, da sta namenjena izključno Njemu, ki nima družabnika. Kdor torej daruje žrtev komu drugemu poleg Allaha, bodisi džinom, angelom, mrtvim ali komu drugemu, da bi se jim s tem približal, je kakor tisti, ki moli komu drugemu poleg Allaha. V verodostojnem hadisu je Poslanec ﷺ rekel: »Allah je preklel tistega, ki daruje žrtev komu drugemu poleg Allaha.« Imam Ahmed je z dobro verigo prenašalcev zabeležil od Tarika ibn Šihaba, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Dva človeka sta šla mimo ljudstva, ki je imelo malika. Nihče ni smel iti mimo njega, ne da bi mu nekaj daroval. Enemu od njiju so rekli: 'Daruj.' Odgovoril je: 'Nimam ničesar, kar bi lahko daroval.' Rekli so: 'Daruj, pa čeprav muho.' Tako je daroval muho, zato so ga pustili oditi in je vstopil v Ogenj. Drugemu so rekli: 'Daruj.' Odgovoril je: 'Nikomur ne bom daroval ničesar poleg Vzvišenega Allaha.' Zato so ga usmrtili z obglavljenjem in je vstopil v Džennet.«

Če je torej tisti, ki se maliku ali čemu podobnemu približa z darovanjem muhe ali česa podobnega, malikovalec, ki si zasluži vstop v Ogenj, kaj šele tisti, ki kliče džine, angele in evlije! Kaj šele tisti, ki pri njih išče pomoč, se jim zaobljublja in se jim približuje z darovanjem žrtev v upanju, da bodo obvarovali njegovo premoženje, ozdravili bolnika ali zaščitili njegove živali in pridelke! In kaj šele tisti, ki vse to počne iz strahu pred zlom džinov ali česa podobnega! Brez dvoma je tisti, ki počne to in podobna dejanja, še bolj upravičeno malikovalec in si še bolj zasluži vstop v Ogenj kakor tisti človek, ki je maliku daroval muho.

Med dokazi o tem so tudi besede Vzvišenega Allaha: »Resnično smo ti razodeli Knjigo (o, Muhammed) z resnico, zato časti Allaha, iskreno Mu izpovedujoč vero. Mar ne pripada iskrena predanost v veri zgolj Allahu?! Tisti, ki so si namesto Njega vzeli druge zaščitnike pravijo: “Častimo jih samo zato, da bi nas še bolj približali Allahu.” Resnično bo Allah razsodil med njimi glede tega, v čem se razhajajo. Allah zagotovo ne vodi na Pravo pot lažnivcev in nevernikov.« (Kur'an, 39: 1–3), In Vzvišeni pravi: »In poleg Allaha častijo tisto, kar jim ne more niti škoditi niti koristiti, ter govorijo: 'To so naši priprošnjiki pri Allahu.' Reci: 'Ali boste Allaha obveščali o nečem, česar ne pozna ne v nebesih ne na zemlji?' Slavljen in Vzvišen je On nad tem, kar Mu pripisujejo za družabnike.« (Kur'an, 10:18)

Vzvišeni Allah v teh dveh ajetih pojasnjuje, da so si mnogobožci poleg Njega jemali zaščitnike izmed ustvarjenih bitij ter jih častili skupaj z Njim s strahom, upanjem, darovanjem žrtev, zaobljubami, dovami in podobnim, trdeč, da bodo ti zaščitniki tiste, ki jih častijo, približali Allahu in pri Njem posredovali zanje. Nato jih je Vzvišeni Allah postavil na laž, pojasnil zmotnost njihovega početja, jih poimenoval lažnivce, nevernike in mnogobožce ter Samega Sebe poveličal nad njihovim pripisovanjem družabnikov. Vzvišeni Allah pravi: »...Slavljen in Vzvišen je On nad tem, kar Mu pripisujejo za družabnike.« (Kur'an, 16:1) Iz tega je razvidno, da tisti, ki si za posrednika vzame angela, glasnika vere, džina, drevo ali kamen ter se nanj obrača z dovami poleg Allaha, pri njem išče pomoč, se mu približuje z zaobljubami in darovanjem žrtev v upanju na njegovo posredovanje pri Allahu in da bi ga približal Njemu, ali v upanju na ozdravitev bolnika, obvarovanje premoženja, varno vrnitev odsotnega ali kaj podobnega, s tem pade v ta veliki širk in hudo pogubo, o kateri Vzvišeni Allah pravi: »Resnično Allah ne bo odpustil, da se Mu pripisujejo družabniki, odpušča pa vse, kar je manj od tega, komur hoče. Kdor Allahu pripisuje družabnike, si je resnično izmislil velik greh.« (Kur'an, 4:48) In Vzvišeni pravi: »Tistemu, ki Allahu pripisuje družabnike, bo Allah prepovedal Džennet, njegovo prebivališče pa bo Ogenj. Krivičnežem pa ne bo nikogar, ki bi jim pomagal!« (Kur'an, 5:72)

Posredovanje (šefat) bo na Sodnem dnevu pripadlo le pripadnikom tevhida in čistega verovanja, ne pa mnogobožcem. Ko so Allahovega Poslanca ﷺ vprašali: »O Allahov Poslanec, kdo bo najsrečnejši med ljudmi zaradi tvojega posredovanja?«, je odgovoril: »Tisti, ki iskreno iz srca izreče: 'La ilahe illallah' (Ni drugega resničnega boga razen Allaha).« Poslanec ﷺ je prav tako rekel: »Vsak glasnik vere je imel uslišano dovo, zato je vsak izmed njih svojo dovo izkoristil že na tem svetu. Jaz pa sem svojo dovo prihranil kot posredovanje za svoj ummet na Sodnem dnevu. To posredovanje bo, inšallah, doseglo vsakogar iz mojega ummeta, ki bo umrl, ne da bi Allahu karkoli pripisoval za družabnika.«

Prvi malikovalci so verjeli, da je Allah njihov Gospodar, Stvarnik in Oskrbovalec, na glasnike vere, evlije, angele, drevesa, kamne in podobno pa so se obračali v upanju na njihovo posredovanje pri Allahu in na to, da bi jih približali Njemu, kot je bilo že pojasnjeno v prejšnjih ajetih. Allah jih zaradi tega ni opravičil, temveč je v Svoji Veličastni Knjigi obsodil njihovo ravnanje, jih poimenoval za nevernike in malikovalce ter postavil na laž njihovo trditev, da jih ta božanstva posredujejo pri Allahu in jih približujejo Njemu. Tudi Allahov Poslanec ﷺ jih ni opravičil, temveč se je bojeval proti njim zaradi tega širka, dokler ibadeta ne bi posvetili izključno Allahu, ravnajoč v skladu z besedami Vzvišenega: »In bojujte se proti njim, dokler ne bo več preganjanja in dokler vera ne bo pripadala samo Allahu...« (Kur'an, 2:193) Prav tako je Poslanec ﷺ rekel: »Zapovedano mi je bilo, da se bojujem proti ljudem, dokler ne pričajo, da ni drugega resničnega boga razen Allaha in da je Muhammed Allahov Poslanec, opravljajo molitev in dajejo zekat. Ko bodo to storili, bodo pred menoj zaščitili svoja življenja in svoje premoženje, razen po pravici islama, njihov obračun pa bo pri Allahu.« Pomen besed Allahovega Poslanca ﷺ: »Dokler ne pričajo, da ni drugega resničnega boga razen Allaha,« je: da častijo izključno Allaha in nikogar drugega poleg Njega.

Malikovalci so se bali džinov in se zatekali k njim. O tem je Vzvišeni Allah razodel: »In bili so med ljudmi takšni, ki so se zatekali k džinom, pa so jim ti le še povečali strah.« (Kur'an, 72:6) Učenjaki tefsirja o tem plemenitem ajetu pravijo, da je pomen Njegovih besed: »...pa so jim ti le še povečali strah« groza in strah; kajti džini se prevzamejo in postanejo ošabni, ko vidijo, da se ljudje zatekajo k njim. Zato jim še povečajo strah in grozo, da bi jih ljudje še bolj častili in se zatekali k njim.

Allah pa je muslimanom namesto tega zapovedal, naj iščejo zatočišče pri Njem in pri Njegovih popolnih besedah. Vzvišeni Allah pravi: »In če te od šejtana doleti skušnjava, se zateci k Allahu. Resnično je On Vseslišni, Vsevedni.« (Kur'an, 7:200) In pravi: »Reci: 'Zatekam se h Gospodu svita.'« Prav tako je verodostojno preneseno od Allahovega poslanca ﷺ, da je rekel: »Kdor se ustavi na nekem kraju in reče: 'Zatekam se k Allahovim popolnim besedam pred zlom tistega, kar je ustvaril,' mu ne bo nič škodovalo, dokler ne odide s tistega kraja.«

Iz prej navedenih ajetov in hadisov je vsakomur, ki išče odrešitev, želi ohraniti svojo vero in se obvarovati širka, tako velikega kot majhnega, jasno, da navezanost na mrtve, angele, džine in druga ustvarjena bitja, obračanje nanje z dovami, iskanje zatočišča pri njih in podobno spada med dejanja malikovalcev iz časa džahilijeta (predislamskega obdobja) ter predstavlja eno najhujših oblik širka Vzvišenemu Allahu. Zato je takšna dejanja obvezno opustiti, se jih skrbno varovati, drug drugemu svetovati, naj jih opustimo, ter grajati tistega, ki jih počne.

Kdor pa je med ljudmi znan po teh dejanjih širka, z njim ni dovoljeno skleniti zakonske zveze, niti jesti mesa živali, ki jo je žrtvoval, niti opravljati pogrebne molitve zanj, niti opravljati molitve za njim, vse dokler se iskreno ne pokesa Allahu, opusti ta dejanja ter svojo dovo in ibadet ne posveti izključno Allahu. Dova je namreč ibadet, pravzaprav njegovo bistvo, kot je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Dova je ibadet.« V drugi različici hadisa se od njega ﷺ prenaša, da je rekel: »Dova je srž ibadeta.« Kar zadeva poroko z mnogobožci, Vzvišeni Allah pravi: »Ne poročajte se z mnogobožkami, dokler ne postanejo vernice; verna sužnja je zagotovo boljša od mnogobožke, četudi vam je ta všeč. In ne poročajte vernic z mnogobožci, dokler ne postanejo verniki; veren suženj je zagotovo boljši od mnogobožca, četudi vam je ta všeč. Oni pozivajo v Ogenj, Allah pa s Svojim dovoljenjem poziva v Džennet in k odpuščanju ter ljudem pojasnjuje Svoja znamenja, da bi se opomnili.« (Kur'an, 2:221) Vzvišeni Allah muslimanom prepovedal poroko z mnogobožkami, ki častijo malike, džine, angele in drugo, vse dokler ne začnejo verovati, iskreno častiti samo Allaha, verjeti Allahovemu Poslancu ﷺ v to, kar je prinesel, ter slediti njegovi poti. Prav tako je prepovedal poročati muslimanke z mnogobožci, vse dokler ne začnejo verovati, iskreno častiti samo Allaha, verjeti Allahovemu Poslancu ﷺ in mu slediti.

Vzvišeni je tudi pojasnil, da je verna sužnja boljša od svobodne mnogobožke, četudi s svojo lepoto in lepim govorom očara tistega, ki jo gleda in posluša, ter da je veren suženj boljši od svobodnega mnogobožca, četudi s svojo lepoto, zgovornostjo, pogumom in podobnim očara tistega, ki ga gleda in posluša. Nato je pojasnil razlog za to prednost z besedami Vzvišenega: »...Oni pozivajo v Ogenj...« (Kuran, 2:221) S tem so mišljeni mnogobožci in mnogobožke, saj s svojimi besedami, dejanji, vedenjem in značajem pozivajo v Ogenj, verniki in vernice pa s svojim značajem, dejanji in vedenjem pozivajo v Džennet. Kako bi si torej eni in drugi mogli biti enaki!

Kar zadeva opravljanje pogrebne molitve za mnogobožce, Vzvišeni Allah o hinavcih pravi: »In nikoli ne opravi pogrebne molitve za nobenega izmed njih, ki umre, niti ne stoj ob njegovem grobu. Zares niso verovali v Allaha in Njegovega Poslanca ter so umrli kot nepokorni.« (Kur'an, 9:84) Vzvišeni je v tem plemenitem ajetu pojasnil, da se za hinavca in nevernika ne opravlja pogrebne molitve zaradi njunega neverstva v Allaha in Njegovega Poslanca. Prav tako se ne opravlja molitve za njima in se ju ne postavlja za imama muslimanom zaradi njunega neverstva in nezanesljivosti, zaradi velikega sovraštva, ki ga gojita do muslimanov, ter zato, ker ne spadata med tiste, ki častijo Allaha; kajti neverstvo in širk izničita vsa dobra dejanja. Allaha prosimo, naj nas pred tem obvaruje. Kar zadeva uživanje mesa živali, ki so jih zaklali mnogobožci, Vzvišeni Allah pojasnjuje prepoved uživanja mesa poginulih živali in živali, ki jih zakoljejo mnogobožci: »In ne jejte tistega, pri čemer ni bilo omenjeno Allahovo ime, saj je to nepokorščina. Šejtani navdihujejo svoje zaveznike, da bi se prepirali z vami. Če se jim boste pokorili, boste postali mnogobožci.« (Kur'an, 6:121) Zato je Vzvišeni Allah muslimanom prepovedal uživanje mesa poginulih živali in živali, ki jih zakolje mnogobožec, saj je mnogobožec nečist, njegova zaklana žival pa ima enak predpis kot poginula žival, četudi ob zakolu izgovori Allahovo ime. Takšno izgovarjanje Allahovega imena namreč ni veljavno in nima nobenega učinka, saj je to dejanje ibadeta, širk pa izniči vsa dejanja ibadeta in jih naredi neveljavna, vse dokler se mnogobožec iskreno ne pokesa Vzvišenemu Allahu. Vendar pa je Vzvišeni Allah glede Ljudi Knjige naredil izjemo. Vzvišeni pravi: »...Hrana tistih, ki jim je bila dana Knjiga, vam je dovoljena in vaša hrana je dovoljena njim...« (Kur'an, 5:5) To zato, ker pripadajo nebeški veri in trdijo, da sledijo Mojzesu in Jezusu, čeprav glede tega lažejo. Allah pa je njihovo vero razveljavil, potem ko je k vsem ljudem poslal Muhammeda ﷺ. Kljub temu je Vzvišeni Allah zaradi Svoje modrosti dovolil hrano Ljudi Knjige in poroko z njihovimi ženskami, razloge za to in modrost te izjeme pa so pojasnili učenjaki. Drugače pa velja za mnogobožce, ki častijo malike, mrtve, glasnike vere, evlije in druge, saj njihova vera nima nobene osnove, temveč je že v samem temelju nična. Zato je žival, ki jo zakolje kdo izmed njih, enaka poginuli živali in njenega mesa ni dovoljeno uživati.

Če kdo svojemu sogovorniku reče: »Džin te je zadel«, »Džin te je vzel«, »Šejtan te je odnesel« ali kaj podobnega, potem to spada med žaljenje in zmerjanje, kar med muslimani ni dovoljeno, tako kot tudi vse druge oblike žaljenja in zmerjanja. To samo po sebi ne pomeni širka, razen če tisti, ki to izreče, verjame, da džini ali kdo drug lahko vplivajo na ljudi brez Allahovega dovoljenja in Njegove volje. Kdor namreč tako verjame glede džinov ali katerih koli drugih ustvarjenih bitij, postane zaradi takšnega prepričanja nevernik, saj je Vzvišeni Allah Lastnik vsega in ima moč nad vsem. On je Tisti, ki daje korist in povzroča škodo, in nič se ne zgodi brez Njegovega dovoljenja, Njegove volje in Njegove predhodne odredbe. Zato je Vzvišeni Allah Svojemu Poslancu ﷺ ukazal, naj ljudi pouči o tem veličastnem temelju: »Reci: 'Ni v moji moči, da bi sebi prinašal korist ali škodo, razen tistega, kar hoče Allah. Če bi imel znanje o stvareh, ki so ljudem skrite, bi si nakopal veliko dobrega in ne bi me doletelo nobeno zlo. Jaz sem samo svarilec in prinašalec veselih novic ljudem, ki verujejo.'« (Kur'an, 7:188) Če torej prvak vseh stvaritev in najboljši med njimi, naj bosta Allahov mir in blagoslov z njim, sam sebi ne more prinesti koristi niti odvrniti škode, razen če tako hoče Allah, kako bi to mogel kdo drug izmed ustvarjenih bitij?! Ajetov s tem pomenom pa je veliko.

Kar pa zadeva obiskovanje prerokovalcev, sleparjev, astrologov in njim podobnih, ki trdijo, da poznajo nevidno, je to zavržno dejanje, ki ni dovoljeno. Verjeti njihovim trditvam pa je še hujše in še bolj zavržno, saj spada med oblike kufra (nevere). Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Kdor obišče vedeževalca in ga vpraša o čemerkoli, mu štirideset dni ne bo sprejeta molitev.« (Zabeležil ga je Muslim v svojem Sahihu) Prav tako Muslim v svojem Sahihu od Muavije bin El-Hakema Es-Sulemija, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da: »je Allahov Poslanec ﷺ prepovedal obiskovanje vedeževalcev in njihovo spraševanje.«

Prav tako avtorji Sunenov od Allahovega Poslanca ﷺ prenašajo, da je rekel: »Kdor obišče vedeževalca in verjame temu, kar govori, je zanikal to, kar je bilo razodeto Muhammedu ﷺ.« Hadisov s tem pomenom je veliko. Zato se morajo muslimani varovati obiskovanja vedeževalcev, prerokovalcev in vseh drugih sleparjev, ki trdijo, da poznajo nevidno, ter zavajajo muslimane, bodisi pod pretvezo zdravilstva ali kako drugače. K temu nas zavezuje prepoved Allahovega Poslanca ﷺ in njegovo svarjenje pred takšnimi ljudmi. Sem spada tudi to, kar nekateri pod pretvezo medicine trdijo o zadevah nevidnega. Ko tak človek povoha bolnikov turban, bolničino naglavno ruto ali kaj podobnega, reče: »Ta bolnik« ali »ta bolnica je storil/a to in to.« Gre za trditve o nevidnem, na katere bolnikov turban ali podobni predmeti nikakor ne morejo kazati. Njihov namen je zgolj zavajati ljudi, da bi verjeli, da obvlada medicino ter pozna bolezni in njihove vzroke. Včasih tak človek predpiše tudi kakšno zdravilo, nato pa se zgodi, da bolnik po Allahovi odredbi ozdravi, ljudje pa zmotno mislijo, da je ozdravel zaradi njegovega zdravila. Včasih pa bolezen povzročijo džini ali šejtani, ki služijo takšnemu lažnemu zdravilcu in mu razkrivajo nekatere stvari iz nevidnega sveta, do katerih imajo dostop. Ta se zanaša nanje in jih zadovoljuje z različnimi oblikami čaščenja, ki jim ustrezajo, zato bolnika zapustijo in prenehajo z nadlegovanjem, ki so mu ga povzročali. To je dobro znano glede džinov, šejtanov in tistih, ki jih uporabljajo.

Prav tako se morajo muslimani tega varovati, drug drugemu priporočati, naj se temu izogibajo, se zanašati na Vzvišenega Allaha in Mu zaupati v vseh zadevah. Ni pa nič narobe z uporabo šeriatske rukje, dovoljenih zdravil ter z zdravljenjem pri zdravnikih, ki bolnika pregledajo in njegovo bolezen ugotovijo na podlagi oprijemljivih in razumnih metod. Verodostojno je preneseno od Allahovega Poslanca ﷺ, da je rekel: »Allah ni poslal nobene bolezni, ne da bi zanjo poslal tudi zdravilo. Pozna ga, kdor ga pozna, in ne pozna ga, kdor ga ne pozna.« Allahov Poslanec ﷺ je prav tako rekel: »Za vsako bolezen obstaja zdravilo. Ko se najde pravo zdravilo za bolezen, bolnik ozdravi z Allahovim dovoljenjem.« In rekel: »Allahovi sužnji, zdravite se, vendar se ne zdravite s prepovedanim.« Hadisov s tem pomenom je veliko.

Prosimo Vzvišenega Allaha, naj izboljša stanje vseh muslimanov, ozdravi njihova srca in telesa vsakega zla, jih združi na pravi poti ter nas in njih obvaruje zavajajočih preizkušenj ter pokorščine šejtanu in njegovim zaveznikom. On je nad vsem zmožen in ni moči niti sile razen pri Vzvišenem Allahu.

Allahov mir in blagoslov naj bosta z Njegovim sužnjem in Poslancem Muhammedom, z njegovo družino in njegovimi ashabi.

Četrta poslanica:

Predpis čaščenja z novotarskimi zikri in zikri, ki vsebujejo širk

Od Abdulaziza ibn Abdullaha ibn Baza spoštovanemu bratu (...), naj mu Allah nakloni uspeh v vsakem dobrem. Amin.

Mir z vami ter Allahova milost in Njegovi blagoslovi.

Prejel sem vaše cenjeno pismo – naj vas Allah poveže s Svojim vodstvom – in obvestilo, ki ga vsebuje, da so v vašem kraju ljudje, ki se oklepajo določenih zikrov, za katere Allah ni razodel nobenega dokaza. Nekateri od teh zikrov so novotarski, drugi pa vsebujejo širk, pripisujejo pa jih vladarju pravovernih Aliju ibn Ebi Talibu, naj bo Allah zadovoljen z njim, in drugim. Te zikre recitirajo na srečanjih zikra ali v mošejah po akšamski molitvi in trdijo, da se z njimi približujejo Allahu, kot na primer z besedami: »Zavoljo Allaha, o Allahovi izbranci, pomagajte nam z Allahovo pomočjo in bodite nam v pomoč pri Allahu.« In pravijo: »O prvaki, o gospodje, odzovite se, o vi, ki nam nudite pomoč, in posredujte za nas pri Allahu. Ta vaš suženj stoji pred vami, vztraja pred vašimi vrati in se boji svojih pomanjkljivosti. Pomagaj nam, o Allahov Poslanec! Nimam nikogar drugega razen vas, h komur bi šel. Pri vas se doseže želeno in vi ste Allahovi izbranci. Pri Hamzi, prvaku šehidov – kdor izmed vas nam lahko pomaga, naj nam pomaga. Pomagaj nam, o Allahov Poslanec!« In kakor pravijo: »O Allah, blagoslovi tistega, ki si ga naredil za vzrok razkritja Tvojih skrivnosti veličastne moči in izžarevanja luči Tvoje milosti, tako da je postal zastopnik Božanske prisotnosti in namestnik Tvojih bistvenih skrivnosti.«

Seznanjen sem bil tudi z vašo željo po pojasnilu, kaj od tega je novotarija in kaj širk ter ali je veljavna molitev za imamom, ki izgovarja takšno prošnjo.

Odgovor: Vsa hvala pripada samo Allahu, blagoslov in mir pa naj bosta s tistim, po katerem ne bo več nobenega glasnika vere, z njegovo družino in ashabi ter z vsemi, ki sledijo njegovemu vodstvu vse do Sodnega dne.

Vedi – naj ti Allah nakloni uspeh –, da je Vzvišeni Allah ustvaril stvarstva in poslal poslance, mir in blagoslov z njimi, samo zato, da bi častili izključno Njega, Mu nikogar ne bi pridruževali in ne bi častili ničesar drugega razen Njega, kakor Vzvišeni pravi: »Džine in ljudi sem ustvaril samo zato, da bi Me častili.« (Kur'an, 51:56)

Ibadet oziroma čaščenje – kot je bilo že pojasnjeno – pomeni pokoravanje Vzvišenemu Allahu in Njegovemu Poslancu Muhammedu ﷺ, tako da človek izpolnjuje njune zapovedi in se izogiba njunim prepovedim, veruje v Allaha in Njegovega Poslanca, vsa svoja dejanja iskreno posveča Allahu ter Mu izkazuje popolno ljubezen, ponižnost in predanost. Vzvišeni pravi: »Tvoj Gospodar je zapovedal, da ne častite nikogar razen Njega...« (Kur'an, 17:23) To pomeni, da je ukazal in zapovedal, naj častijo samo Njega. In Vzvišeni pravi: »Vsa hvala pripada Allahu, Gospodarju vseh svetov. Najbolj Milostnemu, Najbolj Usmiljenemu. Vladarju Sodnega dne. Samo Tebe častimo in samo od Tebe pomoč iščemo. (Kur'an, 1:2-5) Vzvišeni Allah je s temi ajeti pojasnil, da je edino On vreden čaščenja in da se pomoč išče izključno pri Njem. Vzvišeni pravi: »Resnično smo ti razodeli Knjigo (o, Muhammed) z resnico, zato časti Allaha, iskreno Mu izpovedujoč vero. Mar ne pripada iskrena predanost v veri zgolj Allahu?!...« (Kur'an, 39: 2–3) In Vzvišeni pravi: »Zato kličite Allaha, iskreno predani Njemu v veri, četudi neverniki to sovražijo.« (Kur'an, 40:14) In Vzvišeni pravi: »Džamije (mošeje) pripadajo Allahu, zato ne molite nikogar poleg Njega.« (Kur'an, 72:18) Številni ajeti govorijo o tem in vsi potrjujejo, da je čaščenje treba nameniti izključno Allahu.

Znano je, da vse vrste dove sodijo med oblike čaščenja, zato človek ne sme prositi nikogar drugega razen svojega Gospodarja niti iskati pomoči ali rešitve v stiski pri kom drugem razen pri Njem. Tako ravna v skladu s temi plemenitimi ajeti in drugimi besedili z enakim pomenom. Iz tega pa so izvzete običajne življenjske zadeve in stvarne okoliščine, v katerih lahko pomaga živa in prisotna oseba, saj takšna pomoč ne spada med čaščenje. Verska besedila in soglasje učenjakov namreč potrjujejo, da je dovoljeno poiskati pomoč pri živem in sposobnem človeku v običajnih zadevah, ki jih je zmožen opraviti. Tako ga je na primer dovoljeno prositi ali poklicati na pomoč, da bi odvrnil nevarnost, ki jo predstavlja njegov otrok, služabnik, pes ali kaj podobnega. Prav tako je dovoljeno poiskati pomoč pri živem, prisotnem in sposobnem človeku ali pri nekom, ki je odsoten, če se za to uporabijo običajna stvarna sredstva, kot so pisna sporočila in podobno, denimo pri gradnji hiše, popravilu avtomobila ali drugih podobnih opravilih. Med to spada tudi, da človek v borbi in vojni pokliče svoje soborce na pomoč, ter druge podobne primere Prav tako med takšne primere sodijo tudi besede Vzvišenega Allaha v pripovedi o Musi (Mojzesu), mir in blagoslov z njim: »… Tedaj ga je tisti, ki je bil iz njegovega ljudstva, poklical na pomoč proti tistemu, ki je bil izmed njegovih sovražnikov…« (Kur'an, 28:15)

Kar pa zadeva iskanje pomoči pri mrtvih, džinih, angelih, drevesih in kamnih, to predstavlja veliki širk in je po svoji naravi enako ravnanju prvih malikovalcev z njihovimi božanstvi, kot so El-Lat, El-Uzza in druga. Enako velja za iskanje pomoči in podpore pri živih, za katere verjamejo, da so Allahovi varovanci (evlije), v zadevah, ki jih zmore le Allah, kot so ozdravitev bolnikov, vodenje ljudi na pravo pot, vstop v Džennet, rešitev pred Ognjem in podobno.

Predhodno navedeni ajeti ter vsi drugi ajeti in hadisi z enakim pomenom jasno kažejo, da je srca v vseh zadevah treba usmerjati k Allahu in ibadet iskreno posvečati samo Njemu, saj so bili ljudje za to ustvarjeni in jim je bilo to tudi zapovedano, kot je bilo že pojasnjeno v prejšnjih ajetih. Vzvišeni Allah pravi: »Častite Allaha in ne jemljite za boga ničesar poleg Njega...« (Kur'an, 4:36) In Vzvišeni pravi: »In zapovedano jim je bilo le to, da častijo Allaha in Mu vero iskreno izpovedujejo...« (Kur'an, 98:5) V hadisu Muaza, naj bo Allah zadovoljen z njim, je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Allahova pravica nad Svojimi sužnji je, da Ga častijo in Mu ničesar ne pripisujejo za družabnika.« (Buhari in Muslim) V hadisu Ibn Mesuda, naj bo Allah zadovoljen z njim, je Allahov Poslanec ﷺ prav tako rekel: »Kdor umre, medtem ko poleg Allaha kliče koga drugega, bo vstopil v Ogenj.« (Buhari) V obeh Sahihih se od Ibn Abbasa, naj bo Allah zadovoljen z obema, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ, ko je poslal Muaza v Jemen, rekel: »Prihajaš k ljudem izmed Ljudi Knjige, zato naj bo prvo, k čemur jih povabiš, pričevanje, da ni drugega resničnega boga razen Allaha.« V drugi različici hadisa: »Povabi jih k pričevanju, da ni drugega resničnega boga razen Allaha in da sem jaz Allahov Poslanec.« V Buharijevi različici pa je navedeno: »Naj bo prvo, k čemur jih pozoveš, da ibadet posvečajo izključno Allahu.« V Sahihu imama Muslima se od Tarika ibn Ešjema El-Ešdžeija, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor izreče: 'La ilahe illallah' (Ni drugega resničnega boga razen Allaha) in zavrne vse, kar se časti poleg Allaha, sta njegovo življenje in premoženje nedotakljiva, njegov obračun pa je pri Vzvišenem Allahu.« Hadisov s tem pomenom je veliko.

Ta tevhid je temelj islama, osnova verovanja, bistvo vere in najpomembnejša dolžnost. Prav zaradi njega je Allah ustvaril džine in ljudi ter poslal vse glasnike vere, naj bosta Allahov mir in blagoslov z njimi, kakor kažejo že prej navedeni ajeti. Med njimi so tudi besede Vzvišenega Allaha: »Džine in ljudi sem ustvaril samo zato, da bi Me častili.« (Kur'an, 51:56) Dokaz za to so tudi besede Vzvišenega Allaha: »Vsakemu ljudstvu smo poslali poslanca: 'Častite Allaha in se izogibajte tagutu.'« (Kuran, 16:36) In Vzvišeni Allah pravi: »Pred teboj nismo poslali nobenega Poslanca, ne da bi mu razodeli: 'Ni drugega resničnega boga razen Mene, zato Me častite.'« (Kur'an, 21:25) Vzvišeni Allah o Nuhu, Hudu, Salihu in Šuajbu, Allahov mir in blagoslov z njimi, pripoveduje, da so svojemu ljudstvu govorili: »Častite Allaha, vi nimate drugega boga razen Njega.« (Kur'an, 7:59) To je bil poziv vseh poslancev, kakor kažeta že prej navedena ajeta. Tudi sovražniki poslancev so priznavali, da so jih poslanci pozivali k temu, naj častijo izključno Allaha in opustijo čaščenje božanstev poleg Njega. Tako Vzvišeni Allah v zgodbi o ljudstvu Ad pripoveduje, da so Hudu, Allahov mir in blagoslov z njim, rekli: »Ali si prišel k nam, da bi častili samo Allaha in opustili to, kar so častili naši predniki?« (Kur'an, 7:70) Vzvišeni Allah prav tako o Kurejših pripoveduje, kako so se odzvali, ko jih je Poslanec Muhammed ﷺ pozval, naj častijo izključno Allaha in opustijo čaščenje angelov, malikov, dreves in vsega drugega, kar so častili poleg Njega: »Ali je iz vseh bogov naredil enega samega Boga? To je resnično čudna stvar.« (Kur'an, 38:5) Vzvišeni Allah o njih prav tako pravi: »Ko jim je bilo rečeno: 'Ni drugega resničnega boga razen Allaha', so se prevzetno odzvali. In govorili so: 'Ali naj zaradi norega pesnika zapustimo naša božanstva?'« (Kur'an, 37:35–36) Ajetov s tem pomenom je veliko.

Iz ajetov in hadisov, ki smo jih navedli, postane jasno – naj Allah mene in tebe obdari z razumevanjem vere in spoznanjem pravice Gospodarja svetov –, da vse te dove in oblike iskanja pomoči, ki si jih omenil v svojem vprašanju, spadajo med oblike velikega širka. Predstavljajo namreč čaščenje nekoga drugega poleg Allaha ter prošnjo mrtvim in odsotnim za tisto, kar zmore samo Allah. Takšno ravnanje pa je celo hujše od širka prvih mnogobožcev, saj so ti pripisovali Allahu družabnike le v času blagostanja. Ko pa so se znašli v stiski, so svoje čaščenje iskreno posvetili samo Allahu, saj so vedeli, da jih lahko iz nje reši samo On. O tem Vzvišeni Allah v Svoji Jasni Knjigi pravi: »Ko se vkrcajo na ladjo, iskreno in predano kličejo samo Allaha. Ko pa jih On reši na kopno, Mu znova pripisujejo družabnike.« (Kur'an, 29:65) Vzvišeni Allah jih v drugem ajetu prav tako nagovarja z besedami: »Ko vas na morju doleti stiska, izginejo vsi, ki jih kličete poleg Njega. Ko pa vas reši na kopno, se odvrnete. Človek je resnično nehvaležen.« (Kur'an, 17:67)

Če kdo izmed teh poznejših mnogobožcev reče: »Mi ne verjamemo, da nam oni sami po sebi koristijo, zdravijo naše bolnike, prinašajo korist ali povzročajo škodo. Od njih želimo le, da pri Allahu posredujejo za nas,«

mu odgovorimo: Prav to je bil namen prvih malikovalcev. Tudi oni niso verjeli, da njihova božanstva sama po sebi ustvarjajo, oskrbujejo, koristijo ali škodujejo. To jasno potrjuje tisto, kar je o njih razodel Vzvišeni Allah v Kur'anu. Želeli so le njihovo posredovanje, njihov ugled pri Allahu in to, da bi jih približali Njemu, kakor Vzvišeni Allah pravi: »In namesto Allaha častijo tisto, kar jim ne more ne škoditi, ne koristiti, in pravijo: 'To so naši zagovorniki pri Allahu.‘« (Kur'an, 10:18) Na to jim je Vzvišeni Allah odgovoril z besedami: »... Reci: 'Mar obveščate Allaha o tem, česar On ne ve ne v nebesih, ne na zemlji?' Slavljen je On in visoko nad tem, kar oni poleg Njega častijo!« (Kur'an, 10:18) S tem je Vzvišeni pojasnil, da ne pozna nobenega zagovornika ne v nebesih ne na zemlji, ki bi pri Njem posredoval na način, kakor verjamejo mnogobožci. Kar pa Allah ne ve, da obstaja, tega sploh ni, saj Njemu, Vzvišenemu, ni nič skrito. In Vzvišeni pravi: »Razodetje Knjige je od Allaha, Vsemogočnega, Modrega. Resnično smo ti razodeli Knjigo (o, Muhammed) z resnico, zato časti Allaha in Mu iskreno posvečaj svojo vero. Mar ne pripada iskrena predanost v veri zgolj Allahu?! Tisti, ki so si namesto Njega vzeli druge zaščitnike pravijo: 'Častimo jih samo zato, da bi nas še bolj približali Allahu.' Resnično bo Allah razsodil med njimi glede tega, v čem se razhajajo. Allah zagotovo ne vodi na Pravo pot lažnivcev in nevernikov.« (Kur'an, 39: 1–3)

Pomen besede vera (din) v tem ajetu je ibadet oziroma čaščenje. To pomeni pokornost Allahu in Njegovemu Poslancu ﷺ, kakor je bilo že pojasnjeno. Vanj spadajo dova, iskanje pomoči, strah, upanje, žrtvovanje, zaobljube, prav tako pa tudi molitev, post in vsa druga dejanja, ki sta jih zapovedala Allah in Njegov Poslanec ﷺ. Vzvišeni je s tem pojasnil, da ibadet pripada izključno Njemu in da so Mu ga Njegovi sužnji dolžni iskreno posvečati. Njegova zapoved Poslancu ﷺ, naj Mu iskreno posveča ibadet, namreč velja tudi za vse pripadnike tega ummeta.

Nato Vzvišeni Allah o nevernikih pravi: »Tisti, ki so si namesto Njega vzeli druge zaščitnike pravijo: 'Častimo jih samo zato, da bi nas še bolj približali Allahu.'« (Kur'an, 39:3) Na to jim je Vzvišeni Allah odgovoril z besedami: »...Resnično bo Allah razsodil med njimi glede tega, v čem se razhajajo. Allah zagotovo ne vodi na Pravo pot lažnivcev in nevernikov.« (Kur'an, 39:3) Vzvišeni Allah v tem plemenitem ajetu pojasnjuje, da so neverniki častili zaščitnike poleg Njega samo zato, ker so verjeli, da jih bodo približali Allahu. To pa je bil namen nevernikov tako v preteklosti kot tudi danes. Allah je njihovo zmotno prepričanje ovrgel z besedami: »...Resnično bo Allah razsodil med njimi glede tega, v čem se razhajajo. Allah zagotovo ne vodi na Pravo pot lažnivcev in nevernikov.« (Kur'an, 39:3) S tem je Vzvišeni Allah pokazal, da je njihova trditev, da jih njihova božanstva približujejo Allahu, laž, in da so zaradi čaščenja, ki so ga namenjali njim, zapadli v nevero. Iz tega vsak, ki premore vsaj malo razsodnosti, spozna, da je bil širk prvih mnogobožcev v tem, da so si glasnike vere, zaščitnike, drevesa, kamne in druga ustvarjena bitja jemali za posrednike med seboj in Allahom. Verjeli so tudi, da lahko izpolnjujejo njihove potrebe brez Allahovega dovoljenja in zadovoljstva, podobno kakor ministri posredujejo pri kraljih. Tako so Vzvišenega Allaha primerjali s kralji in vladarji. Govorili so: »Kakor tisti, ki ima pri kralju ali vladarju kakšno potrebo, do njega pride po njegovih zaupnikih in ministrih, tako se tudi mi približujemo Allahu s čaščenjem Njegovih glasnikov vere in zaščitnikih.« To pa je ena največjih zmot, saj Vzvišenemu ni nihče podoben in Ga ni dovoljeno primerjati z Njegovimi stvaritvami. Nihče ne more pri Njem posredovati brez Njegovega dovoljenja, On pa ga daje samo pripadnikom tevhida. On je zmožen vsega, vse ve in je Najbolj Usmiljeni med usmiljenimi. Nikogar se ne boji in pred nikomer nima strahu, saj je On Vzvišeni, ki ima popolno oblast nad Svojimi sužnji in z njimi razpolaga, kakor hoče. Kralji in vladarji pa so drugačni. Ker niso zmožni vsega, potrebujejo pomoč svojih ministrov, zaupnikov in vojakov pri tem, česar sami ne zmorejo. Prav tako potrebujejo nekoga, ki jim sporoči potrebe ljudi, za katere sami ne vedo, in nekoga, ki jih bo prosil, naj pokažejo usmiljenje in naklonjenost. Kar pa zadeva Vzvišenega in Vsemogočnega Gospodarja, je On neodvisen od vseh Svojih stvaritev in do njih bolj usmiljen kakor njihove matere. On je Pravični Sodnik, ki vse postavlja na pravo mesto v skladu s Svojo modrostjo, znanjem in močjo. Zato Ga ni dopustno v nobenem pogledu primerjati z Njegovimi stvaritvami. Prav zato je Vzvišeni Allah v Svoji Knjigi pojasnil, da so mnogobožci priznavali, da je On Stvarnik, Oskrbovalec in Upravitelj vsega, da se On odziva tistemu, ki je v stiski, odpravlja nesrečo, daje življenje in povzroča smrt ter opravlja vsa druga Svoja veličastna dejanja. Spor med malikovalci in poslanci je bil predvsem glede iskrenega čaščenja Allaha Edinega, kakor Vzvišeni Allah pravi: »In če bi jih vprašal, kdo jih je ustvaril, bi zagotovo rekli: 'Allah.‘...« (Kur'an, 43:87) In Vzvišeni pravi: »Reci: 'Kdo vas oskrbuje z neba in zemlje? Kdo ima oblast nad sluhom in vidom? Kdo iz mrtvega daje življenje živemu in iz živega mrtvemu? Kdo upravlja vse zadeve?' Rekli bodo: 'Allah.' Reci: 'Mar potem ne boste bogaboječi?'« (Kur'an, 10:31) Ajetov s tem pomenom je veliko.

Pred tem so bili že omenjeni ajeti, ki jasno kažejo, da je bil spor med poslanci in njihovimi ljudstvi izključno glede iskrenega čaščenja Allaha Edinega, kakor Vzvišeni pravi: »Vsakemu ljudstvu smo poslali poslanca: 'Častite Allaha in se izogibajte tagutu.'« (Kur'an, 16:36) Enak pomen izražajo tudi številni drugi ajeti. Vzvišeni Allah je na številnih mestih v Svoji plemeniti Knjigi pojasnil tudi vprašanje šefata (posredovanja). Tako pravi: »...Kdo je tisti, ki bi lahko posredoval pri Njem brez Njegovega dovoljenja?...« (Kur'an, 2:255) In Vzvišeni Allah pravi: »Koliko angelov je v nebesih, pa njihovo posredovanje ne bo nič koristilo, dokler Allah ne dovoli tistemu, komur hoče in s katerim je zadovoljen.« (Kur'an, 53:26)

Vzvišeni Allah o angelih pravi: »...In ne posredujejo za nikogar, razen za tistega, s katerim je On zadovoljen, in iz strahospoštovanja do Njega trepetajo.« (Kur'an, 21:28)

Vzvišeni Allah je pojasnil, da ni zadovoljen z nevero Svojih sužnjev, temveč je zadovoljen z njihovo hvaležnostjo. Hvaležnost pa pomeni izpovedovanje tevhida ter pokornost Njemu. Zato Vzvišeni Allah pravi: »Če ne verujete, je Allah neodvisen od vas. Za Svoje sužnje pa ni zadovoljen z nevero. Če pa ste hvaležni, je s tem zadovoljen.« (Kur'an, 39:7)

Imam Buhari v svojem Sahihu prenaša od Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je vprašal: »O Allahov Poslanec! Kdo bo med ljudmi najsrečnejši zaradi tvojega posredovanja (šefata)?« Odgovoril je: »Tisti, ki iskreno iz srca izreče: 'La ilahe illallah' (Ni drugega resničnega boga razen Allaha).« V drugi različici hadisa je rečeno: »...iskreno iz svoje duše.«

Prav tako se v Sahihu od Enesa, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Vsak glasnik vere je imel uslišano dovo, zato je vsak izmed njih svojo dovo izkoristil že na tem svetu. Jaz pa sem svojo dovo prihranil kot posredovanje za svoj ummet na Sodnem dnevu. To posredovanje bo, inšallah, doseglo vsakogar iz mojega ummeta, ki bo umrl, ne da bi Allahu karkoli pripisoval za družabnika.« V tem pomenu so preneseni številni hadisi.

Vsi navedeni ajeti in hadisi jasno dokazujejo, da je ibadet izključna Allahova pravica in da nobene njegove oblike ni dovoljeno posvetiti nikomur drugemu poleg Allaha, ne poslancem ne komurkoli drugemu. Prav tako dokazujejo, da posredovanje (šefat) v celoti pripada Allahu, kakor Vzvišeni pravi: »Reci: 'Vse posredovanje pripada Allahu.'« (Kur'an, 39:44) Do njega pa ni upravičen nihče, razen če Allah najprej dovoli posredovanje tistemu, ki posreduje, in je zadovoljen s tistim, za katerega se posreduje. Vzvišeni pa je, kakor je bilo že pojasnjeno, zadovoljen samo s tevhidom. Zato mnogobožci ne bodo deležni posredovanja. Vzvišeni Allah je to pojasnil z besedami: »Njim posredovanje posrednikov ne bo koristilo.« (Kur'an, 74:48) In Vzvišeni pravi: »...Krivičneži ne bodo imeli ne iskrenega prijatelja ne posrednika, čigar posredovanje bi bilo sprejeto.« (Kur'an, 40:18)

Znano je, da izraz »krivica« (zulm), kadar je omenjen brez dodatne opredelitve, pomeni širk, kakor Vzvišeni Allah pravi: »...Neverniki pa so krivičneži.« (Kur'an, 2:254) In Vzvišeni pravi: »...Resnično je širk velika krivica.« (Kur'an, 31:13)

Kar zadeva besede, ki ste jih omenili v vprašanju in jih nekateri sufiji izgovarjajo v mošejah in drugod: »O Allah, blagoslovi tistega, ki si ga naredil za vzrok razkritja Tvojih skrivnosti veličastne moči in izžarevanja luči Tvoje milosti, tako da je postal zastopnik Božanske prisotnosti in namestnik Tvojih bistvenih skrivnosti.«

Odgovor je naslednji: Takšne in podobne besede spadajo med pretiravanje in izumetničenost, pred katerima je svaril naš Poslanec Muhammed ﷺ. Muslim v svojem Sahihu prenaša od Abdullaha ibn Mesuda, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Pogubljeni so tisti, ki pretiravajo.« To je ponovil trikrat.

Imam El-Hattabi, rahimehullah, je rekel: »El-mutanatti' (tisti ki pretiravajo, omejeni v hadisu) je tisti, ki se pretirano poglablja v stvari in se prisiljeno ukvarja z njihovim raziskovanjem, kakor to počnejo pripadniki kelama, ki se spuščajo v tisto, kar se jih ne tiče, ter razpravljajo o stvareh, ki presegajo njihov razum.«

Ebu Es-Seadat ibn El-Esir pa je rekel: »To so tisti, ki pretiravajo in gredo v skrajnosti v govoru. Izraz izhaja iz besede en-nata', ki pomeni zgornji del ustne votline, nato pa se je začel uporabljati za vsakega, ki pretirava v besedah ali dejanjih.«

Iz razlage teh dveh imamov, ki sodita med ugledne jezikoslovce, je jasno vsakomur, ki premore vsaj malo razsodnosti, da takšen način izrekanja salavata in selama našemu Poslancu ﷺ spada med prepovedano pretiravanje. Muslimanu je v tem pogledu predpisano, da se drži načina izrekanja salavata in selama na Allahovega Poslanca ﷺ, ki je verodostojno prenesen od njega. To mu povsem zadostuje in ne potrebuje ničesar drugega.

Med temi predajami je tudi hadis, ki ga v obeh Sahihih prenašata imam Buhari in imam Muslim od Kaba ibn Udžre, naj bo Allah zadovoljen z njim. Ashabi, naj bo Allah zadovoljen z njimi, so vprašali: »O Allahov Poslanec! Allah nam je ukazal, naj pošiljamo salavat nate. Kako naj to storimo?« Poslanec ﷺ je odgovoril: »Recite: 'O Allah, podeli Svoj blagoslov Muhammedu in družini Muhammedovi, kakor si podelil blagoslov Ibrahimu in družini Ibrahimovi. Resnično, Ti si Hvaljen in Veličasten. In blagoslovi Muhammeda in družino Muhammedovo, kakor si blagoslovil Ibrahima in družino Ibrahimovo. Resnično, Ti si Hvaljen in Veličasten.'«

V obeh Sahihih se od Ebu Humejda Es-Saidija, naj bo Allah zadovoljen z njim, prav tako prenaša, da so vprašali: »O Allahov Poslanec! Kako naj izrekamo salavat nate?« Odgovoril je: »Recite: 'O Allah, podeli Svoj blagoslov Muhammedu, njegovim ženam in njegovemu potomstvu, kakor si podelil blagoslov družini Ibrahimovi. In blagoslovi Muhammeda, njegove žene in njegovo potomstvo, kakor si blagoslovil družino Ibrahimovo. Resnično, Ti si Hvaljen in Veličasten.'«

V Sahihu imama Muslima se od Ebu Mesuda El-Ensarija, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Bešir ibn Sad vprašal: »O Allahov Poslanec! Allah nam je ukazal, naj pošiljamo salavat nate. Kako naj to storimo?« Poslanec ﷺ je za trenutek molčal, nato pa rekel: »Recite: 'O Allah, podeli Svoj blagoslov Muhammedu in družini Muhammedovi, kakor si podelil blagoslov družini Ibrahimovi. In blagoslovi Muhammeda in družino Muhammedovo, kakor si blagoslovil družino Ibrahimovo med vsemi svetovi. Resnično, Ti si Hvaljen in Veličasten'. Kar zadeva selam, pa ga izrekajte tako, kakor ste se ga že naučili.«

Prav te in njim podobne oblike, ki so verodostojno prenesene od Allahovega Poslanca ﷺ, bi moral musliman uporabljati pri izrekanju salavata in selama nanj. Allahov Poslanec ﷺ namreč najbolje med vsemi ljudmi ve, katere besede se spodobi uporabljati zanj, prav tako pa najbolje ve, katere besede se spodobi uporabljati za njegovega Gospodarja.

Kar pa zadeva izumetničene in novonastale izraze ter besede, ki dopuščajo napačen pomen, kakršne so bile omenjene v vprašanju, jih ni primerno uporabljati. V njih je namreč veliko izumetničenosti, poleg tega pa jih je mogoče razlagati z napačnimi pomeni. Prav tako so v nasprotju z besedami, ki jih je izbral Allahov Poslanec ﷺ in k njim usmeril svoj ummet. On namreč najbolje med vsemi ljudmi ve, katere besede se spodobi uporabljati zanj, obenem pa je bil najbolj iskren svetovalec svojemu ummetu in najbolj oddaljen od vsake izumetničenosti. Naj bosta z njim od njegovega Gospodarja najboljši blagoslov in mir.

Ob tem upam, da bodo dokazi, ki smo jih navedli pri pojasnitvi bistva tevhida in širka, razlike med prvimi in kasnejšimi mnogobožci glede teh vprašanj ter predpisanega načina izrekanja salavata na Allahovega Poslanca ﷺ, zadostovali in prepričali vsakega iskalca resnice. Kar pa zadeva tistega, ki si resnice ne želi spoznati, ta sledi svojim strastem, Vzvišeni Allah pravi: »Če se ti ne odzovejo, vedi, da sledijo le svojim strastem. In kdo je bolj zablodel od tistega, ki sledi svoji strasti brez Allahovega vodstva? Resnično Allah ne usmerja krivičnega ljudstva.« (Kur'an, 28:50)

Vzvišeni je v tem plemenitem ajetu pojasnil, da se ljudje glede tega, s čimer je Allah poslal Svojega Poslanca Muhammeda ﷺ – pravega vodstva in resnične vere – delijo na dve skupini:

prva je skupina tistih, ki se odzovejo Allahu in Njegovemu Poslancu;

druga pa skupina tistih, ki sledijo svojim strastem. Nato je Vzvišeni sporočil, da ni nikogar bolj zablodelega od tistega, ki sledi svojim strastem brez Allahovega vodstva.

Zato prosimo Vzvišenega Allaha, da nas obvaruje sledenja strastem ter nas, vas in vse muslimane uvrsti med tiste, ki se odzivajo Allahu in Njegovemu Poslancu ﷺ, poveličujejo Njegov verozakon in svarijo pred vsem, kar mu nasprotuje, naj bodo to novotarije ali strasti. On je zares Darežljiv in Plemenit.

Naj Allah blagoslovi Svojega sužnja in Poslanca Muhammeda, njegovo družino, njegove ashabe in vse, ki jim bodo v dobrem sledili do Sodnega dne.

Opozorilo pred novotarijami

Abdulaziz bin Abdullah bin Baz

Knjiga svari pred praznovanjem mevludov in drugimi novotarijami v veri, ki nimajo podlage v Allahovi Knjigi in Sunnetu Allahovega Poslanca ﷺ. Avtor na podlagi šeriatskih dokazov iz Kur'ana in Sunneta pojasnjuje, da uvajanje v vero tistega, česar Allah ni predpisal, spada med novotarije, ki se jih mora musliman varovati.

Peta poslanica:

Predpis praznovanja Poslančevega rojstva in podobnih praznovanj

Vsa hvala pripada Allahu. Naj bosta Allahov blagoslov in mir z Allahovim Poslancem, njegovo družino, njegovimi ashabi in vsemi, ki sledijo njegovi poti.

Mnogi so večkrat spraševali o predpisu praznovanja rojstva Allahovega Poslanca ﷺ, vstajanja njemu v čast med praznovanjem, izrekanja selama nanj in drugih dejanj, ki se izvajajo ob praznovanju njegovega rojstva (mevluda).

Odgovor je naslednji: Praznovanje rojstva Allahovega Poslanca ﷺ in drugih podobnih praznovanj ni dovoljeno, saj spada med novotarije, ki so kasneje bile uvedene v vero. Tega ni počel Allahov Poslanec ﷺ, prav tako ne njegovi pravični kalifi in drugi ashabi, naj bo Allah zadovoljen z njimi, niti tisti, ki so jim v dobru sledili v najboljših generacijah. Prav oni so najbolje poznali Sunnet, najbolj ljubili Allahovega Poslanca ﷺ in najdosledneje sledili njegovemu verozakonu med vsemi, ki so prišli za njimi. Vzvišeni Allah v Svoji Jasni Knjigi pravi:

»...Kar vam Poslanec da, to vzemite, in česar vam prepove, tega se vzdržite...« (Kur'an, 59:7) In Vzvišeni Allah pravi: »Naj se tisti, ki nasprotujejo njegovemu ukazu, pazijo, da jih ne doleti preizkušnja ali boleča kazen.« (Kur'an, 24:63) In Vzvišeni pravi: »V Allahovem Poslancu imate zares lep zgled za tistega, ki upa v Allaha in Poslednji dan ter se pogosto spominja Allaha.« (Kur'an, 33:21) In Vzvišeni pravi: »In prvi predhodniki izmed muhadžirjev in ansarjev ter tisti, ki so jim v dobroti sledili – Allah je zadovoljen z njimi in oni so zadovoljni z Njim. In pripravil jim je rajske vrtove, pod katerimi tečejo reke; v njih bodo večno prebivali. To je najveličastnejši uspeh.« (Kur'an, 9:100) In Vzvišeni pravi: »Danes sem vam izpopolnil vašo vero, dopolnil Svojo blagodat do vas in sem zadovoljen, da je islam vaša vera.« (Kur'an, 5:3) Ajetov s tem pomenom je veliko. Prav tako je verodostojno preneseno od Allahovega poslanca ﷺ, da je rekel: »Kdor v to našo zadevo (vero) uvede nekaj, kar ni od nje, bo to zavrnjeno.« To pomeni, da njegovo dejanje ne bo sprejeto. V drugem hadisu je rekel: »Držite se mojega Sunneta in Sunneta pravičnih in pravilno vodenih kalifov za menoj. Trdno se ga oklenite in zagrizite vanj s kočniki. Varujte se na novo uvedenih stvari, kajti vsaka na novo uvedena stvar je novotarija, vsaka novotarija pa je zabloda.« Ta dva hadisa vsebujeta resno svarilo pred uvajanjem novotarij in ravnanjem po njih.

Uvajanje takšnih praznovanj bi pomenilo, da Vzvišeni Allah ni izpopolnil vere za ta ummet in da Allahov Poslanec ﷺ ni posredoval vsega, po čemer bi se moral ummet ravnati, dokler niso prišle poznejše generacije in v Allahovo vero uvedle nekaj, česar On ni dovolil, pri tem pa trdile, da jih to približuje Allahu. To je brez dvoma zelo nevarno in pomeni nasprotovanje Vzvišenemu Allahu in Njegovemu Poslancu ﷺ. Vzvišeni Allah je Svojim sužnjem izpopolnil vero in jim dopolnil Svojo blagodat, Allahov Poslanec ﷺ pa je jasno in v celoti posredoval sporočilo. Svojemu ummetu je pojasnil vsako pot, ki vodi v Džennet in oddaljuje od Ognja. V verodostojnem hadisu je preneseno od Abdullaha bin Amra, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Allah ni poslal nobenega glasnika vere, ne da bi bila njegova dolžnost svojemu ummetu pokazati najboljše, kar je poznal zanje, in jih posvariti pred najhujšim, kar je poznal zanje.« Hadis je zabeležil Muslim v svojem Sahihu.

Znano je, da je naš glasnik vere ﷺ najboljši in zadnji izmed glasnikov vere ter najpopolnejši med njimi v posredovanju sporočila in iskrenem svetovanju. Če bi bilo praznovanje takšnih rojstev del vere, s katerim je Vzvišeni Allah zadovoljen, bi ga Allahov Poslanec ﷺ zagotovo pojasnil svojemu ummetu ali ga sam praznoval v času svojega življenja oziroma bi ga praznovali njegovi ashabi, naj bo Allah zadovoljen z njimi. Ker se nič od tega ni zgodilo, je jasno, da takšno praznovanje ni del islama, temveč spada med novotarije, pred katerimi je Allahov Poslanec ﷺ posvaril svoj ummet, kot je bilo omenjeno v predhodnih hadisih. Ajetov in hadisov o tej temi je veliko.

Več učenjakov je jasno izrazilo nasprotovanje praznovanju mevludov in svarilo pred njimi, pri čemer so se opirali na navedene in druge dokaze. Nekateri poznejši učenjaki pa so zavzeli drugačno stališče in takšna praznovanja dovolili, če ne vsebujejo ničesar, kar šeriat prepoveduje, kot so pretiravanje glede Allahovega Poslanca ﷺ, mešanje moških in žensk, uporaba glasbil in druge stvari, ki jih čisti šeriat zavrača. Menili so, da takšna praznovanja spadajo med dobre novotarije.

Šeriatsko pravilo je, da se pri vprašanjih, glede katerih se ljudje razhajajo, razsodba poišče v Allahovi Knjigi in Sunnetu Njegovega Poslanca Muhammeda ﷺ. Vzvišeni Allah pravi: »O vi, ki verujete! Pokoravajte se Allahu in pokoravajte se Poslancu ter tistim med vami, ki imajo oblast. Če se glede česa razhajate, se glede tega vrnite k Allahu in Poslancu, če verujete v Allaha in Poslednji dan. To je boljše in ima lepši izid.« (Kur'an, 4:59) In Vzvišeni pravi: »O čemerkoli se razhajate, razsodba o tem pripada Allahu…« (Kur'an, 42:10)

Vprašanje praznovanja mevludov smo torej presodili na podlagi Allahove Knjige in ugotovili, da nam zapoveduje slediti Poslancu ﷺ v tem, kar je prinesel, nas svari pred tem, kar je prepovedal, ter nas obvešča, da je Vzvišeni Allah temu ummetu izpopolnil njegovo vero. Ker takšnega praznovanja Allahov Poslanec ﷺ ni prinesel, ni del vere, ki jo je Allah za nas izpopolnil in glede katere nam je zapovedal slediti Poslancu ﷺ.

Prav tako smo to vprašanje presodili na podlagi Sunneta Allahovega Poslanca ﷺ, vendar v njem nismo našli, da bi Poslanec ﷺ takšno praznovanje prakticiral ali ga zapovedal, prav tako tega niso počeli njegovi ashabi, naj bo Allah zadovoljen z njimi. Iz tega je jasno, da takšno praznovanje ni del vere, temveč spada med pozneje uvedene novotarije in posnemanje pripadnikov Knjige, judov in kristjanov, pri njihovih praznikih.

Iz tega je vsakomur, ki ima vsaj nekaj uvida, si iskreno želi spoznati resnico in jo nepristransko išče, jasno, da praznovanje mevludov ni del islamske vere, temveč spada med pozneje uvedene novotarije, ki sta jih Vzvišeni Allah in Njegov Poslanec ﷺ zapovedala opustiti in se jih varovati. Razumen človek se ne bi smel pustiti zavesti dejstvu, da takšna praznovanja prakticira veliko ljudi v različnih deželah. Resnica se namreč ne presoja po številu tistih, ki nekaj počnejo, temveč se spoznava na podlagi šeriatskih dokazov. Vzvišeni Allah o judih in kristjanih pravi: »Rekli so: 'V Raj ne bo vstopil nihče, razen tistih, ki so judje ali kristjani.' To so njihove prazne želje. Reci: 'Prinesite svoj dokaz, če govorite resnico.'« (Kur'an, 2:111) In Vzvišeni pravi: »Če bi sledil večini tistih na Zemlji, bi te odvedli z Allahove poti...« (Kur'an, 6:116)

Poleg tega večina teh praznovanj mevludov, čeprav so že sama po sebi novotarija, vsebuje tudi druga prepovedana dejanja, kot so mešanje moških in žensk, petje in uporaba glasbil, uživanje opojnih pijač in mamil ter druga zla dejanja. Pri nekaterih takšnih praznovanjih pa se pojavlja še nekaj hujšega – veliki širk. Do tega prihaja zaradi pretiravanja glede Allahovega Poslanca ﷺ ali drugih evlij, obračanja k njim z dovami, klicanja na pomoč, iskanja pomoči pri njih, prepričanja, da poznajo gajb (nevidno in skrito), ter podobnih dejanj nevere, ki jih mnogi počnejo ob praznovanju rojstva Allahovega Poslanca ﷺ in rojstev drugih, ki jih imenujejo evlije. Verodostojno je preneseno, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Varujte se pretiravanja v veri, kajti tiste pred vami je uničilo prav pretiravanje v veri.« Prav tako je ﷺ rekel: »Ne poveličujte me pretirano, kakor so kristjani pretirano poveličevali sina Merjeme. Jaz sem samo Allahov suženj, zato recite: 'Allahov suženj in Njegov Poslanec.'« Hadis je zabeležil Buhari v svojem Sahihu po pripovedi Omerja, naj bo Allah zadovoljen z njim.

Med presenetljive in nenavadne pojave spada tudi to, da se mnogi ljudje zelo zavzeto udeležujejo teh novotarskih praznovanj in jih zagovarjajo, hkrati pa opuščajo tisto, kar jim je Allah predpisal kot obveznost, kot sta petkova molitev in skupinske molitve v džematu. Temu ne posvečajo posebne pozornosti in se ne zavedajo, da s tem počnejo nekaj zelo napačnega. Nobenega dvoma ni, da je to posledica šibkega imana, pomanjkanja uvida ter številnih grehov in prestopkov, ki so prekrili srca. Allaha prosimo za zaščito zase in za vse muslimane.

Med takšna prepričanja spada tudi prepričanje nekaterih, da se Allahov Poslanec ﷺ udeležuje mevluda, zaradi česar vstajajo njemu v čast, ga pozdravljajo in mu izrekajo dobrodošlico. Takšno prepričanje je povsem zmotno in kaže na veliko nevednost. Allahov Poslanec ﷺ namreč ne bo zapustil svojega groba pred Sodnim dnem, prav tako ne vzpostavlja stika z ljudmi in se ne udeležuje njihovih zbiranj. V svojem grobu bo ostal do Sodnega dne, njegova duša pa je na najvišjih stopnjah pri njegovem Gospodarju, v bivališču časti. Vzvišeni Allah pravi: »Potem boste zagotovo umrli. Nato boste na Dan vstajenja ponovno oživljeni.« (Kur'an, 23:15–16)

Prav tako je Allahov poslanec ﷺ rekel: »Na Dan vstajenja bom prvi, nad katerim se bo razprl grob. Jaz bom prvi priprošnjik in prvi, čigar priprošnja bo sprejeta.« Naj mu njegov Gospodar podari najlepši blagoslov in mir.

Ta dva plemenita ajeta, navedeni hadis ter drugi ajeti in hadisi z enakim pomenom dokazujejo, da bodo Allahov Poslanec ﷺ in drugi umrli vstali iz svojih grobov šele na Sodni dan. O tem obstaja soglasje muslimanskih učenjakov in med njimi glede tega ni razhajanja. Zato bi moral biti vsak musliman pozoren na te zadeve in se varovati novotarij in praznoverij, ki so jih uvedli nevedni ljudje in njim podobni ter za katere Allah ni razodel nobenega dokaza. Pri Allahu iščemo pomoč, Nanj se zanašamo in ni moči niti sposobnosti razen z Allahovo pomočjo.

Kar zadeva izrekanje salavata in selama na Allahovega Poslanca ﷺ, to spada med najvrednejša dejanja približevanja Allahu in med dobra dela. Vzvišeni Allah pravi: »Resnično, Allah in Njegovi angeli blagoslavljajo Poslanca. O vi, ki verujete, prosite zanj blagoslov in mu pošiljajte pozdrav miru.« (Kur'an, 33:56) Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Kdor zame izreče en blagoslov, ga Allah blagoslovi desetkrat.« Izrekanje salavata je predpisano ob vsakem času, še posebej pa je poudarjeno na koncu vsake molitve. Po mnenju skupine učenjakov je celo obvezno pri zadnjem tešehhudu vsake molitve. Izrekanje salavata je še posebej priporočljivo ob številnih priložnostih, med drugim po ezanu, ob omembi Allahovega Poslanca ﷺ ter v petek in v noči na petek, na kar kažejo številni hadisi.

Allaha prosimo, naj nam in vsem muslimanom podari pravilno razumevanje Njegove vere in stanovitnost v njej ter nam vsem nakloni dosledno sledenje Sunnetu in varovanje pred novotarijami. On je zares Radodaren in Plemenit.

Naj Allah blagoslovi in podari mir našemu poslancu Muhammedu, njegovi družini in njegovim ashabom.

Šesta poslanica:

Predpis praznovanja noči Isra in Miradža

Vsa hvala pripada Allahu. Naj bosta Allahov blagoslov in mir z Allahovim Poslancem, njegovo družino in njegovimi ashabi.

Ni dvoma, da sta Isra (nočno potovanje) in Miradž (povzdignjenje v nebesa) med velikimi Allahovimi znamenji, ki pričajo o resničnosti Njegovega Poslanca Muhammeda ﷺ ter o njegovem visokem položaju pri Vzvišenem Allahu. Prav tako sta dokaz Allahove veličastne moči in Njegove vzvišenosti nad vsem stvarstvom. Vzvišeni Allah pravi: »Slavljen je Tisti, ki je ponoči popeljal Svojega sužnja od Mesdžidul-Harama do Mesdžidul-Akse, katere okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatera od Naših znamenj. On je zares Vseslišni, Vsevidni.« (Kur'an, 17:1)

Verodostojno in po številnih poteh se prenaša od Allahovega Poslanca ﷺ, da je bil povzdignjen v nebesa. Odprla so se mu nebeška vrata, dokler ni presegel sedmega neba. Nato mu je njegov Vzvišeni Gospodar govoril, kar je želel, in mu predpisal pet dnevnih molitev. Sprva jih je Vzvišeni Allah predpisal petdeset, nato pa je naš Poslanec Muhammed ﷺ vedno znova prosil svojega Gospodarja za olajšanje, dokler jih ni zmanjšal na pet. Tako jih je pet po obveznosti, po nagradi pa petdeset, saj se dobro delo nagradi desetkratno. Allahu pripadata vsa hvala in zahvala za vse Njegove blagodati.

Za noč, v kateri sta se zgodila Isra in Miradž, v verodostojnih hadisih ni zanesljivo določeno, kdaj je bila – ne v mesecu redžebu ne v katerem koli drugem mesecu. Vse, kar je bilo preneseno glede njene določitve, po mnenju učenjakov hadisa, ni verodostojno potrjeno od Allahovega Poslanca ﷺ. Allah je iz Svoje popolne modrosti določil, da ljudje ne poznajo njenega natančnega datuma. Tudi če bi bil njen datum zanesljivo določen, muslimanom ne bi bilo dovoljeno, da bi jo posebej obeleževali s kakršnim koli ibadetom ali jo praznovali, saj je Allahov Poslanec ﷺ skupaj s svojimi ashabi, naj bo Allah zadovoljen z njimi, ni praznoval niti je ni posebej izpostavljal. Če bi bilo praznovanje te noči predpisano, bi Allahov Poslanec ﷺ to jasno pojasnil svojemu ummetu bodisi z besedami bodisi z dejanji. Če bi se to zgodilo, bi bilo to splošno znano, ashabi, naj bo Allah zadovoljen z njimi, pa bi to zagotovo prenesli. Od Allahovega Poslanca ﷺ so namreč prenesli vse, kar je ummet potreboval glede vere, in niso opustili ničesar. Nasprotno, vedno so bili prvi pri vsakem dobrem delu. Če bi bilo praznovanje te noči predpisano, bi bili prav oni prvi, ki bi ga obeleževali. Allahov Poslanec ﷺ je bil ljudem najiskrenejši svetovalec. Poslanstvo je posredoval v celoti in zvesto izpolnil zaupano nalogo. Če bi bilo poveličevanje te noči in njeno praznovanje del Allahove vere, tega ne bi niti zamolčal niti opustil. Ker pa se ni zgodilo nič od tega, je jasno, da praznovanje in poveličevanje te noči nikakor ne spadata v islam. Allah je temu ummetu izpopolnil vero in dopolnil Svojo blagodat ter obsodil tiste, ki v vero uvajajo tisto, česar Allah ni dovolil. Vzvišeni Allah v Svoji Jasni Knjigi pravi: »…Danes sem vam izpopolnil vašo vero, dopolnil Svojo blagodat do vas in sem zadovoljen, da je islam vaša vera...« (Kur'an, 5:3) In Vzvišeni Allah pravi: »Ali imajo božanstva, ki so jim v veri predpisala tisto, česar Allah ni dovolil? Če ne bi bilo že prej določene odločitve, bi bilo med njimi že razsojeno. Krivičneže pa zagotovo čaka boleča kazen.« (Kur'an, 42:21)

Prav tako je v verodostojnih hadisih preneseno, da je Allahov Poslanec ﷺ svaril pred novotarijami in jasno povedal, da je vsaka novotarija zabloda. S tem je želel ummet opozoriti na njihovo veliko nevarnost in ga odvrniti od njihovega uvajanja. Med temi hadisi je tudi tisti, ki ga v obeh Sahihih prenaša Aiša, naj bo Allah zadovoljen z njo, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor v to našo zadevo (vero) uvede nekaj, kar ni od nje, bo to zavrnjeno.« V Muslimovi različici hadisa je navedeno: »Kdor stori dejanje, ki ni v skladu z našo vero, bo to zavrnjeno.« V Sahihu imama Muslima se od Džabirja, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ v svoji petkovi hutbi govoril: »Najboljši govor je Allahova Knjiga, najboljše vodstvo pa vodstvo Muhammeda ﷺ. Najslabše zadeve so na novo uvedene stvari in vsaka novotarija je zabloda.« En-Nesai je z dobro verigo prenašalcev dodal: »In vsaka zabloda vodi v Ogenj.« V Sunenih se od Irbada bin Sarije, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je rekel: »Allahov Poslanec ﷺ nam je namenil ganljiv opomin, ob katerem so se srca stresla in oči orosile s solzami. Rekli smo: 'O Allahov Poslanec! Kakor da je to poslovilni opomin, zato nam svetuj.' Rekel je: »Oporočam vam bogaboječnost do Allaha ter poslušnost in pokorščino, tudi če vam za voditelja postavijo sužnja. Kdor izmed vas bo namreč živel, bo videl veliko razhajanj. Zato se držite mojega Sunneta in Sunneta pravičnih, pravilno vodenih halif za menoj. Trdno se ga oklenite in ga držite z vsemi močmi. Varujte se na novo uvedenih zadev, kajti vsaka novo uvedena zadeva je novotarija in vsaka novotarija je zabloda.« Hadisov v tem smislu je veliko.

Prav tako je potrjeno, da so ashabi Allahovega Poslanca ﷺ in pobožni predniki, ki so prišli za njimi, svarili pred novotarijami in ljudi odvračali od njih. To zato, ker predstavljajo dodajanje k veri, uvajanje v vero tistega, česar Allah ni dovolil, ter posnemanje tistih, ki so nasprotovali Allahovemu vodstvu, izmed judov in kristjanov, ki so svoji veri dodajali in vanjo uvajali tisto, česar Allah ni dovolil. Poleg tega novotarije nujno pomenijo očitek, da islamska vera ni popolna, in njeno razvrednotenje. Jasno je, da to vsebuje veliko pokvarjenost, hudo zlo in očitno nasprotovanje besedam Vzvišenega Allaha: »...Danes sem vam izpopolnil vašo vero...« (Kur'an, 5:3) Prav tako je to v očitnem nasprotju s hadisi Allahovega Poslanca ﷺ, ki svarijo pred novotarijami in odvračajo od njih.

Ob tem upam, da navedeni dokazi zadostujejo in prepričajo vsakega iskalca resnice o zmotnosti te novotarije – to je novotarije praznovanja noči Isra in Miradža – ter o dolžnosti svarjenja pred njo in spoznanja, da v ničemer ne spada v islam.

Ker je Allah zapovedal iskren nasvet muslimanom, pojasnjevanje tega, kar jim je predpisal v veri, in prepovedal prikrivanje znanja, sem se odločil opozoriti svoje brate muslimane na to novotarijo, ki se je v številnih deželah razširila do te mere, da jo nekateri štejejo za del vere.

Allaha prosimo, naj izboljša stanje vseh muslimanov, jim podari pravilno razumevanje vere ter nam in njim nakloni uspeh, da se bomo trdno držali resnice, na njej vztrajali in opustili vse, kar ji nasprotuje, On je zmožen vsega.

Naj Allah blagoslovi, podari mir in blagoslov Svojemu sužnju in Poslancu, našemu glasniku vere Muhammedu, njegovi družini in njegovim ashabom.

Sedma poslanica:

Predpis praznovanja noči polovice šabana

Vsa hvala pripada Allahu, ki nam je izpopolnil vero in dopolnil Svojo blagodat do nas. Allahov blagoslov in mir naj bosta z Njegovim Poslancem in glasnikom vere, Muhammedom, glasnikom kesanja in milosti.

Vzvišeni Allah pravi: »Danes sem vam izpopolnil vašo vero, vam dopolnil Svoj blagoslov in sem zadovoljen, da je islam vaša vera...« (Kur'an, 5:3) In Vzvišeni pravi: »Ali imajo božanstva, ki so jim v veri predpisala tisto, česar Allah ni dovolil?« (Kur'an, 42:21) V obeh Sahihih se od Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor v to našo zadevo (vero) uvede nekaj, kar ni od nje, bo to zavrnjeno.« V Sahihu imama Muslima se od Džabirja, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ v petkovi hutbi govoril: »Najboljši govor je Allahova Knjiga, najboljše vodstvo pa vodstvo Muhammeda ﷺ. Najslabše zadeve so na novo uvedene stvari in vsaka novotarija je zabloda.« Ajetov in hadisov v tem pomenu je veliko, in vsi jasno dokazujejo, da je Vzvišeni Allah temu ummetu izpopolnil vero, mu dopolnil Svojo blagodat ter Njegovega Poslanca ﷺ ni vzel k Sebi, dokler ni v celoti posredoval sporočila in ummetu pojasnil vse, kar mu je Allah predpisal od besed in dejanj. Poslanec ﷺ je tudi pojasnil, da je vse, kar ljudje po njegovi smrti uvedejo in pripisujejo islamu, bodisi besede bodisi dejanja, novotarija, ki bo zavrnjena, četudi ima tisti, ki jo uvede, dober namen. To so dobro vedeli ashabi Allahovega Poslanca ﷺ, prav tako pa tudi islamski učenjaki, ki so prišli za njimi. Zato so zavračali novotarije in svarili pred njimi, kakor so omenili avtorji del o poveličevanju Sunneta in zavračanju novotarij, med njimi Ibn Veddah, Et-Turtuši, Ebu Šama in drugi.

Med novotarije, ki so jih uvedli nekateri ljudje, spada tudi praznovanje noči polovice šabana ter posebno izpostavljanje njenega dne s postom. Za to ni nobenega dokaza, na katerega bi se bilo dovoljeno opreti. O njeni odliki so sicer preneseni šibki hadisi, vendar se nanje ni dovoljeno opirati.

Kar pa se prenaša o odliki opravljanja molitve v tej noči, je vse izmišljeno, kakor so na to opozorili številni učenjaki. Nekaj njihovih besed bomo inšallah navedli v nadaljevanju.

Prav tako se o tej noči prenašajo nekateri izreki posameznih selefov iz Šama in drugih krajev.

Večina učenjakov je enotna, da je praznovanje te noči novotarija in da so vsi hadisi, ki govorijo o njeni odliki, šibki, nekateri pa celo izmišljeni. Med tistimi, ki so na to opozorili, so Hafiz ibn Redžeb v svoji knjigi Lataif El-Mearif in drugi. Znano je, da se šibki hadisi upoštevajo le pri ibadetih, katerih osnova je potrjena z verodostojnimi dokazi. Kar pa zadeva praznovanje noči polovice šabana, zanj ni nobene verodostojne osnove, na katero bi se bilo mogoče opreti s šibkimi hadisi. To pomembno pravilo je omenil imam Ebu Abbas, šejhul-islam Ibn Tejmijje, naj se ga Allah usmili.

Sedaj ti, spoštovani bralec, navajam besede nekaterih učenjakov o tem vprašanju, da ti bo ta zadeva jasnejša:

Učenjaki, naj se jih Allah usmili, so soglasni, da je dolžnost vprašanja, glede katerih se ljudje razhajajo, vrniti k Allahovi Knjigi in Sunnetu Allahovega Poslanca ﷺ. Kar o tem razsodita Allahova Knjiga in Sunnet – ali eden od njiju –, je šeriatski predpis, ki mu je obvezno slediti, vse, kar jima nasprotuje, pa je treba zavreči. Vsak ibadet, ki z njima ni utemeljen, je novotarija, ki je ni dovoljeno opravljati, kaj šele ljudi pozivati k njej ali jo odobravati. Vzvišeni Allah pravi: »O vi, ki verujete! Pokoravajte se Allahu in se pokoravajte Poslancu ter tistim med vami, ki imajo oblast. Če se glede česa razhajate, to vrnite Allahu in Poslancu, če verujete v Allaha in Poslednji dan. To je boljše in ima najlepši izid.« (Kur'an, 4:59) In Vzvišeni pravi: »O čemer koli se razhajate, razsodba o tem pripada Allahu...« (Kur'an, 42:10) In Vzvišeni pravi: »Reci: Če ljubite Allaha, potem mi sledite in Allah vas bo ljubil ter vam odpustil vaše grehe...« (Kur'an, 3:31) In Vzvišeni Allah pravi: »Pri tvojem Gospodarju! Ne bodo verovali, dokler te ne bodo sprejeli za razsodnika v sporih med njimi, nato pa v svojih srcih ne bodo čutili nikakršnega odpora do tvoje razsodbe in se ji bodo popolnoma podredili.« (Kur'an, 4:65) Ajetov v tem pomenu je veliko in vsi jasno dokazujejo, da je sporna vprašanja treba vračati h Kur'anu in Sunnetu, da je obvezno sprejeti njuno razsodbo ter da je to zahteva pravega verovanja, najboljše za Allahove sužnje na tem in onem svetu ter prinaša najboljši izid.

Hafiz ibn Redžeb, naj se ga Allah usmili, je v svoji knjigi Letaif el-mearif po predhodni razpravi o tem vprašanju zapisal:

»Tabiini iz Šama, kot so Halid ibn Madan, Mekhul, Lukman ibn Amir in drugi, so poveličevali noč polovice šabana ter se v njej posebej trudili v ibadetu. Od njih so ljudje prevzeli njeno poveličevanje in prepričanje o njeni odliki. Nekateri menijo, da so do njih glede tega prišla izraelska izročila. Ko se je to od njih razširilo po deželah, so se ljudje glede tega razšli. Nekateri so to od njih sprejeli in se z njimi strinjali pri poveličevanju te noči; med njimi je bila tudi skupina pobožnih ljudi iz Basre in drugih krajev. Večina učenjakov Hidžaza pa je to zavrnila. Med njimi so bili Ata in Ibn Ebi Mulejka. Abdurrahman ibn Zejd ibn Eslem je prenesel, da je bilo to tudi stališče pravnikov iz Medine. To je bilo tudi mnenje Malikovih učencev in drugih, ki so rekli: 'Vse to je novotarija.'«

Učenjaki iz Šama so se glede načina obeleževanja te noči razšli na dve mnenji:

Prvo: priporočljivo je, da se ta noč obeleži z skupinskim ibadetom v mošejah. Halid ibn Madan, Lukman ibn Amir in drugi so si ob tej priložnosti oblekli svoja najlepša oblačila, se odišavili s kadilom, si nanesli kohl ter to noč posvetili ibadetu v mošeji. S tem se je strinjal tudi Ishak ibn Rahavejh, ki je o skupinskem obeleževanju te noči v mošejah rekel: »To ni novotarija.« To navaja Harb El-Kirmani v svojem delu Masail.

Drugo: nezaželeno je zbiranje v mošejah zaradi molitve, pridig in dov, ni pa nezaželeno, da človek v tej noči moli sam zase. To je mnenje El-Evzaija, imama, pravnika in učenjaka prebivalcev Šama, in to je, inšallah, mnenje, ki je najbližje pravilnemu.« Nato nadaljuje: »Od imama Ahmeda ni znana nobena izjava o noči polovice šabana. Iz njegovih dveh predaj glede opravljanja nočne molitve v nočeh obeh bajramov pa je mogoče izpeljati dve mnenji tudi glede te noči. V eni predaji ni menil, da je priporočljivo njeno skupinsko opravljanje, ker to ni preneseno od Poslanca ﷺ niti od njegovih ashabov. V drugi predaji pa jo je priporočal zaradi ravnanja Abdurrahmana ibn Jezida ibn El-Esveda, ki je bil izmed tabiinov. Podobno velja za opravljanje nočne molitve v noči polovice šabana: o tem ni potrjeno nič od Allahovega Poslanca ﷺ niti od njegovih ashabov, potrjeno pa je od skupine tabiinov izmed uglednih pravnikov prebivalcev Šama.«

S tem se konča bistveni del besed Hafiza ibn Redžeba, naj se ga Allah usmili. Iz njih jasno izhaja, da glede noči polovice šabana ni potrjeno nič od Allahovega Poslanca ﷺ niti od njegovih ashabov, naj bo Allah zadovoljen z njimi.

Kar pa zadeva mnenje El-Evzaija, naj se ga Allah usmili, da je posamezniku priporočljivo obeležiti to noč, ter izbiro tega mnenja s strani Hafiza ibn Redžeba, je to nenavadno in šibko, saj muslimanu ni dovoljeno uvajati v Allahovo vero ničesar, za kar ni s šeriatskimi dokazi potrjeno, da je predpisano, ne glede na to, ali to počne sam ali v džematu, skrivaj ali javno. To potrjuje splošni pomen besed Allahovega Poslanca ﷺ: »Kdor v to našo zadevo (vero) uvede nekaj, kar ni od nje, bo to zavrnjeno.« Na to kažejo tudi številni drugi dokazi, ki zavračajo novotarije in svarijo pred njimi.

Imam Ebu Bekr Et-Turtuši, naj se ga Allah usmili, je v svoji knjigi El-Havadis vel-Bida' zapisal:

»Ibn Veddah prenaša od Zejda ibn Eslema: 'Nismo doživeli nikogar izmed naših učenjakov niti naših pravnikov, da bi posvečali posebno pozornost noči polovice šabana. Prav tako niso dajali posebne teže Mekhulovemu hadisu in tej noči niso pripisovali nobene odlike v primerjavi z drugimi nočmi.'«

Ibn Ebi Mulejki je bilo rečeno, da Zijad En-Numejri pravi: »Nagrada za noč polovice šabana je kakor nagrada za Lejletul-kadr.« Na to je odgovoril: »Če bi ga slišal in bi imel v roki palico, bi ga z njo udaril.« Zijad je bil pripovedovalec. S tem se konča navedeni odlomek.

Učenjak Eš-Ševkani, naj se ga Allah usmili, je v svoji knjigi El-Fevaidul-medžmu'a zapisal:

»Hadis: 'O Ali! Kdor v noči polovice šabana opravi sto rekatov in na vsakem rekatu recitira Fatihatul-kitab (suro El-Fatiha) ter desetkrat Kul huvallahu ehad (suro El-Ihlas), mu bo Allah izpolnil vsako potrebo'...« Ta hadis je izmišljen. Že njegove besede, ki izrecno omenjajo nagrado za tistega, ki ravna po njem, jasno kažejo na njegovo izmišljenost, tako da o tem ne more dvomiti noben razsoden človek. Njegovi prenašalci so neznani, prenesen pa je tudi po drugi in tretji verigi prenašanja, ki sta prav tako izmišljeni, njuni prenašalci pa neznani. V delu El-Muhtesar je zapisal: »Hadis o molitvi v noči polovice šabana je ničen. Ibn Hibban pa od Alija prenaša hadis: 'Ko nastopi noč polovice šabana, opravljajte v njej nočno molitev in se njen dan postite,' vendar je tudi ta hadis šibek.« V delu El-Leali je zapisal: »Hadis o stotih rekatih v noči polovice šabana, pri katerih se desetkrat recitira sura El-Ihlas, skupaj z dolgim opisom njegove odlike, ki ga prenaša Ed-Dejlemi in drugi, je izmišljen. Večina njegovih prenašalcev v vseh treh verigah prenašanja je neznanih in šibkih.« Prav tako je dejal: »Hadis o dvanajstih rekatih, pri katerih se tridesetkrat recitira sura El-Ihlas, je izmišljen. Prav tako je izmišljen tudi hadis o štirinajstih rekatih.«

Ta hadis je zavedel skupino islamskih pravnikov, med njimi avtorja dela El-Ihja in druge, prav tako pa tudi nekatere komentatorje Kur'ana. Molitev v tej noči – noč polovice šabana – je prenesena na različne načine, vendar so vsi neveljavni in izmišljeni. Temu ne nasprotuje hadis, ki ga Tirmizi prenaša od Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo, v katerem je omenjeno, da je Poslanec ﷺ odšel na pokopališče El-Bekia. V njem je prav tako omenjeno, da se Gospodar v noči polovice šabana spusti na najnižje nebo in odpusti tolikšnemu številu ljudi, kolikor je dlak na ovcah plemena Kelb. Govor tukaj namreč teče le o tej izmišljeni molitvi v tej noči. Poleg tega je Aišin hadis šibek in v njegovi verigi prenašanja je prekinitev. Prav tako tudi prej omenjeni Alijev hadis o opravljanju nočne molitve v tej noči ne nasprotuje dejstvu, da je ta molitev izmišljena, kljub šibkosti, ki jo vsebuje, kakor smo že omenili.« Konec navedka.

Hafiz El-Iraki je rekel: »Hadis o molitvi v noči polovice šabana je Poslancu ﷺ lažno pripisan in izmišljen.« Imam En-Nevevi, naj se ga Allah usmili, je v svoji knjigi El-Medžmu' zapisal: »Molitev, znana kot salatur-regaib, ki obsega dvanajst rekatov med akšamskim in jacijskim namazom v noči prvega petka meseca redžeba, ter molitev v noči polovice šabana, ki obsega sto rekatov – obe sta zavrženi novotariji. Naj nikogar ne zavede njuna omemba v knjigah Kutul-kulub in Ihja' ulumid-din, niti hadisi, ki so v njiju navedeni, saj je vse to nično. Prav tako naj nikogar ne zavedejo nekateri imami, ki jim je bilo glede teh molitev nejasno, zato so napisali krajša dela o njuni priporočljivosti, saj so se pri tem zmotili.«

Šejh in imam Ebu Muhammed Abdurrahman ibn Ismail El-Makdisi je napisal dragoceno knjigo, v kateri je ovrgel obe molitvi, pri čemer je to storil zelo temeljito in prepričljivo. Besed učenjakov o tem vprašanju je zelo veliko. Če bi želeli navesti vse, kar smo zasledili o tej temi, bi se naše besedilo precej zavleklo. Upamo pa, da je to, kar smo navedli, zadostno in prepričljivo za iskalca resnice.

Iz vsega, kar smo navedli – iz ajetov, hadisov in besed učenjakov – postane iskalcu resnice jasno, da je praznovanje noči polovice šabana z molitvijo ali čim drugim ter posebej določanje njenega dneva za post zavržena novotarija po mnenju večine učenjakov. Za to ni nobene osnove v čistem šeriatu, temveč gre za prakso, ki se je v islamu pojavila po obdobju ashabov, naj bo Allah zadovoljen z njimi. Iskalcu resnice pri tem in drugih podobnih vprašanjih zadostujejo besede Vzvišenega Allaha: »Danes sem vam izpopolnil vašo vero...« (Kur'an, 5:3) ter drugi ajeti s podobnim pomenom, pa tudi besede Allahovega Poslanca ﷺ: »Kdor v to našo zadevo (vero) uvede nekaj, kar ni od nje, bo to zavrnjeno« in drugi hadisi z enakim pomenom.

Prav tako se v Sahihu imama Muslima, od Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Ne določajte petkove noči posebej za nočno molitev med drugimi nočmi in ne določajte petka posebej za post med drugimi dnevi, razen če sovpada s postom, ki ga kdo izmed vas redno posti.« Če bi bilo dovoljeno katero izmed noči posebej določiti za določeno obliko ibadeta, bi bila petkova noč tega bolj vredna kot katera koli druga, saj je njen dan – po verodostojnih hadisih Allahovega Poslanca ﷺ – najboljši dan, nad katerim je vzšlo sonce. Ker pa je Poslanec ﷺ posvaril pred tem, da bi prav petkovo noč posebej določali za nočno molitev, to še toliko bolj velja za vse druge noči: nobene izmed njih ni dovoljeno posebej določiti za katerokoli obliko ibadeta, razen če za to obstaja verodostojen dokaz.

Ker je v Noči kadra in ramadanskih nočeh predpisano opravljati nočno molitev in se v njih posebej truditi v ibadetu, je Poslanec ﷺ na to opozoril, k temu spodbudil ummet in to tudi sam počel. V obeh Sahihih se od Poslanca ﷺ prenaša, da je rekel: »Kdor v ramadanu opravlja nočno molitev z vero in v upanju na nagrado, mu bodo odpuščeni pretekli grehi. In kdor opravlja nočno molitev v Noči kadra z vero in v upanju na nagrado, mu bodo odpuščeni pretekli grehi.« Če bi bilo predpisano, da se noč polovice šabana, noč prvega petka v mesecu redžebu ali noč Isre in Miradža posebej obeležuje s praznovanjem ali katerokoli obliko ibadeta, bi Poslanec ﷺ na to usmeril ummet ali pa bi to storil sam, zatem bi ashabi, naj bo Allah zadovoljen z njimi, to zagotovo prenesli ummetu in ničesar ne bi prikrili. Oni so namreč najboljši ljudje po glasnikih vere, naj bosta nad njimi mir in blagoslov, ter najbolj iskreni do ljudi. Naj bo Allah zadovoljen z ashabi Allahovega Poslanca ﷺ in naj jih vse obilno nagradi.

Iz besed učenjakov, ki smo jih že navedli, je postalo jasno, da od Allahovega Poslanca ﷺ niti od njegovih ashabov, naj bo Allah zadovoljen z njimi, ni potrjeno nič o odliki noči prvega petka v mesecu redžebu niti o noči polovice šabana. Zato je jasno, da je praznovanje teh noči novotarija, uvedena v islam, enako pa velja tudi za njihovo posebno namenjanje katerikoli obliki ibadeta. Enako velja za sedemindvajseto noč meseca redžeba, za katero nekateri menijo, da je noč Isre in Miradža. Ni je dovoljeno posebej namenjati nobeni obliki ibadeta niti je praznovati, kar potrjujejo že navedeni dokazi. To bi veljalo tudi, če bi bil njen natančen datum znan, še toliko bolj pa zato, ker po pravilnem mnenju učenjakov sploh ni znan. Trditev tistih, ki menijo, da je to sedemindvajseta noč meseca redžeba, je napačna in nima nobene osnove v verodostojnih hadisih. Kako resnične so besede tistega, ki je rekel:

»Najboljše zadeve so tiste, ki sledijo pravi poti, najslabše pa na novo uvedene novotarije.«

Allaha prosimo, da nam in vsem muslimanom podari uspeh pri trdnem oprijemanju Sunneta, vztrajanju na njem in varovanju pred vsem, kar mu nasprotuje. Zares je On Plemenit in Darežljiv.

Naj Allah blagoslovi, podari mir in blagoslov Svojemu sužnju in Poslancu, našemu glasniku vere Muhammedu, njegovi družini in njegovim ashabom.

Osma poslanica:

Pomembno opozorilo glede lažne oporoke, ki se pripisuje

šejhu Ahmedu, skrbniku Plemenite Poslančeve mošeje

Od Abdulaziza ibn Abdullaha ibn Baza vsem muslimanom, ki bodo to prebrali. Naj jih Allah ohrani v islamu ter nas in njih obvaruje pred zlom laži nevednih in pokvarjenih ljudi. Amin.

Mir, Allahova milost in Njegovi blagoslovi naj bodo z vami.

Seznanil sem se z besedilom, ki se pripisuje šejhu Ahmedu, skrbniku Plemenite Poslančeve mošeje, z naslovom: »To je oporoka iz Medine od šejha Ahmeda, skrbnika Plemenite Poslančeve mošeje.« V njej piše:

»V noči na petek sem bedel ob recitiranju plemenitega Kur'ana. Ko sem končal z recitiranjem Allahovih najlepših imen, sem se pripravil na spanje. Tedaj sem zagledal Allahovega Poslanca ﷺ, tistega z žarečim obličjem, ki je prinesel kur'anske ajete in plemenite predpise kot milost svetovom, našega prvaka Muhammeda ﷺ. Rekel mi je: 'O šejh Ahmed!' Odgovoril sem: 'Na voljo sem ti, o Allahov Poslanec, o najplemenitejše Allahovo stvarstvo.'« Nato mi je rekel: »Sram me je zaradi grdih dejanj ljudi. Zaradi tega nisem mogel stopiti pred svojega Gospodarja niti pred meleke, saj je od petka do petka umrlo sto šestdeset tisoč ljudi zunaj vere islama.« Nato je omenil nekatere grehe, v katere so zapadli ljudje, in zatem dejal: »To oporoko jim pošilja Vsemogočni, Silni, iz milosti do njih.« Nato je omenil nekatere predznake Sodnega dne, dokler ni dejal: »O šejh Ahmed, obvesti ljudi o tej oporoki, saj je bila prepisana s Peresom usode iz Varovane plošče. Kdor jo prepiše in pošlje iz dežele v deželo ter iz kraja v kraj, mu bo v Džennetu zgrajena palača. Kdor pa je ne prepiše in je ne razpošlje, bo na Sodni dan prikrajšan za moje posredovanje.« »Kdor jo prepiše in je reven, ga bo Allah obogatil, če je zadolžen, mu bo Allah poplačal dolg, če pa ima grehe, bo Allah zaradi blagoslova te oporoke odpustil njemu in njegovim staršem. Kdor izmed Allahovih sužnjev pa je ne prepiše, mu bo obraz počrnel na tem in onem svetu.« Nato je dejal: »Pri Veličastnem Allahu, trikrat prisegam, da je to resnica. Če lažem, naj zapustim ta svet zunaj islama. Kdor temu verjame, bo rešen peklenske kazni, kdor pa to zanika, je postal nevernik.«

To je povzetek vsebine lažne oporoke, pripisane Allahovemu Poslancu ﷺ. To lažno oporoko smo v preteklih letih slišali že velikokrat; od časa do časa se znova širi med ljudmi in kroži med širšimi množicami, pri čemer se njena besedila med seboj nekoliko razlikujejo. Njen izmišljavec trdi, da je v sanjah videl Allahovega Poslanca ﷺ in da mu je ta zaupal to oporoko. Spoštovani bralec, v tej zadnji različici, ki smo jo omenili, prevarant celo trdi, da je Poslanca ﷺ videl, ko se je pripravljal na spanje, kar pomeni, da naj bi ga videl v budnem stanju!

Ta izmišljavec je v tej oporoki navedel veliko trditev, ki sodijo med najbolj očitne laži in najjasnejše neresnice, na katere te bom, inšallah, kmalu opozoril v tem besedilu. O njih sem pisal že v preteklih letih in ljudem pojasnil, da gre za eno najočitnejših laži in najjasnejših neresnic. Ko pa sem naletel na to zadnjo različico, sem sprva okleval, ali naj o njej ponovno pišem, saj je njena neresničnost tako očitna, njen izmišljavec pa tako predrzen v svojem laganju, da si nisem mogel predstavljati, da bi lahko zavedla kogar koli, ki premore vsaj kanček razsodnosti ali neokrnjeno naravo (fitro). Toda številni bratje so mi povedali, da se je med ljudmi zelo razširila, da si jo med seboj posredujejo in da so ji nekateri celo verjeli. Zato sem presodil, da je dolžnost ljudi, kakršen sem tudi sam, da o tem pišemo, pojasnimo njeno neresničnost in opozorimo, da gre za izmišljotino, pripisano Allahovemu Poslancu ﷺ, da ne bi zavedla še koga. Kdor koli bo o njej razmislil z znanjem in vero ali z neokrnjeno naravo (fitro) ter zdravim razumom, bo spoznal, da gre za laž in izmišljotino z mnogih vidikov.

Nekatere sorodnike šejha Ahmeda, kateremu se pripisuje ta izmišljotina, sem vprašal o tej oporoki. Odgovorili so mi, da je lažno pripisana šejhu Ahmedu in da je nikoli ni izrekel. Omenjeni šejh Ahmed je umrl že pred časom. Tudi če bi predpostavili, da bi omenjeni šejh Ahmed ali kdo še uglednejši od njega trdil, da je Poslanca ﷺ videl v sanjah ali v budnem stanju in da mu je zaupal to oporoko, bi z gotovostjo vedeli, da laže oziroma da je bil tisti, ki mu je to povedal, šejtan in ne Allahov Poslanec ﷺ. Za to obstaja več razlogov, med njimi:

1. Poslanca ﷺ po njegovi smrti ni mogoče videti v budnem stanju. Kdor koli izmed nevednih sufijev trdi, da vidi Poslanca ﷺ v budnem stanju ali da se ta udeležuje mevluda oziroma česa podobnega, se hudo moti, je močno zaveden, zapadel je v veliko zmoto in nasprotuje Kur'anu, Sunnetu ter soglasju učenjakov. Umrli bodo namreč iz svojih grobov vstali šele na Sodni dan, ne na tem svetu. Kdor trdi drugače, je očiten lažnivec ali pa se moti in je zaveden, saj ne pozna resnice, ki so jo poznali pobožni predniki in po kateri so se ravnali ashabi Allahovega Poslanca ﷺ ter tisti, ki so jim sledili v dobrem. Vzvišeni Allah pravi: »Zatem boste zagotovo umrli, »Nato boste na Dan vstajenja ponovno oživljeni.« (Kur'an, 23:15-16) Allahov Poslanec ﷺ je prav tako rekel: »Jaz bom prvi, nad katerim se bo na Sodni dan razprla zemlja, prvi bom posredoval in prvi, čigar posredovanje bo sprejeto.« Ajetov in hadisov v tem pomenu je veliko.

2. Poslanec ﷺ nikoli ne govori ničesar, kar bi bilo v nasprotju z resnico, ne v času svojega življenja ne po svoji smrti. Ta oporoka pa očitno nasprotuje njegovemu šeriatu, in to z več vidikov, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Res je sicer, da je Poslanca ﷺ mogoče videti v sanjah. Kdor ga vidi v sanjah v njegovi plemeniti podobi, ga je zares videl, saj se šejtan ne more prikazati v njegovi podobi, kot je potrjeno v verodostojnem hadisu. Vendar je pri tem bistveno vprašanje, kakšni so vera, resnicoljubnost, pravičnost, natančnost, pobožnost in zanesljivost tistega, ki trdi, da ga je videl, ter ali ga je res videl v njegovi pravi podobi ali v kakšni drugi.

Če bi se od Poslanca ﷺ prenašal hadis, ki ga je izrekel v času svojega življenja, vendar ne po verigi zanesljivih, pravičnih in natančnih prenašalcev, se nanj ne bi bilo dovoljeno opirati niti ga uporabljati kot dokaz. Če pa bi bil prenesen po verigi zanesljivih in natančnih prenašalcev, vendar bi nasprotoval predaji tistih, ki so zanesljivejši in imajo boljši spomin, tako da obeh predaj ne bi bilo mogoče uskladiti, bi se presojalo, ali je ena razveljavljena (mensuh), druga pa razveljavljajoča (nasih), če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Če pa ne bi bila mogoča niti uskladitev niti razveljavitev, bi bilo treba zavreči predajo manj zanesljivega prenašalca in jo šteti za odstopajočo (šazz), po kateri se ne ravna.

Kako je torej z oporoko, katere prenašalec od Allahovega Poslanca ﷺ sploh ni znan, prav tako pa nista znani njegova pravičnost in zanesljivost? Takšno oporoko je brez dvoma treba zavreči in se zanjo ne meniti, četudi ne bi vsebovala ničesar, kar bi nasprotovalo šeriatu. Kaj šele, ko vsebuje številne stvari, ki jasno dokazujejo njeno neresničnost, da je lažno pripisana Allahovemu Poslancu ﷺ in da vsebuje verske predpise, ki jih Allah ni dovolil!

Prav tako je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor o meni reče nekaj, česar nisem rekel, naj si pripravi svoje mesto v Ognju.« Tisti, ki si je izmislil to oporoko, je Allahovemu Poslancu ﷺ pripisal besede, ki jih ni nikoli izrekel, in se o njem očitno ter nevarno zlagal. Kako zelo si zato zasluži to veliko grožnjo in kako upravičeno ga zadene, če se nemudoma ne pokesa ter ljudem ne pojasni, da je ta oporoka lažno pripisana Allahovemu Poslancu ﷺ. Kajti kdor med ljudi razširja neresnico in jo pripisuje veri, njegovo kesanje ne bo veljavno, dokler tega javno ne prizna in ne pojasni, tako da ljudje spoznajo, da se je odpovedal svoji laži in priznal njeno neresničnost. Vzvišeni Allah pravi: »Resnično tisti, ki skrivajo to, kar smo razodeli od jasnih dokazov in napotila, potem ko smo to pojasnili ljudem v Knjigi – takšne preklinja Allah in preklinjajo jih tisti, ki preklinjajo. Razen tistih, ki so se pokesali, se poboljšali in pojasnili; njim sprejemam kesanje, in Jaz sem Tisti, ki sprejema kesanje, Najbolj usmiljeni.« (Kur'an, 2:159-160) Vzvišeni Allah je v tem plemenitem ajetu jasno pojasnil, da kesanje tistega, ki prikriva del resnice, ni veljavno, dokler se ne poboljša in resnice jasno ne pojasni. Allah je Svojim sužnjem izpopolnil vero, dopolnil Svojo blagodat nad njimi s poslanstvom Svojega Poslanca Muhammeda ﷺ in s popolnim šeriatom, ki mu ga je razodel. K Sebi ga je vzel šele potem, ko je vero izpopolnil in jo ljudem v celoti pojasnil, kakor Vzvišeni pravi: »Danes sem vam izpopolnil vašo vero in vam dopolnil Svoj blagoslov. In zadovoljen sem s tem, da je islam vaša vera...« (Kur'an, 5:3)

Tisti, ki si je izmislil to oporoko, se je pojavil v štirinajstem stoletju (po hidžri) in želi ljudem podtakniti novo vero, po kateri naj bi v Džennet vstopil vsak, kdor sprejme njegov verozakon, medtem ko naj bi bil Dženneta prikrajšan in vstopil v Ogenj vsak, kdor mu ne sledi. Poleg tega želi tej oporoki, ki si jo je izmislil, pripisati večjo vrednost, kot jo ima Kur'an, saj v njej lažno trdi, da bo tistemu, ki jo prepiše in pošlje iz dežele v deželo ali iz kraja v kraj, v Džennetu zgrajena palača, medtem ko bo tisti, ki je ne prepiše in ne pošlje, na Sodni dan prikrajšan za priprošnjo Allahovega Poslanca ﷺ. To je ena najhujših laži in eden najjasnejših dokazov o neresničnosti te oporoke, o brezsramnosti njenega izmišljavca in o njegovi veliki predrznosti pri laganju. Kajti kdor prepiše Plemeniti Kur'an in ga pošlje iz dežele v deželo ali iz kraja v kraj, ne bo dosegel takšne nagrade, če ne ravna po Kur'anu. Kako naj bi jo potem dosegel tisti, ki prepisuje in razširja to izmišljotino? Prav tako tisti, ki ne prepiše Kur'ana in ga ne pošilja iz dežele v deželo, ne bo prikrajšan za priprošnjo Allahovega Poslanca ﷺ, če veruje vanj in sledi njegovemu šeriatu. Že ta ena sama izmišljotina v tej oporoki zadostuje kot dokaz njene neresničnosti, lažnivosti tistega, ki jo širi, njegove brezsramnosti, neumnosti in velike oddaljenosti od napotila, s katerim je prišel Allahov Poslanec ﷺ.

V tej oporoki pa je poleg že omenjenega še veliko drugih stvari, ki jasno dokazujejo njeno neresničnost in lažnost. Tudi če bi njen izmišljavec tisočkrat ali še večkrat prisegel, da je resnična, in četudi bi nase klical najhujšo kazen ter najstrožje muke v dokaz, da govori resnico, to ne bi spremenilo dejstva, da laže in da ta oporoka ni resnična. Nasprotno, pri Allahu, in še enkrat pri Allahu, gre za eno največjih in najgrših izmišljotin. Za pričo jemljemo Vzvišenega Allaha, meleke, ki so navzoči pri nas, in vse muslimane, ki bodo prebrali to besedilo – pričevanje, s katerim bomo stopili pred našega Gospodarja, da je ta oporoka laž in izmišljotina, pripisana Allahovemu Poslancu ﷺ. Naj Allah osramoti tistega, ki si jo je izmislil, in naj z njim ravna tako, kot si zasluži.

Poleg že omenjenega njeno neresničnost in neveljavnost potrjujejo tudi številne druge stvari iz njenega besedila, med njimi:

Prva zadeva: Njegove besede: »...saj je od petka do petka umrlo sto šestdeset tisoč ljudi zunaj vere islama.« To namreč spada med znanje o nevidnem, razodetje pa se je Allahovemu Poslancu ﷺ po njegovi smrti končalo. Že v času svojega življenja ni poznal nevidnega, kako bi ga torej poznal po svoji smrti? Vzvišeni Allah pravi: »Reci: 'Ne pravim vam, da so pri meni Allahovi zakladi, niti da poznam nevidno...'« (Kur'an, 6:50) In Vzvišeni Allah pravi: »Reci: 'Nihče v nebesih in na Zemlji ne pozna nevidnega razen Allaha...'« (Kur'an, 27:65) V verodostojnem hadisu Allahov Poslanec ﷺ pravi: »Na Sodni dan bodo nekateri ljudje odgnani od mojega havda, zato bom rekel: 'Moj Gospodar, moji ashabi, moji ashabi!' Rečeno mi bo: 'Ti ne veš, kaj so uvedli po tebi.' Tedaj bom rekel, kakor je rekel pravični Allahov suženj: 'Bil sem priča nad njimi, dokler sem bil med njimi, ko pa si me vzel k Sebi, si Ti bedel nad njimi, saj si Ti priča nad vsem.'« (Kur'an, 3:117)

Druga zadeva, ki kaže na neresničnost te oporoke in da gre za laž, so njegove besede: »Kdor jo prepiše in je reven, ga bo Allah obogatil, če je zadolžen, mu bo Allah poplačal dolg, če pa ima grehe, bo Allah zaradi blagoslova te oporoke odpustil njemu in njegovim staršem...« itd. To je ena največjih laži in eden najjasnejših dokazov o lažnivosti njenega izmišljavca ter o njegovem pomanjkanju sramu pred Allahom in Njegovimi sužnji. Teh treh stvari namreč človek ne doseže že zgolj s prepisovanjem Plemenitega Kur'ana, kako naj bi jih torej dosegel s prepisovanjem te lažne oporoke?! Ta pokvarjenec želi ljudi le zavesti in jih navezati na to oporoko, da bi jo prepisovali in upali na te domnevne odlike, hkrati pa opustili sredstva, ki jih je Allah predpisal Svojim sužnjem in jih naredil za vzrok bogastva, poplačila dolgov ter odpuščanja grehov. Zato se zatekamo k Allahu pred vzroki ponižanja ter pred sledenjem strastem in šejtanu.

Tretja zadeva, ki kaže na neresničnost te oporoke, so njegove besede: »Kdor izmed Allahovih sužnjev je ne prepiše, mu bo obraz počrnel na tem in onem svetu.« Tudi to je ena najhujših laži in eden najjasnejših dokazov neresničnosti te oporoke ter lažnivosti njenega izmišljavca. Kako bi lahko razumen človek prepisoval oporoko, ki si jo je v štirinajstem stoletju izmislil neznan človek, jo lažno pripisal Allahovemu Poslancu ﷺ in trdil, da bo tistemu, ki je ne prepiše, obraz počrnel na tem in onem svetu, tisti, ki jo prepiše, pa bo po revščini obogatel, se rešil dolgov in prejel odpuščanje svojih grehov?!

Slavljen naj bo Allah! To je velika lažna obtožba! Dokazi in resničnost jasno pričajo o lažeh tega izmišljavca, njegovi veliki predrznosti do Allaha ter njegovem pomanjkanju sramu pred Allahom in ljudmi. Koliko je narodov, ki te oporoke niso nikoli prepisali, pa jim obrazi niso počrneli! In koliko ljudi – njihovo število pozna samo Allah – jo je prepisalo že velikokrat, pa jim dolgovi niso bili poplačani in revščina ni izginila. Zato se zatekamo k Allahu pred zablodo src in zatemnitvijo zaradi grehov. To so odlike in nagrade, ki jih plemeniti šeriat ni obljubil niti tistemu, ki prepiše najboljšo in najveličastnejšo Knjigo – Plemeniti Kur'an. Kako naj bi jih bil potem deležen tisti, ki prepiše lažno oporoko, polno različnih vrst neresnic in številnih izjav, ki vsebujejo neverstvo? Slavljen naj bo Allah! Kako prizanesljiv je do tistega, ki si je drznil lagati o Njem!

Četrta zadeva, ki dokazuje, da je ta oporoka ena največjih neresnic in najočitnejših laži, so njegove besede: »Kdor temu verjame, bo rešen peklenske kazni, kdor pa to zanika, je postal nevernik.« Tudi to je ena največjih predrznosti pri laganju in ena najodvratnejših neresnic. Ta izmišljavec poziva vse ljudi, naj verjamejo njegovi izmišljotini, ter trdi, da se bodo s tem rešili kazni Ognja, medtem ko naj bi tisti, ki jo zanika, postal nevernik. Pri Allahu! Ta lažnivec je izrekel veliko laž proti Allahu in, pri Allahu, govoril neresnico. Če kdo zasluži, da ga doleti takšna obsodba, je to tisti, ki tej izmišljotini verjame, ne pa tisti, ki jo zanika. Gre namreč za izmišljotino, laž in neresnico brez vsakršne podlage. Allaha jemljemo za pričo, da je to laž in da je njen izmišljavec lažnivec, ki želi ljudem predpisati tisto, česar Allah ni dovolil, ter v njihovo vero vnesti to, kar vanjo ne spada. Allah pa je temu ummetu vero izpopolnil in dovršil že štirinajst stoletij pred pojavom te izmišljotine. Zato bodite pozorni, spoštovani bralci in bratje! Varujte se verovanja v takšne izmišljotine in ne dovolite, da bi se širile med vami. Resnica namreč nosi svojo svetlobo in ni skrita tistemu, ki jo iskreno išče. Zato iščite resnico na podlagi njenih dokazov in vprašajte učenjake o vsem, kar vam ni jasno. Ne pustite se zavesti prisegam lažnivcev. Tudi prekleti Iblis je prisegel vašima staršema, Ademu in Havi, da jima iskreno svetuje, čeprav je največji izdajalec in največji lažnivec. O tem Vzvišeni Allah pravi: »In prisegel jima je: 'Jaz sem vama zares iskren svetovalec.'« (Kur'an, 7:21) Zato se varujte njega in njegovih privržencev, ki si izmišljajo laži. Koliko lažnih priseg, prelomljenih obljub in olepšanih besed uporabljajo, da bi ljudi zapeljali in zavedli! Kar pa zadeva to, kar je ta izmišljavec omenil o razširjenosti graje vrednih dejanj, je to resnično dejstvo. Plemeniti Kur'an in čisti Sunnet sta pred njimi najstrožje svarila, v njiju pa sta napotilo in vse, kar zadostuje.

Kar pa zadeva to, kar je omenil o znamenjih Sodnega dne, so jih hadisi Allahovega Poslanca ﷺ jasno pojasnili, Plemeniti Kur'an pa je omenil nekatera izmed njih. Kdor želi o tem izvedeti več, bo to našel v knjigah Sunneta in delih učenjakov ter ljudi vere. Ljudje nimajo nobene potrebe po razlagah takšnega izmišljavca, njegovem zavajanju in mešanju resnice z neresnico. Naj Allah obvaruje mene, vas in vse muslimane pred zlom šejtanov, preizkušnjami tistih, ki zavajajo, zablodami tistih, ki so zašli, in prevarami Allahovih sovražnikov, zagovornikov neresnice, ki želijo s svojimi usti ugasniti Allahovo svetlobo in ljudem zamegliti njihovo vero. Toda Allah bo dopolnil Svojo svetlobo in pomagal Svoji veri, četudi to sovražijo Njegovi sovražniki izmed šejtanov ter njihovi privrženci med neverniki in brezbožniki. Allaha prosimo, da izboljša stanje muslimanov, jim podari sledenje resnici, trdnost na njej in kesanje Njemu za vse grehe. Zares, On je Tisti, ki sprejema kesanje, Usmiljeni in Zmožen vsega. Allah nam zadostuje in On je najboljši Skrbnik. Ni moči ne sile, razen pri Allahu, Vzvišenem, Veličastnem.

Vsa hvala pripada Allahu, Gospodarju svetov. Naj Allah blagoslovi in podari mir Svojemu sužnju in Poslancu, zvestemu in zaupanja vrednemu, njegovi družini, njegovim ashabom in vsem, ki jim sledijo v dobrem, vse do Sodnega dne.

Predpisi o čarovništvu, vedeževanju in sorodnih vprašanjih

Abdulaziz ibn Abdullah ibn Baz

Knjiga pojasnjuje islamski pogled na čarovništvo in vedeževanje, opozarja na njuno prepoved ter svari pred obiskovanjem čarovnikov, prerokovalcev in verovanjem njihovim besedam. Poudarja, da gre za dejanja kufra (nevere), ki škodujejo tako posamezniku kot družbi, hkrati pa usmerja k zaupanju v Allaha ter predstavlja šeriatsko predpisane načine zaščite in zdravljenja, kot sta rukja in ziker.

Deveta poslanica: Predpisi o čarovništvu, vedeževanju in sorodnih vprašanjih[1]

[1] To poslanico je leta 1402 po hidžri objavilo Generalno predsedstvo za znanstvene raziskave, versko-pravna mnenja, pozivanje in usmerjanje v knjižici št. 17.

Vsa hvala pripada Allahu. Allahov blagoslov in mir naj bosta z zadnjim Poslancem.

Ker se je v zadnjem času močno razširilo delovanje sleparjev, ki se lažno predstavljajo kot zdravilci ter zdravijo s pomočjo čarovništva in vedeževanja, njihova dejavnost pa je v nekaterih deželah vse bolj razširjena, pri tem pa izkoriščajo ljudi, ki jim primanjkuje znanja, sem se iz iskrene skrbi za Allahovo vero in Njegove sužnje odločil pojasniti veliko nevarnost, ki jo takšno početje predstavlja za islam in muslimane. To namreč vodi v navezovanje na druge mimo Vzvišenega Allaha ter pomeni nasprotovanje Njegovi zapovedi in zapovedi Njegovega Poslanca ﷺ.

Zato s prošnjo za pomoč Vzvišenega Allaha pravim: Zdravljenje je po soglasju islamskih učenjakov dovoljeno. Musliman lahko obišče internista, kirurga, nevrologa ali drugega ustreznega strokovnjaka, da postavi diagnozo bolezni in ga zdravi z zdravili, ki jih šeriat dovoljuje, v skladu s spoznanji medicinske znanosti. To spada med uporabo dovoljenih in običajnih sredstev ter ni v nasprotju z zanašanjem na Allaha in popolnim zaupanjem Vanj. Vzvišeni Allah je ustvaril bolezen in zanjo ustvaril tudi zdravilo. Nekateri ga poznajo, drugi pa ne. Vendar Vzvišeni Allah ni določil, da bi bila ozdravitev Njegovih sužnjev v tem, kar jim je prepovedal.

Zato bolniku ni dovoljeno obiskovati vedeževalcev, ki trdijo, da poznajo nevidni svet, da bi od njih izvedel vzrok svoje bolezni. Prav tako jim ni dovoljeno verjeti v to, kar govorijo, saj o nevidnem svetu zgolj ugibajo ali pa prikličejo džine, da bi jim pomagali doseči svoje cilje. Če trdijo, da poznajo nevidni svet, so njihove trditve nevera (kufr) in zabloda.

Muslim v svojem Sahihu prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor pride k vedeževalcu in ga o nečem vpraša, mu štirideset dni ne bo sprejeta molitev.«

Od Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim, se prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor pride k vedeževalcu in verjame temu, kar govori, je storil nevero v to, kar je bilo razodeto Muhammedu ﷺ.« Ta hadis je zabeležil Ebu Davud, navedli pa so ga tudi avtorji štirih Sunenov. Hakim ga je ocenil za verodostojnega in ga od Allahovega Poslanca ﷺ prenesel z naslednjim besedilom: »Kdor obišče vedeževalca ali jasnovidca in verjame temu, kar govori, je storil nevero v to, kar je bilo razodeto Muhammedu ﷺ.«

Od Imrana ibn Husajna, naj bo Allah zadovoljen z njim, se prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Ni od nas tisti, ki išče zla znamenja ali za katerega se iščejo zla znamenja, ki vedežuje ali se zanj vedežuje, ki čara ali se zanj čara. Kdor pa obišče vedeževalca in verjame temu, kar govori, je storil nevero v to, kar je bilo razodeto Muhammedu ﷺ.« Zabeležil ga je Bezzar z dobrim senedom (verigo prenašalcev).

Ti plemeniti hadisi prepovedujejo obiskovanje vedeževalcev, prerokovalcev, čarovnikov in njim podobnih, njihovo spraševanje ter verjetje njihovim besedam. V njih je tudi opozorilo na hudo kazen za takšno ravnanje.

Zato naj se nihče ne pusti zavesti temu, da v nekaterih stvareh govorijo resnico, niti temu, da jih obiskuje veliko ljudi. Večina teh ljudi je namreč nevednih in prav zaradi tega ne smejo biti merilo za resnico. Allahov Poslanec ﷺ je prepovedal obiskovati takšne ljudi, jih spraševati ali verjeti njihovim besedam, saj to prinaša veliko zlo, nevarnost in hude posledice. Poleg tega so lažnivci in pregrešneži.

Ti hadisi jasno kažejo, da sta vedeževalec in čarovnik nevernika, saj zase trdita, da poznata nevidni svet, kar je samo po sebi nevera. Poleg tega svojih ciljev ne moreta doseči drugače kot s služenjem džinom in njihovim čaščenjem namesto Allaha, kar pomeni nevero v Allaha in pripisovanje drugih Njemu (širk). Kdor jima verjame, ko trdita, da poznata nevidni svet, je glede tega enak njima. Allahov Poslanec ﷺ pa se je odrekel vsakomur, ki sprejema ali verjame temu, kar govorijo takšni ljudje.

Muslimanu prav tako ni dovoljeno, da se podvrže temu, kar takšni ljudje predstavljajo kot zdravljenje, kot so nerazumljivi uroki, vlivanje svinca in drugi praznoverni običaji. Vse to spada med vedeževanje in zavajanje ljudi. Kdor takšna dejanja sprejema ali jih odobrava, jim pomaga pri njihovem širjenju laži in nevere.

Prav tako noben musliman ne sme hoditi k njim in jih spraševati, s kom se bo poročil njegov sin ali sorodnik, kakšen bo zakon med zakoncema, kakšni bodo odnosi med njunima družinama ali ali bodo med njimi vladali ljubezen, sloga in zvestoba oziroma sovraštvo in razdor. Enako velja za vsa podobna vprašanja. Vse to namreč spada med skrite stvari, ki jih pozna samo Vzvišeni Allah.

Zato so nosilci oblasti, odgovorni za javni red, in vsi, ki imajo za to pristojnost, dolžni preprečevati delovanje vedeževalcev, prerokovalcev in njim podobnih. Prepovedati jim morajo opravljanje teh dejavnosti na tržnicah in drugod, jih odločno obsoditi ter opozarjati tudi ljudi, naj jih ne obiskujejo.

Prav tako je tudi sihr – čarovništvo – eno izmed prepovedanih dejanj, ki predstavljajo nevero (kufr). Vzvišeni Allah pravi: »...vendar nista nikogar poučevala, dokler nista rekla: 'Midva sva zgolj preizkušnja, zato ne postani nevernik.' Od njiju so se učili tistega, s čimer so ločevali moža od njegove žene. Toda s tem niso mogli nikomur škodovati, razen z Allahovim dovoljenjem. Učili so se tistega, kar jim škoduje in jim ne koristi. In zagotovo so vedeli, da tisti, ki si to pridobi, na Onem svetu ne bo imel nobenega deleža. Kako strašno je tisto, za kar so prodali same sebe, ko bi le vedeli.« (Kuran, 2:102)

Ti plemeniti ajeti jasno kažejo, da je sihr – čarovništvo – dejanje nevere (kufra) in da čarovniki povzročajo razdor med možem in ženo. Hkrati potrjujejo, da sihr sam po sebi nima nobene moči ne koristiti ne škodovati, temveč učinkuje le z Allahovo odreditvijo in Njegovim dovoljenjem. Vzvišeni Allah je namreč Tisti, ki je ustvaril vse – dobro in zlo.

Prav tako kažejo, da se tisti, ki se učijo čarovništva, učijo le tega, kar jim škoduje in jim ne prinaša nobene koristi, ter da pri Allahu na Onem svetu ne bodo imeli nobenega deleža. To je hudo opozorilo, ki razkriva, kako velika bo njihova izguba na tem in prihodnjem svetu. Svoje duše so namreč prodali za najnižjo ceno. Zato jih Vzvišeni Allah graja z besedami: »...Kako strašno je tisto, za kar so prodali same sebe, ko bi le vedeli.« (Kur'an, 2:102) V tem ajetu je beseda »nakup« uporabljena v pomenu »prodaje«.

Škoda, ki jo povzročajo ti lažnivci, je vse večja, njihove prevare pa imajo vse hujše posledice. To znanje so podedovali od malikovalcev in z njim zavajajo ljudi šibkega razuma. Allahu pripadamo in k Njemu se bomo vrnili. Allah nam zadostuje in On je najboljši Zaščitnik.

Allaha prosimo, naj nas obvaruje zla čarovnikov, vedeževalcev in vseh drugih sleparjev. Prav tako Ga prosimo, naj muslimane zaščiti pred njihovim zlom ter muslimanskim vladarjem nakloni uspeh, da bodo ljudi svarili pred njimi in nad njimi izvrševali Allahov zakon. Tako bodo ljudje obvarovani njihovega zla in njihovih pokvarjenih dejanj. On je zares Darežljiv in Plemenit.

Vzvišeni Allah je Svojim sužnjem predpisal sredstva, s katerimi se lahko zaščitijo pred zlom čarovništva, še preden jih to doleti. Prav tako jim je pojasnil, kako naj ravnajo, če jih to doleti, in kako naj se zdravijo. To je storil iz Svoje milosti in dobrote do njih ter kot dopolnitev Svoje blagodati nad njimi.

V nadaljevanju bomo pojasnili sredstva, s katerimi se človek lahko zaščiti pred čarovništvom, še preden ga to doleti, ter načine zdravljenja, ki jih šeriat dovoljuje, če ga čarovništvo vendarle prizadene.

1. Zaščita pred čarovništvom, še preden človeka doleti: Med najpomembnejša in najučinkovitejša sredstva zaščite spadajo zikri, ki jih predpisuje šeriat, dove ter prenešene prošnje za zaščito. Mednje sodi tudi recitiranje Ajetul-Kursija – najveličastnejšega ajeta v Plemenitem Kur'anu – po vsaki obvezni molitvi, po selamu. To so besede Vzvišenega: »Allah, ni drugega boga razen Njega, Večno-živi Samo-obstoječi Vzdrževalec vsega! Ne prevzameta Ga ne dremež ne spanec. Pripada Mu vse, kar je na nebesih, in vse, kar je na Zemlji. Kdo je tisti, ki nekoga zagovarja pri Njem, razen z Njegovim dovoljenjem? On (Allah) ve, kaj je bilo pred njimi in kaj bo za njimi; in ne morejo obvladovati delčka Njegovega znanja, razen toliko, kolikor sam hoče. Njegov Kursi obdaja nebesa in Zemljo in ohranjanje le-teh Mu ni težko. In On je Najvišji, Veličastni!« (Kur'an, 2:255) Priporočljivo ga je recitirati tudi pred spanjem, saj je verodostojno preneseno, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor ponoči recitira Ajetul-Kursi, mu bo Allah določil varuha in šejtan se mu ne bo približal vse do jutra.«

Med priporočena zaščitna sredstva spada tudi recitiranje: sure El-Ihlas: »Reci: On je Allah, Eden« (Kur'an, 112), El-Felek: »Reci: Zatekam se h Gospodu svita« (Kur'an, 113), in En-Nas: »Reci: Zatekam se h Gospodarju ljudi.« (Kur'an, 114) Te tri sure je priporočljivo recitirati po vsaki obvezni molitvi, še posebej pa trikrat na začetku dneva po molitvi fedžr in trikrat na začetku noči po molitvi magrib.

Med priporočena zaščitna sredstva spada tudi recitiranje zadnjih dveh ajetov sure El-Bekara na začetku noči. Besede Vzvišenega: »Poslanec je veroval v to, kar mu je bilo razodeto od njegovega Gospodarja, in prav tako verniki. Vsi so verovali v Allaha, Njegove angele, Njegove knjige in Njegove poslance, (rekoč): ,Ne delamo razlik med katerimkoli od Njegovih poslancev.’ In dejali so: ,Slišali smo in se pokoravamo. (Prosimo) Tvoje odpuščanje, Gospodar naš, in k Tebi bomo vrnjeni.'« ...do konca sure. (Kur'an 2:285-286)

Saj je verodostojno preneseno, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor ponoči recitira zadnja dva ajeta sure El-Bekara, mu bosta zadostovala.« Pomen tega hadisa – Allah pa najbolje ve – je, da človeka varujeta pred vsakim zlom. Med priporočena sredstva zaščite spada tudi pogosto izgovarjanje dove: »E'uzu bi kelimatillahi-t-tammati min šerri ma haleka.« (Zatekam se k Allahovim popolnim besedam pred zlom vsega, kar je ustvaril.) To dovo je priporočljivo izgovarjati podnevi in ponoči ter ob postanku na katerem koli kraju, bodisi v naselju, puščavi, v zraku ali na morju. Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Kdor se ustavi na nekem kraju in izgovori: 'Zatekam se k Allahovim popolnim besedam pred zlom vsega, kar je ustvaril', mu nič ne bo škodovalo, dokler ne zapusti tega kraja.«

Med priporočena sredstva zaščite spada tudi, da musliman na začetku dneva in na začetku noči trikrat izgovori: »Bismillahi-l-lezi la jedurru ma'asmihi šej'un fil-erdi ve la fis-sema', ve huve-s-semi'u-l-'alim.« (V imenu Allaha, s čigar imenom nič ne more škodovati ne na Zemlji ne na nebu. On je Vseslišni, Vsevedni.)

To je priporočeno na podlagi verodostojno prenesenih hadisov Allahovega Poslanca ﷺ, saj je ta dova eden od vzrokov za zaščito pred vsakim zlom.

2. Zdravljenje čarovništva po tem, ko človeka doleti Tudi v takšnem primeru šeriat dovoljuje več načinov zdravljenja:

Prvi: pogosto in ponižno obračanje k Allahu ter vztrajno prositi Vzvišenega Allaha, naj odpravi škodo in odstrani stisko.

Drugi: prizadevati si odkriti, kje je čarovnija skrita – bodisi zakopana v zemlji, skrita na gori ali na kakšnem drugem kraju. Ko jo odkrijejo, odstranijo in uničijo, njeno delovanje preneha. To je eden najučinkovitejših načinov zdravljenja čarovništva.

Tretji: zdravljenje z rukjo, ki vsebuje ziker, dove in druge šeriatsko predpisane molitve. Takšnih rukij je veliko. Med njimi je tudi dova,

za katero je verodostojno preneseno, da jo je Allahov Poslanec ﷺ izgovarjal: »Allahumme Rabbe-n-nas, ezhibi-l-be's, ve-šfi, Ente-š-Šafi, la šifa'e illa šifa'uke, šifa'en la jugadiru sekama.« (O Allah, Gospodar ljudi, odpravi stisko in ozdravi. Ti si Zdravitelj. Ni ozdravitve razen Tvoje ozdravitve – takšne, ki ne pusti nobene bolezni.) To dovo ponovi trikrat.

Med njimi je tudi rukja, s katero je Džibril zdravil Allahovega Poslanca ﷺ: »Bismillahi erkik, min kulli šej'in ju'zik, ve min šerri kulli nefsin ev 'ajnin hasid, Allahu ješfik, bismillahi erkik.« (V imenu Allaha te zdravim. Pred vsem, kar ti škoduje, ter pred zlom vsake duše in vsakega zavidljivega očesa. Naj te Allah ozdravi. V imenu Allaha te zdravim.) Tudi to dovo ponovi trikrat.

Med priporočena sredstva spada tudi naslednji način zdravljenja, ki je učinkovit za moškega, ki mu je zaradi čarovništva onemogočen spolni odnos z ženo: vzame sedem zelenih listov sidra, jih zdrobi s kamnom ali čim podobnim, položi v posodo in prelije z zadostno količino vode za umivanje. Nato nad to vodo recitira:

Ajetul-Kursi, suro El-Kafirun: »Reci: O vi, neverniki« (Kur'an, 109), suro El-Ihlas: »Reci: On je Allah, Eden« (Kur'an 112), El-Felek: »Reci: Zatekam se h Gospodu svita« (Kuran, 113), in suro En-Nas: »Reci: Zatekam se h Gospodarju ljudi.« (Kur'an, 114:1)

Nato pa še ajete o čarovništvu iz sure El-A'raf, v katerih Vzvišeni Allah pravi: »In razodeli smo Mojzesu: 'Vrzi svojo palico!' Tedaj je pogoltnila vse, kar so si izmislili. Tako je zmagala resnica, vse, kar so počeli, pa je propadlo. Tam so bili poraženi in osramočeni odšli.« (Kur'an, 7:117–119)

Nato recitira še ajete iz sure Junus, v katerih Vzvišeni Allah pravi: »Faraon je rekel: 'Pripeljite mi vsakega izurjenega čarovnika!' Ko so prišli čarovniki, jim je Mojzes rekel: 'Vrzite, kar nameravate vreči.' Ko so vrgli, je Mojzes rekel: 'To, kar ste prinesli, je čarovnija. Allah jo bo zagotovo izničil. Allah namreč ne daje uspeha delu tistih, ki sejejo nered.' Allah s Svojimi besedami utrjuje resnico, četudi to zločinci sovražijo.« (Kur'an, 10: 79–82)

Nato recitira še ajete iz sure Ta-Ha, v katerih Vzvišeni Allah pravi: »Rekli so: 'O Mojzes! Ali boš vrgel prvi ti ali pa bomo prvi vrgli mi?' Rekel je: 'Ne, vrzite vi!' Tedaj se mu je zaradi njihove čarovnije zazdelo, da se njihove vrvi in palice premikajo. Mojzes je v sebi začutil strah. Rekli smo: 'Ne boj se! Ti boš zagotovo zmagal.' Vrzi to, kar držiš v desnici, in pogoltnilo bo vse, kar so naredili. To, kar so naredili, je le čarovniška zvijača, čarovnik pa nikoli ne bo uspel, kjer koli že je.« (Kur'an, 20:65–69)

Po recitiranju omenjenih ajetov nad vodo naj spije tri požirke, nato pa se umije s preostalo vodo in bo, z Allahovim dovoljenjem, ozdravel. Če je treba postopek ponoviti dvakrat ali večkrat, s tem ni nič narobe, dokler bolezen ne mine.

Ti zikri, dove za zaščito in omenjeni načini zdravljenja spadajo med najučinkovitejša sredstva za zaščito pred čarovništvom in drugim zlom. Prav tako sodijo med najmočnejša sredstva za odpravo čarovništva, ko človeka že prizadene, če se jih oklepa iskreno, z imanom, trdnim zaupanjem v Allaha, zanašanjem Nanj ter s popolnim prepričanjem o njihovi koristi.

To je vse, kar sem lahko pojasnil o sredstvih za zaščito pred čarovništvom in njegovim zdravljenjem. Allah je Tisti, ki podarja uspeh.

Na tem mestu je treba opozoriti še na pomembno vprašanje, in sicer na zdravljenje čarovništva s pomočjo čarovnikov, ki se džinom približujejo z darovanjem žrtev ali drugimi oblikami čaščenja. Takšno zdravljenje ni dovoljeno, saj gre za šejtanovo delo. Še več – spada med veliki širk. Prav tako ni dovoljeno zdraviti čarovništva z obiskovanjem vedeževalcev, prerokovalcev in sleparjev niti z ravnanjem po njihovih nasvetih. Ti namreč niso verniki, temveč pokvarjeni lažnivci, ki trdijo, da poznajo skrite stvari, in s tem zavajajo ljudi. Allahov Poslanec ﷺ je svaril pred njihovim obiskovanjem, spraševanjem in verovanjem njihovim besedam, kot je bilo pojasnjeno že na začetku te poslanice. Zato se je treba tega skrbno varovati. Verodostojno je namreč preneseno, da je bil Allahov Poslanec ﷺ vprašan o nušri, pa je odgovoril: »To je delo šejtana.« Zabeležila sta ga imam Ahmed in Ebu Davud z dobro verigo prenašalcev.

Nušra pomeni odpravljanje čarovništva pri začarani osebi. Poslanec ﷺ je s temi besedami imel v mislih nušro, kakršno so poznali v obdobju džahilijjeta, ko je človek prosil čarovnika, naj odpravi čarovništvo, ali pa se je to odpravljalo z drugim čarovništvom, ki ga je izvajal drug čarovnik.

Kar pa zadeva odpravljanje čarovništva z rukjo, šeriatsko predpisanimi dovami za zaščito in dovoljenimi zdravili, je to dovoljeno, kot je bilo že pojasnjeno. To sta jasno pojasnila Ibn El-Kajjim in šejh Abdurrahman bin Hasan v delu Fethul-Medžid, naj se ju Allah usmili. Enako so zapisali tudi drugi učenjaki.

Allaha prosimo, naj muslimane obvaruje vsakega zla, ohrani njihovo vero, jim nakloni pravilno razumevanje vere in jih zaščiti pred vsem, kar je v nasprotju z Njegovim šeriatom.

Naj Allah blagoslovi in podari mir Svojemu sužnju in Poslancu Muhammedu, njegovi družini in njegovim ashabom.

Opozorilo pred gradnjo mošej nad grobovi

Abdulaziz ibn Abdullah ibn Baz

Knjiga svari pred gradnjo mošej nad grobovi glasnikov vere in pravičnih ljudi ter poudarja, da je to eno od sredstev, ki vodijo v širk (politeizem) in pretirano poveličevanje. Pri tem se opira na verske dokaze, ki pred takšnim ravnanjem svarijo, ter poudarja nujnost doslednega sledenja čistemu islamskemu verozakonu, da bi se ohranil tevhid (monoteizem).

Deseta poslanica: Opozorilo pred gradnjo mošej nad grobovi

V imenu Allaha. Vsa hvala pripada Allahu. Allahov blagoslov in mir naj bosta z Njegovim Poslancem.

Seznanil sem se z objavo v tretji številki revije Zveze islamskih znanosti v rubriki »Novice iz muslimanskega sveta«, v kateri je navedeno, da namerava Zveza islamskih znanosti v Hašemitski kraljevini Jordaniji zgraditi mošejo nad jamo, ki so jo pred kratkim odkrili v vasi Ar-Rahib. Gre za jamo, za katero se trdi, da so v njej bivali Prebivalci jame, omenjeni v Plemenitem Kur'anu. Konec citata.

Ker je iskren nasvet Allahu in Njegovim sužnjem dolžnost, sem sklenil v isti reviji nameniti nekaj besed Zvezi islamskih znanosti v Hašemitski kraljevini Jordaniji. Njihova vsebina je nasvet Združenju, naj opusti svojo namero o gradnji mošeje nad omenjeno jamo. Razlog za to je, da popolni islamski šeriat prepoveduje gradnjo mošej nad grobovi glasnikov vere in pravičnih ljudi ter nad njihovimi sledmi, pred tem svari in preklinja tiste, ki to počnejo, saj je to eno od sredstev, ki vodijo v širk in pretirano poveličevanje glasnikov vere ter pravičnih ljudi. Sama stvarnost potrjuje resničnost tega, s čimer je prišel šeriat. Je dokaz, da prihaja od Vzvišenega Allaha, ter jasen in neizpodbiten dokaz o resničnosti Allahovega Poslanca ﷺ glede tega, kar je prejel od Allaha in posredoval islamskemu ummetu. Kdor razmisli o stanju islamskega sveta ter o širku in pretiravanju, ki sta se v njem razširila zaradi gradnje mošej nad grobnicami, njihovega poveličevanja, opremljanja, krašenja in postavljanja njihovih oskrbnikov, bo z gotovostjo spoznal, da so to sredstva, ki vodijo v širk (politeizem), ter da prepoved teh dejanj in svarjenje pred njimi sodita med odlike islamskega šeriata.

Med dokazi o tem je tudi hadis, ki ga prenašata Buhari in Muslim, naj se ju Allah usmili, od Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Allah je preklel Jude in kristjane, ker so grobove svojih glasnikov vere jemali za svetišča (mošeje).« Aiša je rekla: »Svaril je pred tem, kar so storili.« Nato je rekla: »Če ne bi bilo tega, bi bil njegov grob izpostavljen, vendar so se bali, da bi ga ljudje jemali za svetišče (mošejo).« Prav tako se v obeh Sahihih prenaša, da sta Ummu Selema in Ummu Habiba, naj bo Allah zadovoljen z njima, Allahovemu Poslancu ﷺ omenili cerkev, ki sta jo videli v Abesiniji, in ikone, ki so bile v njej. Nato je ﷺ rekel: »To so ljudje, ki ob smrti pravičnega človeka med njimi nad njegovim grobom zgradijo mošejo in vanjo postavijo te ikone. Takšni so pri Allahu najslabša bitja.«

V Sahihu imama Muslima se od Džunduba bin Abdullaha, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je rekel: »Pet dni pred smrtjo sem slišal Allahovega Poslanca ﷺ, ko je rekel: »Resnično se pred Allahom odrekam temu, da bi med vami imel pristnega prijatelja, saj me je Allah vzel za pristnega prijatelja, tako kakor je za pristnega prijatelja vzel Ibrahima. Če bi si med pripadniki svojega ummeta izbral pristnega prijatelja, bi za pristnega prijatelja izbral Ebu Bekra. Vedite, da so tisti pred vami grobove svojih glasnikov vere in pravičnih ljudi jemali za svetišča (mošeje). Zato tudi vi grobov ne jemljite za svetišča (mošeje), saj vam to prepovedujem.« O tej temi obstajajo številni hadisi.

Imami iz vrst muslimanskih učenjakov vseh štirih pravnih šol in tudi drugi so jasno poudarili prepoved gradnje mošej nad grobovi ter pred tem svarili, ravnajoč po Sunnetu Allahovega Poslanca ﷺ ter iz iskrenega nasveta in skrbi za ummet, da ne bi zapadel v to, v kar so zapadli skrajneži med Judi in kristjani ter njim podobni zablodeli pripadniki tega ummeta.

Zato je dolžnost Zveze islamskih znanosti v Jordaniji in vseh drugih muslimanov, da se držijo Sunneta, hodijo po poti imamov ter se varujejo tistega, pred čimer sta svarila Allah in Njegov Poslanec. V tem je namreč dobrobit Allahovih sužnjev, njihova sreča in njihova rešitev na tem in prihodnjem svetu. Nekateri ljudje pa se pri tem sklicujejo na besede Vzvišenega Allaha v zgodbi o prebivalcih jame: »...Tisti, ki so prevladali v njihovi zadevi, so rekli: ‘Nad njimi bomo zagotovo postavili svetišče.’« (Kur'an, 18:21)

Odgovor na to je naslednji: Vzvišeni Allah nas obvešča, da so voditelji in oblastniki tistega časa izrekli te besede. Vendar tega ni navedel zato, ker bi njihovo ravnanje odobraval ali potrjeval, temveč zato, da bi ga grajal, obsodil in ljudi odvrnil od njihovega početja. Na to jasno kaže dejstvo, da je Allahov Poslanec ﷺ, kateremu je bil razodet ta ajet in ki je med vsemi ljudmi najbolje poznal njegov pomen, svojemu ummetu prepovedal gradnjo mošej nad grobovi, pred tem svaril ter preklel in obsodil tiste, ki to počnejo.

Če bi bilo to dovoljeno, Allahov Poslanec ﷺ glede tega ne bi tako odločno svaril in ne bi šel tako daleč, da bi preklel tiste, ki to počnejo, ter povedal, da so pri Vzvišenem Allahu med najslabšimi bitji. To pa je več kot zadosten in prepričljiv dokaz za vsakega, ki išče resnico. Tudi če bi predpostavili, da je bilo postavljanje mošej nad grobovi dovoljeno tistim pred nami, nam ni dovoljeno, da bi jih v tem posnemali. Naš verozakon namreč razveljavlja vse prejšnje verozakone, naš Poslanec ﷺ pa je pečat glasnikov vere. Njegov verozakon je popoln in namenjen vsem ljudem. Ker nam je prepovedal postavljanje mošej nad grobovi, mu ni dovoljeno nasprotovati. Dolžni smo mu slediti, se trdno držati tega, kar je prinesel, ter opustiti vse, kar temu nasprotuje, bodisi iz prejšnjih verozakonov bodisi iz običajev, ki so se tistim, ki so jih sprejeli, zdeli dobri. Ni namreč popolnejšega verozakona od Allahovega verozakona in ni boljšega vodstva od vodstva Allahovega Poslanca ﷺ.

Allaha prosimo, naj nam in vsem muslimanom podari trdnost v Njegovi veri ter nam omogoči, da se trdno oklepamo verozakona Njegovega Poslanca Muhammeda ﷺ v besedah in dejanjih, navzven in navznoter ter v vseh drugih zadevah, vse dokler ne srečamo Vzvišenega Allaha. On resnično vse sliši in je blizu.

Naj Allah blagoslovi in podari mir Svojemu sužnju in Poslancu Muhammedu, njegovi družini, njegovim ashabom in vsem, ki sledijo njegovemu vodstvu do Sodnega dne.

O pokopavanju umrlih v mošejah

Abdulaziz ibn Abdullah ibn Baz

Knjiga pojasnjuje, da je pokopavanje umrlih v mošejah prepovedano, saj je to eno od sredstev, ki vodijo v širk. Muslimane spodbuja, naj svoje umrle pokopavajo zunaj mošej, tako kakor so to počeli Allahov Poslanec ﷺ in njegovi ashabi, pri čemer se opira na dokaze iz Allahove Knjige in Sunneta.

Enajsta poslanica: O pokopavanju umrlih v mošejah

V imenu Allaha. Vsa hvala pripada Allahu. Allahov blagoslov in mir naj bosta z Njegovim Poslancem, njegovo družino in vsemi, ki sledijo njegovemu vodstvu.

Pregledal sem časopis »Kartum«, izdan 17. 4. 1415 po hidžri, in ugotovil, da je bilo v njem objavljeno obvestilo o pokopu gospoda Muhammeda El-Hasana El-Idrisija poleg njegovega očeta v njihovi mošeji v mestu Omdurman...

Ker je Allah zapovedal iskren nasvet muslimanom in jasno zavračanje zla, sem menil, da je treba opozoriti, da pokopavanje v mošejah ni dovoljeno. Nasprotno, to je eno od sredstev, ki vodijo v širk (politeizem), in spada med dejanja Judov in kristjanov, zaradi katerih jih je Allah grajal, Njegov Poslanec ﷺ pa preklel. V obeh Sahihih Aiša, naj bo Allah zadovoljen z njo, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Allah je preklel Jude in kristjane, ker so grobove svojih glasnikov vere jemali za svetišča (mošeje).« V Sahihu imama Muslima se od Džunduba bin Abdullaha, naj bo Allah zadovoljen z njim, prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Vedite, da so tisti pred vami grobove svojih glasnikov vere in pravičnih ljudi jemali za svetišča (mošeje). Zato tudi vi grobov ne jemljite za svetišča, saj vam to prepovedujem.« Hadisov s tem pomenom je veliko.

Zato so muslimani povsod – tako vladarji kot ljudstva – dolžni biti bogaboječi do Allaha, se varovati tega, kar je prepovedal, ter svoje umrle pokopavati zunaj mošej, tako kakor so to počeli Allahov Poslanec ﷺ, njegovi ashabi, naj bo Allah zadovoljen z njimi, in vsi, ki so jim v dobrem sledili.

Kar zadeva grob Allahovega Poslanca ﷺ ter njegovih dveh družabnikov, Ebu Bekra in Omerja, naj bo Allah zadovoljen z njima, v njegovi mošeji, to ni dokaz za dovoljenost pokopavanja umrlih v mošejah. Allahov Poslanec ﷺ je bil namreč pokopan v svoji hiši, v hiši Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo, nato pa sta bila ob njem pokopana tudi njegova družabnika. Šele ko je El-Velid ibn Abd El-Melik ob koncu prvega stoletja po hidžri razširil mošejo, je vanjo vključil tudi to sobo. Učenjaki so temu nasprotovali, vendar je menil, da to ne ovira razširitve in da je zadeva jasna ter ne dopušča nobenega dvoma.

Iz tega postane vsakemu muslimanu jasno, da Allahov Poslanec ﷺ in njegova družabnika, naj bo Allah zadovoljen z njima, niso bili pokopani v mošeji. Dejstvo, da je bila njuna soba pozneje vključena v mošejo zaradi njene razširitve, nikakor ni dokaz za dovoljenost pokopavanja v mošejah. Niso namreč pokopani v mošeji, temveč v njegovi hiši. Poleg tega ravnanje El-Velida v tej zadevi ne more biti dokaz za nikogar. Dokaz so le Allahova Knjiga, Sunnet in soglasje prvih generacij tega ummeta. Naj bo Allah zadovoljen z njimi in naj tudi nas uvrsti med tiste, ki jim v dobrem sledijo.

To besedilo je bilo napisano kot iskren nasvet in zaradi razbremenitve odgovornosti dne 14. 5. 1415 po hidžri.

Allah je Tisti, ki podarja uspeh. Naj Allah blagoslovi in podari mir našemu Poslancu Muhammedu, njegovi družini, njegovim ashabom in vsem, ki jim v dobrem sledijo.

Pojasnilo neverstva in zablode tistega, ki trdi, da je komurkoli dovoljeno odstopiti od šeriata Muhammeda ﷺ

Abdulaziz ibn Abdullah ibn Baz

Knjiga pojasnjuje neverstvo tistega, ki trdi, da je dovoljeno odstopiti od šeriata Muhammeda ﷺ, ter zavrača trditve nekaterih piscev, da lahko Judje in kristjani ostanejo pri svoji veri. Poudarja, da je poslanstvo Allahovega Poslanca ﷺ namenjeno vsem ljudem ter da je islam edina prava vera, kar potrjujeta Kur'an in Sunnet.

Dvanajsta poslanica: Pojasnilo neverstva in zablode tistega, ki trdi, da je komurkoli dovoljeno odstopiti od šeriata Muhammeda ﷺ

Vsa hvala pripada Allahu, Gospodarju svetov. Allahov blagoslov in mir naj bosta z zadnjim izmed glasnikov vere in poslancev, Muhammedom ﷺ, njegovo družino in vsemi njegovimi ashabi.

Prebral sem članek, objavljen v časopisu Eš-Šerk El-Evsat, v številki 5824 z dne 5. 6. 1415 po hidžri. Napisal ga je človek, ki se predstavlja kot Abdul Fattah El-Hajek, pod naslovom: »Napačno razumevanje«.

Povzetek članka je njegovo zanikanje tistega, kar je v islamu nujno znano ter potrjeno z jasnimi besedili in soglasjem učenjakov, namreč da je sporočilo Muhammeda ﷺ namenjeno vsem ljudem. Trdi tudi, da je tisti, ki ne sledi Muhammedu ﷺ in mu ni pokoren, temveč ostane Jud ali kristjan, še vedno na pravi veri. Nato si je drznil poseči v modrost Gospodarja svetov, Vzvišenega, glede kaznovanja nevernikov in grešnikov ter to označil za nesmisel.

Izkrivljal je šeriatska besedila, jih postavljal izven njihovega pravega konteksta in jih razlagal v skladu s svojimi strastmi. Obrnil se je proč od šeriatskih dokazov in jasnih besedil, ki potrjujejo, da je sporočilo Muhammeda ﷺ namenjeno vsem ljudem, da je nevernik vsak, ki je zanj slišal, pa mu ni sledil, ter da Allah ne sprejme nobene druge vere razen islama, pa tudi od številnih drugih jasnih besedil. Vse to je prezrl, da bi s svojimi besedami zavedel nevedneže. To, kar je storil, je očiten kufr, odpadništvo od islama ter zanikanje Allaha, Slavljenega in Vzvišenega, in Njegovega Poslanca ﷺ. To dobro ve vsak človek znanja in imana, ki je prebral ta članek.

Dolžnost nosilca oblasti je, da ga privede pred sodišče, da se ga pozove h kesanju, nato pa se nad njim izreče sodba, kakršno zahteva čisti šeriat.

Vzvišeni Allah je jasno pojasnil, da je poslanstvo Muhammeda ﷺ namenjeno vsem ljudem in džinom ter da so mu vsi dolžni slediti. Tega ne more ne poznati noben musliman, ki premore vsaj najmanjšo mero znanja.

Vzvišeni Allah pravi: »Reci: ›O ljudje! Jaz sem vsem vam Allahov Poslanec, od Tistega, ki mu pripada oblast nad nebesi in Zemljo. Ni drugega boga razen Njega. On daje življenje in smrt. Zato verujte v Allaha in Njegovega Poslanca, nepismenega glasnika vere, ki veruje v Allaha in Njegove besede, ter mu sledite, da boste šli po Pravi poti.‹« (Kur'an, 7:158) In Vzvišeni pravi: »...Ta Kur'an mi je bil razodet, da bi z njim opominjal vas in vse tiste, do katerih bo prišel...« (Kur'an, 6:19) In Vzvišeni pravi: »Reci: ›Če ljubite Allaha, mi sledite, pa vas bo Allah ljubil in vam odpustil vaše grehe. Allah je Odpuščajoči, Najbolj usmiljeni.‹« (Kur'an, 3:31) In Vzvišeni pravi: »Kdor pa si želi drugo vero namesto islama, od njega nikoli ne bo sprejeta in na onstranstvu bo med pogubljenimi.« (Kur'an, 3:85) In pravi: »Poslali smo te vsem ljudem le kot prinašalca radostnih novic in svarilca...« (Kuran, 34:28) In pravi: »Poslali smo te le kot milost vsem svetovom.« (Kuran, 21:107) In pravi: »...Reci tistim, ki jim je bila dana Knjiga, in nepismenim: ›Ali ste se predali Allahu?‹ Če se predajo, so stopili na Pravo pot. Če pa se obrnejo proč, je tvoja dolžnost le oznaniti sporočilo. Allah dobro vidi Svoje sužnje.« (Kur'an, 3:20) In Vzvišeni pravi: »Blagoslovljen je Tisti, ki je razodel Furkan Svojemu sužnju, da bi bil svarilec vsem svetovom.« (Kur'an, 25:1)

Buhari in Muslim prenašata od Džabirja, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je Allahov Poslanec ﷺ dejal: »Danih mi je bilo pet stvari, ki niso bile dane nikomur pred menoj: podprt sem bil s strahom na razdalji enega meseca hoda; vsa zemlja mi je bila dana kot prostor za opravljanje molitve in kot sredstvo za očiščevanje, zato naj opravi molitev vsak pripadnik mojega ummeta, kjer koli ga doleti njen čas; dovoljen mi je bil vojni plen, ki ni bil dovoljen nikomur pred menoj; dana mi je bila priprošnja; prejšnji glasniki vere so bili poslani le svojemu ljudstvu, jaz pa sem bil poslan vsem ljudem.«

To je jasen dokaz, da je poslanstvo Muhammeda ﷺ splošno in vseobsegajoče ter namenjeno vsem ljudem, da je razveljavilo vse prejšnje verozakone in da je vsak, ki ne sledi Muhammedu ﷺ in mu ni pokoren, nevernik in grešnik, ki si zasluži Allahovo kazen. Vzvišeni pravi: »...Kdor koli izmed različnih skupin ne veruje vanj, bo njegovo prebivališče Ogenj...« (Kur'an, 11:17) In pravi: »...Naj se tisti, ki nasprotujejo njegovemu ukazu, varujejo, da jih ne doleti preizkušnja ali boleča kazen.« (Kur'an, 24:63) In pravi: »Kdor ni pokoren Allahu in Njegovemu Poslancu ter prestopa Njegove meje, ga bo uvedel v Ogenj, v katerem bo ostal večno, in zanj bo pripravljena ponižujoča kazen.« (Kur'an, 4:14) In pravi: »...Kdor pa zamenja vero z nevero, je zagotovo zašel s prave poti.« (Kur'an, 2:108) Ajetov s tem pomenom je veliko.

Vzvišeni Allah je pokornost Poslancu ﷺ povezal s pokornostjo Sebi ter pojasnil, da je vsak, ki sprejme drugo vero namesto islama, pogubljen in da od njega ne bo sprejeto ne nadomestilo ne odkupnina. Vzvišeni pravi: »Kdor pa si želi drugo vero namesto islama, od njega nikoli ne bo sprejeta in na onstranstvu bo med pogubljenimi.« (Kur'an, 3:85) In Vzvišeni pravi: »Kdor se pokorava Poslancu, se pokorava Allahu.« (Kur'an, 4:80) In pravi: »Reci: ›Pokoravajte se Allahu in pokoravajte se Poslancu. Če pa se obrnete proč, potem je on odgovoren le za to, kar mu je bilo naloženo, vi pa za to, kar je bilo naloženo vam. Če se mu boste pokoravali, boste šli po Pravi poti.‹« (Kur'an, 24:54) In pravi: »Tisti, ki ne verujejo izmed pripadnikov Knjige in mnogobožcev, bodo zagotovo v ognju Džehennema, v katerem bodo prebivali večno. Takšni so najslabša bitja.« (Kur'an, 98:6)

Muslim v svojem Sahihu prenaša, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Prisegam pri Tistem, v Čigar roki je moja duša: kdor koli izmed tega ummeta – Jud ali kristjan – sliši zame, nato pa umre, ne da bi veroval v to, s čimer sem bil poslan, bo med prebivalci Ognja.«

Allahov Poslanec ﷺ je s svojimi besedami in dejanji jasno pokazal, da vera tistih, ki niso sprejeli islama, ni veljavna. Bojeval se je proti Judom in kristjanom, kakor tudi proti drugim nevernikom. Od tistih izmed njih, ki so jo plačali, je sprejemal džizjo, da ne bi ovirali širjenja islamskega klica med preostalimi ter da bi lahko vsak, ki bi želel sprejeti islam, to storil brez strahu, da bi ga njegovo ljudstvo pri tem oviralo, mu to preprečilo ali ga celo ubilo.

Buhari in Muslim prenašata od Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim, da je dejal: »Medtem ko smo bili v mošeji, je prišel Allahov Poslanec ﷺ in rekel: ›Pojdite z menoj k Judom.‹ Odšli smo z njim, dokler nismo prispeli do Bejtul-Midrasa (njihovega učilišča). Nato je Allahov Poslanec ﷺ vstal, jih poklical in rekel: ›O judovska skupnost, sprejmite islam in boste rešeni.‹ Rekli so: ›Sporočilo si posredoval, o Ebul-Kasim.‹ Allahov Poslanec ﷺ jim je odgovoril: ›Prav to želim. Sprejmite islam in boste rešeni.‹ Rekli so: ›Sporočilo si posredoval, o Ebul-Kasim.‹ Allahov Poslanec ﷺ jim je znova odgovoril: ›Prav to želim.‹ Nato je to ponovil še tretjič...« Hadis.

Bistvo tega hadisa je, da je Allahov Poslanec ﷺ odšel k pripadnikom judovske vere v njihovo učilišče, jih povabil v islam in jim rekel: »Sprejmite islam in boste rešeni,« nato pa je ta poziv večkrat ponovil.

Prav tako je Heraklju poslal pismo, v katerem ga je povabil v islam in ga obvestil, da bo, če ga zavrne, nosil greh tistih, ki zaradi njegove zavrnitve ne bodo sprejeli islama. Buhari in Muslim v svojih Sahihih prenašata, da je Heraklij zahteval pismo Allahovega Poslanca ﷺ in ga prebral. V njem je pisalo: »V imenu Allaha, Vsemilostnega, Usmiljenega. Od Muhammeda, Allahovega Poslanca, Heraklju, velikanu Rimljanov. Mir s tistim, ki sledi Pravi poti. Nadalje: vabim te k islamu. Sprejmi islam in boš rešen. Sprejmi islam in Allah ti bo dal dvojno nagrado. Če pa se obrneš proč, boš nosil greh arisijcev. ›O pripadniki Knjige! Pridite k besedi, ki je skupna nam in vam: da ne bomo častili nikogar razen Allaha, da Mu ne bomo ničesar pridruževali in da drug drugega ne bomo jemali za gospodarje namesto Allaha. Če pa se obrnejo proč, recite: Bodite priče, da smo muslimani.‹« (Kur'an, 3:64)

Nato, ko so se odvrnili in niso hoteli sprejeti islama, se je Allahov Poslanec ﷺ skupaj s svojimi ashabi bojeval proti njim in jim naložil plačevanje džizje.

Da bi potrdil njihovo zablodo in pokazal, da je njihova vera po prihodu Muhammeda ﷺ postala neveljavna, je Allah muslimanu zapovedal, naj Ga vsak dan, pri vsaki molitvi in v vsakem rekatu prosi, naj ga vodi po Pravi poti – pravilni in sprejeti poti, ki je islam. Prav tako naj ga obvaruje poti tistih, ki so si nakopali Njegovo jezo – to so Judje in njim podobni, ki vedo, da so na zmoti, pa pri njej kljub temu vztrajajo. Prav tako naj ga obvaruje poti tistih, ki so zašli, ki častijo Allaha brez znanja in trdijo, da hodijo po Pravi poti, čeprav so v zablodi. To so kristjani in njim podobni pripadniki drugih skupnosti, ki častijo Allaha v zablodi in nevednosti. Vse to zato, da bi musliman z neomajno gotovostjo vedel, da je vsaka vera razen islama neveljavna, da je vsak, ki časti Allaha po kateri koli drugi veri razen islama, v zablodi, in da tisti, ki tega ne verjame, ni musliman. Dokazov za to je v Kur'anu in Sunnetu veliko.

Zato je dolžnost avtorja članka, Abdul Fattaha, da se nemudoma iskreno pokesa Allahu ter napiše članek, v katerem bo javno oznanil svoje kesanje. Kdor se Allahu iskreno pokesa, temu Allah sprejme kesanje. Vzvišeni pravi: »...In vsi se pokesajte Allahu, o verniki, da boste uspeli.« (Kur'an, 24:31) In Vzvišeni pravi: »Tisti, ki poleg Allaha ne molijo k drugemu bogu, ne ubijejo človeka, katerega je Allah prepovedal ubiti, razen po pravici, in ne nečistujejo. Kdor pa to stori, bo deležen kazni. Na Dan vstajenja se mu bo kazen podvojila in v njej bo ponižan prebival večno, razen tistih, ki se pokesajo, verujejo in opravljajo dobra dela. Takšnim bo Allah njihova slaba dela spremenil v dobra. Allah pa je Odpuščajoči, Usmiljeni.« (Kur'an, 25:68-70) Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Islam izbriše vse, kar je bilo pred njim, in kesanje izbriše vse, kar je bilo pred njim.« Prav tako je rekel: »Kdor se pokesa greha, je kakor tisti, ki greha nima.«

Ajetov in hadisov s tem pomenom je veliko.

Prosim Allaha, Slavljenega in Vzvišenega, naj nam pokaže resnico kot resnico in nam podari, da ji bomo sledili, naj nam pokaže neresnico kot neresnico in nam podari, da se ji bomo izognili, naj nam, piscu Abdul Fattahu in vsem muslimanom, podari iskreno kesanje ter nas vse obvaruje pred zavajajočimi preizkušnjami, sledenjem strastem in šejtanu. Resnično je On Zaščitnik in Vsemogočni.

Naj Allah blagoslovi in obdari z mirom našega Poslanca Muhammeda ﷺ, njegovo družino, njegove ashabe in vse, ki jim bodo v dobrem sledili do Sodnega dne.