POSLANICA O NARAVNIH KRVAVITVAH PRI ŽENSKAH

POSLANICA O NARAVNIH KRVAVITVAH PRI ŽENSKAH

Avtor: velecenjeni šejh

Muhammed bin Salih El-Usejmin

Naj Allah odpusti njemu, njegovim staršem in vsem muslimanom.

V imenu Allaha, najbolj Milostljivega, najbolj Usmiljenega.

Vsa hvala pripada Allahu. Njega hvalimo, Njega prosimo za pomoč, Njega prosimo za odpuščanje in k Njemu se kesamo. Pri Allahu iščemo zaščito pred zlom naših duš in pred slabimi posledicami naših dejanj. Kogar Allah usmeri, ga nihče ne more zapeljati v zablodo, kogar pa pusti v zablodi, ga nihče ne more usmeriti na pravo pot. Pričujem, da ni drugega resničnega boga razen Allaha, Edinega, ki nima družbenika, in pričujem, da je Muhammed Njegov suženj in Njegov Poslanec. Naj sta Allahov blagoslov in mir z njim, njegovo družino, njegovimi ashabi in vsemi, ki jim v dobroti sledijo do Sodnega dne.

Krvavitve, ki se pojavljajo pri ženskah, in sicer menstruacija (hajd), izvenmenstrualna krvavitev (istihaza) ter poporodna krvavitev (nifas), sodijo med pomembna vprašanja, ki jih je treba pojasniti, poznati njihove predpise ter razlikovati med pravilnimi in napačnimi mnenji islamskih učenjakov o njih. Pri presoji, kateremu mnenju dati prednost in katero šteti za šibkejše, se je treba opirati na to, kar je prišlo v Kur'anu in Sunnetu, in sicer iz naslednjih razlogov:

1. Ker sta to dva temeljna vira, na katerih temeljijo predpisi Vzvišenega Allaha, s katerimi je Svoje sužnje zavezal k čaščenju in jim jih naložil kot dolžnost.

2. Ker opiranje na Kur'an in Sunnet prinaša spokojnost srca, notranji mir, duševno zadovoljstvo in čisto vest.

3. Ker je treba za vse drugo poiskati dokaz, samo pa ne more služiti kot dokaz,

kajti dokaz je le v besedah Vzvišenega Allaha in besedah Njegovega Poslanca ﷺ po pravilnejšem mnenju pa tudi v izjavah učenih ashabov, če temu ne nasprotuje nič iz Kur'ana in Sunneta ter če temu ne nasprotuje izjava drugega ashaba. Če pa Kur'an ali Sunnet temu nasprotujeta, se je obvezno ravnati po tem, kar je navedeno v Kur'anu in Sunnetu. V primeru nasprotujočih si izjav dveh ashabov je treba pretehtati med obema mnenjema in slediti pravilnejšemu, saj Vzvišeni Allah pravi: »...Če se glede česa razidete, to vrnite Allahu in Poslancu, če verujete v Allaha in Poslednji dan. To je najboljše in ima najlepši izid.« (Kur'an, 4:59)

Pred vami je kratka knjižica, ki pojasnjuje najpomembnejša vprašanja o teh vrstah krvavitev in njihovih predpisih ter zajema naslednja poglavja:

Prvo poglavje: Pomen menstruacije in modrost njenega obstoja.

Drugo poglavje: Čas nastopa menstruacije in njeno trajanje.

Tretje poglavje: Spremembe pri menstruaciji.

Četrto poglavje: Predpisi o menstruaciji.

Peto poglavje: Izvenmenstrualna krvavitev in njeni predpisi.

Šesto poglavje: Poporodna krvavitev in njeni predpisi.

Sedmo poglavje: Uporaba sredstev za preprečevanje ali sprožitev menstruacije ter za preprečevanje nosečnosti ali povzročitev splava.

Prvo poglavje: Pomen menstruacije in modrost njenega obstoja

V arabskem jeziku beseda hajd (menstruacija) pomeni tečenje oziroma pretakanje.

V islamskopravnem pomenu pa je menstruacija naravna krvavitev, ki se pri ženski pojavlja po naravi, brez posebnega vzroka, in sicer v določenih obdobjih. Gre za naravno krvavitev, ki ni posledica bolezni, poškodbe, splava ali poroda. Ker gre za naravno krvavitev, se njene značilnosti razlikujejo glede na telesno stanje ženske, okolje, v katerem živi, in podnebne razmere. Zato se menstruacija med ženskami lahko izrazito razlikuje.

Modrost menstruacije je v tem, da se plod v maternici ne more prehranjevati tako kot človek po rojstvu, prav tako pa mu niti najbolj usmiljeno bitje ne more zagotoviti hrane. Zato je Vzvišeni Allah v ženskem telesu ustvaril kri, s katero se plod v maternici prehranjuje, ne da bi moral jesti ali prebavljati hrano. Ta po popkovini prehaja v njegovo telo, se po žilah razporedi do vseh njegovih delov in ga tako hrani. Blagoslovljen je Allah, Najboljši Stvarnik.

To je torej modrost menstruacije. Zato se pri ženski po zanositvi menstruacija prekine in se pojavi le redko. Enako velja za doječe matere, pri katerih je menstruacija redka, zlasti v prvem obdobju dojenja.

Drugo poglavje: Čas nastopa menstruacije in njeno trajanje

To poglavje obravnava dve vprašanji:

Prvo vprašanje: Starost, pri kateri nastopi menstruacija.

Drugo vprašanje: Trajanje menstruacije.

Kar zadeva prvo vprašanje, se menstruacija najpogosteje pojavlja med dvanajstim in petdesetim letom starosti. Vendar se lahko pri ženski pojavi tudi pred tem ali po tem obdobju, odvisno od njenega telesnega stanja, okolja, v katerem živi in podnebnih razmer.

Učenjaki, naj se jih Allah usmili, imajo različna mnenja glede vprašanja, ali je starost, pri kateri nastopi menstruacija, natančno določena, tako da se krvavitev, ki se pojavi pred to starostjo ali po njej, ne šteje za menstruacijo, temveč za nepravilno krvavitev (istihazo).

Glede tega imajo učenjaki različna mnenja. Ed-Darimi je po tem, ko je navedel različna mnenja, dejal: »Po mojem mnenju so vsa ta mnenja napačna, saj je merilo pri tem dejanski pojav menstruacije. Kadar se krvavitev pojavi, ne glede na starost ali okoliščine, jo je treba šteti za menstruacijo. Allah najbolje ve.«[1] [1] Ehkam el-mutehajjirah fil-hajd, Ed-Darimi, str. 17.

To, kar je dejal Ed-Darimi, je pravilno in je tudi stališče šejhul-islama Ibn Tejmijje.[2] Zato je ženska, kadar koli opazi menstruacijo, v stanju menstruacije, četudi je mlajša od devetih let ali starejša od petdesetih. Razlog za to je, da sta Allah in Njegov Poslanec ﷺ predpise o menstruaciji vezala na njen pojav, ne da bi zanjo določila starostno mejo. Zato se je treba pri tem opreti na sam pojav menstruacije, saj so nanj vezani verski predpisi. Določitev natančne starostne meje pa zahteva dokaz iz Kur'ana ali Sunneta, vendar takšnega dokaza ni.

Kar zadeva drugo vprašanje, to je trajanje menstruacije oziroma dolžino njenega trajanja.

Učenjaki imajo glede tega zelo različna mnenja; navedenih je približno šest ali sedem stališč. Ibn El-Munzir, naj se ga Allah usmili, je dejal: »Nekateri učenjaki menijo, da niti najkrajše niti najdaljše trajanje menstruacije ni omejeno z določenim številom dni.«[3]

Pravim: To mnenje je enako prej omenjenemu mnenju Ed-Darimija in je tudi stališče šejhul-islama Ibn Tejmijje. To je pravilno mnenje, saj ga potrjujejo Kur'an, Sunnet in razumska presoja.

Prvi dokaz za to so besede Vzvišenega Allaha: »Sprašujejo te o menstruaciji. Reci: To je neprijetnost. Zato se v času menstruacije izogibajte ženam in se jim ne približujte, dokler se ne očistijo...« (Kur'an, 2:222) Allah je kot mejo prepovedi določil očiščenje in ni določil, da bi ta prepoved trajala en dan in noč, tri dni ali petnajst dni. To jasno kaže, da je razlog za ta predpis sama menstruacija – kadar je prisotna, predpis velja, kadar je ni, pa preneha veljati. Kadar se torej pojavi menstruacija, začnejo veljati z njo povezani predpisi; ko pa se ženska očisti menstruacije, ti predpisi prenehajo veljati.

Drugi dokaz: V Muslimovi zbirki hadisov je zabeleženo, da je Allahov Poslanec ﷺ, Aiši, ki je med opravljanjem umre v stanju ihrama dobila menstruacijo, rekel: »Opravljaj vse, kar opravlja romar, le tavafa okoli Kabe ne opravljaj, dokler se ne očistiš.« Aiša je rekla: »Ko je nastopil dan žrtvovanja, sem se očistila in opravila tavaf el-ifada.« Hadis[4]. [4] Buharijeva zbirka hadisov, št. 305; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1211.

Prav tako Buhari in Muslim beležita, da je Allahov Poslanec ﷺ rekel Aiši: »Počakaj, ko pa se očistiš, odidi v Et-Ten'im.«[5] Poslanec ﷺ je tudi tukaj kot konec prepovedi določil očiščenje, torej prenehanje menstruacije, ne pa določenega časovnega obdobja. To kaže, da je ta predpis vezan na obstoj menstruacije: kadar je menstruacija prisotna, predpis velja, ko pa preneha, preneha veljati tudi predpis. [5] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1662; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1211.

Tretji dokaz: Določitve in podrobnosti, ki so jih glede tega vprašanja navedli nekateri islamski pravniki, niso navedene niti v Allahovi Knjigi niti v Sunnetu Poslanca, ﷺ čeprav je bilo njihovo pojasnilo zaradi potrebe, celo nujnosti, neizogibno. Če bi bilo njihovo poznavanje in ravnanje po njih za Allahove sužnje obvezno, bi jih Allah in Njegov Poslanec ﷺ jasno pojasnila. To potrjuje pomembnost predpisov, ki iz tega izhajajo, kot so molitev, post, zakonska zveza, razveza zakonske zveze, dedovanje in drugi predpisi. Prav tako sta jasno pojasnila število dnevnih molitev, njihove čase, priklon (ruku') in padanje licem na tla (sedžda), pa tudi predpise o zekatu: za katero premoženje je obvezen, njegovo višino in upravičence do njega; prav tako predpise o postu – njegovo trajanje in čas – ter o hadžu in drugih verskih dolžnostih. Pojasnila sta celo bonton pri jedi in pijači, spanju, zakonskih odnosih, sedenju, vstopanju v hišo in izstopanju iz nje, bonton pri opravljanju naravne potrebe, celo število brisanj po opravljeni veliki ali mali potrebi, pa tudi številne druge, tako velike kot drobne zadeve. S tem je Allah izpopolnil vero in dopolnil Svojo blagodat vernikom, kot Vzvišeni pravi: »...In razodeli smo ti Knjigo kot pojasnilo za vsako stvar...« (Kur'an, 16:89) In Vzvišeni pravi: »...To ni izmišljena pripoved, temveč potrditev tistega, kar je bilo pred njim, in podrobna razlaga vsega...« (Kur'an, 12:111)

Ker teh določitev in podrobnosti ni niti v Allahovi Knjigi niti v Sunnetu Poslanca ﷺ je jasno, da se nanje ni mogoče opirati. Opirati se je treba na sam pojem menstruacije, saj so predpisi nanj vezani: kadar je menstruacija prisotna, veljajo tudi predpisi; ko je ni, prenehajo veljati. Ta dokaz – torej da je odsotnost določenega predpisa v Kur'anu in Sunnetu dokaz, da nima šeriatske veljave – ti bo koristil ne le pri tem vprašanju, temveč tudi pri številnih drugih vprašanjih islamskega znanja. Šeriatski predpisi se namreč lahko utemeljijo le na dokazu iz Allahove Knjige, Sunneta Poslanca ﷺ, na soglasju (idžma'u) ali na pravilni analogiji (kijasu). Šejhul-islam Ibn Tejmijja je v enem izmed svojih pravil dejal: »Sem sodi tudi pojem menstruacije, na katerega je Allah v Kur'anu in Sunnetu vezal številne predpise, vendar ni določil niti njenega najkrajšega niti najdaljšega trajanja, prav tako pa ni določil trajanja obdobja očiščenja med dvema menstruacijama, čeprav gre za vprašanje, s katerim se srečuje celoten ummet in ga nujno potrebuje. Tudi arabski jezik ne razlikuje med eno in drugo dolžino trajanja. Zato vsak, ki pri tem določi določeno mejo, ravna v nasprotju s Kur'anom in Sunnetom.« [6] Konec citata. [6] Risala el-esma elleti alleka Eš-Šari'u el-ahkame biha, str. 35.

Četrti dokaz: razumska presoja oziroma pravilna in dosledna analogija. Vzvišeni Allah je menstruacijo opredelil kot neprijetnost. Kadar koli je prisotna menstruacija, je prisotna tudi ta neprijetnost, zato ni nobene razlike med prvim in drugim, tretjim in četrtim, petnajstim in šestnajstim ali sedemnajstim in osemnajstim dnem. Menstruacija je menstruacija in neprijetnost ostaja enaka, zato je razlog za predpis v vseh teh dneh enak. Kako bi bilo potem mogoče razlikovati med posameznimi dnevi glede predpisa, če je razlog zanje popolnoma enak? Ali ni to v nasprotju s pravilno analogijo? Mar pravilna analogija ne zahteva, da so vsi ti dnevi glede predpisa enaki, ker je tudi razlog zanje enak?

Peti dokaz: različna mnenja glede določanja trajanja menstruacije. To namreč kaže, da v tem vprašanju ne obstaja dokaz, ki bi mu bilo treba slediti, temveč gre za vprašanje idžtihada (samostojne pravne presoje islamskih učenjakov), pri katerem je mogoče zadeti pravilno rešitev ali se zmotiti. Zato nobenemu izmed teh mnenj ni treba dati prednosti pred drugim. V primeru razhajanja mnenj se je treba vrniti h Kur'anu in Sunnetu.

Ko se torej izkaže, da je močnejše mnenje tisto, po katerem ni določene ne najkrajše ne najdaljše meje trajanja menstruacije, vedi, da je vsaka naravna krvavitev, ki jo ženska opazi in ni posledica rane ali česa podobnega, menstruacija, ne glede na njeno trajanje ali starost ženske. Izjema je, če krvavitev pri ženski traja neprekinjeno in nikoli ne preneha ali pa preneha le za kratek čas, denimo za dan ali dva v mesecu. V takem primeru gre za izvenmenstrualno krvavitev (istihado). O izvenmenstrualni krvavitvi in predpisih, ki se nanašajo nanjo, bo – inšallah – govora v nadaljevanju.

Šejhul-islam Ibn Tejmijja je rekel: »Osnovno pravilo je, da se vsaka kri, ki prihaja iz maternice, šteje za menstruacijo, dokler ni dokaza, da gre za izvenmenstrualno krvavitev (istihado).«[7] [7] Isti vir, str. 36.

Prav tako je rekel: »Vsaka kri, ki se pojavi, se šteje za menstruacijo, če ni znano, da gre za kri iz žile ali rane.«[8] [8] Isti vir, str. 38.

To stališče ni le močnejše z vidika dokazov, temveč je tudi bližje razumevanju in dojemanju ter lažje za izvajanje in praktično uporabo kakor mnenja tistih, ki določajo meje trajanja menstruacije. Takšno stališče je zato vrednejše sprejetja, saj je v skladu z duhom islama, ki temelji na načelu olajšanja. Vzvišeni Allah pravi: »...in v veri vam ni predpisal nič težkega...« (Kur'an, 22:78) Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Resnično je vera lahka. Kdor si jo po nepotrebnem otežuje, ga bo na koncu premagala. Zato si prizadevajte hoditi po pravi poti, storite, kar zmorete, in se veselite.« Buhari[9] [9] Buharijeva zbirka hadisov, št. 39.

Med moralnimi lastnostmi Allahovega Poslanca ﷺ je bilo tudi to, da: »Kadar je imel na izbiro med dvema možnostma, je vedno izbral lažjo, če pri tem ni šlo za greh.«[10] [10] Buharijeva zbirka hadisov, št. 3560; Muslimova zbirka hadisov, št. 2327. [2] Medžmu'ul-fetava, 19/238–239.

Menstruacija med nosečnostjo: [3] El-Evsat, 2/356.

V veliki večini primerov se ženski po zanositvi menstruacija prekine. Imam Ahmed, naj se ga Allah usmili, je dejal: »Ženske nosečnost prepoznajo po prenehanju menstruacije.«[11] [11] El-Mugni, 1/405.

Če nosečnica opazi krvavitev kratek čas pred porodom, na primer dva ali tri dni prej, in jo spremljajo popadki, gre za poporodno krvavitev. Če pa se krvavitev pojavi precej pred porodom ali le kratek čas pred njim, vendar brez popadkov, ne gre za poporodno krvavitev. V tem primeru se postavlja vprašanje, ali gre za menstruacijo, za katero veljajo predpisi o menstruaciji, ali pa za nepravilno krvavitev, za katero ti predpisi ne veljajo.

Glede tega vprašanja med islamskimi učenjaki obstajajo različna mnenja. Pravilnejše mnenje je, da gre za menstruacijo, če se krvavitev pojavi na način, ki je zanjo običajen. Izhodiščno pravilo je namreč, da se krvavitev pri ženski šteje za menstruacijo, dokler ne obstaja razlog, ki bi to izključeval. Ker v Kur'anu in Sunnetu ni ničesar, kar bi preprečevalo menstruacijo pri nosečnici, ni razloga, da je ne bi šteli za menstruacijo.

To je tudi stališče imama Malika,[12] imama Šafije[13] in izbrano mnenje šejhul-islama Ibn Tejmijje. V delu El-Ihtijarat (str. 30) je zapisal: »Bejheki to navaja kot eno od predaj od imama Ahmeda. Celo navaja, da je svoje prejšnje mnenje opustil in sprejel to stališče.« [12] El-Mudevvena, 1/155; En-Nevadir vez-zijadat, 1/136. [13] Ihtilaf el-fukaha lil-Mervezi, str. 193; El-Evsat, 2/239.

Na podlagi tega za menstruacijo nosečnice veljajo enaki predpisi kot za menstruacijo tiste, ki ni noseča, razen v dveh vprašanjih:

Prvo vprašanje: ločitev. Ločitev žene, ki ni noseča in za katero velja čakalna doba ('idda), je med menstruacijo prepovedana. To pa ne velja za nosečnico, saj je ločitev med menstruacijo pri ženski, ki ni noseča, v nasprotju z besedami Vzvišenega Allaha: »...ločite se od njih ob začetku njihove čakalne dobe...« (Kur'an, 65:1) Kar pa zadeva ločitev nosečnice med menstruacijo, ta ni v nasprotju s predpisi. Kdor namreč loči nosečnico, jo loči v skladu z njeno čakalno dobo, ne glede na to, ali ima menstruacijo ali ne, saj je njena čakalna doba vezana na nosečnost. Zato je ni prepovedano ločiti niti po spolnem odnosu, za razliko od žene, ki ni noseča.

Drugo vprašanje: menstruacija pri nosečnici ne vpliva na iztek čakalne dobe, za razliko od menstruacije pri ženski, ki ni noseča. Razlog za to je, da se čakalna doba nosečnice izteče šele s porodom, ne glede na to, ali ima menstruacijo ali ne. Vzvišeni Allah pravi: »...Nosečnicam pa se čakalna doba izteče, ko rodijo.« (Kur'an, 65:4)

Tretje poglavje: Spremembe pri menstruaciji

Spremembe pri menstruaciji se delijo na več vrst:

1. Podaljšanje ali skrajšanje menstruacije: na primer, če menstruacija pri ženski običajno traja šest dni, krvavitev pa se nadaljuje še sedmi dan, ali če običajno traja sedem dni, vendar se konča že po šestih dneh.

2. Zgodnejši ali poznejši začetek menstruacije: na primer, če jo običajno dobi ob koncu meseca, pa se pojavi na njegovem začetku, ali če jo običajno dobi na začetku meseca, pa se pojavi ob njegovem koncu.

Glede teh dveh vrst sprememb med islamskimi učenjaki obstajajo različna mnenja. Pravilnejše mnenje pa je, da je ženska v menstruaciji takoj, ko opazi menstrualno krvavitev, in da se šteje za čisto, ko se krvavitev konča, ne glede na to, ali menstruacija traja dlje ali krajše kot običajno ter ali nastopi prej ali pozneje. Dokaz za to je bil že naveden v prejšnjem poglavju, saj je Vzvišeni Allah predpise o menstruaciji vezal na njeno prisotnost.

To je tudi mezheb imama Šafije,[14] izbrano mnenje šejhul-islama Ibn Tejmijje[15] in stališče avtorja dela El-Mugni, ki ga je podprl z naslednjimi besedami: »Če bi bila običajna menstruacija odločilnega pomena na način, kot ga navaja ta mezheb, bi Allahov Poslanec ﷺ to zagotovo pojasnil svojemu ummetu. Pojasnila namreč ni dovoljeno odlagati po času, ko je potrebno. Njegove žene in druge muslimanke so takšno pojasnilo potrebovale ves čas, zato ga nikakor ne bi opustil. Od Allahovega Poslanca ﷺ pa ni preneseno, da bi običajno menstruacijo omenjal ali pojasnjeval v katerem koli drugem primeru razen pri ženski z izvenmenstrualno krvavitvijo.«[16] Konec citata. [14] El-Umm, 1/82. [15] Medžmu'ul-fetava, 19/238–239. [16] El-Mugni, 1/396.

3. Rumenkast ali rjavkast izcedek. Gre za izcedek, pri katerem je kri rumenkasta, podobna izcedku iz rane, ali pa motna, med rumeno in črno barvo. Če se pojavi med menstruacijo ali neposredno pred koncem menstruacije, še preden se ženska očisti, se šteje za menstruacijo in zanj veljajo vsi predpisi o menstruaciji. Če pa se pojavi po očiščenju, se ne šteje za menstruacijo. O tem je Ummu Atijja, naj bo Allah zadovoljen z njo, rekla: »Rumenkastega in rjavkastega izcedka po očiščenju nismo štele za nič.« Hadis je z verodostojno verigo prenašalcev zabeležil Ebu Davud.[17] Zabeležil ga je tudi Buhari, vendar brez besed »po očiščenju«. Kljub temu je poglavje naslovil: »Rumenkast in rjavkast izcedek zunaj dni menstruacije.«[18] [17] Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 307. [18] Buharijeva zbirka hadisov, št. 326.

Ibn Hadžer je v svojem delu Feth El-Bari, ki je komentar Sahiha El-Buhari, zapisal: »S tem je želel uskladiti prej omenjeni hadis Aiše, v katerem pravi: 'Dokler ne vidite belega izcedka,' s hadisom Ummu Atijje, navedenim v tem poglavju. Hadis Aiše se namreč nanaša na primer, ko se rumenkast ali rjavkast izcedek pojavi med menstruacijo, medtem ko v drugih primerih velja to, kar je prenesla Ummu Atijja.«[19] Konec citata. [19] Feth El-Bari, 1/426.

Hadis Aiše, na katerega se je skliceval, je tisti, ki ga je Buhari z gotovostjo navedel pred tem poglavjem,[20] in v katerem pripoveduje, da so ji ženske pošiljale posodico s koščkom bombaža, na katerem je bila rumenkasta sled, da bi preverile, ali je po menstruaciji ostalo še kaj krvi. Ona pa jim je rekla: »Ne hitite, dokler ne vidite belega izcedka.«[21] [20] Buharijeva zbirka hadisov, 1/71. [21] Buharijeva zbirka hadisov, pred hadisom št. 320.

Beli izcedek je bela tekočina, ki jo maternica izloči ob prenehanju menstruacije.

4. Prekinjena menstruacija. Gre za primer, ko ženska en dan krvavi, naslednji dan pa krvavitve ni, in tako izmenično. V tem primeru sta možni dve stanji:

Prvo stanje: če se to pri ženski pojavlja neprestano, gre za izvenmenstrualno krvavitev (istihado), zato zanjo veljajo predpisi, ki se nanašajo na izvenmenstrualno krvavitvijo.

Drugo stanje: če takšna prekinitev ni stalna, ampak se pojavlja le občasno in ima ženska obdobja dejanske čistosti, so islamski učenjaki glede njihove pravne obravnave različnega mnenja. Ali se ta obdobja štejejo za čas čistosti ali zanje veljajo predpisi o menstruaciji?

Pravilnejše mnenje v mezhebu imama Šafije je, da zanj veljajo predpisi o menstruaciji, zato se šteje za menstruacijo.[22] To je tudi izbrano mnenje šejhul-islama Ibn Tejmijje, avtorja dela El-Faik[23] in mezheb imama Ebu Hanife.[24] Razlog za to je, da se v tem primeru ne pojavi beli izcedek. Poleg tega, če bi se to obdobje štelo za čas čistosti, bi bila krvavitev pred njim ena menstruacija, krvavitev po njem pa druga, česar ne zagovarja noben učenjak. V nasprotnem primeru bi se čakalna doba, ki se računa po menstruacijskih ciklih, lahko iztekla že v petih dneh. Prav tako bi takšno stališče povzročilo stisko in težave, saj bi morala ženska opraviti obredno kopanje gusl in izpolnjevati druge obveznosti vsakih nekaj dni. Islam pa, hvala Allahu, ljudem ne nalaga nepotrebnih težav. [22] El-Umm, 1/83–84. [23] Navedeno v El-Insafu. [24] El-Asl, 2/19–20.

Najbolj razširjeno stališče hanbelijskega mezheba je, da se krvavitev šteje za menstruacijo, obdobje brez krvavitve pa za čas čistosti, razen če njuno skupno trajanje preseže najdaljše dovoljeno trajanje menstruacije. V tem primeru se krvavitev, ki presega to obdobje, šteje za izvenmenstrualno krvavitev.[25] [25] El-Mugni, 1/226.

Avtor dela El-Mugni je zapisal: »Kaže, da prekinitev krvavitve, ki traja manj kot en dan, ne pomeni časa čistosti. To temelji na predaji, ki smo jo navedli glede poporodne krvavitve, po kateri se prekinitev, krajša od enega dneva, ne upošteva. To je – inšallah – pravilno mnenje, saj se krvavitev včasih pojavi, nato preneha, potem pa se znova vrne. Če bi morala ženska ob vsakem kratkotrajnem prenehanju krvavitve opraviti gusl, bi bilo to zanjo zelo obremenjujoče. Vzvišeni Allah pravi: »...in v veri vam ni predpisal nič težkega...« (Kur'an, 22:78) Na podlagi tega prekinitev krvavitve, krajša od enega dneva, ne pomeni časa čistosti, razen če se pojavi znak, ki na to kaže, na primer da se krvavitev ustavi ob koncu njene običajne menstruacije ali da opazi bel izcedek.«[26] Konec citata. [26] El-Mugni, 1/257.

Stališče avtorja dela El-Mugni tako predstavlja srednjo pot med obema mnenjema. Allah pa najbolje ve, kaj je pravilno.

5. Prenehanje krvavitve, pri katerem ženska opazi le rahlo vlago. Če se to pojavi med menstruacijo ali je z njo neposredno povezano pred nastopom čistosti, se šteje za menstruacijo. Če pa se pojavi po nastopu čistosti, se ne šteje za menstruacijo. To zato, ker se tudi v najskrajnejšem primeru obravnava enako kot rumenkast ali rjavkast izcedek, zato zanj veljajo enaki predpisi.

Četrto poglavje: Predpisi o menstruaciji

Predpisov o menstruaciji je veliko, več kot dvajset. Omenili bomo le tiste, za katere menimo, da jih je najbolj potrebno poznati. Med njimi so:

1. Molitev: Ženski med menstruacijo je prepovedano opravljati molitev, tako obvezno kot prostovoljno, in če jo kljub temu opravi, ta ni veljavna. Prav tako je ni dolžna opraviti, razen če od njenega molitvenega časa ujame toliko, kolikor traja en celoten rekat. V tem primeru jo mora opraviti, ne glede na to, ali je ta čas ujela na začetku ali ob koncu molitvenega časa.

Če ženska dobi menstruacijo po sončnem zahodu, potem ko je od nastopa časa za molitev magrib preteklo toliko časa, kolikor zadošča za en rekat, mora po tem, ko se obredno očisti, nadomestiti molitev magrib, saj je pred začetkom menstruacije ujela del njenega časa, ki zadošča za en rekat.

Prav tako mora opraviti molitev fedžr, če se menstruacija konča toliko pred sončnim vzhodom, kolikor zadošča za en rekat, saj je tudi v tem primeru ujela del molitvenega časa, ki zadošča za en rekat.

Če pa v katerem koli od navedenih primerov ujame manj kot en celoten rekat molitvenega časa – denimo tako, da v prvem primeru dobi menstruacijo le trenutek po sončnem zahodu, v drugem pa se očisti le trenutek pred sončnim vzhodom –, molitev zanjo ni obvezna, saj je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Kdor ujame en rekat molitve, je ujel molitev.« Buhari in Muslim[27] Iz tega namreč izhaja, da kdor ujame manj kot en rekat, ni ujel molitve. [27] Buharijeva zbirka hadisov, št. 580; in Muslimova zbirka hadisov, št. 607, iz hadisa Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim.

Če ženska ujame en rekat v času molitve asr, ostaja vprašanje, ali mora opraviti tudi molitev zuhr. Prav tako se zastavlja vprašanje, ali mora, če ujame en rekat v času molitve iša, opraviti tudi molitev magrib.

O tem vprašanju med učenjaki obstajajo različna mnenja. Pravilnejše pa je stališče, da je dolžna opraviti le tisto molitev, katere čas je še ujela, torej asr oziroma iša. To potrjujejo besede Allahovega Poslanca ﷺ: »Kdor ujame en rekat molitve asr, preden zaide sonce, je ujel molitev asr.« [28] Buhari in Muslim[28] Allahov Poslanec ﷺ namreč ni rekel: »Ujel je molitev zuhr in asr.« [28] Buharijeva zbirka hadisov, št. 579; in Muslimova zbirka hadisov, št. 608, iz hadisa Ebu Hurejre, naj bo Allah zadovoljen z njim.

Prav tako ni omenil, da je zanj obvezna tudi molitev zuhra. Temeljno pravno načelo je, da človek ni zavezan k nobeni obveznosti, dokler zanjo ni dokaza. Enako stališče zastopata tudi Ebu Hanifa in Malik, kot navaja avtor v delu El-Medžmu' šerhul-muhezzeb.[29] [29] El-Medžmu' šerhul-muhezzeb, 3/70.

Kar pa zadeva spominjanje Allaha, izgovarjanje tekbira, tesbiha in tehmida, izrekanje bismille pri jedi in drugih opravilih, branje hadisov in knjig fikha, izgovarjanje dove in izrekanje amin nanjo ter poslušanje Kur'ana, ji nič od tega ni prepovedano. To med drugim potrjuje tudi hadis, zabeležen v obeh Sahihih, v katerem Aiša, naj bo Allah zadovoljen z njo, pripoveduje: »Allahov Poslanec ﷺ se je naslanjal v mojem naročju, medtem ko sem bila v menstruaciji, in recitiral Kur'an.« [30] [30] Buharijeva zbirka hadisov, št. 297; in Muslimova zbirka hadisov, št. 301, iz hadisa Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

V obeh Sahihih je prav tako zabeležen hadis Ummu Atijje, naj bo Allah zadovoljen z njo, v katerem Allahov Poslanec ﷺ pravi: »Naj se bajramske molitve udeležijo mladenke, dekleta, ki se zadržujejo v svojih domovih, in ženske v menstruaciji. Naj bodo navzoče pri dobrem in dovi vernikov, ženske v menstruaciji pa naj se umaknejo z mesta molitve.«[31] [31] Buharijeva zbirka hadisov, št. 324; in Muslimova zbirka hadisov, št. 890.

Kar pa zadeva branje Kur'ana pri ženski med menstruacijo: če ga bere le z očmi ali o njegovih ajetih premišljuje v srcu, ne da bi jih izgovarjala z jezikom, s tem ni nič narobe. Tako lahko na primer pred seboj odpre mushaf ali tablo, gleda v ajete in jih bere v svojem srcu. Imam En-Nevevi v delu Šerhul-muhezzeb pravi: »To je dovoljeno in glede tega med učenjaki ni razhajanja.« [32] [32] El-Medžmu', 2/357.

Če pa Kur'an bere tako, da ga izgovarja z jezikom, večina učenjakov meni, da to ni dovoljeno. Imam Buhari[33], Ibn Džerir et-Taberi[34] in Ibn El-Munzir[35] pa so menili, da je to dovoljeno. [33] Sahih El-Buhari: Knjiga o menstruaciji, poglavje: Ženska v menstruaciji opravlja vse obrede, razen tavafa okoli Kabe; Feth al-Bari, 1/407–408. [34] Feth al-Bari, 1/408. [35] El-Evsat, 2/223.

Enako mnenje se prenaša tudi od imama Malika in Šafije[36] kar navaja tudi avtor dela Feth El-Bari[37]. [36] El-Medžmu', 2/356. [37] Feth El-Bari, 1/408.

Imam Buhari v obliki ta'lika navaja tudi besede Ibrahima En-Nehaija: »Ni nič narobe, če prebere en ajet.« [38] [38] Buharijeva zbirka hadisov, pred hadisom št. 305.

Šejhul-islam Ibn Tejmijje je v zbirki fetv Ibn Kasima dejal: »V Sunnetu ni nobenega verodostojnega dokaza, ki bi ženski v menstruaciji prepovedoval branje Kur'ana. Besede: 'Ženska v menstruaciji in oseba v stanju dženabeta naj ne recitirata ničesar iz Kur'ana'[39] so namreč navedene v hadisu, ki ga poznavalci hadisa soglasno ocenjujejo kot šibkega.[40] [39] Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 131. [40] El-'ilel od Et-Tirmizija, str. 69 ; Es-Sunen El-kubra od El-Bejhekija, 1/309; El-Ahkam eš-šer'ijje od Ibn Abdulhakka, 1/504; Nasb er-raje od Ez-Zejleija, 1/195.

Ženske so imele menstruacijo tudi v času Allahovega Poslanca ﷺ. Če bi jim bilo branje Kur'ana prepovedano, tako kot opravljanje molitve, bi to zagotovo pojasnil svojemu ummetu. To bi se naučile tudi matere vernikov in nato to prenašale drugim. Ker pa od Allahovega Poslanca ﷺ glede tega ni prenesena nobena prepoved, tega ni dopustno šteti za prepovedano. Dobro je namreč znano, da tega ni prepovedal. Če tega kljub pogosti menstruaciji žensk v njegovem času ni prepovedal, je to jasen dokaz, da branje Kur'ana med menstruacijo ni prepovedano.«[41] Konec citata. [41] Medžmu'ul-fetava, 26/191.

Po predstavitvi različnih mnenj učenjakov glede tega vprašanja lahko sklenemo, da je za žensko v menstruaciji bolje, da Kur'ana ne bere na glas, razen če za to obstaja potreba. Tako na primer, če je učiteljica in mora učenkam pravilno narekovati oziroma učiti branje, ali če gre za učenko, ki mora med izpitom brati Kur'an, oziroma v drugih podobnih primerih.

2. Post: Ženski v menstruaciji je prepovedano postiti se, ne glede na to, ali gre za obvezni ali prostovoljni post. Takšen post zanjo ni veljaven, vendar je dolžna nadomestiti obvezni post. Na to kaže hadis Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo: »To se je dogajalo tudi nam – s tem je mislila na menstruacijo – in ukazano nam je bilo, naj nadomestimo post, ni pa nam bilo ukazano, naj nadomestimo molitev.« Buhari in Muslim[42] [42] Buharijeva zbirka hadisov, št. 321; in Muslimova zbirka hadisov, št. 335. Besedilo je iz Muslimove zbirke.

Če ženska med postom dobi menstruacijo, njen post postane neveljaven, četudi se to zgodi le trenutek pred sončnim zahodom. Če gre za obvezni post, mora ta dan nadomestiti. Če pa pred sončnim zahodom začuti, da se začenja menstruacija, vendar se krvavitev pojavi šele po sončnem zahodu, je njen post veljaven in po pravilnejšem mnenju ni pokvarjen. Kri namreč, dokler je še v notranjosti telesa, nima pravnega učinka.

To potrjuje tudi hadis, v katerem je bil Allahov Poslanec ﷺ vprašan o ženski, ki v sanjah doživi to, kar doživi tudi moški: »Ali mora opraviti gusl?« Odgovoril je: »Da, če vidi semensko tekočino.«[43] Predpis je torej vezal na to, da je semenska tekočina dejansko vidna, ne pa zgolj na njen premik v telesu. Enako velja tudi za menstruacijo: njeni predpisi začnejo veljati šele, ko se krvavitev pojavi navzven, ne pa že ob njenem premikanju v telesu. [43] Buharijeva zbirka hadisov, št. 130; in Muslimova zbirka hadisov, št. 313.

Če ob nastopu zore ženska še vedno menstruira, njen post tistega dne ni veljaven, tudi če se očisti le trenutek po zori.

Če pa se očisti tik pred zoro in se nato začne postiti, je njen post veljaven, tudi če opravi gusl šele po nastopu zore. Enako velja za osebo v stanju dženabeta: če se odloči za post, medtem ko je še v stanju večje obredne nečistosti, in opravi gusl šele po nastopu zore, je njen post veljaven. Na to kaže hadis Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo, ki pripoveduje: »Allahov Poslanec ﷺ je dočakal jutro v stanju dženabeta zaradi spolnega odnosa, ne pa zaradi mokrih sanj, nato pa je nadaljeval post v ramadanu.« Buhari in Muslim[44] [44] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1931; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1109.

3. Tavaf okoli Kabe: Ženski v menstruaciji je prepovedano opravljati tavaf okoli Kabe, ne glede na to, ali gre za obvezni ali prostovoljni tavaf, in takšen tavaf ni veljaven. Drugi obredi hadža in umre, kot so saj med Safo in Mervo, stanje na Arafatu, prenočevanje v Muzdelifi in Mini, metanje kamenčkov ter drugi obredi, pa ji niso prepovedani. Na to kažejo besede Allahovega Poslanca ﷺ Aiši, ko je dobila menstruacijo: »Počni vse, kar počne romar, le tavafa okoli Kabe ne opravljaj, dokler se ne očistiš.« [45] [45] Buharijeva zbirka hadisov, št. 305; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1211.

Na podlagi tega velja, da če ženska opravi tavaf, ko je obredno čista, nato pa dobi menstruacijo takoj po opravljenem tavafu ali med sajem, s tem ni nič narobe.

4. Oprostitev poslovilnega tavafa: Če ženska po opravljenih obredih hadža ali umre pred odhodom v svojo domovino dobi menstruacijo, ki traja vse do njenega odhoda, ji poslovilnega tavafa ni treba opraviti. Na to kaže hadis Ibn Abbasa, naj bo Allah zadovoljen z njima, ki pripoveduje: »Ljudem je bilo ukazano, naj bo njihovo zadnje dejanje pri Kabi poslovilni tavaf, razen ženske v menstruaciji, ki je bila te obveznosti oproščena.« Buhari in Muslim[46] [46] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1755; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1328.

Ženski v menstruaciji ob odhodu ni priporočljivo, da pride do vrat Mesdžidul-Harama in tam opravlja dovo, saj o tem ni preneseno nič od Allahovega Poslanca ﷺ. Dejanja čaščenja (ibadeti) namreč temeljijo na tem, kar je potrjeno v verskih besedilih. Tisto, kar je preneseno od Allahovega Poslanca ﷺ, kaže prav na nasprotno. Ko je Safija, naj bo Allah zadovoljen z njo, po tavafu ifada dobila menstruacijo, ji je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Naj potem odide.« Buhari in Muslim[47] [47] Buharijeva zbirka hadisov, št. 1757; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1211.

Ni ji ukazal, naj pride do vrat Mesdžidul-Harama. Če bi bilo to predpisano, bi ji to zagotovo pojasnil. Kar pa zadeva tavaf hadža in umre, ta zanjo ne odpade, temveč ga opravi, ko se očisti.

5. Zadrževanje v mošeji: Ženski v menstruaciji je prepovedano zadrževanje v mošeji. Prav tako se ne sme zadrževati niti na prostoru, namenjenem bajramski molitvi. Na to kaže hadis Ummu Atijje, naj bo Allah zadovoljen z njo, ki pripoveduje, da je slišala Allahovega Poslanca ﷺ, ko je dejal: »Naj pridejo mlada dekleta, ženske, ki se običajno zadržujejo v svojih domovih, in ženske v menstruaciji.« V istem hadisu je tudi rečeno: »Ženske v menstruaciji naj se izogibajo prostoru za molitev.« Buhari in Muslim[48] [48] Buharijeva zbirka hadisov, št. 324; in Muslimova zbirka hadisov, št. 890.

6. Spolni odnos: Možu je prepovedano spolno občevati z ženo v menstruaciji, njej pa je prepovedano, da mu to dovoli. O tem Vzvišeni Allah pravi: »In sprašujejo te o menstruaciji. Reci: To je neprijetnost. Zato se v času menstruacije izogibajte žena in se jim ne približujte, dokler se ne očistijo...« (Kur'an, 2:222) Z izrazom menstruacija sta v ajetu mišljena čas menstruacije in mesto menstruacije, to je spolni organ. O tem govori tudi hadis Allahovega Poslanca ﷺ: »Počnite vse, razen spolnega odnosa.« Muslim[49] Poleg tega med muslimanskimi učenjaki vlada soglasje, da je spolni odnos z žensko v menstruaciji v njen spolni organ prepovedan. [49] Muslimova zbirka hadisov, št. 302.

Nikomur, ki veruje v Allaha in v Sodni dan, zato ni dovoljeno storiti tega zavržnega dejanja, katerega prepoved potrjujejo Allahova Knjiga, Sunnet Allahovega Poslanca ﷺ in soglasje islamskih učenjakov. S tem bi se namreč uvrstil med tiste, ki nasprotujejo Allahu in Njegovemu Poslancu ter sledijo poti, ki ni pot vernikov. Imam En-Nevevi je v delu Medžmu' šerh el-Muhezzeb (2. del, str. 374) zapisal: »Imam Šafija, naj se ga Allah usmili, je dejal: 'Kdor to stori, je storil velik greh.' Naši učenjaki in drugi pa so rekli: 'Kdor meni, da je spolni odnos z žensko v menstruaciji dovoljen, se ga razglasi za nevernika.'« Konec citata.

Hvala Allahu pa mu je dovoljeno vse, s čimer lahko poteši svojo spolno slo, ne da bi imel spolni odnos, na primer poljubljanje, objemanje in drugi telesni stiki zunaj spolnega organa. Vendar je bolje, da se predela med popkom in koleni ne dotika drugače kot prek pregrade. Na to kaže hadis Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo, ki pripoveduje: »Allahov Poslanec ﷺ mi je ukazal, naj si ovijem spodnje oblačilo, nato pa me je ljubkoval, medtem ko sem bila v menstruaciji.« Buhari in Muslim[50] [50] Buharijeva zbirka hadisov, št. 301; in Muslimova zbirka hadisov, št. 293.

7. Ločitev: Možu je prepovedano, da se od žene loči med njeno menstruacijo. O tem Vzvišeni Allah pravi: »O, Glasnik vere! Kadar se ločujete od žena, se od njih ločite tako, da začne zanje teči predpisana čakalna doba...« (Kur'an, 65:1) To pomeni, da se mora ločitev zgoditi v stanju, v katerem se začne jasno določena čakalna doba. To je mogoče le, če se od nje loči med nosečnostjo ali v času obredne čistosti, v katerem z njo ni imel spolnega odnosa. Če se namreč od nje loči med menstruacijo, se čakalna doba ne začne, saj se menstruacija, med katero je bila ločena, ne všteva v čakalno dobo. Prav tako čakalne dobe ni mogoče določiti, če se od nje loči v času obredne čistosti po spolnem odnosu, saj ni znano, ali je zaradi tega spolnega odnosa zanosila in bo njena čakalna doba trajala do poroda ali pa ni zanosila in se bo štela po menstruacijah. Ker torej ni mogoče z gotovostjo določiti vrste čakalne dobe, mu je ločitev prepovedana, dokler se zadeva ne razjasni.

Zato je ločitev ženske med menstruacijo prepovedana, kar potrjuje prej navedeni ajet. To potrjuje tudi verodostojni hadis, ki ga navajata Buhari in Muslim ter drugi zbiralci hadisov. Ibn Omer, naj bo Allah zadovoljen z njim in njegovim očetom, pripoveduje, da je svojo ženo ločil med njeno menstruacijo. Ko je Omer o tem obvestil Allahovega Poslanca ﷺ, se je ta razjezil in dejal: »Ukaži mu, naj jo vzame nazaj, nato pa naj jo obdrži, dokler se ne očisti. Nato naj dobi novo menstruacijo in se znova očisti. Po tem jo lahko, če želi, obdrži, če pa želi, se od nje loči, preden z njo spolno občuje. To je namreč čakalna doba (idda), za katero je Allah zapovedal, da se v njej ženske ločijo.«[51]

Če torej moški svojo ženo loči med njeno menstruacijo, stori greh. Dolžan se je pokesati Vzvišenemu Allahu in jo vzeti nazaj, da bi jo nato ločil na način, skladen s šeriatom ter z ukazom Allaha in Njegovega Poslanca ﷺ. Ko jo vzame nazaj, naj počaka, da se očisti menstruacije, med katero jo je ločil. Nato naj počaka, da dobi še eno menstruacijo in se po njej ponovno očisti. Šele tedaj jo lahko, če želi, obdrži, če pa želi, se od nje loči, preden z njo spolno občuje. [51] Buharijeva zbirka hadisov, št. 5251; Muslimova zbirka hadisov, št. 1471, iz hadisa Ibn Omerja, naj bo Allah zadovoljen z njim in njegovim očetom.

Od prepovedi ločitve med menstruacijo obstajajo tri izjeme:

Prva: če do ločitve pride, preden se mož z ženo osami ali ima z njo spolni odnos, jo lahko loči tudi med njeno menstruacijo. Razlog za to je, da v tem primeru zanjo ni čakalne dobe, zato takšna ločitev ni v nasprotju z besedami Vzvišenega Allaha: »...ločujte se od njih tako, da začne zanje teči predpisana čakalna doba...« (Kur'an, 65:1)

Druga: če se menstruacija pojavi med nosečnostjo, saj je bil razlog za to že pojasnjen.

Tretja: če gre za ločitev za nadomestilo (hulʿ), jo je dovoljeno ločiti tudi med menstruacijo.

Tak primer je, ko med zakoncema vladata spor in slabi odnosi, žena pa možu ponudi nadomestilo, da bi se od nje ločil. V takem primeru je ločitev dovoljena tudi, če ima menstruacijo. Na to kaže hadis Ibn Abbasa, naj bo Allah zadovoljen z njim in njegovim očetom, ki pripoveduje, da je žena Sabita ibn Kajsa ibn Šemmasa prišla k Allahovemu Poslancu ﷺ in rekla: »O Allahov Poslanec, njegovemu značaju in veri nimam kaj očitati, vendar ne želim živeti z njim kot žena.« Allahov Poslanec ﷺ jo je vprašal: »Ali mu boš vrnila njegov vrt?« Odgovorila je: »Da.« Nato je Allahov Poslanec ﷺ rekel: »Sprejmi vrt in se od nje loči z eno ločitvijo.« Buhari[52]

Allahov Poslanec ﷺ je pri tem ni vprašal, ali ima menstruacijo ali je obredno čista. Ker gre pri tej vrsti ločitve za to, da se žena z nadomestilom odkupi iz zakonske zveze, je takšna ločitev dovoljena, kadar zanjo obstaja potreba, ne glede na njeno stanje. [52] Buharijeva zbirka hadisov, št. 5273, iz hadisa Ibn Abbasa, naj bo Allah zadovoljen z njim in njegovim očetom.

V delu El-Mugni je avtor pri utemeljevanju dovoljenosti ločitve z nadomestilom (hulʿ) zapisal (7/52): »Prepoved ločitve med menstruacijo je predpisana zato, ker bi se ženski s tem podaljšala čakalna doba (idda), kar bi ji povzročilo škodo. Razveza zakonske zveze z nadomestilom (hulʿ) pa je predpisana zato, da odpravi škodo, ki jo ženska trpi zaradi slabega zakonskega življenja in bivanja z možem, ki ga prezira in sovraži. Ker je ta škoda večja od škode, ki nastane zaradi podaljšanja čakalne dobe, je dovoljeno odvrniti večjo škodo z manjšo. Zato Allahov Poslanec ﷺ ženske, ki je zahtevala razvezo zakonske zveze z nadomestilom (hulʿ), ni vprašal, ali je imela menstruacijo ali ne.« Konec citata.

Kar zadeva sklenitev zakonske zveze z žensko med njeno menstruacijo, je ta dovoljena, saj je temeljno pravilo, da so stvari dovoljene, dokler ni dokaza o njihovi prepovedi. Vendar pa je treba glede moževega vstopa k njej presoditi okoliščine: če ni bojazni, da bi z njo spolno občeval, s tem ni nič narobe. Če pa takšna bojazen obstaja, naj ne vstopi k njej, dokler se ne očisti, da ne bi storil prepovedanega.

8. Določanje čakalne dobe (idde) po menstruaciji. Če moški loči svojo ženo po tem, ko je z njo spolno občeval ali se z njo osamil, mora žena prestati čakalno dobo treh polnih menstruacij, če ima menstruacijo in ni noseča. O tem Vzvišeni Allah pravi: »Ločene žene naj čakajo tri obdobja...« (Kur'an, 2:228) To pomeni: tri menstruacije. Če pa je noseča, njena čakalna doba traja do poroda, ne glede na to koliko je obdobje do poroda dolgo ali kratko. O tem Vzvišeni Allah pravi: »...Nosečnicam pa čakalna doba traja do poroda...« (Kur'an, 65:4) Če pa spada med ženske, ki nimajo menstruacije, kot je ženska, ki je zaradi starosti, odstranitve maternice ali drugega razloga dokončno izgubila menstruacijo in ne pričakuje več njene vrnitve, njena čakalna doba traja tri mesece. O tem Vzvišeni Allah pravi: »In za tiste izmed vaših žena, ki so izgubile upanje na menstruacijo, če ste v dvomu, je njihova čakalna doba tri mesece, prav tako pa tudi za tiste, ki še niso imele menstruacije...« (Kur'an, 65:4) Če pa gre za žensko, ki sicer ima menstruacijo, vendar ji je ta izostala iz znanega razloga, na primer zaradi bolezni ali dojenja, ostane v čakalni dobi, tudi če ta traja dlje časa, dokler se ji menstruacija ne povrne. Nato svojo čakalno dobo dopolni na podlagi menstruacij. Če pa vzrok preneha – na primer, če ozdravi ali preneha dojiti – vendar se menstruacija kljub temu ne vrne, njena čakalna doba traja eno leto od prenehanja tega vzroka. To je pravilno mnenje, ki je v skladu s šeriatskimi pravili. Če namreč vzrok preneha, menstruacija pa se ne vrne, je njen položaj enak položaju ženske, pri kateri je menstruacija prenehala brez znanega razloga. V takem primeru njena čakalna doba traja eno leto: devet mesecev zaradi previdnosti glede morebitne nosečnosti, saj je to običajno trajanje nosečnosti, in nato še tri mesece čakalne dobe.

Če pa do ločitve pride po sklenitvi zakonske zveze, vendar pred spolnim odnosom in osamitvijo, ženska ni dolžna prestajati čakalne dobe (idde), ne po menstruaciji ne kako drugače. Vzvišeni Allah pravi: »O, vi, ki verujete! Če se poročite z vernicami in se nato od njih ločite, preden ste z njimi imeli spolni odnos, zanje ni čakalne dobe, ki bi jo morale prestati...« (Kur'an, 33:49)

9. Ugotavljanje, ali je maternica brez ploda. To pomeni ugotovitev, da ženska ni noseča. To je potrebno vedno, kadar je treba to pravno presoditi. Med takšne primere spada tudi naslednji:

Če moški umre in za seboj pusti žensko, katere morebitni plod bi lahko dedoval po njem, ta ženska pa ima moža, njen mož z njo ne sme spolno občevati, dokler ne dobi menstruacije ali dokler se ne potrdi, da je noseča. Če se izkaže, da je noseča, se razsodi, da plod deduje, saj je obstajal že ob smrti zapustnika. Če pa dobi menstruacijo, se razsodi, da plod ne deduje, saj menstruacija potrjuje, da maternica ni noseča.

10. Obveznost obrednega kopanja (gusla). Ko se ženska očisti menstruacije, mora opraviti gusl, pri katerem mora z vodo umiti celotno telo. Na to kaže hadis, v katerem je Allahov Poslanec ﷺ Fatimi bint Ebi Hubejš rekel: »Ko nastopi menstruacija, opusti molitev. Ko pa preneha, opravi gusl in moli.« Buhari[53]

Najmanj, kar je pri guslu obvezno, je, da voda doseže vse dele telesa, tudi kožo pod lasmi. Priporočljivo pa je, da se gusl opravi na način, opisan v hadisu. To potrjuje hadis, v katerem je Esma bint Šekel vprašala Allahovega Poslanca ﷺ o guslu po menstruaciji: »Vsaka izmed vas naj vzame vodo in sidr ter se temeljito očisti. Nato naj si zlije vodo na glavo in si jo močno zdrgne, da voda doseže lasne korenine. Zatem naj z vodo umije vse telo. Nato naj vzame kos blaga, odišavljen z mošusom, in se z njim očisti.« Esma je vprašala: »Kako naj se z njim očisti?« Odgovoril je: »Subhanallah!« Tedaj ji je Aiša rekla: »Z njim očisti sledove krvi.« Muslim[54] [53] Buharijeva zbirka hadisov, št. 320; Muslimova zbirka hadisov, št. 333, iz hadisa Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Las na glavi ni treba razplesti, razen če so speti tako tesno, da obstaja bojazen, da voda ne bi dosegla lasnih korenin. To potrjuje hadis Ummu Seleme, naj bo Allah zadovoljen z njo, ki pripoveduje, da je vprašala Allahovega Poslanca ﷺ: »Sem ženska, ki si tesno spenja lase. Ali jih moram razplesti za gusl po dženabetu?« V drugi predaji stoji: »...po menstruaciji in dženabetu?« Allahov Poslanec ﷺ je odgovoril: »Ne. Dovolj je, da si na glavo trikrat zliješ po prgišče vode, nato pa vodo preliješ po vsem telesu in boš čista.« [55] [54] Buharijeva zbirka hadisov, št. 315; Muslimova zbirka hadisov, št. 332, iz hadisa Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Če se ženska očisti menstruacije med molitvenim časom, mora čim prej opraviti gusl, da molitev opravi v njenem predpisanem času. Če je na potovanju in nima vode ali pa jo sicer ima, vendar se boji, da bi ji njena uporaba škodovala, ali če je bolna in bi ji voda škodovala, namesto gusla opravi tejemum. Ko razlog za to preneha, mora opraviti gusl. [55] Muslimova zbirka hadisov, št. 330, iz hadisa Ummu Seleme, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Nekatere ženske se očistijo med molitvenim časom, vendar gusl odložijo na pozneje z utemeljitvijo, da ga v tistem trenutku ne morejo opraviti v celoti. Vendar to ni ne utemeljen razlog ne opravičilo, saj lahko opravijo najmanj, kar je pri guslu obvezno, in molitev opravijo pravočasno. Ko imajo pozneje na voljo več časa, pa lahko gusl opravijo v njegovi popolni obliki.

Peto poglavje: Izvenmenstrualna krvavitev in njeni predpisi

Izvenmenstrualna krvavitev (istihada) je krvavitev, ki pri ženski traja neprekinjeno, tako da nikoli ne preneha, ali pa preneha le za kratek čas, na primer za dan ali dva v mesecu.

Dokaz za prvo obliko, pri kateri krvavitev nikoli ne preneha, je hadis, ki ga pripoveduje Aiša, naj bo Allah zadovoljen z njo: Fatima bint Ebi Hubejš je rekla Allahovemu Poslancu ﷺ: »O Allahov Poslanec, nikoli nisem obredno čista.« V drugi predaji stoji: »Imam izvenmenstrualno krvavitev (istihado), zato nikoli nisem obredno čista.«[56]

Dokaz pa za drugo obliko, pri kateri krvavitev preneha le za kratek čas, je hadis Hamne bint Džahš. Ko je prišla k Allahovemu Poslancu ﷺ, je rekla: »O Allahov Poslanec, imam zelo močno in obilno izvenmenstrualno krvavitev (istihado).« Hadis prenašajo Ahmed, Ebu Davud in Tirmizi.[57] Tirmizi ga je ocenil kot verodostojen (sahih), od imama Ahmeda pa je prenesel, da ga je prav tako ocenil kot verodostojnega, medtem ko ga je Buhari ocenil kot dober (hasen).[58] [56] Buharijeva zbirka hadisov, št. 228; Muslimova zbirka hadisov, št. 333, iz hadisa Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Stanja izvenmenstrualne krvavitve:

[57] Ahmedova zbirka hadisov, 6/349; Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 287; in Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 128, iz hadisa Hamne bint Džahš, naj bo Allah zadovoljen z njo. [58] Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 128.

Pri ženski z izvenmenstrualno krvavitvijo so možna tri stanja:

Prvo stanje: da je imela pred pojavom izvenmenstrualne krvavitve ustaljeno menstruacijo. V takem primeru se ravna po trajanju svoje običajne menstruacije. V tem času zanjo veljajo predpisi o menstruaciji, vse, kar presega to obdobje, pa se šteje za izvenmenstrualno krvavitev, zato zanjo veljajo predpisi, ki se nanašajo na žensko z izvenmenstrualno krvavitvijo.

Primer: Ženska je imela menstruacijo prvih šest dni vsakega meseca. Nato se je pri njej pojavila izvenmenstrualna krvavitev, ki se je nadaljevala neprekinjeno. Njena menstruacija tako še naprej traja prvih šest dni vsakega meseca, vse ostalo pa se šteje za izvenmenstrualno krvavitev. Na to kaže hadis, ki ga pripoveduje Aiša, naj bo Allah zadovoljen z njo. Fatima bint Ebi Hubejš je rekla: »O Allahov Poslanec, imam izvenmenstrualno krvavitev (istihado), zato nikoli nisem obredno čista. Ali naj opustim molitev?« Rekel je: »Ne. To je le krvavitev iz žile. Opusti pa molitev za toliko dni, kolikor je običajno trajala tvoja menstruacija, nato opravi gusl in moli.« Buhari[59]

V Sahihu imama Muslima se navaja, da je Allahov Poslanec ﷺ Ummu Habibi bint Džahš rekel: »Počakaj toliko časa, kolikor je običajno trajala tvoja menstruacija, nato opravi gusl in moli.«[60] [59] Buharijeva zbirka hadisov, št. 325, iz hadisa Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Na podlagi tega ženska z izvenmenstrualno krvavitvijo, ki ima ustaljeno menstruacijo, počaka toliko časa, kolikor običajno traja njena menstruacija. Nato opravi gusl, začne opravljati molitev in se na nadaljnjo krvavitev ne ozira. [60] Muslimova zbirka hadisov, št. 334, iz hadisa Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Drugo stanje: da ženska pred pojavom izvenmenstrualne krvavitve ni imela ustaljene menstruacije, ker se je krvavitev neprekinjeno pojavljala že od prvega dne, ko je prvič opazila kri. V takem primeru se ravna po razlikovanju. Za menstruacijo se šteje kri, ki se od druge razlikuje po temni barvi, gostoti ali značilnem vonju, zato zanjo veljajo predpisi o menstruaciji. Vse ostalo se šteje za izvenmenstrualno krvavitev, za katero veljajo predpisi o izvenmenstrualni krvavitvi.

Primer: Ženska prvič opazi krvavitev, ki se nato neprekinjeno nadaljuje. Deset dni je kri črna, preostanek meseca pa rdeča; ali je deset dni gosta, preostanek meseca pa redka; ali pa ima deset dni značilen vonj menstrualne krvi, preostanek meseca pa je brez vonja. V prvem primeru se za menstruacijo šteje črna kri, v drugem gosta kri, v tretjem pa kri z značilnim vonjem. Vse ostalo se šteje za izvenmenstrualno krvavitev. Na to kažejo besede Allahovega Poslanca ﷺ, ki jih je namenil Fatimi bint Ebi Hubejš: »Če gre za menstrualno kri, je ta črna in prepoznavna. Takrat opusti molitev. Ko pa nastopi druga kri, opravi abdest in moli, saj gre le za krvavitev iz žile.« Hadis prenašata Ebu Davud in En-Nesai. Ibn Hibban in El-Hakim sta ga ocenila kot verodostojnega.[61]

Čeprav obstajajo pomisleki glede verige prenašalcev in besedila tega hadisa, so učenjaki, naj se jih Allah usmili, ravnali v skladu z njim. To je ustrezneje, kot da bi se ravnala po običajni menstruaciji večine žensk. [61] Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 286; Nesaijeva zbirka hadisov, št. 211; Ibn Madževa zbirka hadisov, št. 620; Ibn Hibbanov Sahih, št. 1348; in Hakimov Mustedrak, št. 618, iz hadisa Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Tretje stanje: da ženska pred pojavom izvenmenstrualne krvavitve nima niti ustaljene menstruacije niti možnosti zanesljivega razlikovanja med vrstami krvi. To pomeni, da je izvenmenstrualna krvavitev neprekinjena že od prve krvavitve, kri pa je ves čas enakih lastnosti ali pa se njene lastnosti spreminjajo tako, da je ni mogoče šteti za menstruacijo. V takem primeru se ravna po običajni menstruaciji večine žensk. Njena menstruacija tako vsak mesec traja šest ali sedem dni, pri čemer se začne šteti od dneva, ko je prvič opazila krvavitev. Vse, kar presega to obdobje, se šteje za izvenmenstrualno krvavitev.

Primer: Ženska prvič opazi krvavitev petega dne v mesecu, nato pa se ta nadaljuje brez prekinitve, pri čemer ni nobenega zanesljivega znaka, po katerem bi bilo mogoče razlikovati menstrualno kri od druge krvi – ne po barvi ne po kateri koli drugi lastnosti. V tem primeru njena menstruacija vsak mesec traja šest ali sedem dni, začenši s petim dnem v mesecu. Na to kaže hadis Hamne bint Džahš, naj bo Allah zadovoljen z njo, ki je rekla: »O Allahov Poslanec, imam zelo močno in obilno izvenmenstrualno krvavitev. Kaj mi svetuješ? Zaradi nje ne morem opravljati molitve in se postiti.« Allahov Poslanec ﷺ je rekel: »Svetujem ti uporabo bombaža (kursufa), ki si ga položiš na spolovilo, saj bo zadržal kri.« Rekla je: »Krvavitev je močnejša od tega.« Nato je rekel: »To je le eden od hudičevih vplivov. Zato štej menstruacijo šest ali sedem dni, kakor je določeno v Allahovem znanju. Nato opravi gusl. Ko vidiš, da si se očistila in popolnoma postala čista, opravljaj molitev triindvajset ali štiriindvajset noči z njihovimi dnevi in se posti.« Hadis prenašajo Ahmed, Ebu Davud in Tirmizi. Tirmizi ga je ocenil kot verodostojnega[62], od imama Ahmeda pa je prenesel, da ga je prav tako ocenil kot verodostojnega, od Buharija pa, da ga je ocenil kot dobrega.[63]

Besede Allahovega Poslanca ﷺ: »šest ali sedem dni« ne pomenijo, da ima ženska prosto izbiro, temveč da mora presoditi. Zato naj upošteva, kaj je glede na njeno stanje najverjetneje pravilno, pri čemer primerja svoje stanje z ženskami, ki so ji podobne po telesni zgradbi, starosti in sorodstvu, ter presodi, katera njena krvavitev je najbolj podobna menstruaciji, skupaj z drugimi podobnimi okoliščinami. Če presodi, da je pravilneje šteti šest dni, naj upošteva šest dni; če pa presodi, da je pravilneje šteti sedem dni, naj upošteva sedem dni. [62] Ahmedova zbirka hadisov, 6/439; Ebu Davudova zbirka hadisov, št. 287; in Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 128, iz hadisa Hamne bint Džahš, naj bo Allah zadovoljen z njo. [63] Tirmizijeva zbirka hadisov, št. 128.

Stanje ženske, ki je podobna ženski z izvenmenstrualno krvavitvijo:

Pri ženski se lahko pojavi vzrok, ki povzroči krvavitev iz nožnice, na primer operacija na maternici ali drug poseg na rodilih. Takšne krvavitve delimo na dve vrsti:

Prva vrsta: kadar je znano, da po operaciji menstruacija ni več mogoča, na primer če je bila maternica v celoti odstranjena ali pa zaprta tako, da iz nje ne more več iztekati kri. Za takšno žensko ne veljajo predpisi o izvenmenstrualni krvavitvi, temveč zanjo veljajo enaki predpisi kot za žensko, ki po končani menstruaciji opazi rumenkast ali rjavkast izcedek oziroma vlago. Zato ne opušča molitve in posta, njenemu možu je dovoljeno spolno občevati z njo in zaradi te krvavitve ni dolžna opraviti gusla. Pred vsako molitvijo pa mora sprati kri, na spolovilo namestiti krpo ali kaj podobnega, da prepreči iztekanje krvi, nato pa opraviti abdest. Če gre za eno od petih obveznih molitev, sme abdest opraviti šele po nastopu njenega časa; če pa gre za prostovoljno molitev brez določenega časa, ga opravi ob nameri prostovoljne molitve.

Druga vrsta: kadar ni znano, da po operaciji menstruacija ne bi bila več mogoča, temveč obstaja možnost, da jo bo še imela. V tem primeru zanjo veljajo predpisi o izvenmenstrualni krvavitvi. Na to kažejo besede Allahovega Poslanca ﷺ, namenjene Fatimi bint Ebi Hubejš: »To je le krvavitev iz žile in ni menstruacija. Ko pa nastopi menstruacija, opusti molitev.«[64]

Njegove besede: »Ko pa nastopi menstruacija« kažejo, da predpisi o izvenmenstrualni krvavitvi veljajo za žensko, pri kateri je menstruacija še mogoča in se redno pojavlja ter preneha. Pri ženski, pri kateri menstruacija ni več mogoča, pa se vsaka takšna krvavitev šteje za krvavitev iz žile. [64] Buharijeva zbirka hadisov, št. 228; Muslimova zbirka hadisov, št. 333, iz hadisa Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Predpisi o izvenmenstrualni krvavitvi:

Iz doslej povedanega je razvidno, kdaj se krvavitev šteje za menstruacijo in kdaj za izvenmenstrualno krvavitev. Kadar gre za menstruacijo, zanjo veljajo predpisi o menstruaciji, kadar pa gre za izvenmenstrualno krvavitev, zanjo veljajo predpisi o izvenmenstrualni krvavitvi.

Pomembnejši predpisi o menstruaciji so bili že predstavljeni.

Kar zadeva predpise o izvenmenstrualni krvavitvi, so ti enaki predpisom, ki veljajo v stanju čistosti. Med žensko z izvenmenstrualno krvavitvijo in žensko, ki je čista, zato ni razlike, razen v naslednjem:

1. Za vsako molitev mora opraviti obredno umivanje - abdest. Na to kažejo besede Allahovega Poslanca ﷺ, namenjene Fatimi bint Ebi Hubejš: »Nato za vsako molitev opravi abdest.« Buharijeva zbirka hadisov, poglavje o pranju krvi. To pomeni, da lahko abdest za molitev, ki ima določen čas, opravi šele po nastopu njenega časa. Če pa molitev ni vezana na določen čas, naj opravi abdest tik pred njeno opravitvijo.

2. Kadar želi opraviti abdest, naj spere sledove krvi ter si na spolovilo namesti vato, ki jo pritrdi s krpo ali čim podobnim, da zadrži krvavitev. Na to kažejo besede Allahovega Poslanca ﷺ, namenjene Hamni: »Svetujem ti uporabo bombaža, saj bo zadržal kri.« Rekla je: »Krvavitev je močnejša od tega.« Rekel je: »Potem uporabi kos blaga.« Rekla je: »Krvavitev je še močnejša.« Rekel je: »Potem se tesno preveži.« Hadis. Kar izteče po tem, ji ne škodi. Na to kažejo besede Allahovega Poslanca ﷺ, namenjene Fatimi bint Ebi Hubejš: »V dneh svoje menstruacije opusti molitev. Nato opravi gusl in za vsako molitev opravi abdest, potem pa moli, tudi če kri kaplja na rogoznico.« Ahmed in Ibn Madže[65]

3. Spolni odnos. Učenjaki so se razšli v mnenju glede njegove dovoljenosti, če opustitev spolnega odnosa ne povzroča škode. Pravilno mnenje pa je, da je dovoljen v vseh primerih, saj je imelo v času Allahovega Poslanca ﷺ veliko žensk – deset ali več – izvenmenstrualno krvavitev, pa niti Allah niti Njegov Poslanec nista prepovedala spolnih odnosov z njimi. Nasprotno, besede Vzvišenega Allaha: »...zato se umaknite od žena v času menstruacije...« (Kur'an, 2:222) jasno kažejo, da se jim zunaj obdobja menstruacije ni treba izogibati. Ker je ženski z izvenmenstrualno krvavitvijo dovoljeno opravljati molitev, je toliko bolj dovoljen tudi spolni odnos. Primerjanje spolnega odnosa z njo s spolnim odnosom z žensko med menstruacijo ni pravilno, saj položaja nista enaka niti po mnenju tistih, ki ga prepovedujejo, analogija pa ni veljavna, kadar med primeroma obstaja bistvena razlika. [65] Ahmedova zbirka hadisov, 6/204; in Ibn Madževa zbirka hadisov, št. 624, iz hadisa Aiše, naj bo Allah zadovoljen z njo.

Šesto poglavje: Poporodna krvavitev in njeni predpisi

Poporodna krvavitev (nifas) je kri, ki jo maternica izloča zaradi poroda, bodisi med porodom, po njem ali dva oziroma tri dni pred njim, če so že prisotni popadki.

Šejhul-islam Ibn Tejmijje, naj se ga Allah usmili, je rekel: »Kar ženska vidi, ko se začnejo popadki, je poporodna krvavitev.« Pri tem tega ni omejil na dva ali tri dni. Njegov namen je, da gre za popadke, ki jim sledi porod; sicer ne gre za poporodno krvavitev. Učenjaki so se razšli v mnenju glede tega, ali ima poporodna krvavitev določeno najkrajše in najdaljše trajanje. Šejh Tekijuddin v svoji poslanici Risala fi el-esma el-leti alleka eš-Šariu el-ahkame biha (str. 37) pravi: »Poporodna krvavitev nima določene ne najkrajše ne najdaljše meje. Če bi ženska krvavela več kot štirideset, šestdeset ali sedemdeset dni, nato pa bi se krvavitev ustavila, bi to še vedno štelo za poporodno krvavitev. Če pa bi se krvavitev nadaljevala, bi šlo za nepravilno krvavitev. V tem primeru je meja štirideset dni, saj je to najpogostejša zgornja meja, ki jo potrjujejo izročila.« Konec citata.

Pravim: Na podlagi tega velja, da če krvavitev traja tudi po štiridesetih dneh in ima ženska navado, da se ji krvavitev ustavi nekoliko pozneje, ali pa se pojavijo znaki, da bo kmalu prenehala, naj počaka, dokler se krvavitev ne ustavi. Če pa takšnih znakov ni, naj po štiridesetih dneh opravi gusl, saj je to običajno najdaljše obdobje poporodne krvavitve. Izjema je primer, ko to sovpada z njeno menstruacijo; tedaj naj počaka do konca menstruacije. Če se krvavitev nato ustavi, naj to šteje za svojo običajno navado in naj se po njej ravna tudi v prihodnje. Če pa krvavitev še naprej traja, je to izvenmenstrualna krvavitev in zanjo veljajo predpisi, ki smo jih že omenili. Če se očisti tako, da krvavitev preneha, velja za obredno čisto, četudi se to zgodi pred iztekom štiridesetih dni. Takrat opravi gusl, opravlja molitev, se posti in njen mož lahko z njo spolno občuje, razen če prekinitev krvavitve traja manj kot en dan, saj v tem primeru nima pravnega učinka. Tako je navedeno v delu El-Mugni.[66]

Poporodna krvavitev se šteje za poporodno krvavitev le, če ženska rodi plod, pri katerem je že razvidna človeška podoba. Če splavi majhen plod, pri katerem človeška podoba še ni razvidna, njena krvavitev ni poporodna krvavitev, temveč krvavitev iz žile. Zato zanjo veljajo predpisi za žensko z izvenmenstrualno krvavitvijo. Najkrajše obdobje, v katerem postane razvidna človeška podoba, je osemdeset dni od začetka nosečnosti, najpogosteje pa je to devetdeset dni. [66] El-Mugni, 1/252–253.

El-Medžd Ibn Tejmijje je dejal: »Če ženska dan ali dva pred porodom opazi kri skupaj s popadki, se na to ne ozira. Po porodu pa opusti molitev in post. Če se po porodu izkaže, da je bilo dejansko stanje drugačno od tistega, kar je bilo videti na začetku, mora naknadno opraviti tisto, kar je izpustila. Če pa se to ne razjasni, ostane v veljavi sodba na podlagi navideznega stanja in ji ni treba ničesar nadomeščati.« Tako je navedeno v delu Šerh El-iknaʿ. [67]

Predpisi o poporodni krvavitvi:

[67] Šerh El-ikna', 1/219.

Predpisi o poporodni krvavitvi so v celoti enaki predpisom o menstruaciji, razen v naslednjih primerih:

1. Čakalna doba (idda) se upošteva glede na ločitev, ne pa glede na poporodno krvavitev. Če pride do ločitve pred porodom, se čakalna doba konča s porodom in ne s prenehanjem poporodne krvavitve. Če pa pride do ločitve po porodu, mora ženska počakati, da se ji vrne menstruacija, kot je bilo že pojasnjeno.

2. V obdobje ila'a se všteva čas menstruacije, ne všteva pa se čas poporodne krvavitve.

Ila' pomeni, da mož priseže, da z ženo ne bo imel spolnih odnosov bodisi trajno bodisi več kot štiri mesece. Če žena po taki prisegi od njega zahteva spolni odnos, se mu določi rok štirih mesecev od dneva prisege. Ko ta rok poteče, ga je na njeno zahtevo treba prisiliti bodisi k spolnemu odnosu bodisi k ločitvi. Če ima žena v tem obdobju poporodno krvavitev, se ta čas možu ne všteva, temveč se štirim mesecem prišteje njeno trajanje. Drugače pa velja za menstruacijo, katere trajanje se všteva v to obdobje.

3. Polnoletnost nastopi z menstruacijo, ne pa s poporodno krvavitvijo, saj ženska ne more zanositi, dokler prej ne doživi menstruacije. Zato polnoletnost nastopi že z menstruacijo, ki je predhodila nosečnosti.

4. Če se menstruacija prekine, nato pa se v času njenega običajnega menstrualnega obdobja ponovno pojavi, ni dvoma, da gre za menstruacijo. Če na primer njena menstruacija običajno traja osem dni in krvavi štiri dni, nato se krvavitev za dva dni ustavi, sedmi in osmi dan pa se znova pojavi, se ta krvavitev nedvomno šteje za menstruacijo in zanjo veljajo vsi predpisi menstruacije. Kar pa zadeva poporodno krvavitev: če se ta ustavi pred iztekom štiridesetih dni, nato pa se ponovno pojavi znotraj tega obdobja, je njen status vprašljiv. Zato mora ženska opravljati molitev in se postiti v času obveznega posta. Prepovedano ji je vse, kar je prepovedano ženski med menstruacijo, razen tistega, kar je zanjo obvezno. Po očiščenju mora nadoknaditi vse, kar mora po šeriatu nadoknaditi ženska med menstruacijo. To je uveljavljeno mnenje hanbelijskih pravnikov.[68]

Pravilno mnenje pa je, da če se krvavitev ponovno pojavi v obdobju, ko jo je še mogoče šteti za poporodno krvavitev, se tudi šteje za poporodno krvavitev. V nasprotnem primeru gre za menstruacijo, razen če krvavitev neprekinjeno traja; tedaj gre za žensko z izvenmenstrualno krvavitvijo. [68] El-Mugni, 1/253.

To je blizu temu, kar je v delu El-Mugni[69] preneseno od imama Malika: »Če se krvavitev ponovno pojavi po dveh ali treh dneh – to pomeni po njenem prenehanju – gre za poporodno krvavitev; sicer pa gre za menstruacijo.« Konec citata. To je tudi stališče, ki ga je izbral šejhul-islam Ibn Tejmijje, naj se ga Allah usmili.

V resnici pri teh krvavitvah ni ničesar dvomljivega. Dvom je namreč relativen in se razlikuje glede na znanje in razumevanje posameznika. V Kur'anu in Sunnetu je pojasnjeno vse. Vzvišeni Allah nikomur ni naložil, da bi se moral postiti dvakrat ali dvakrat opraviti tavaf, razen če je bilo pri prvem opravljanju nekaj pomanjkljivo in tega ni mogoče odpraviti drugače kot z nadomeščanjem. Če pa človek opravi vse, kar mu je Allah naložil, v skladu s svojimi zmožnostmi, je svojo obveznost izpolnil, kot Vzvišeni pravi: »Allah nikogar ne obremenjuje preko njegovih zmožnosti...« (Kur'an, 2:286) In pravi: »Zato se bojte Allaha, kolikor zmorete...« (Kur'an, 64:16) [69] El-Mugni, 1/253.

5. Če se ženska med menstruacijo očisti pred iztekom svojega običajnega menstrualnega obdobja, sme njen mož brez zadržkov spolno občevati z njo. Če pa se pri poporodni krvavitvi očisti pred iztekom štiridesetih dni, je po uveljavljenem mnenju hanbelijske pravne šole njenemu možu to nezaželeno. Pravilno mnenje pa je, da to ni nezaželeno. To je stališče večine učenjakov, saj je nezaželenost šeriatski predpis, za katerega je potreben šeriatski dokaz. Glede tega vprašanja ni drugega dokaza razen tistega, ki ga imam Ahmed prenaša od Osmana bin Ebi El-Asa, da je njegova žena prišla k njemu pred iztekom štiridesetih dni, on pa ji je rekel: »Ne približuj se mi!«[70]

To pa še ne pomeni, da je takšno dejanje nezaželeno, saj je mogoče, da je to storil iz previdnosti, ker se je bal, da še ni bila popolnoma prepričana o svoji očiščenosti, ali da bi spolni odnos povzročil ponovno krvavitev, ali pa iz kakšnega drugega razloga. Allah najbolje ve. [70] El-Mugni, 2/252; izročilo Osmana bin Ebi El-Asa je zabeležil Abdurrezzak v El-Musannefu, št. 1202; Ibn Ebi Šejba v El-Musannefu, št. 17450; Ed-Darimi v Es-Sunenu, št. 990; in Ibn el-Džarud v El-Munteka, št. 118.

Sedmo poglavje: Uporaba sredstev za preprečevanje ali sprožitev menstruacije ter za preprečevanje nosečnosti ali povzročitev splava

Uporaba sredstev za preprečevanje menstruacije je ženski dovoljena pod dvema pogojema:

Prvi: da ji zaradi tega ne grozi škoda. Če obstaja nevarnost, da bi ji to škodovalo, potem to ni dovoljeno, saj Vzvišeni pravi: »…in ne pahnite se z lastnimi rokami v pogubo…« (Kur'an, 2:195) »…in ne ubijajte samih sebe. Allah je do vas resnično usmiljen.« (Kur'an, 4:29)

Drugi: da ima za to moževo dovoljenje, če to zadeva tudi njegove pravice. Tako je na primer v primeru, ko žena po ločitvi prestaja predpisano čakalno dobo (idda), med katero jo je mož dolžan preživljati, ona pa bi uporabljala sredstva za preprečevanje menstruacije, da bi se čakalna doba podaljšala in bi se s tem podaljšala tudi njegova obveznost preživljanja. V takem primeru ji uporaba sredstev za preprečevanje menstruacije ni dovoljena brez njegovega dovoljenja. Prav tako je moževo dovoljenje potrebno, če je dokazano, da preprečevanje menstruacije hkrati preprečuje tudi zanositev. Kadar pa je uporaba takšnih sredstev dovoljena, jih je bolje ne uporabljati, razen če za to obstaja potreba, saj je bolje pustiti telesu, da deluje po svojem naravnem poteku, ker je to bližje ohranjanju zdravja in varnosti.

Kar pa zadeva uporabo sredstev za sprožitev menstruacije, je tudi ta dovoljena pod dvema pogojema:

Prvi: da jih ženska ne uporablja kot sredstvo za izogibanje verski obveznosti. Tako na primer ne sme tik pred ramazanom uporabiti sredstev za sprožitev menstruacije z namenom, da ji ne bi bilo treba postiti ali opravljati molitve in podobno.

Drugi: da ima za to moževo dovoljenje, saj mu menstruacija preprečuje popolno uživanje zakonskih pravic. Zato ni dovoljeno uporabljati sredstev, ki posegajo v njegove pravice, brez njegovega soglasja. Če pa je ženska ločena, lahko uporaba takšnih sredstev povzroči, da mož prej izgubi svojo pravico do vrnitve žene, če mu ta pravica pripada.

Kar pa zadeva uporabo sredstev za preprečevanje nosečnosti, se deli na dve vrsti:

Prva: trajno preprečevanje nosečnosti. To ni dovoljeno, ker trajno onemogoči zanositev in s tem zmanjšuje število potomcev, kar je v nasprotju z enim od ciljev šeriata, da se povečuje število pripadnikov islamskega ummeta. Poleg tega ni nobenega zagotovila, da njeni obstoječi otroci ne bodo umrli, zaradi česar bi lahko ostala brez otrok.

Druga: začasno preprečevanje nosečnosti, na primer kadar ženska pogosto zanosi in jo nosečnost izčrpava, zato želi nosečnost načrtovati tako, da zanosi enkrat na dve leti ali podobno. To je dovoljeno pod pogojem, da v to privoli njen mož in da ji to ne povzroča škode. Dokaz za to je, da so ashabi v času Allahovega Poslanca ﷺ izvajali prekinjeni spolni odnos ('azl) z namenom, da njihove žene ne bi zanosile, in jim to ni bilo prepovedano.[71] Prekinjeni spolni odnos ('azl) pomeni, da moški med spolnim odnosom z ženo ob izlivu umakne spolni ud in izlije seme zunaj nožnice.

Kar pa zadeva uporabo sredstev za prekinitev nosečnosti, se deli na dve vrsti: [71] Buharijeva zbirka hadisov, št. 5209; in Muslimova zbirka hadisov, št. 1440, iz hadisa Džabirja, naj bo Allah zadovoljen z njim.

Prva: da je namen prekinitve nosečnosti uničenje ploda. Če se to zgodi po tem, ko mu je vdahnjena duša, je to brez dvoma prepovedano, saj pomeni neupravičen odvzem življenja, ki ga je prepovedano vzeti. Takšno ubijanje je prepovedano na podlagi Kur'ana, sunneta in soglasja muslimanov. Če pa do prekinitve pride pred vdahnitvijo duše, se učenjaki glede njene dopustnosti razhajajo. Nekateri jo dovoljujejo, drugi prepovedujejo, nekateri menijo, da je dovoljena, dokler zarodek ne postane krvni strdek, torej dokler ne mine štirideset dni, spet drugi pa pravijo, da je dovoljena, dokler se pri njem ne začne jasno oblikovati človeška podoba.

Najvarnejše stališče je, da prekinitev nosečnosti ni dovoljena, razen kadar za to obstaja upravičena potreba, na primer če je mati bolna in nosečnosti ne zmore prenesti ali v podobnih primerih. Tudi takrat je dovoljena le, dokler še ni nastopilo obdobje, v katerem se lahko začne razpoznavati človeška podoba; po tem pa ni več dovoljena. Allah najbolje ve.

Drugi: da namen prekinitve nosečnosti ni uničenje ploda, temveč sprožitev poroda ob koncu nosečnosti, ko se bliža čas rojstva. To je dovoljeno pod pogojem, da s tem nista ogrožena mati ali otrok in da poseg ne zahteva operacije. Če pa je operacija potrebna, obstajajo štirje primeri:

Prvi primer: da sta mati in plod živa. V tem primeru operacija ni dovoljena, razen če je nujno potrebna, na primer kadar je porod otežen in je operativni poseg neizogiben. Razlog za to je, da je človekovo telo amanet (zaupano v varstvo), zato z njim ni dovoljeno ravnati na način, pri katerem obstaja nevarnost škode, razen če to zahteva večja korist. Poleg tega se lahko zgodi, da se domneva, da operacija ne bo povzročila škode, pa jo kljub temu povzroči.

Drugi primer: da sta mati in plod mrtva. V tem primeru operacije za odstranitev ploda ni dovoljeno opraviti, saj od tega ni nobene koristi.

Tretji primer: da je mati živa, plod pa mrtev. V tem primeru je operacijo za njegovo odstranitev dovoljeno opraviti, razen če obstaja nevarnost škode za mater. Očitno je namreč – Allah najbolje ve –, da mrtvi plod le stežka pride iz maternice brez operacije. Če bi ostal v njeni maternici, bi ji lahko onemogočil prihodnjo nosečnost in ji povzročal težave. Poleg tega bi lahko ostala brez možnosti ponovne poroke, če bi prestajala predpisano čakalno dobo (idda) po prejšnjem možu.

Četrti primer: da je mati mrtva, plod pa živ. Če ni upanja, da bi preživel, operacije ni dovoljeno opraviti.

Če pa obstaja upanje za njegovo preživetje, se materin trebuh prereže, kadar je del ploda že prišel na svet, da se izvleče preostali del. Če pa se še ni rodil noben del ploda, so naši učenjaki, naj se jih Allah usmili, dejali, da se materinega trebuha ne prereže zaradi njegove odstranitve, saj bi to pomenilo oskrunitev trupla. Pravilno stališče pa je, da se trebuh prereže, če ploda brez tega ni mogoče izvleči. To je tudi stališče, ki ga je izbral Ibn Hubejra v delu El-insaf: »To je primernejše.« [72]

Pravim: Še posebej v našem času operacija ne pomeni oskrunitve trupla, saj se trebuh po prerezu ponovno zašije. Poleg tega je svetost živega večja od svetosti mrtvega, reševanje nedolžnega človeka pred pogubo pa je obveznost. Ker je tudi plod nedolžen človek, ga je obvezno rešiti. Allah najbolje ve. [72] El-Insaf 2/556.

Opozorilo: V vseh prej omenjenih primerih, v katerih je dovoljena prekinitev nosečnosti, je potrebno dovoljenje tistega, ki ima glede nosečnosti svojo pravico, na primer moža.

S tem smo zaključili, kar smo želeli napisati o tej pomembni temi. Omejili smo se na temeljna vprašanja in njihova splošna pravila, sicer pa so njihove podrobnosti, posamezni primeri in različne okoliščine, s katerimi se srečujejo ženske, kakor morje brez obale. Vendar lahko tisti, ki ima pravilno razumevanje, posamezne primere vrača k njihovim temeljnim načelom, podrobnosti k njihovim splošnim pravilom ter primerja posamezne zadeve z njim podobnimi.

Mufti naj se zaveda, da je posrednik med Allahom in Njegovimi stvarjenji pri posredovanju tega, s čimer so prišli Njegovi poslanci, ter pri pojasnjevanju tega ljudem. Prav tako naj se zaveda, da je odgovoren za to, kar vsebujeta Kur'an in Sunnet, saj sta to dva vira, ki ju je človek dolžan razumeti in po njiju ravnati. Vse, kar nasprotuje Kur'anu in Sunnetu, je zmotno. Takšno mnenje je treba zavrniti in po njem ni dovoljeno ravnati, četudi je njegov zagovornik morda opravičen kot mudžtehid in bo za svoj idžtihad nagrajen. Tistemu, ki pozna njegovo zmoto, pa tega mnenja ni dovoljeno sprejeti.

Mufti mora svojo namero (nijjet) iskreno posvetiti Vzvišenemu Allahu, pri vsaki novi zadevi prositi Njegovo pomoč ter Ga prositi za stanovitnost in uspeh pri doseganju pravilne odločitve.

Dolžnost muftija je, da svojo pozornost usmeri k temu, kar je prišlo v Kur'anu in Sunnetu, ter da to proučuje in raziskuje, pri čemer si po potrebi pomaga tudi z deli učenjakov, ki prispevajo k pravilnemu razumevanju obeh virov.

Pogosto se namreč zgodi, da se pojavi določeno vprašanje, o katerem človek po svojih najboljših močeh raziskuje v delih učenjakov, vendar glede njegovega predpisa ne najde ničesar, kar bi njegovo srce pomirilo. Včasih o njem sploh ne najde nobene omembe. Ko pa se vrne h Kur'anu in Sunnetu, se mu njun predpis pogosto pokaže jasno in očitno. To pa je odvisno od njegove iskrenosti, znanja in razumevanja.

Mufti mora biti ob nejasnostih pri izdajanju predpisov potrpežljiv in se ne sme prenagliti. Kolikokrat se namreč zgodi, da se pri neki odločitvi prenagli, nato pa po natančnejšem premisleku spozna, da se je zmotil, zaradi česar to obžaluje, včasih pa niti ne more več popraviti tistega, kar je že izdal kot fetvo.

Če ljudje pri muftiju prepoznajo preudarnost in temeljitost, bodo zaupali njegovim besedam in jih spoštovali. Če pa ga vidijo kot prenagljenega – prenagljen človek namreč pogosto dela napake –, ne bodo več zaupali njegovim fetvam. S svojo prenagljenostjo in napakami tako prikrajša sebe in druge za znanje in pravilne presoje, ki jih premore.

Vzvišenega Allaha prosimo, da nas in naše brate muslimane vodi po Svoji pravi poti, da nas vzame pod Svoje varstvo in nas s Svojo skrbjo obvaruje pred zdrsi. On je zares Radodaren in Plemenit. Naj Allah blagoslovi in podari mir našemu Glasniku vere, Muhammedu, njegovi družini in vsem njegovim ashabom. Vsa hvala pripada Allahu, po čigar blagodati se dopolnjujejo dobra dela.

Besedilo je zaključil avtor:

Muhammed Salih El-Usejmin

V dopoldanskem času v petek,

14. šabana leta 1392 po hidžri.

*